Priprave praznične mize

Tako izgledajo priprave praznične mize v Rusiji. Peljali smo se na tržnico in kupili meso ter zelenjavo in sadje.

Kar smo kupili je sledeče:

- celi puran,

- dve celi kuri (eno smo do zaključka redakcije že pojedli),

- 5 govejih jezikov,

- ena svinjska noga iz katere bomo naredili jed, ki je 81 % Slovencev ne bi jedla. Spominja na žolco. Noga se kuha 6 ur, potem meso razkosamo na male koščke. Te prelijemo z vodo, v kateri se je vse kuhalo. Nastane žele, zadevo je mogoče hraniti v hladilniku in jesti več dni.

- 2 različna kosa svinsjea mesa (to je za mene, ker sem absolutni ljubitelj),

- riba smuč,

- gnjat,

- 4 kakiji. Tega sadeža je sedaj v Rusiji polno (uvoz iz Kavkaza in Srednje Azije) in jem jih vsaki drugi dan,

- čebula.

To seveda še ni vse. Treba se bo dobro pripraviti, saj Rusi začnejo praznike 1.1., končajo pa jih 10.1.

Kje je božič?

Moskva, 25. decembra 2009. Štiri stopinje plusa. Sneg ni več bel, ampak siv, mestoma črn. V domovini poplave. Takšen čuden božič.

Človek ta dan po tradiciji preživi z družino. Jaz sem moral iti na faks, da bi mi zapisali oceno v indeks. Pa so mi rekli, naj spet pridem v torek (beri: Vesel božič!).

Kljub vsemu je relativno prijeten in miren božič. Predavanja so se včeraj končala, sedaj me čakajo samo še trije izpiti januarja. To pomeni, da lahko preberem zadnjih 100 strani "Vojne in mira" v miru - to mi je še ostalo od septembra, ko sem ga prenehal brati.

V sredo, 23. decembra 2009, sem prvič v življenju kupil novoletno smreko. Obup. Vsako leto sem v roke vzel sekiro in žago in jo posekal lastnoročno. Zastonj - iz državnih ali sosedovih logov. Tokrat pa je bilo zanjo treba odšteti 18 evrov.

Minus 24

Sneg skripa pod nogami.

Kljucavnice avta zamrznjene.

Moja zena ne hodi na ulico, ce je nizje minus 18.

(Tega ne bom nikoli razumel, saj je Rusinja!)

Na cesti vsesplosen led.

Ob vdihu se v nosu lepijo dlake.

(Govorijo, da se pri -30 lepijo tudi trepalnice).

Potepuski psi so se skrili ali pa ...

Cicoti pol ure prizigajo svoje Lade.

A Rusinje se vedno v visokih petah.

Veseli november

September, oktober, november - vec kot pol semestra je za mano. Ze septembra smo orng zaceli, stopnjevali v oktobru in novembra prisli na najvisjo stopnjo zaposlenosti, ki je vodila v tipicno stanje:

- premalo spanja,

- premalo pocitka,

- jes/zres dvakrat na dan, ker cez dan nimas casa,

- neukvarjanje s sportom,

- zanemarjanje bloga,

- zanemarjanje komunikacije s prijatelji in druzino,

- sparanje z denarjem (ker ga nimas casa porabiti),

- redka zemenjava nogavic.

Cez teden sem dopoldne delal prakso, popoldne studiral, ob vikendih pa sem prenavljal stanovanje. Sedaj obvaldam sledeca gradbena dela:

- polaganje laminatov,

- ravnanje sten (sicer niso najbolj ravne, a se da preziveti),

- lepljenje tapet,

- pleskanje sten in stropa,

- vrtanje lukenj v stene raznih kvalitet,

- uravnavanje betonskih tal z ulivanjem betona,

- montaza plosc Knauf,

- asistiranje pri vodovodnih delih

- asistiranje pri montazi vrat.

Mogoce bi se lotil tudi polaganja ploscic, a za to rabi clovek veliko prakse, da jih postavi ravno. Edino, kar se ne bi lotil: elektrika. Pravi Slovenc - vec kot sam naredis, vec veljas!

V cetrtek se je koncalo - v dveh dneh sem imel tri prezentacije v ruscini, koncal sem s prakso, v stanovanju sem do konca polozil laminate in pobelil stene.

Kako smo igrali nogomet

Danes je bila nogometna tekma. Avto sem pred tekmo parkiral stran od stanovanjskega bloka - kaj ves, mogoce se najde kak razjarjen Rus iz nasega bloka pa mi prereze gume. Kot kaze je to bilo odvec, saj smo izgubili.

Ampak kako smo izgubili! Ruska komanda je potrebovala nekaj casa, a ko se je sprostila, je zalaufala. Prvi gol. Polcas (cas za WC). Drugi gol. Da bi se umiril in pripravil na poraz, sem sel v drugo sobo, se vsedel za racunalnik in prebral novicko o podpisu sporazuma za gradnjo plinovoda Juzni tok po slovenskem ozemlju. Umiril sem se in se vrnil. Rusi so igrali, nasi poskusali. Zamenjava Slovenca st. 1, zamenjava Slovenca st. 2, zamenjava Slovenca st. 3. Udarec - obramba - Slovenec z dolgimi lasmi in koroskim priimkom zabije gol.

Po podpisu sporazuma sta se predsednika vlade odpravila na stadion. Po vsakem golu je kamerman pokazal oba predsednika vlade. Po ruskih golih je ruski predsednik vlade se se bolj udobno namestil na (verjetno oblazinjenem) stolu, cez lica se je razlil zadovoljen nasmesek. Ko so Slovenci dali gol, je slovenski predsednik vlade skocil v zrak, skoraj potancal ruskega predsednika vlade, objel najblizjega Slovenca in se zarezal, kot da je slovenska komanda zmagala finale svetovnega prvenstva. Ko je bila tekma koncana, je zopet pokazalo ruskega in slovenskega predsednika vlade. Ruski: nevtralna politikanska drza. Slovenski: preseren, kot da je spil dva pira in pogledal pod kiklo kelnarci na vaski veselici.

To je prisrcna mentaliteta malega naroda. Vedno se veselimo, ko v cem uspemo, ko imamo v lasti kaj nenavadnega, ko dosezemo kaksne rekord ali ko nas ne zamenjajo s Slovasko. Pa je vseeno, al gre za Pahorja, Janso, Danila, sosedovega Tonca ali Petrnikovo Pepo. Vsi bi skocili in pohodili Ruse.

Skoda, da so za mednarodni prenos, ki je bil pokazan v Sloveniji, snemali kamermani, ki jih je zanimal samo nogomet in predsednikov vlade v kljucnih trenutkih niso pokazali.

Himna nasa

Dolgo nisem kaj napisal na blog. Razlog je jasen, nedvoumen - zato, ker sem se ukvarjal s svojim zivljenjskim delom - prevodom himne Nasega Instituta iz ruskega v slovenki jezik. Verjamem, da boste ob branju cutili Nas ponos, Naso ljubezen do MGIMO (Moskovski drzavni institut za mednarodne odnose).

Rodili smo se pod egido velikega MGIMO

- najbolj prekrasna vseh tuzemskih dinastij.

Za večno spleteni rodovi brezštevilni,

Bog daj mu srečo in nesmrtne dni.

K tujim bregovom pot nam je odkril,

naučil nas je ljubit domovino,

deliti z njo na pol ponos in stid,

deliti z njo vse kar določa našo bit.

Refren:

To naš je Inštitut, pečat naš neminljivi,

nam znamenja drugá odvečen so okras.

Na vekov veke, MGIMO neponovljivi,

bastion študentskega tovarištva si naš!

Tukaj smo prvič povzdignili naše glasove,

Tukaj smo prvič izrekli se o važnih stvareh.

Menjal MGIMO je nazive, menjal naslove,

a tradicij slavnih ni pozabil na burnih poteh:

Študirati z resno glavo, prijateljevati do koncá,

ne padati, a trmasto, stremeče dvigati se k cilju.

Razsuta so po svetu naša goreča in velika srcá,

polna upanja tako v delu kot v življenjski pozi.

Refren

Pomagal nam trpet' je trdo roko,

živeti slavo, bedo in bogastvo.

Naučil, kako ne padati v breznó širiko,

naučil, kako ohraniti študentov bratstvo.

Kamorkoli se po svetu odpravim,

v vseh deželah uverenost me napolnjuje,

da vodnica zvezda s sijom zlatim

nebesni svod nad rodnim Inštitutom razsvetljuje.

Refren

Muzikalni verziji Nase himne lahko prisluhnite na spletnih straneh Nasega Instituta: http://www.mgimo.ru/files/61/gimn_mgimo.mp3

Ko ni idej

Ko nimam ideje za blog, sedim za mizo, gledam v ekran, in si zelim gristi nohte. To se ponavadi zgodi zvecer po napornem delovnem ali studijskem dnevu.

