Rim

Se eno potovanje.

Nisem katolik, a pripadam katoliskemu kulturnemu prostoru; to velja za skoraj vse Slovence, pa naj so levi al desni. Tako sem si seveda v vrocini 30+ v Rimu ogledal baziliko Svetega Petra. Vtisi:

• cudovita arhitektura, ne gre drugace, kot pa da obcudujes. Velicastno;

• takoj za prvo mislijo me je vsekala od zadaj v glavo (kot vodka, ce jih na horuk spijes ene par) misel: cemu taksna bogatija? Zakaj mora biti cerkev naciclana s toliko zlata in umetnijami? Po eni strani obcudovanje, po drugi strani odtujenost ideje, da se po zlatih stropovih v glave vernikov zliva vera v boga. Mogoce pa je to samo vpliv severo-vzhodno nemskega protestanskega duha? Ali pa bi, nasprotno, moral vernik biti ponosen, da je clan bogatega ekskluzivnega kluba?

• smesni papezi lezijo pod ene par stranskimi oltarji. Stari vec deset ali vec sto let zgledajo kot mumije prelite z belo cokolado;

• vzpon na kupolo je vreden nekaj sto stopnic, ki jih je treba prehoditi – razgled je odlicen;

• vzpon je dvostopenjski – najprej se povzpnes na streho cerkve, potem pa na kupolo. Na strehi lahko kupis okrepcilo ob poti navzgor ali pa se na WC-ju poserjes na streho najpomembnejse rimo-katoliske cerkve.

Italijani so Italijani. V zadnjem letu sem skoraj ze odpravil moje predsodke o njih in celo navijal za Italijane v finalu lanskega nogometnega svetovnega prvenstva. Rim pa me je spet postavil na realna tla:

• smetje po tleh. Mene bi blo sram – gres v idilicen park v srediscu mesta pa moras iz klopi odstranjevati smetje, da se lahko kam normalno vsedes. Nedelja zjutraj, 9.30, Piazza del Popolo, na stopnicah okrog spomenika na sredini trga polno steklenic, ki bi jih zdavnaj pred prihodom prvih turistov morali spucat;

• Rimljani po cestah vozijo ko zmesani. Pravilo: rdeco luc lahko prevozis, ce zaupas svojim sposobnostim hitro stopiti na gas in zaviti pred nasproti vozecim vozilom, ki ima kao prednost. Pogosta uporaba tega pravila kaze na to, da so Italijani vase zaverovani. Peciklov ni, polno je vesp in podobnih dvokolesnih oslovskih vpreg;

• Forum Romano, restavrirani ostanki starega Rima, eden najvecjih ponosov Rima. Staro 'kamenje' lezi vsepovprek po tleh, nikjer ni tabel, kjer bi blo napisano, kaj je kaj, bolj proti robu Foruma grmovje in trava prerasca neprecenljive starine. Kljub vsemu – splaca se videti pa se zastonj je.

Opisal sem samo delo potovanja. Opisati vse bi pomenilo prevajanja turisticnega vodica, ki sem si ga sposodil v knjiznici nemskega parlamenta.

Rim je zanimivo mesto z znamenitostmi, ki jih je treba videti, a meni je mesto, kot je København, ljubse. Manj vroce, manj hekticno, manj umazano – cloveku prijazneje.

Zakaj EU da, zakaj EU ne - prakticni pogled

Politicna tema, da vam malo zagrenim zivljenje. V okviru prakse se intenzivno ukvarjam z EU in sem se naucil marsikaj novega. Ne na podlagi predavanj in razlaganja zgodovine, ampak na podlagi prakse. Ko moram za sefico pisat pregled nemskega predsedovanja EU, sem se moral prebijati skozi goro dokumentov in priti do konkretnih zakljuckov, ker je imela predavanje za Ljudi. Za taksne, ki bi radi vedeli, kaj EU za njih lahko pomeni dobrega in slabega pa ne morejo, ker jim nihce enostavno ne pove.

Predstavim vam nekaj konkretnih rezultatov, ki lahko vplivajo tudi na vasa zivljenja in so rezultat politicnega babilona, ki je vecnini nerazumljiv. Gre za dolocitve, ki so bile sprejete v preteklih mesecih ali pa v nekaterih primerih cakajo samo se na formalno potrditev vseh institucij EU. Poskusal bom biti objektiven in reci tudi kaksno kriticno.

1. Pozitivno: Od avgusta bo gostovanje v tujih mobilnih omrezjih znatno bolj poceni (roaming). Cene se bodo znizale za vec kot polovico. Seveda, Slovenci smo predlagali, da bi to uvedli tudi za Hrvasko. Nek se zna tko ima more i slovenske turiste! Podrobnejse informacije: http://24ur.com/bin/article.php?article_id=3099414

2. Pozitivno: Malta in Ciper bosta s 1. januarjem 2008 prevzela evro. Se nekaj let in lahko bomo z eno valuto placevali po 3/4 Evrope.

3. Pozitivno: Poenotenje standardov za cezmejno uporabo elektronskih storitev v zdravstvu. Ne me povprasat po podrobnostih, v tujini nisem bil se nikoli bolan.

4. Pozitivno: banke bodo po celi EU morale kredite oblikovati in obracunavati po enotnih predpisih, to bo omogocalo vecjo primerljivost bancnih storitev in posledicno vecjo konkurencost.Upajmo: tudi cenejse kredite. Seveda, predvsem uporabniki spletnega bancnistva in zelo mobilni ljudje bodo profitirali.

