Dan reformacije in dan spomina ma mrtve

Danes in jutri sta v Sloveniji dela prosta dneva. Hecno je to - v času bivanja v tujini bolj poglobljeno doživljam referenčne točke slovenske (kulturne) identitete. Danes sta ta dva dneva veliko bolj prisotna v moji misli kot kadarkoli prej. Razmišljam o njiju, medtem ko berem tekst o uspehih in neuspehih NATO - obveznega branja je iz tedna v teden več, še malo pa bom samo bralna mašina.

Dan reformacije. Slovenci smo verjetno edina katoliška država, ki uradno praznujemo dan, ko je Martin Luther na vrata pribil 95 tez; v latinskem jeziku. Če držijo podatki iz spletne strani nemške evangeličanske cerkve, potem je dan reformacije državni praznik v Švici, nekaterih deželah Nemčije, v Sloveniji in v Čilu. Kitajci ga NE praznujejo. Nam je pomembno in prav je tako, saj so Trubar in kompanija pred nekaj manj kot 500 leti gradili to, kar smo.

Dan spomina na mrtve. Prvič, kar pomnim, ne bom ob 14.30 stal ob grobu mojih starih staršev. Maja, saj je ob pol treh vedno, al'?!! Vedno je bila ena izmed sester tista, ki je vedela, kdaj je maša, ati pa mama pa sta vedno imela različne percepcije časa - kdaj je treba iti od doma, da pridemo pravi čas? Pokopališče je oddaljeno uro in pol vožnje. Vedno sem stoično prenašal čas, ko sem poskušal razumeti osebo, ki je govorila v mikrofon(včasih škof, zadnja leta župnik), in neučakano pogledoval na uro. Jutri pa me prvič v moji zgodovini tam ne bo in to obžalujem. Ne vem zakaj, tako je to.

V času pisanja tega prispevka sem na spletnem portalu Youtube poslušal nekaj verzij Zdravljice, da bi si pričaral pluralnost naše himne:
- 'Zdravljica - slovenska himna', 1.22 - verzija za proslave,
- 'Zdravljica by Polde Bibic', 2.11 - nekaj narobe z zvokom, Polde tako samo odpira usta kot recitirajoča žaba,
- 'zdravljica on helij', 0.50 - zajebancija s pomočjo plina, ne priporočam za resne priložnosti,
- 'France Prešeren - Zdravljica', 3.56 - osladen začetek, glasba do 1.35, šele potem recital celotne zdravljice, s slikami, ki naj bi v nas budile patriotske tone - v njih pa strah pred nami,
- 'Zdravljica - Lacni Franz in prijatelji 1987', 4.00 - klasična rokerska izvedba.

Bonn - nekdanje glavno mesto ZRN

Nedeljo, ponedeljek in torek sem preživel v Bonnu. Udeležiti sem se moral seminarja štipendiatov DAAD (Deutscher Akademischer Austausch Dienst) iz Jugovzhodne Evrope. Vsekakor mi ni blo hudega, le malo sem negodoval, ker sem se že na začetku semestra moral pri profesorjih izgovarjati zaradi odsotnosti. V okviru našega programa je udeležba na vseh predavanjih ni vajah obvezna.
Jugovzhodna Evropa. To je najbolj razširjen način, kako se v družbeno-političnem diskurzu znebiti besede Balkan, ki jo, na žalost, veliko ljudi jemlje za negativno oznako. Za mene velja, da se štejem med Slovence, ki so ponosni, da je v njih tudi nekaj Balkanca. To ima tudi svoje prednosti. I neće mene nitko ubediti u suprotno!
Na seminarju je bila Jugovzhodna Evropa pisana druščina - Hrvati, Srbi, Bosanci, Madžari, Makedonci, Črnogorci, Albanci, Slovenci, Bolgari. Mogoče sem izpustil kakšnega manjšinskega predstavnika, na Balkanu nikoli ne veš. Družbi primerno sem shizofreno uporabljal različne jezike - slovenski, hrvaški/srbski, nemški, angleški, tudi ruski. V neformalnem druženju je to dobrodošla vaja, saj bo mogoče kdaj v bolj resnih forumih potrebno početi podobno in vsekakor ne bo dobro, če bom kosovskega Albanca nagovoril srbsko.