Danes mi ne gre od rok pisanje bloga. Zakaj potem pisem?

Al prav se piše Rousseau, Russeaus ali Rouseu?

V Rusiji o tem ne razmišljajo. Vsa tuja imena pišejo po rusko. Tako kot v Srbiji. Nekaj primerov:

- Уалтц (Ualtc) - Waltz

- Юм (Jum) - Hume

- Макиавелли (Makjaveli) - Machiavelli

- Джими Картер (Džimi Karter) - Jimmy Carter

- Най, Кохэн (Naj, Kohen) - Nye, Keohane

- Брайар (Brajar) - Braillard

Na začetku sem se temu smejal, potem sem si včasih razbijal glavo, za katerega avtorja gre, sedaj pa z Rusi že sočustvujem. Preprosto - ko Slovenec sliši francosko ime, nikoli ne vemo, kako ga napisati - napišemo ga "od oka" in ponavadi sfalimo. Rus ga pa napiše tako, kot ga sliši, in ponavadi zadane.

Danes sem kupoval zvezek. Iskal se preprost zvezek s črtami. Takšni zvezki so zelo redki, Rusi so vajeni in številke in črke pisati v karo.

Kaksno je vreme?

Danes zjutraj sem prvic v tej sezoni odstranjeval led iz vetrobranskega stekla.

Vsak dan z napetostjo spremljam vremensko napoved za Slovenijo. Zelim si, da bi se shladilo, da bi bil dez in da bi ljudje stresali poletni prah iz kap in rokavic. Vse do danes sem bil nevoscljiv, saj je pri nas vec kot pol listja ze odpadlo. Sedaj pa vidim, da se zna shladiti na 10 do 15 stopinj podnevi. Kaj mi to pomaga! Bolj kot se hladi v Sloveniji, bolj se mrazi v Rusiji.

Velikost (ni nujno tudi veličina) in norost

Minil je en mesec in čas je, da vam predstavim, kako velika in nora je Moskva. Glede na to, da sem se v Moskvo vozil 2548 km in 100 m, da bi se lahko po mestu premikal na lastnih stirih kolesih, sem se odlocil za predstavitev skozi oči voznika.

Na slikah je nekaj izmed mnogih križišč, ki te pripeljejo do postavljanja filozofskega vprašanja: Kam?

Moskva ima tri prometne obroče (meni bolj paše beseda ring, kot jo uporabljajo v naši bivši cesarski prestolnici):

- »Vrtni ring«. Okrog ožjega centra. Dolžina: 15,6 km. Širina: 60–70 m. V času prometne končnice zabito.

- »Tretji transportni ring«. Obkroža širši center. Dolžina: 36 km. Širina: 4+4 prometni pasovi, le na nekaj mestih se skrči na 3+3. V času prometne končnice zabito.

- »Moskovska ringova avtomobilna cesta«. V bistvu obvoznica, a ne kot v LJ, kjer lahko srečaš medveda. Ne, levo – desno: beton – beton. Dolžina: 108,9 km. Širina: 5+5 prometnih pasov. V času prometne končnice zabito.

- Za primerjavo – ljubljanska obvoznica. Seka prometne poti divjih živali. Dolžina: 30 km. Širina: ponavadi zadostuje.

- V gradnji: »Četrti transportni ring«. Njegov cil je razbremeniti drugi in tretji ring. Dolžina: 74 km. Širina: 4+4. V času prometne končnice verjetno zabito.

Opravičujem se za tehnično in nezanimivo besedilo.

Dogodki

Ura je 1.55, po moskovskem casu. Ravnokar sem v Berlin poslal eno seminarsko nalogo - zadnja obveznost za pretekli semester. Medtem se v Moskvi nabira vedno vec zadev. Pri skoraj vseh predmetih bomo kmalu pisali kontrolke (pocutim se desetletje mlajsi!), pripravljali prezentacije, se ucili za izpite. Enkrat student - vecno student.

Berem Vojno in mir, v ruscini. Prevod naslova romana zavaja. Beseda mir ima v ruscini dva pomena, ki se na slovenskem glasita mir in svet. Kdor je bral in se spomni, kako se v romanu menjavajo epizode dvorskega in vojaskega zivljenja, bo vedel, kaj mislim.

V Moskvi ni vse drago kot zafran! Javni potniski promet je poceni. Za studenta je cena mesecne karte za podzemno, avtobuse, tramvaje in trolejbuse priblizno 10 evrov. Za upokojence je prevoz brezplacen. Skoda, da je to vse, kar je ostalo od socialne drzave ...

Danes so zaceli ogrevati blok. To je vsako jesen velik in radosten dogodek, saj se v Moskvi nenadoma shladi in preden je pet dni zapored povprecna dnevna temperatura 8 stopinj Celzija ali manj, traja. Ah, meni, Slovencu iz rovt, je bilo vsec spati pri 15 stopinjah.

Kupiti si moram cevlje za zimo. Ura je 2.16.

Zakaj smo za Hrvate majhni

Bivanje v tujini je cas za razmisljanje o balkanskih zdrahah iz razdalje. Ko sem se vceraj vozil po ulici s sedmimi pasovi v eno smer, sem se vprasal, zakaj imajo Hrvati kopico vicev o Slovencih, katerih bistvo je: "Slovenija je prekleto majhna."

Ko se vozim po mestu, v katerem zivi od 10 do 15 milijonov ljud, se vprasam, kaksna je smiselnost teh vicev. Ko pomislim, da trenutno prebivam v drzavi, ki se razteza cez 11 casovnih pasov, se nasmehnem, pritisnem na gas in upam, da ne bo vseh sedem pasov zabitih, kot se to cesto dogaja.

Slovenija: 2 mio.

Hrvatska: 4 in pol mio.

Srbija: nekaj cez 7 mio.

Rus je navajen na taksen gigantizem, da teh vicev ne bi mogel razumeti. Slovenija, Hrvaska, Avstrija, Srbija ... za njega je vse isto - majhno. V casu druge svetovne vojne je umrlo priblizno 27 mio prebivalcev Sovjetkse zveze; povprecno pol milijona na mesec (Ruse je Nemcija napadla 'sele' junija 1941). Iz stalisca Rusa je Slovenija majhna in Hrvaska od nje nic kaj vecja.

To je Balkan - kako smo pomembni v nasi majhnosti!

(Ne me drzati za besedo! Ne prevzemam odgovornosti za tocnost podatkov, saj sem se posluzil samo Wikipedije pri pridobivanju dragocenih podatkov za ta prispevek)

Jugoslovanski gastarbajter, po resnicnem dogodku

Prenavljava stanovanje, v katerem bova zivela to leto. Potrebna je celotna prenova oz. kapitalen remont, zveni bolj kunstno. Iz stanovanja sva zmetala vse, razen WC skoljke, saj bo vse do zadnjega neobhodna. Pri nosenju odpadkov v avto, ki je strumno trpel razno sovjetsko kramarijo, so moje delovne sposobnosti obcudovale stare penzionistke in njihovi mozje pijancki, ki sedijo pred vhodom in od dolgcasa govorijo o vsaki muhi, ki leti mimo.

Pa me pred vhodom ustavi gospa z dvema vreckama v rokah. "Pa ze kaksna soseda," sem pomislil. Zacne se pogovor, na zacetku katerega je bil sum, ki se je razjasnil na vrhuncu pogovora.

"Ali prenavljate tudi kopalnico?" Kaksna familiarnost!

"Da, vse prenavljava," skromno odgovorim.

"Ste tujec, a ne?"

"Da."

"Jugoslovan?"

Trenutek, a res le trenutek tisine. "Da."

"Koliko racunate za polaganje ploscic v kopalnici?"

Nasmeh do uses in kratka obrazlozitev zivljenja mojih zadnjih dveh let: "Ne, ne, ne, smo se narobe razumeli. Moja zena je Rusinja in skupaj prenavljava stanovanje."

"Aaa, tako. Tako da prenavljate lastno stanovanje?"

Hm, ne vem, koliko imam jaz komande, koliko zena, a vseeno odgovorim strumno: "Da."

"Kako je vasi zeni fajn!" Izraz odobravanja dominantne moske vloge v druzini.

Nisem jugoslovanski gastarbajter; a ne bi bilo slabo! V sovjetskih casih je vse, kar je prihajalo iz Jugoslavije, bilo zelo cenjeno, od gastarbajterjev do stedilnikov.

Sedaj razmisljam o moji prihodnosti. Od sobote naprej je polaganje ploscic tudi ena izmed moznosti.

