Kako umreš kot trgovec

Vedno se poskušam držati nazaj, ko v meni vre ob pogledu na občasno neznosnost kapitalističnih konceptov. Zadržujem zato, ker številni drugi nezadovoljneži ognjevito podajajo argumente, ki se kotalijo v moji glavi, in ker sam nisem načelen in v mnogočem iz vidika lastnega udobja soglašam s kapitalistično ureditvijo. Kljub tem zadržkom, s katerim hočem okolici prihraniti nabijanje vedno istih argumentov, se včeraj nisem mogel držati nazaj in sem se začel pogovarjati sam s sabo.

Zgodilo se je tako: Vsak dan veliko časa presedim za kompjuterom. Klikam internetne strani iz različnih držav, da dobivam informacije o dogajanjih po svetu: RTV SLO, 24ur in Dnevnik iz Slovenije, Spiegel iz Nemčije, Die Presse iz Avstrije, Jutarnji list iz Hrvaške, B92 iz Srbije, Kommersant iz Rusije in The Guardian iz anglosaksonskega sveta. Tako včeraj klikam. Za najbolj perverzno novico sem proglasil sledečo: V ZDA je bil v petek prvi dan pred-novoletnih razprodaj. Ker je kriza in imajo mnogi manj luftarskega kreditnega denarja, so bili produkti zbižani tudi do 70%. Samo da se prodaja! Iz solidarnosti je dobiček postranska zadeva. Ljudje so v vrstah čakali celo noč, da bi prišli med prvimi in kupili, nakupili, pograbili. V veleblagovnici Wal-Mart na Long Islandu je množica enega od zaposlenih poteptala do smrti.

Smo že tam, kjer ni muh? Kapitalistična blaznost na mikroravni. Ne bom se razpisal, brez skrbi, to so novice, ki najbolj delujejo, ko jih slišiš sredi mirnega nedeljskega popoldneva, ko si pojedel govejo župo in si zadovoljen s svojim življenjem. Nejevoljen se odtrgaš od televizije, greš na sprehod v gozd, da se najdeš v harmoniji z drevami.

Jaz se včeraj kljub razočaranosti nisem boril. Šel sem v eno izmed diskontnih trgovin (ki je, k sreči, v Sloveniji ni) in prvič v življenju kupil rumeno papriko. Hotel sem moje znanje, pridobiti nove izkušnje, doživeti nekaj novega. Ko sem jo z nožom razdevičil in razpolovil, sem ugotovil, da nisem sam – pomahal mi je majhen rjav črv, ki mu frišni luft ni ustrezal. Mogoče pa le ni bila 100% kemija?

Vse telefonske v ročni desetiški zapis

Danes je sreda. Nimam predavanj. Sedim doma, se skrivam pred mrazom okrog nule, cel dan berem znanstveno literaturo ter 'Zločin in kazen' v ruščini, jem japke. Edina ekstrovertna dejavnost je bilo skupno kuhanje z dvema sostanovalcema po hodniku. Slovenec, Turek in ruski Nemec smo kuhali. Turek po imenu Alpin je zabaven dečko iz Ankare. Da je Turek, se ti zazdi že po prvem pogledu nanj, saj ima značilno zagorelo kožo, zapomniš pa si ga po gostih črnih obrvih in tem, da nerad pomiva posodo. Ruski Nemec Alex je dobrodošlo izhodišče za razpravo o evropski zgodovini. Po rodu je Nemec, njegovi predniki so se pred stoletji naselili ob Volgi, potem pa so te Nemce ruski carji, predvsem pa Stalin, selili po celem ruskem imperiju/Sovjetski zvezi. Do svojega dvajsetega leta je živel v Jeketarinburgu, kjer je bil umorjen zadnji ruski car Nikolaj II., sedaj pa živi v Berlinu, ima nemško državljanstvo, njegov materni jezik pa je ruski.
Moj del večerje je bila sladica - jabolka v pivskem testu, ki je bilo obogateno z medom. Med, pir in japke, ne sliši se dobra kombinacija, je pa, popečeno na vročem olju, okusno.

Sicer nerazburljivo dnevno dogajanje me je spodbudilo, da naredim nekaj konkretnega. Že dolgo ramišljam o tem, da bi stisnil rep med noge in naredil potezo, ki kaže na moje nezaupanje v tehniko. 147 imen in njim pripadajočih številk. Nekaj več kot deset številk sem prezrl, saj je šlo za imena, ki mi ne pomenijo nič. Pa ne zato, ker bi se s kom skregal in to osebo hotel izbrisati iz mojega mobilnega sveta, ampak preprosto nisem več vedel, kdo so obrazi izza teh imen. Žalostno, kako zbiramo številke, nekoč pa ugotovimo, da jih uporabljamo mogoče 10 %, vsaj pri meni je tako. Recimo oseba pod številko 101, zavožena simpatija, ki je ne bom več klical, pa tudi ona mene ne. Ali pa oseba pod številko 3, kolegica iz Moldavije, ki že dve leti študira v zanjo sanjski Ameriki. Zanimiv koncept je številka 75, za katero si želim, da bi jo uporabil le enkrat letno - moj avtoservis.