Bonn je bil od 1949 do 1990 glavno mesto Zvezne republike Nemčije. Ko je Nemčija izgubila drugo svetovno vojno in je bil Berlin razdeljen na sovjetski sektor na eni strani ter na francoski, britanski in ameriški sektor na drugi strani, so v zahodni Nemčiji sklenili, da bo Berlin kot donedavno glavno mesto Hitlerjevega Reicha zgubilo status prestolnice. Bonn ni bil očitna izbira, saj je to relativno malo mesto, ki ima komaj kaj več kot 300.000 prebivalcev. Ko so se velika mesta prepirala in severni Nemec ni hotel, da bi bilo glavno mesto v bavarskem Münchenu, Köln pa je bil zelo porušen, je bil izbran Bonn. Kljub temu, da nemškega zveznega parlamenta že nekaj let ni v Bonnu, so se table z napisom 'Bundestag' na fasadah še ohranile - deluje patetično nostalgično. Seveda sem kot politolog, ki ga zanima politična zgodovina, z veseljem škrcal s fotoaparatom. Več slik je na Facebook-u.

Kapitalizem laufa

Sobota je. Ni predavanj. Danes sem za 90 evrov kupil naslednje stvari:
- električni grelec za vodo - da si bom lahko delal čaj v sobi,
- miška za računalnik - prejšnja se je zgubila v Moskvi,
- dva majhna zvočnika za računalnik - da ne bi imel več občutka, da računalnik govori skozi trebuh,
- tepih velikosti 90×130 cm - tla so mrzla; tepih je premajhen,
- koš za smeti in 40 20-litrskih belih vrečk,
- dve precej veliki sestavljivi kartonasti škatli, pobarvani črno, ena za umazano perilo; druga še čaka na svoj smisel,
- pribor - 4 noži, 4 vil'ce, 4 žlice, 4 žličke,
- ponev,
- pokrov za ponev - ni bil všteto v ceno za ponev,
- cedilo rdeče barve - njegove luknje so problematične; verjetno bo včasih skozi spustilo tudi kakšen špaget,
- kako se reče stvari za sir ribati? Včasih pozabljam elementarne besede.

Za orientacijo: ponev je stala 18 evrov, električni grelec za vodo 30. Vse ostalo je torej 42 evrov. Drago? Poceni? Ni važno - zadovoljen sem, ker moja soba postaja vedno bolj prijetno bivalno okolje, kosila in večerje pa vedno bolj izpopolnjene.

Gemeindepark Lankwitz

To je prostor, po katerem se hitro pomikam. Gemeindepark Lankwitz. Moj namen: izgorevanje lenih telesnih celic skozi tek, skozi laufanje. Dobrodelno dejanje - moje telo se mi zahvaljuje tudi ob dnevih, ko le statično s prsti poskakujem po računalniški tipkovnici.
Vedno, ko tečem, se v meni kristalizira določena misel. V času izpitov sem si začel ponavljati snov, ko sem pisal diplomo, sem se spotikal ob metodološke probleme, ko pa sem delal, sem osamil in časovno ovrednotil vsako delovno nalogo. Tokrat ni nič drugače, misli so pa zaradi počasnega začetka študioznega procesa bolj visoko leteče.

Gemeindepark Lankwitz - prevod je zagonetna naloga. Beseda 'Gemeinde' je največkrat prevedena kot 'občina', blizu po pomenu je tudi 'skupnost'. Moja salomonska rešitev pa bo: 'Družbeni park Lankwitz'. Lepo se čuje, mar ne? Tako fajn socialistično in za nekatere/monoge celo sentimentalno-nostalgično. Tako kot je ŠOLT - Študenska organizacija ljudske tehnike,ali pa PIL = Pionirski list. Vsekakor pa tega prevoda ne bi izbral, če ne bi bil vsaj malo kontraverzen, v mojem svetu. Park je namreč trdo zasidran v nekdanjem ameriškem sektorju, ki se je po veliki vojni otepal vsakršnega komunističnega vpliva. Kakorkoli, malenkostna kontraverznost, ponižno priznam.

In kaj so misli, s katerimi se ukvarjam v času laufanja in ki bodo tudi vplivale na naslednje prispevke na blogu? Kdaj se bom zapeljal v IKEA-o, da si kupim par stvari za olepšanje sobe? Katero kuharsko knjigo si kupiti, da mi bo dobro služila? Še usodnejše je vprašanje, kje kupiti v Berlinu jabolka poceni, saj mi je slovenskih že skoraj zmanjkalo ...