Mi se gremo elito

Ob vhodu v institut me prevzamejo custva ponosa, prevzeten postanem. Stopam namrec v sovjetsko elitno okolje. Institut (Moskovski drzavni institut za mednarodne odnose pri Ministrstvu za zunanje zadeve Ruske federacije) je bil ustanovljen v nedrjih 2. svetovne vojne (oktobra 1944, ko so Sovjeti cez vzhodni del kontinenta gnali Nemce v center) in vse od takrat je v centru procesa formiranja sovjetske zunanjepoliticne elite. Velik del ruskih studentov se zaposli na njihovem ministrstvu za zunanje zadeve. Ze v casu studija se obnasajo, kot da so diplomati visokega ranga - vihajo nos in redno loscijo svoje cevlje.

V primerjavi z Berlinom je to narobe svet. Medtem ko v Moskvi polovica dedov na faks hodi v obleki, 90 % deklic pa v visokih petah, je v Berlinu ta odstotek priblizno nic. Temu primeren je tudi svetovni nazor - v Berlinu so vsepoprek kriticni, v Moskvi laskavo govorijo o Medvedjevu, Putinu in mnogi verjetno tudi o Stalinu. No, niso vsi taksni, seveda, a moj namen je pretiravati, da bi si lazje predstavljali okolje, v katerem zivim.

In kaj je z mano v taksnem svetu? Jaz sem tujec, meni je vse dovoljeno. Glavno, da so kavbojke ciste, srajca zlikana, lasje povezani v cop.

Kje si, Berlin? Halo, Moskva!

Kje sem? Kaj? Ne pišem več? Hm, nekaj se je zgodilo. Nazadnje sem prispevek na blog napisal 29. junija. Danes pa je 4. september. Le mirno, za vse vedno obstajajo tehtni razlogi, tudi za moje molčanje.

Čas, ko sem napisal zadnji prispevek, je bilo kratko, a živčno, obdobje organizacije poroke. Ja, moje lastne, če še niste pogledali na Facebook, kjer sem spremenil status in šokiral svet. Sedaj sem poročen, moja žena je Marija Nikolajevna Karnar-Lemeševa (Мария Николаевна Карнар-Лемешева). Njeno polno ime v sloveščini obsega 32 znakov. Strašno.

Poročila sva se 27. 7. 2009 ob 13:30, po srednjeevropskem času, v Berlinu, v mestni hiši Köpenick. Mestna hiša je po Nemčiji znana po tem, da je pred njo spomenik človeku, ki jo je pred enim stoletjem oropal. Če vas zanima zakaj glorificirajo kršilca družbenih norm, si na Wikipediji preberite članek pod imenom »Hauptmann von Köpenick«.

Po poroki so si dejanja sledila hitro. No, poročno potovanje NI sledilo. Kot kaže nadaljujem tradicijo staršev, ki po več kot 35. letih zakona poročno potovanje še vedno načrtujejo ...

Po skoraj mesečnem bivanju v domačih planinah sva se z ženo (ta beseda gre še vedno težko iz jezika) z mojim malim avtom odpravila v Moskvo. Razbor – Slovenj Gradec – Sl. Konjice – Maribor – Dunaj – Bratislava – Žilina – Katowice (spanje) – Varšava – Augustov (spanje) – Kaunas – Daugavpils – Rezekne (spanje) – Velikiye Luki – Moskva (končna nastanitev). 2500 km, štirje dnevi. Ja, nora sva.

1.septembra sem začel 3. semester magistrskega študija mednarodnih odnosov na Moskovskem državnem inštitutu mednarodnih odnosov pri Ministrstvu za zunanje zadeve Ruske federacije. Sliši se veselo. Moje prvo opažanje: še nikoli nisem na enem mestu videl toliko visokih pet.

Dovolj za prvi ruski prispevek.

Kako se isce stanovanje

Do 31, julija sem v Berlinu. Od oktobra sem v studentskem domu in te dni se dogaja velika nevsecnost - zapirajo ga. Zato se moram nekam preseliti za en mesec. Ena moznost je kombiniranje razlicnih prijateljev - pri vsakem prespati nekaj dni in tako sflikati mesec. Glede na to, da je najbolj napet mesec leta, sem se odlocil, da najamem stanovanje za mesec dni. To je bila prava dolgocasna dogodivscina:
21. 6.: mrzlicno iscem po internetu, kje so stanovanja. Aha, eno lepo stanovanje, poceni. Se vsedem v podzemno in odpeketam proti stanovanju. Na zacetku ogleda ugotovim mojo napako - narobe sem prebral, oddajajo samo eno sobo in ne celega stanovanja. Tako se pridobiva izkusnje in ostri oko ob branju angebotov. Prijazna nosecnica bi me takoj vzela, a bil sem obvezan odkimati.
22.6.: Ogled drugega stanovanja. Tokrat je ustrezalo - celo stanovanje, relativno dober plac v mestu (kot ce bi v Ljubljani zivel na polovici poti med klinicnim in trznico Moste). Samo WC je na hodniku, ampak v redu, se vsakokrat prezracis, ko gres na potrebo.
23.6. Javijo mi, da lahko imam stanovanje pod pogojem, da tam trenutno ziveci reziser odpotuje v Madrid. Dobri obeti.
24.6. Javijo mi, da ne odpotuje. Obetov ni.
25.6. Zopet iskanje. Aha, nekaj bi lahko bilo. Ogled. Prijazna gospa je navdusena, jaz pa malo manj - oddaja namrec dve sobi, eno bi pa obdrzala zase, za vsak slucaj, ce se ji bo zahotelo pricapljati iz njenega drugega stanovanja. Afra ali Tarbula?
26.6. Internet, targetiram se dve stanovanji.
27.6. Ogled stanovanja. Njegovi napaki: prijazen cesko-nemski par ga oddaja sele od 17. julija, ponoci so slisni tezki vlaki, ki se vlacijo mimo po bliznji zelezniski progi. Dobra stran: prijazen tolsti macek.
28.6. Tole je zadnje. Ce ne bo slo, vzamem macka in do 17. korakam od kolega do kolega. Stanovanje je super, cena malo manj, a vseeno, ko mi po dveh urah cakanja javijo, da je moje, je dan polepsan, misli pa koncno osredotocene na studij.

Kar me je presunilo pri vseh petih ogledih - povsod bi me sprejeli. Verjetno so si mislili: en mesec ga se lahko trpimo, potem pa ga tako ali tako nikoli ne bo vec ...

Črešne, ve moj bog

Vceraj se je zacelo poletje. V Berlinu je bilo tudi cez dan hladno, okrog 15 stopinj, popoldne se je pomlad dolgo poslavljala s silnim nalivom. To je bil v zadnjem tednu prvi dan, ko nisem pojedel kilograma cesenj.

Ob studentskem domu rastejo tri cesnje. Naravne berlinske cesnje odlicno rodijo. Cel studentski dom bi se lahko nekaj dni samo s peckami prehranjeval. Vendar se prehranjujem bolj ali manj sam. Dom bodo namrec konec junija zaprli in notri nas je le se pescica studentov. Od teh, ki so ostali, je mnogo Kitajcev, in pravijo, da se Kitajci bojijo visine. Tako sam osvajam najvisje predele cesenj in se naslajam.

Kdor je zasadil cesnje, je bil zelo pameten. Tri cesnje - tri razlicne vrste z razlicnim obdobjem zorenja. Do 30. junija, ko se tudi jaz izselim iz studenta, mi bodo cesnje rasle preko glave in jih bom imel zadosti za eno leto. Vrnil se bom k jabolkam - teh lahko pojem neskoncno in jih se nimam zadosti.

Sreco imam, da sem vnet in zaprisezen sadjejed. Zato mi pecke v zelodcu ne naredijo hudega ...

Kje je internet?

Brez interneta ni bloga, tako kot brez pira ni nemskega nogometnega navijaca. Ze od 4. maja se ubadam s problemom, da se je iz studenta odselil Kitajec, preko katerega sem imel brezzicni internet. Visok in suh , vsak dan je igral badminton in pink ponk, njegov internet je deloval bolj pocasi, a bilo je zadosti za prezivetje.

Bolje, da nimam interneta! Tako doma ne stolu kot kura na zlatih jajcih, ampak grem pod prisilo na sprehod. Na pir ne grem, ker dalec okoli ni nobene gostilne.