Moja najljubša številka je pod številko 112, imenovana, z velikimi črkami, 'PLANINE'. V zadnjih petih letih sem jo uporabil enkrat ali dvakrat - stacionarna števila mojega doma v planinah.

Kuhanje

12 dni se nisem oglasil. Trije razlogi obstajajo za to: branje znanstvenih tekstov, nenhno prekinjanje povezave z medmrežnim spletom in kuhanje. To je vodilo v pomanjkanje razmišljanja o življenjskih nazorih in posledično v usihanje navdiha.

Zaradi tega sem moj tokratni prispevek zastavil izrazito praktično. Navedel bom nekaj napotkov v zvezi s kuhanjem. Vem, tole bo zanimalo le malo ljudi in še tisti boste zmajali z glavami. Pač, nisem noben Đejmi Oliver, ampak razposajen zabavljač, ki je rad sit od dobre hrane. Za to pa je treba kaj narediti ali pa hoditi v restavracije.

Feta sir je pogojno uporaben za pico, zna se zgoditi, da se ne bo stopil, ampak zapekel ali celo zasmodil. Rešitev: na feta sir dodati še eno plast uslužnega sira.

Testo za palačinke je potencialno bogastvo. Poleg osnovnih sestavin lahko dodajamo tudi sladila raznih okusov (vanilijev sladkor, med, benko), začimbe (cimet). Tudi moka ni dolžna biti vedno pšenična.

Moj jedilni list obsega predvsem pice - italijansko, bavarsko in turško. Nauk: nadev na pico skriva neslutene možnosti. Ali dam na pico vse, kar imam v hladilniku, ali pa pred kuho dobro premislim in grem v trgovino. Zelo všeč mi je zelena paprika, ki je pa ne sme biti preveč, sicer prevlada v okusu.

Testo za pico naj počiva nekaj ur; še bolje, prepustite ga čakati celo noč. Zadosti toplo mu bo v hladilniku, na sobni temperaturi se rado preveč pretegne.

Svinjsko meso je zelo svojeglavo. Pred toplotno obdelavo ga dodobra stanjšate in po možnosti še malo porežite počez. V nasprotnem primeru se bo zrezek skrčil in odebelil, kot da se boji, da bo razkosan in pojeden.

Sreča! Sreča!

Moje življenje se vrti okrog jabolk. Jabolka so moja sonca, ki jih iz dneva v dan požiram. Odvisnost od jabolk mi je povzročala veliko skrbi ob odhodu iz Slovenije. Pri nas so jabolka relativno poceni. Tu na Zahodu pa je standart višji - za mene je merilo standarda cena jabolk.
V moj mali avto sem med drugim stlačil kišto jabolk. Pojedel sem jo v dvanajstih dneh. Mama bo rekla, da sem preveč jedel, tudi ati bo isto rekel, čeprav ima sam rad jabolka. Moj odgovor: če je to moja odvisnost in ne cigareti, alkohol ali droge, potem je kila jabolk na dan relativno majhen greh.

Včeraj sem kot vsak večer odšel v bližnjo trgovino, da si nakupim živil. Na listu je bilo napisano: "müsli, japke, jogurt, kus kus, Buchweizenmehl, čebula". Takoj, ko vstopim, me prevzame skeptična sreča - na eni izmed mnogih tablic s cenami je bila napisana cena 2.49 evrov za tri kile japk. "Ura! Kaj!?? Kako je to možno, tu, na Zahodu, takšna cena?!" Moj kritični duh, ki ga zadnje dneve gojijo teksti o teorijah, metodah in raziskavah v mednarodnih odnosih, hitro pride do sklepa: seveda, imajo večjo zalogo jabolk sorte 'gala'; te jabolke hitro postajo moknate in so kmalu le še za štrudl. Kakorkoli, ni važno, glavno, da je poceni!

Kdor pozna tako imenovani 'spillover effect' v evropskih integracijah (ko države EU sodelujejo tudi na drugih področjih, ker zelo dobro laufa sodelovanje na ekonomskem področju) - ravno ta 'učinek prelivanja' je včeraj vplival na mene: za 10 evrov in 24 centvo sem kupil 3 kile japk, 2 kili korenja, 2 kili čebule, 1 kilo mandarin, 1 kilo müslija in konzervo paradajza za na pico.

Kaj bi dal, da mi ne bi bilo treba gledati na jabolka skozi denarnico, ampak samo skozi želodec!