Kje sem 'doma'

Vselil sem se v študentski dom. V svoji študentski sobici, ki je, po nemških standardih, z nikomer ne delim in je srednje velika, sem si poskušal z malo improvizacije narediti udobno gnezdece. V soboto sem v Bauhausu kupil pet rož ter rastočo baziliko in peteršilj. To rastje sem razporedil ob oknu in po policah, da poživlja ambient.

Kupil sem tudi selotejp, da bi na steno pripopal veliki zemljevid Rusije, precej manjši zemljevid sveta, še manjši zemljevid Nemčije in, v primerjavi z ruskim, miniaturni zemljevid Ljubljane. 15 minut sem na zadnjo stran Rusije limal izpodvihane odrezke selotejpa. Ko sem dva metra širok zemljevid poveznil čez glavo in ga pripopal na steno, je takoj padel na mojo posteljo, na hrbet. Podvihki selotejpa so nebogljeno dihali nevšečen zrak kot noge vznak ležece stonoge. Stene so pofarbane z anti-poceni-selotejp barvo. Jutri kupim selotejp za zavijanje paketov, če pa ta ne bo zadostoval, bo interveniral vsemogočni izolirtrak.

Študentski dom je poraščen z rožami plezalkami. Plezalke! To mora biti lepa stara stavba! Ne gre za lepo staro stavbo. Moj študentski dom je v osnovi grda dvonadstropna betonska stavba, ki izraža praktične tendence nemške arhitekture. To osnovo prerašča roža, ki jo je verjetno pustil živeti hišnik, ki so se mu gole betonske stene zasmilile.

Štiri do šest minut hoje so oddaljene štiri trgovine z živili. Z marketi, supermarketi, diskontnimi prodajalnami, hipermarketi in podobnimi priveski sodobnega standarda je tukaj že dolgo tako, kot se zadnja leta napoveduje v Sloveniji - na nekaj sto metrih naletiš na toliko trgovin, da se vprašaš, kam to pelje in kdo tam nakupuje. Ura je 23.59, nedelja zvečer. Ravnokar sem pojedel pico, za katero sem vse sestavine kupil v eni izmed njih. Zadovoljen sem, ker sem sit in ker sem eni izmed trgovin pomagal preživeti.

Spet v tem mestu!

Enkrat ni nobenkrat, pravijo. Lani sem v Berlinu preživel pet mesecev, to nedeljo sem v Berlin prišel za celo leto. Ko bom naslednjič prišel, bo šlo verjetno za štiri leta ... ampak takrat bo treba služit denar, ne pa tako, kot sedaj, ko neproduktivno porabljam nemški davkoplačevalski denar za to, da študiram magisterij iz mednarodnih odnosov na treh univerzah.

Tale blog je dolge mesece sameval. Po njegovem organičnem izumrtju sem nanj pozabil. Pred nekaj tedni sem se spomnil na njegovo senco, ki še dandanes pušča pečat na internetni strani, ki je sicer vse te mesece nihče ni prebiral. Prava internetna gluha loza. Ko sem mrzlično iskal link pod zaprašenimi 'Priljubljeno' (da, pri meni tudi to obstaja), me je prevzel naiven strah: "Kaj pa če so ga nevidne sile zaradi neaktivnosti ukinile, izklopile, izbrisale???" Zasmilil se mi je, moj ubogi blog. Ko se je na počasni internetni povezavi v mojih hribih stran nalagala, so se, tako počasi, kot je Noe gradil barko, prikazovali njegovi delci in prevzelo me je berlinotožje.

Sedaj sem tu, da s tem blogom ustvarim zgodovino. Lahko bi rekli 'Zgodovina II', kot da bi šlo za učbenik, saj sem 'Zgodovino I' ustvarjal lani. Pri tem ne gre za resen maturitetni učbenik z veliko letnicami, ampak delovni zvezek za pouk zgodovine v 8. razredu osnovne šole, katerega namen je, da vzpodbuja mlade možgane k razmišljanju. Kakorkoli - na blogu boste našli osnovne informacije, ki vam bodo pomagale pri orientaciji v mojem življenju. Kaj počnem, kaj bi rad počel, kaj bom počel.

Komentarji dobrodošli, lahko pa se tudi samo voajersko nasmihate.