Sele po enem mesecu vsakodnevne vecerne internetne abstinence se spomnim, da lahko tudi zvecer v primeru nuje ali pretirane nervoze posezem po internetu. V pisanih karirastih kratkih hlacah, umazani majci, ki je na pol zatlacena v hlace, v copatih ter z racunalnikm v roki se vsedem v avto. Peljem se tri minute poleg hise, v kateri zivijo ljudje, ki mislijo, da sem iz Slovaske, ker je na avtu nalepka 'SLO'. Nagnem naslonjac sedeza, prizgem racunalnik in lovim brezzicno omrezje. Nikoli ni problema, saj je v blizini Fakulteta za geologijo, ki je tako za nekaj minut vir mojega navdiha. Ko je baterija racunalnika prazna ali pa je ura cez polnoc, racunalnik zaspi, jaz pa se odpeljem nazaj ter s svezimi novicami pomirjen sladko zaspim.

Konj, jahac in doping

Vceraj sem zastrigel z usesi, ko sem po radiu slisal razpravo o dopingu v jahalnem sportu. Taksnem, kjer konji s svojimi jahaci skacejo cez ovire. Pravijo, da je to tudi olimpijski sport.

Moja glava je takoj proradila. Potreben je bil pristop thinking out of the box, ce prevedem: razmisljanje izven kiste. Tekac na 100 metrov se dopingira, ga dobijo, in, hops cefizelj, je ze na zatozni klopi. Kaznovan, ponizan, odstranjen s tekmovanj. Kaj pa konj? Kaj lahko konj naredi, da ga ne bi zlorabljali? Naj mar vedno poklice veterinarja, da pride kontrolirati, ko mu trener prinese oves in ponudi galono vode?

Kdo naj bo kaznovan, ce ima konj povisano vrednost hemoglobina (nisem preprican, da konji sploh imajo hemoglobin, samo uporabljam izrazoslovje iz peciklarstva)? Konj ni nic kriv, saj ni mogel sam kupiti opojnega zrnja. Njegov hrbtni prisesnik med tekmo je mogoce tudi nedolzen, saj verjetno ne spi s konjem, da bi vedel, kaj vse so mu dali za pozobat. Trener, morda je on krmil nebogljeno zivad s pilulami? Mogoce je bila Fata cistacica, ko je na kompost odnasala konjske fige?

Vec vprasanj kot odgovorov. Vseeno upam, da sem vam dal misliti, saj ni vseeno, kdo pije, kdo placa.

60 let Nemcije in 15 minut spanca

23. maja so Nemci praznovali. Pred sestdesetimi leti je bila na ta dan ustanovljena Zvezna republika Nemcija s svojo ustavo imenovano Grundgesetz (temeljni zakon). Res je, nekam cudno ime ima. Zakaj ne ustava, kot je sirom po svetu? Pred sestdesetimi leti je bila Nemcija po vojni razkosana za stiri cone, ki so jih nadzirali zavezniki. Na vzhodu so vladali Rusi, na zahodu s skupnimi mocmi Americani, Francozi, Britanci, vsi pa so se bali, da bi se tretji Rajh ponovil. Gledajoc rusevine so se vsi bali novega Hitlerja kot hudic kriza. Nihce ni vedel, kaj bo s to prekleto Nemcijo. Zato ustava ni ustava, ampak temeljni zakon, ki naj bi vsaj za nekaj let omogocil normalno delovanje drzave oz. njenega zahodnega dela, potem pa naj bi ga nadomestila ustava, ko bo bolj jasno, kako in kaj. Temeljni zakon je postavil dober temelj, ki se zdaj stoji. Obenem pa je tudi postal izvozni hit (Exportschlager), ki smo se ga tudi v Sloveniji posluzili, ko smo pisali ustavo. V Nemciji redko izrazajo svoj ponos, ampak tokrat so se vsi hvalili, kako dobro 'ustavo' so spisali.

Nemcija praznuje 60 let, jaz pa jamram, ker sem navajen, da vsak dan popoldne zaspim za 15 minut in se potem zbudim kot nov. Vse lepo in prav, samo problem je, ce do svojega spanca ne pridem. Okrog treh popoldne se moje delovne sposobnosti zmanjsajo in ce v tem casu pojem se eno mastno lazanjo, potem se zmanjsajo na minimum. Ce si odtrgam samo 15 minut, se prebudim kot nov, ce pa ne, sem do vecera kot megla. Moj cilj v zivljenju je, da bom imel na sihtu svojo pisarno z udobnim naslonjacem ...

Kako je Berlin fajno mesto

Moja dvotedenska abstinenca ima razloge. 6 dni sem bil v Sloveniji in imel toliko dela, da sem komaj utegnil spati. 3 dni sem imel v Berlinu na obisku stiri Slovenke, katerim je bilo treba pokazati mesto. Vse te dni sem se ukvarjal z mislijo, kako je Berlin fajno mesto.

Kako ves, ce ti je mesto vsec? Zivis v njem najmanj en mesec in ce ti je se vedno z vsakim dnem bolj vsec tudi potem, ko obredes vse turisticne znamenitosti, potem je mesto fajn. Ko posedas na ulici v kaficih ali polezavas na lezalnikih na mivki ob reki Spree. Ves, da ni slabo. Na zalost sem taksno tele, da si redko karkoli privoscim. Samo mojim mozganom privoscim intelektualni napor. Zakaj?

Zopet pisem brez kljukic nad c z in s. Od 5. maja ob 11.30 nimam vec interneta doma, ker se je izselil Kitajec, preko katerega sem lovil brezzicje. Dobro to! Tako bom v najbolj napetem delu studija 'prisiljen' brati, brati in brati. Do konca julija bo napeto, brez predaha. Upam pa, da si bom uspel kdaj vtrgati uro in pol za posedanje v kaficu, pogovor s prijatelji ali opazovanje mimoidocih.

Praznik dela - dela prost dan

Vse najlepše ob prazniku dela! Naj zastave plapolajo! Naj se plače višajo! V Berlinu ne talajo rdečih nageljnov, imajo pa demostracije. Demonstrirajo levičarji, kontra-demonstrirajo desničarji. Sprehod po Kreuzbergu na predvečer praznika omogoča vpogled v barvitost levičarjev, ki demonstrirajo. Neizmerno pisani so. Sindikati demonstrirajo za lepše plače in humane delovne pogoje, anarhisti demonstrirajo proti vsemu. Proti čemu demonstrirajo punkerji in metalci? Ne vem.

Berlinske demonstracije so prostorko paradoksalne. Potekajo v Kreuzbergu, predelu mesta, kjer živijo alternativneži, Turki in študentje. Ne prepričuje prepričanih! To lahko razumemo na dva načina - ne prepričuj ljudi v tisto, kar sigurno ne bodo nikoli verjeli. Nasprotna interpretacija: ne prepričuj tiste, ki so v tvoj prav že prepričani. Iz te zapletene filozofije sledi, da nima smisla prirejati levičarskih demonstracij pred vlado in parlamentom - ti osebki so že okuženi. Prav tako ni smiselno paradirati po Kreuzbergu in strašiti mlade Turkinje z rutami.

Demonstracije naj potekajo na nevtralnem terenu! Na podeželju, med polji oljne repice. Oljna repica ni a priori ne za ne proti. Oljna repica je torej idealen objekt prepričevanja. Ne, ne bo šlo. Na prostem jih zasačijo neonacisti, z obritimi glavami se bolje znajdejo kot pa levičarska mestna srenja.

Neonacisti - to so volovi z odrezanimi možgani.

Alergija - to ni nič

Recimo, da je april mesec za pisanje o bolezni. Prijetneje bi seveda bilo, če bi pisal o lepem berlinskem vremenu in nasmejanih ljudeh, ki grilajo v parkih nemške klobasice.

Proti moji alergiji sem dobil sprej za nos in tablete. Sprej pridno vsako jutro potresem in ga, točno po navodilih, uporabljam. Glava sklonjena za 45 stopinj, z levo roko v desno nosnico, z desno roko v levo nosnico. Dvakratni brizg v vsako nosnico. Za tablete je dohtar rekel, da jih vzamem v primeru, če sprej ne bo pomagal. Jaz pa tablete ... sem jih kar pustil v predalu, čeprav sprej ni doprinesel k popolni svobodi od kihanja.

Moja alergija je mačji kašelj v primerjavi s tem, kar bi lahko postal virus svinske gripe, ki je v Mehiki zahteval že več deset življenj. V Mehiki vlada obsedeno stanje, po svetu raste bojazen, da bi se gripa lahko prelevila v pandemijo. Zadnja pandemija, španska gripa, je ob in po koncu prve svetovne vojne pobila več ljudi, kot smo jih uspeli v vojni pobiti ljudje sami.

Ne bomo ugnali narave v kozji rok! Ljudje smo del nje in četudi jo poskušamo krojiti po naši volji, nam ne bo uspelo, saj smo njeni ujetniki. Ko ji bo prekipelo zaradi človeške nadutosti (vem, tudi jaz sem nadut, ko se z avtom peljem čez pol Evrope in si pri tem žvižgam), bo nas izvrgla in noben let na Luno nam ne bo pomagal.

Preklete prekle breze!

Takole. Vedno se kaj dogaja in ne gre vedno za razveseljujoče dogodke. Dva meseca že kiham in frcam. Na začetku je vladalo prepričanje, da gre za manjši prehlad. Po dveh mesecih sem sklenil, da je najverjetneje alergija. Alergija na celulozo, to bi si želel, bi lahko kar zaključil s študijem.

Grem k zdravniku. Na levo laket mi nakaplja brezbarvne in svetljo rjave kapljice. Ugotovi, da sem alergičen na cvetni prah leske, jelše, bukve in breze. Breza! Ta me je najbolj prizadela! Tako jih ljubim, ko šumi njih zlato listje v neposredni okolici mojega hribovskega doma. Sedaj pa sem jih prisiljen tudi sovražiti, saj onemogočajo normalen potek mojega življenja. Tako blizu sta si sovraštvo in ljubezen! - stara modrost, sedaj tudi empirično dokazana.

Letos se ne bom več obremenjeval, saj bo čez dva tedna konec spomladanske sezone. Naslednje leto pa se bo lev v meni oziroma v mojem nosu zopet prebudil ...

Javni potniški promet in medved v prestolnici

Ljubljano in Berlin povezujejo medvedi. V Berlinu so ga postavili v grb in jih postavljajo na ulice. Plastične seveda. V Ljubljani pa se medved sprehaja. Danes zjutraj je to bila ena najpomembnejših novic na slovenskih spletnih novičarskih portalih. Ne, ni pobegnil, so hitro sporočili iz živalskega vrta. Torej se je po Rožniku sprehodil pristni kočevski medved na poti na severo-zahod. Pazite! Mogoče se bo sprehodil do počasi prenavljajoče se opere. Ali pa bo na slovenskem zunanjem ministrstvu povprašal, če se lahko sprehodi na Hrvaško. Mogoče se celo ojunači in pokaže na Prešernovem trgu, saj v lahnem drncu iz Rožnika potrebuje samo deset minut!

Tako je to na vasi.

Začel se je drugi semester. Spet bom samo za knjigami. Tokrat imam en seminar tudi na Humboldt Universität, ki je najstarejša berlinska univerza, locirana v centru. To, da je v centru, ima svoj čar, a pa tudi svoje slabosti. Iz seminarske sobe skozi veliko okno od blizu spremljamo tri različne vrste javnega potniškega prometa. Tramvaj v višini ramen in skoraj na dosegu roke, vlak S-bahna v smeri Alexanderplatz in Zoologischer Garten, vsakih deset minut pa se gosposko počasi pripelje in odpelje tudi vlak Deutsche Bahn.

Tako je to v mestu.

Iz kakšnega testa smo ljudje ...

Ljudje smo smešni! Na starogrške tragedije se sklicujemo kot na enega največjih dosežkov človeške kulture, Biblija je temelj verovanja milijonom po svetu. Nisem bogokletnež in ne sovražim literature, a vseeno so mi določene zadeve smešne. Tako, bridko smešne.

V starogrških tragedijah sinovi ubijajo svoje očete, se poročajo s svojimi materami in z njimi naredijo pamža, ki jim je polbrat in sin obenem. Mame ubijajo svoje otroke, ker so jim možje bili nezvesti. Nesrečni gospodje se namerno oslepijo. Zaradi neumestne trme kralju umre sin, nečakinja, za povrh še žena. Vsi so storili samomor. Junakinje se veselijo smrti, ker je tako ali tako že večina družine onkraj. Vojska celega naroda deset let oblega eno ubogo mesto zaradi ene babnce.

V Bibliji ni dosti drugače. Res, Nova zaveza je zmerna in poudarja ljubezen do boga in bližnjih, a v Stari zavezi, tam je prava kavbojščina. Že dolgo iščem čas, da jo preberem, ker so to sočne zgodbice o neusmiljenosti boga, bratomoru, genocidih.

Seveda, v vsem tem je mogoče odčitati globji smisel. Smisel obstoja človeka, ljubezni, smrti, jutranjega vstajanja, večernega zehanja in nočne posode. Vse to ima globji smisel.

Ko veš, da nimaš kaj za napisati

Zgodi se, da pretečejo osem dni in ne vem, kaj bi napisal. Nimam želje napisati dva stavka, ki bi odsevala moje trenutno počutje. Treba je nekaj povedati, da se boste smejali ali pa da boste v napisanem prepoznali višji smisel.

Potem, ko sem napisal prejšnji odstavek, sem dve minuti razmišljal, o čem bi pisal. Ni bilo težko, pod časovnim pritiskom sem se hitro spomnil. Ja, ravno o časovnem pritisku bom nekaj napisal. Če moram napisati eno seminarsko ali prispevek za spletno stran Airbeletrine, nimam motivacije in idej, če je rok še daleč. Raje gledam zimske športe. Zato, ker je konec zimske športne sezone, sem si naprtil mnogo zadev. Pisati moram štiri različne stvari in vsaka mora biti napisan do včeraj. Kako švigajo ideje! Kako nisem zaspan!

To pisanje nima poante, ki bi bila vredna več od počenega evra. Boste pa mi vsi pritrjevali in sočustvovali z mano. Sila kola lomi.

Kako so Angleži kradli iz Partenona

Recimo, da so kradli. Ko je angleški grof Elgin in diplomat razrezoval kipe iz atenskega Partenona, je, baje, postoril marsikaj dobrega in slabega. Že v času rzarezavanja belega kamna (leta 1816 so bili kipi prepeljani v London) je zadeva smrdela. Smrdi še danes.

Gospod Elgin naj bi hotel kipe zaščititi. Res, bili so v slabem stanju, politične razmere v državi so bile nestabilne, v času grškega boja za neodvisnost je bil Partenon dobrodošel simboličen vojaški cilj (za nekatere, verjetno Turke). Problem je bil, da je kipe moral razrezati, da jih je lahko transportiral iz hriba do pristanišča in iz pristanišča do Londona in tam iz pristanišča do muzeja. Kot kaže je najel slabe delavce ali pa jih je slabo plačal - svoje delo so slabo opravili. Kamenje v Londonu deluje tragikomično - prekrasen kip mladca, ki mu manjka glava, prelestna roka ženske boginje brez mezinca, mogočna glava leva brez gobca.

Kar je bilo prepeljano, je razstavljeno v Britanskem muzeju. Slehernik si lahko zastonj ogleda kipe. Ob vstopu v dvoranu je mogoče prebrati tablo, na kateri piše, zakaj je dobro, da je marmor v Londonu. Kot nekdanji debater sem ob nekaterih argumentih dobil kurjo kožo. Eden izmed njih je zvenel približno takole, vsaj med vrsticami: "Saj smo nakradli, ups, prepeljali samo polovico kipov, ostala polovica je v Atenah, to je pravičen deal." Ob drugem sem se nasmejal, čeprav ni neresničen: v muzeju so kipi veliko bližje ljudem kot pa na več metrov visokih stebrih v Atenah.

Še moj argument: do Londona je bolj poceni leteti, kot pa do Aten, zato je bolje da so kipi tam. Samo ko me samo kamenje ni zanimalo bogve kako, bolj tista tabla z argumentacijo ...

Logika dvojne pipe

Pred desetimi dnevi sem se pripeljal v Slovenijo. Pred osmimi dnevi sem se za pet dni odpravil na otok. Pogledat sem šel, kaj delajo Angleži. Odkril sem, da ni samo bajka, da na otoku marsikaj drugače poteka kot pri nas, v kontinentalni Evropi.

Najprej sem obiskal Cambridge. Staro univerzitetno mesto. 800 let že stoji univerza. Seveda ni šlo brez primerjalne analize med slovenskim, nemškim in angleškim visokošolskim sistemom na podlagi tridnevnih opažanj. Opazil sem sledeče razlike:
- Stavbe so večinoma starejše, vsaj od real-socialističnega FDVja. Ustvarjajo svojevrstno angleško študentsko podeželsko klimo.
- Harry Potter! Samo čakaš, da bo iz kakšnega gotskega hodnika ali iz slike tega ali onega lorda izpred 500 let nekaj skočilo. Ali pa da se bo med poslušanjem molitve v latinščini zgodil hokus pokus. Seveda, Harrya Potterja lahko gledaš zastonj, za pristno doživetje moraš pa plačat letalske karte.
- Profesorji lahko hodijo po urejeni angleški travi, študentje pa ne.
- Dodiplomski študentje domujejo v stavbi kolegija, da jih 'majo bolj na kratko; že indoktrinirani doktorski študentje lahko stanujejo celo 10 minut peš stran od kolegija.
- Za vse obstaja tradicija, pravilo in lažna ali resnična legenda. Ni kamna, ki ne bi imel kaj za povedati.
- Sestavni del študija je mreženje. "Ti poznaš mene, jaz poznam tebe, skupaj sva močnejša!" Pri nas in v Nemčiji se to dogaja spontano, v gostilni ali na poti na avtobus. Angleži so izumili mnoge klube in razloge za srečevanje in spoznavanje. Razlika je v tem, da oni vedo, kaj delajo, in to uspešno počnejo že stoletja.

London. Seveda, če si že v Angliji, si je treba ogledati tudi glavno mesto. En dan in pol. Na zunaj sem videl večino glavnih znamenitosti. Obiskal sem tudi notranje prostore moderne galerije Tate in Britanskega muzeja, saj je vstop brezplačen. Čez nekaj dni več o največji angleški arhitekturni imperialistični kraji.

Anglija. Pet dni. Hecno je, ker ti je jezik blizu, nekaj navad in malenkosti pa tako daleč. Prehitevalni pas je na desni, v krožišče se zapeljejo na levo. Vožnja iz letališča v Cambridge je bila poučna vaja iz tolerantnosti. Dobro, da na prehodih za pešče piše, iz katere strani se lahko pripelje tvoj štirikolesni krvnik. Angleži uporabljajo dve pipi, ena za mrzlo, ena za vročo vodo. Razmak med pipama je različen, vsekakor pa najmanj 10 centimetrov. Zakaj? Angleži se sicer sklicujejo na zgodovinske razloge, jaz bi pa stavil na to, da gre za metodo zgodnjega odkrivanja shizofrenosti, saj bi se razdvojena otrokova osebnost hitro zmedla. Zmedel sem se tudi jaz.

To je logika dvojne pipe - na kontinentu imamo mlačno vodo, na otoku pa polovičarstva ni.

Pot domov

Včeraj sem opravil mojo najljubšo romarsko pot, ki traja približno 12 ur. Sam z mojim nizko proračunskim avtom iz Berlina v moje ljube hribe. Nekajkrat sem že opravil to pot in se vsakokrat bolje pripravim.

Vstanem ob 3.45. Izpraznim hladilnik in vse stvari za jest razložim na posteljo. Vse previdno položim v majhno leseno kišto, v kateri sem pred dnevi kupil 3 kile japk po ceni manjši od evra za kilo (juhu!). Keksi z mnogo čokolade, mali leseni krožniček, švicarski nož, vilca, 5 jabolk, 3 banane, že narezan sir gauda, nemški kvazi-pršut, 4 trdo kuhana jajca (ker bi se sicer pokvarila v hladilniku do moje vrnitve), 2 dcl mleka (do vrnitve bi se skisalo), pol litra vode, litrska termovka s čajem iz poprove mete (s sokom cele limone in desetimi čajnimi žličkami cukra). Za nujne primere imam pod svojim sedežem še dodatne kekse z mnogo čokolade, če me zgrabi lakota med vožnjo in se samo rahlo sklonim, da dosežem hrano. Kalorij je za najmanj 15 ur - v primeru, da bi bili zastoji ali pa sneg v Avstriji. Iz Berlina krenem ob 4.45.

Vožnja po avtocesti je dolgcajt. Še posebej, če voziš s povprečno 105 km/h, da bi prišparal na bencinu. V Nemčiji celo pot poslušam radijsko postajo Deutschlandfunk. Vsenemška državna radijska postaja, ki se osredotoča na novice in kulturo, glasbe ni skoraj nič. Vsake pol ure so kratke poročile, ki me neizmerno zabavajo. Ker se novice nezadržno ponavljajo, se učim novih besed in besednih zvez, poleg tega pa z zanimanjem spremljam uredniško politiko. Novica se od petih zjutraj do 12.00 lahko precej spremeni. Nekatere besede so zamenjane, dodane nove podrobnosti. Zgleda, da so uredniki zjutraj še zaspani in šele po prvem kafeju prav zalaufajo. V Avstriji poslušam deželne radijske postaje (iz Zgornje Avstrije, Štajerske in Koroške) in se čudim, koliko ne razumem. Ko pridem na jug Koroške pa že vleče Koroški radio.

Ko pridem domov spim 12 ur in šele naslednje 'jutro' pakiram stvari iz avta; predvsem cote, da jih mama opere.

Leni dedi

Veliko časa preživim v svoji študentski sobi. Nerad posedam v sterilnih knjižnicah, predavanj in seminarjev imam malo. Ko se učim, imam vključen radio ali TV. Celo zimo zvesto spremljam zimske športe. Smučanje, biatlon, skoki, smučarski teki, nordijska kombinacija.

Danes se je končalo svetovno prvenstvo v nordijskih disciplinah. Nismo dobili medalje, se zgodi. Danes me je bolj kot patriotski negativizem zaposloval odnos muško-žensko. Ženski tek na 30 km in moški na 50 km sta vrhunca prvenstva, zmagovalca sta okronana za kraljico in kralja teka. Za krono se tekmovalke in tekmovalci poženejo v skupinskem štartu, pričakuje se, da se bodo kot izlakani psi pognali za krono. Kot skoraj vedno na podobnih tekmah, so se veliko bolj kraljevsko borile ženske. Na polno so štartale in se vrtoglavo pognale na progo. Na koncu je zmagal zobati poljski hrust; res je bila najboljša. Moški pa pravi gospodje. Do kilometra 48 so kot troti medlo tekli, vmes nekajkrat zamenjali smučke, če so se jih naveličali, pa tudi spili so marsikaj, nezaslišano! Ko je zagledal cilj, se je Norvežan (verjetno slučajno) prvi prebudil in zašprintal za dobro jutro, kot da bi ravnokar opravil lažji trening, ostali pa so se zehaje zavalili v varno zavetje cilja.

Zakaj takšna razlika? V obeh kategorijah je konkurenca velika, tudi pri moških so mnogi, ki niso rojeni za šprint, in bi morali prej kaj postoriti. Ne bom škekuliral, kaj je razlog, obstaja mnogo spletnih strani, ki nas o razlikah med spoloma razsvetljujejo.

Če je kdo razočaran zaradi suhoparnosti te športne opazke, lahko tudi bolj trivialno. Moj predlog - spremljajte biatlon, to je vroč šport. Medtem ko gredo moški in ženske v alpskem smučanju po svoje in se v eno ponavadi zlijejo šele na finalu sezone, se v biatlonu lahko nenehno grejejo, saj tekmujejo na istih prizoriščih. Saj veste - gliha vkup štriha. Vsako sezono športni komentatorji začnejo z naštevanjem novih parov in tekmovalk, ki so spremenile priimek. Konec sezone se zaključi s sklepanjem, ali je bila boljša z dekliškim priimkom ali moževim.

Kriza

Seveda, tudi na blogu ne morem mimo krize. Finančne, ekonomske, svetovne, globalne. Še bolj skrbno kot doslej sem zadnje dneve spremljal dogajanja, saj sem imel včeraj izpit iz 'Mednarodne politične ekonomije'. To je bil v tem semestru edini izpit, kar pa ne pomeni, da nimam nič za delati, je treba še kakšno seminarsko napisati. Sicer so se mi pred enim tednom končala predavanja v tem semestru, predavanja v naslednjem se pričnejo 14. aprila.

V Kölnu deluje pogovorni klub anonimnih insolventnežev (Gesprächskreis Anonyme Insolvenzer). Po domače: klub za podjetnike, katerih podjetja so šla po gobe. Zaradi takšnih skoraj absurdnih kriznih formacij sem še bolj zadovoljen - super je, da sem v času krize ubogi mali slovenski študent v milijonskem mestu z nemško štipendijo, ki je fiksna in višja od moje prve plače v slovenski javni upravi oktobra 2007.

Še bolj od minimalističniš nemških insolventnežev se mi smilijo ruski oligarhi, ki so, baje, vsi skupaj v enem letu izgubili 66 % svojega premoženja. Debele krokodilje solze mi tečejo, ko pomislim na oligarha XY, ki ima sedaj namesto 40 milijard $$$ samo še 4,9 milijarde $$$. Če nima za kruh in vodko, mu z veseljem nakažem dva ali tri skromne stabilne evrote ...

Slovaška himna

Ja, zanima me, kako zveni slovaška himna. Slovenski nogometni reprezentanci so jo zaigrali pred nekaj urami. V Belgiji. Napako so popravili pred drugim polčasom, ko so zaigrali Zdravljico. Mogoče je bil to del tektike? Demoralizacija? Sedaj sem na youtube prisluhnil slovaški himni. V primerjavi z Zdravljico bi sodil, da je bolj melanholična, vsekakor temačnejša.

Športniki, politiki, pisatelji, pesniki, vojskovodje, znanstveniki, ekstremisti - nihče ne bo mogel nikoli izpolniti svete naloge: "Naredite mi to deželo razpoznavno!" Navaditi se moramo, da smo majhni in v tej majhnosti iskati prednosti.

Sicer pa ne smemo biti preveč vase zagledani in vedno samo godrnjati. Razglejmo se po Evropi - katera so glavna mesta Litve, Estonije, Latvije? Tallinn, Vilnius, Riga? Nemške ali avstrijske zvezne dežele? Ja, neznanje ni samo eno, neznanj je neskončno mnogo.

Nismo svetniki, tako kot niso naši nogometaši - nocoj so izgubili.

Kultura! Praznik!

Danes je praznik, v Berlinu je prav kulturno vreme. Ura je 10.33 in od sončnega vzhoda do sedaj je dosijalo že pol ure Sonca. Za berlinsko zimo je to dosežek vreden nagrade Prešernovega sklada.

Zadnje dneve se ukvarjam predvsem s kulturo učenja. Preizkušam razne metode - sočasno poslušanje televizije, ugašanje računalnika, pitje črnega čaja, zgodnje vstajanje, prehranjevanje z majhnimi in pogostimi obroki, redno uživanje vode. Bomo videli sedemnajstega tega meseca, če sem se učil civilizirano.

Ne pozabljam se ukvarjati tudi s kulturnim pisanjem. Včeraj sem prelistaval stare zvezke in se čudil temu, koliko smiselnih in nesmiselnih idej je moj um že proizvedel pri borih šestindvajsetih letih.

Zajtrk sem pojedel pred dvema urama, želodec opozarja na rastoč pomen gastronomske kulture. Spet si bo treba skuhati špagete in omako iz česna, paradajza, rdeče paprike, melancana, soli, peteršilja in bazilike.

Prav je, da imamo kulturni praznik, ker lahko vsak najde svojo osebno kulturno srečo. S praznikom dela ni tako, saj vsak ne najde dela ...

Super Bowl in knjige

24 ur nazaj je bila ura ena zjutraj. Bral in bral in bral sem. Ko sem nekaj knjig do-bral, sem prižgal TV, prešaltaval in slišal, da bo Super Bowl. Hm. Pa sem si rekel, da imam čas in pogledam največji ameriški športni dogodek. Ameriški finale, v katerem se pomerita dve najboljši ameriški ekipi v ameriškem nogometu. Najprej sem na Vikipediji pogledal, kakšna so pravila. Če bi ob enih zjutraj začel gledati športno tekmo, ki je ne bi razumel, bi takoj zaspal od dolgcajta. Šov me je pritegnil in ostal sem neizmerno buden do konca, nekje do štirih.

Za eno uro igralnega časa približno tri ure efektivnega časa. Ameriški nogomet je izjemno primerna igra za Američane, saj so prekinitve non-stop in je na koncu verjetno več reklam kot pa same igre. Samo igro sem spremljal z vsem zanimanjem in enkrat navijal za rumene, spet drugič za rdeče. Sklenil sem, da bom gledal vsako leto, saj ne more škoditi.

Knjige so študij. Na mizi imam 27 knjig, sposojenih v treh različnih knjižnicah Berlina. Komaj se najde plac za računalnik, luč, cedevito in nekaj prostega časa.

Dauerkleingartenkolonie

Zakaj jem japke z levo roko? Jaz sem ja levičar! Ta misel me je kot srh preletela včeraj, ko sem pešačil od faksa do postaje podzemne. Na pol požrto jabolko je presedlalo v desno roko, a se nisem dobro počutil. Tako sem ugotovil, da mi leva roka več pomeni, kot sem si kadarkoli predstavljal.

Mnogim je naslov prispevka neznanka. Z njim sem hotel prikazati najbolj presunljivo sposobnost nemškega jezika - sestavljati neskončne besede. Še veliko daljše besede je najti v nemški zakonodaji in za razumevanje mnogih bi bilo potrebno sklicati komisijo strokovnjakov iz več področij. Tale beseda, ki obsega 23 znakov, se dotika teme, ki je bila prejšnji teden aktualna v ljubljanskem mestnem svetu - vrtičkanje. Če poskusim z amaterskim prevodom, bi besedo prevedel takole: 'trajna vrtičkarska kolonija'. Ja, sem kar zadovoljen s tem prevodom. Vidite? Tri besede nastanejo! Obsegajo pa vse skupaj samo 2 znaka več, kot ena nemška beseda. Če pogledam sklepe ljubljanskega mestnega sveta iz 26.1.2009, je terminologija še nerazvita: "zemljišča trajno namenjena za vrtičkarstvo", "trajna območja vrtičkov", "območja trajno namenjena za vrtičke". Razumem, zakaj na občini niso uporabili besede kolonija - da ne bi župana obdolžili, da je tudi vrtičke koloniziral ...

Kaj vse se v življenju zgodi!

Pravkar se je začel smuk v Kicbilu. Krepki mladi možje se spuščajo po strmini, nekateri bodo zaslužili tisoče in slavo, druge bodo bolele stegenske mišice, nekateri pa bodo doživeli pretres možganov. Slednjega si ne želimo, zahtevamo le spektakel, ne pa krvi.

Ker je smučanje nevaren šport, jaz prostočasje raje preživljam v vsakdanjem življenju. Če na pravilen način odprete oči, skriva vsakdanjik svoje posebne trenutke. Danes zjutraj sem doživel dva; fotografija ponazarja objekta, ki sta povzročila poskok mojih misli.

Žarnica je žarnica. Preprosta - malo železa, stekla, notri pa žička, za katero vemo, da mora biti v enem kosu. Žička se je zjutraj ob 6.55 pretrgala. Previdno odšraufam in zašraufam novo. Ne gori. Še vedno se moram po sobi orientirati v luči, ki jo seva TV-ekran (Australian Open). Poskušam odšravfat žarnico. Zgodi se to, da železni del ostane zasidran v luči, stekleni del pa je pristal na fotografiji. Sedaj imam konceptualni problem, kako se lotiti izziva, s katerim se v življenju še nisem spopadel.

Jajca so jajca. Ker si študent, ne gledaš na humanost obravnave kur, ampak kupiš najcenejša, ki so jih znesle kure, ki hirajo v miniaturnih kletkah. Ker se ti mudi nazaj v sobo použiti zajtrk (mleko je že napojilo ovsene kosmiče, rozine in banane), pozabiš preveriti, če so vsa jajca cela. Tako pristane trojansko jajce s počeno lupino na fotografiji. Misli so spet zaposlene - ali me je kaznovala višja zelena sila ali pa na notorično pozabljanje, da so malenkosti tudi pomembne.

Ravnokar je en'ga smukača izvrglo v mreže. Grem gledat, ker postaja zanimivo ...

Novi šefe na vrhu sveta

Pa ga imamo. Novega predsednika Združenih držav Amerike. In že prvi dan se mi smili. Inavguracija s svečano prisego, sprehod do Bele hiše, mahanje, smehljanje, rokovanje, branje osebnega pisma, ki mu ga je v predalu pustil prejšnji predsednik in še in še. To je naporno in zato se mu je malo zafecljalo že na začetku, ko je izgovarjal prisego. Ni lahko stati pred svetom in govoriti prihodnost, tudi jaz bi malo klecnil.

Karkoli napišem o enkratnosti dogodka, pomembnosti barve kože in vznesenosti množic, bo vse napisano tako, kot na neštetih drugih mestih v skurilnem medmrežju. Danes vsi pišejo o tem. Če napišem, da imam solze v očeh ali pa da godrnjam zaradi tega, ker je nekdo pač postal predsednik Amerike - "Vse, vse smo že prebrali, ljubi Primož!" boste dejali.

Ker ne morem nič več napisati, naj še enkrat izrazim sočutje do novega predsednika, ker bo v prihodnja štiri leta bolj malo spal ...

Črna žalost

Včeraj sem prejel novico, ki me je spravila v globoko žalost. Umrla je naša pesa Taja. Velika prisrčna pasja dama, ki je živela brezskrbno in srečno življenje. Ko sem bil za božič doma, je bila še vsa živahna, potem pa je podlegla bolezni.

Za vedno mi bo ostala v spominu kot tista, ki me je prva pozdravila, ko sem ob petkih prišel domov iz Ljubljane. Vedno je tako mahala z repom, da sem mislil, da si ga bo zlomila. Neizmerno rad sem jo imel.

Boli, da nisem doma, da bi ji rekel adijo, ona pa bi še zadnjič pomahala z repom.

Moja žalost je tako črna, kot je bila črna Taja.

Zadnja dogajanja v mojem življenjskem okolju

Dve pomembni zadevi sta se zgodili danes. Obe bom na kratko opisal, v nekaj črtah. Potem pa bom še nekaj napisal o študiju, ki je sicer osnovni namen mojega bivanja v mestu na B.

Prvič, odkar sem oktobra v Berlin iz Slovenije pripeljal hladilnik, sem ga spucal. Izključil, vanj postavil posodo s toplo vodo. Naredil sem tako, kot to doma dela ati. Vedno sem se spraševal, zakaj to pri nas dela ati? V času ogrevanja sem si skuhal kosilo. Ker sem zopet skuhal špagetov za dve porciji, sem po zaužitem zaspal in se po pol ure zbudil v luži. Ja, hladilnik je spustil dušo, predvsem pa njegov zgornji del, ki je v dolgih zimskih mesecih dobil debelo ledeno brado. Nič hujšega, hitro sem odpravil nastalo škodo, vse je po starem, samo tepih si še ni opomogel.

Druge pomembne zadeve pa me je sram. Kaže namreč na moj neozaveščen odnos do okolja. Danes sem ugotovil, kako na WCju v straniščno školjko samo na kratko spustiš vodo. Skoraj tri mesece sem vsak dan megalomansko zapravljal vodo, ker nisem razmišljal izven škatlice, kako bi to bilo možno postoriti. Vedno je pljusnilo vse, kar se je nabralo; šele danes sem osvojil vse tajne mehanizma. Zadeva je morebiti malenkostna, a jo jemljem skrajno resno. Kaže na to, da se nisem sposoben hitro odzivati na različne kulture. Ne znam razmišljati dovolj inovativno. Ne upam si preizkusiti novih drznih poti do uspeha. Ali pa si preprosto ne znam vzeti dovolj časa za reševanje problemov malih ljudi, kar je tudi skrajno slabo ...

Študij. Sedaj sem sredi najbolj napetega obdobja, ki bo trajalo do srede ali konca februarja. Na vrsti so tri predstavitve v 'razredu', ena v angleščini, že absolvirana ta ponedeljek, dve pa v nemščini. Dober adrenalinski test, predvsem v nemščini poglobljeno govoriti in razpravljati o metodologiji v družboslovnem raziskovanju. Obenem poskušam čim bolj aktivno spoznavati rusko zunanjo politiko ter odnose med EU in Rusijo, kar bo tudi okvirna tema moje magistrske naloge. Če že znam rusko, je to treba tudi izkoristiti.

Toliko o resnih in malo manj resnih dogajanjih.

Naivnost človeškega bitja

Ko človek vstane ob 6.59 v soboto in prelistava internet, prebere marsikatero tumarijo. Ali so vse resnične ali ne ni važno, glavno je, da mi dajo misliti. Tako je bilo tudi pred nekaj minutami, ko sem prebral novico o naivnem roparju. Ta naj bi s pištolco vstopil v banko in tako, kot to vidimo v vzgojnih filmih, oropal banko in odšel. Vse lepo in prav, 33.000 evrov, pravijo. Čez nekaj minut se je vrnil v banko, tokrat brez maske, a z istimi kriče rdečimi adidaskami. Hotel je položiti denar na račun, da bi pokril svoj limit. Hop, cefizelj, v keho z njim!

Človeška bitja smo neizmerno zanimiva! Smo pametni, neumni, naivni, pogumni, nepredvidljivi, prilagodljivi, trmoglavi, ljubeznivi, prepirljivi, okroglolični, bedasti. Človeki smo vse in to nas bo spravilo na kant. Če bi počeli eno stvar, v naravi opravljalo eno funkcijo, bi prelestno živeli in ne ugonabljali deževnikov s kislim dežjem. Tako kot ostala živa bitja - zasedajo mesto v prehranjevalni verigi in se ne trudijo razmišljati, kako izstopiti iz logike 'pojem-bom pojeden, vmes pa naredim potomce'.

Ljudje mislimo, da zmoremo vse, pišemo romane, znanstvene razprave, recenzije, organiziramo sejme in se jezimo, če pločnik ni očiščen snega. Naivni smo v naših malih srečah in jezah.

Ob 6.59 vstanem zato, da lahko ob 7.00 preko interneta poslušam slovenska poročila. Hrepenim po naivnosti.

Novice iz Nemčije in kaj hočem v življenju

Tokrat ne bo ene rdeče niti (kot da je kdaj že bila), ampak bom povzel dva dogodka, ki vznemirjata moj ne-um v letu 2009.

Malo mraza pa smo že tam, kjer ni muh. Včeraj zjutraj je bilo -16, danes -15. Berlinske kosti že dolgo niso občutile sibirskih temperatur. Mnogi Rusi bi se smejali, daleč za Uralom se pri -50 ne pritožujejo. Temperatura okoli -20 je znanilec poletja. Berlinci pa so mehkužci in nepripravljeni. Malo stisne mraz pa jim pol vlakov za javni promet zmrzne. "Zaradi vremenskih razmer pride naslednji vlak predvidoma šele čez 23 minut". Vremenskih? Sonce sije, snega je komaj za vzorec. Moja najljubša ulična teorija je, da so vlaki primrznili na svoj parkplac. Ah, nemška tehnologija ... Tudi s snegom Berlinci niso na ti. Včeraj zapade 10 cm snega, danes so vsi pločniki poledeneli. Z grozo sem na ulici pred domom opazoval žensko, ki je zaradi padca utrpela tako hude telesne poškodbe, da so morali priti rešilci z vključenim viju-viju. Sedaj si v strahu za moje telo prizadevam stopicljati nežno.

Tudi bogati niso vedno srečni. Vedno sem bil prepričan, da bogastvo in slava prineseta dobre prijatelje in zagarantirano srečo. Včeraj je pred vlak skočil nemški podjetnik, eden iz sto najbogatejših ljudi na svetu. Pod vlak se ni vrgel zaradi neizmerne sreče, ki mu jo je bogastvo prineslo, ampak zaradi načetih živceh in izgubljenih milijonih v času finančne krize. Ni dobro obrekovati umrle, a glede na to, da je lastnoušno prisluhnil zvoku vlaka v tračnicah, je zame tele. Slovenski ata Bavčar je zadosti kreposten bedanec, da se pod vlak ne bo vrgel. Mogoče bo samo kakšno prodano pumpo zažgal in potem špekuliral naprej. Jaz raje ostajam pri preprosti, dosegljivi in nešpekulativni računici: šiht, avto, žena, otroci, v soboto in nedeljo pa gledat šport po televiziji ali pa iti s kolegi na pir.

Novoletna jelka in rdeč dedek mraz

Začelo se je leto 2009. Božič je za nami, novo leto prav tako. Danes je nedelja, jutri se nadaljujejo študijske obveznosti. Po dvetedenski pavzi nadaljujem z branjem romana 'Bratje Karamazovi', v ruščini, in prelistavnjem študijske literature. Še pred tem sem na prvi dan tega leta zgroženo ugotavljal, da mnogi Nemci novoletne jelke na ulico zmečejo še zmačkani od skoka v novo leto. Novoletne jelke kot spodrezane Sneguljčice na ulicah pred bloki in stanovanjskimi hišami čakajo na deportacijo. Imelo me je, da bi najlepšo posadil na ramo in z njo za nekaj dni delil mojo sobo. Ne! Nemških izvržkov ne bom imel, saj imam v sobi, na televiziji na hladilniku, pristno slovensko hribovko. Ko sem bil doma sem v roke vzel žago in se odpravil v gozd. Doma smo do letos vedno sekali smreke. Jelke so se nam smilile, kerjih je občutno manj. Letos pa smo posekali jelkin podmladek, eno jelko postavili v dnevni sobi, ena pa je prepotovala 1000 kilometrov na sever. Zdržala bo vsaj še kak teden, ne bom je metal na cesto tako hitro kot Nemci, ki hitro opravijo s prehodom letom in zadihajo na novo, brez jelkice.

Leto 2009 sem doživel na eni visoki strehi v centru Berlina. Pravijo, da je bilo v Berlinu najbolj pestro v Evropi. Na ulicah naj bi se zbral milijon naroda. Pokalo je po celem mestu, skoraj na vsakem križišču so se do 2. januarja zjutraj valjali ostanki raket in druhij pokalic. Večinoma so proizvedene na Kitajskem. Kolega Kitajec preko hodnika pravi, da tudi v podjetjih, kjer jih proizvajajo, rado poka zaradi nizkih varnostnih standardov. Vesel sem bil, da sem bil na strehi in se nisem potopil v množico. Razgled je bil čudovit, misli malo manj, saj ob pokanju in viju-viju prve pomoči in gasilcev glava porodi misli o norosti človeške vrste.

Saj je dedek mraz bel, a ne? Ruski original je ponavadi rdeč, bel je redko.