4. Pozitivno/negativno: izboljsano policijsko sodelovanje, izmenjava podatkov o DNK in o potencialnih teroristih. Ali to zagotavlja boljso varnost ali nam prinasa policijsko Unijo?

5. Bolj negativno kot pozitivno: po televiziji bo vec reklam. Argumentacija: to omogoca privatnim televizijam, da bodo imele kvalitetnejsi program, ker bodo imele vec prihodka. Mnenje si ustvarite sami.

5. Nisem toliko pameten: polno nekih zakljuckov na podrocju finance politike, katerih morebitne pozitivne oziroma negativne posledice pa ne razumem cisto dobro in jih zato ne bom razlagal. Poenotenje, to je kljucna beseda, vendar samo po sebi poenotenje ni nujno dobro, mora biti dobra politika izza tega.

6. Zunanja politika. Tezko je najti enostavne argumente, kako to lahko vpliva na nasa zivljenja. Naj poskusim na nekaj primerih:
- Nova strategija v odnosu s Srednjo Azijo. Tam je veliko nafte in plina. Dobro si je zagotoviti varno dolgorocno dobavo surovin - to vsaj malo zadrzi brzda rast cene energije. Imate plin doma? Vozite avto? Potem veste, da vsak evro prav pride;
- Pospeseno transatlantsko gospodarsko partnerstvo med ZDA in EU. Zakaj dobro? Primer poenotenja standardov: ce je avto za varnost testiran v Ameriki, rad pa bi se prodajal v EU, mora iti se enkrat skozi teste v Evropi in obratno. To prispeva vsaj nekaj evrov k ceni, ker one pupike, ko jih vidimo v 'reklamah' o nevarnosti hitre voznje, stanejo vec tisoc evrov in so samo za enkratno uporabo. Podobnih primerov je mnogo in vsak pomeni dodatno obremenitev cene;
- Sporazum o letaskem prometu med ZDA in EU omogoca boljsi dostop evropskih letalskih druzb na ameriski trg in obratno. Ce se bomo zaradi tega lahko bolj poceni vozarili po luftu, sem za to.

7. Pozitivno/negativno in manj otipljivo: na vseh podrocjih, na katerih se drzave clanice ne morejo dogovoriti o skupni politiki, sklenejo, da se bodo posvetovale in o problemih pogovarjale. To ima dve plati - na eni strani je to bla bla, na drugi strani pa potencialen zacetek vse ozjega sodelovanja, ki na koncu pripelje do skupne politike. Ampak to pustimo ob strani, ker za to pa je potrebno razlagati, zakaj ima samo pogovarjanje smisel - to pa ni lahko dokazati.

Na koncu navrzem se mojo kvazi-definicijo (oziroma idealisticno videnje) politike: POLITIKA JE PO DEFINICIJI ZA LJUDI oziroma BI MORALA BITI.

Amsterdam

To se imenuje kriza. Ja, kriza. Ne se bat, gre samo za to, da imam cas in energijo, nimam pa ideje, kaj napisat in to ze kar nekaj dni. In to kljub temu, da sem bil na obisku v kontraverznem Amsterdamu. Zaradi tega obcutka pricakujte le puscoben opis nekaterih opazanj iz enega od mest, ki jih imenujejo severne Benetke. Mislim, da je v primerjavi s Kobenhavnom bolj upravicen do tega naziva iz preprostega razloga - ima vec kanalov in vodnih brezpotij.

V Amsterdam sem priletel z polnizkocenovno letalsko druzbo Transavia, let HV6876, 15. 6. 2007 ob 22.55. Prva stvar, ki sem jo po akomodiranju v malo studentsko sobico mojega kolega dozivel, je bila Rdeca cetrt. Takole bom napisal: zanimivo. Prostitutke v prostorih, ki najveckrat delujejo kot umazana mesarija opremljena z dodatnim kavcom iz ledra. Pijani angleski turisti si ogledujejo raznovrstno paleto razstavljanja josk in riti. Zal, moram biti surov v jeziku, ko to opisujem - taksna je tam realnost.

Rdeci del Amsterdama se najbolj jasno ponazarjajo scalniki. Tako sem poimenoval zagrajene prostore na ulici, kamor se skrije praviloma pijan moski osebek in spusti svoj curek, ki po nekaj ovinkih pristane v bliznjem kanalu. Dve vrste scalnikov obstajata - eni so stalni, diskretno zgrajeni ob robu kanala in z zagrajenim prostorom, kjer se musko olajsa. Drugi so vikend-scalniki, ki jih mestne oblasti postavijo v petek in v nedeljo odstranijo - plasticne piramide z jamicami, ob uporabi katerih sproscajoce se mosko telo nima zaslona.

Sobota in nedelja sta bili namenjeni spoznavanju drugacne slike mesta. Cisto faktografsko navrzem nekaj opazk.

Veliko his je posevnih. Fasade se nagibajo, kot da hocejo pozdraviti ladije oblozene s turisti, ki jih veselo slikajo. Seveda, narava je kriva za ugrezanje in posledicno posevnovanje his. Hm, izumljam nove besede.

Vecini his v mestnem centru ima na vrhuatrli izrastek s kavljem na koncu. Hm, potreben je bil inteletkualni napor, da sem si upal mojemu kolegu razkriti nebogljeno nevednost in vprasati, cemu sluzijo. Preprosto: stopnisca v hisah so zaradi pomanjkanja prostora ozka in je treba velike kose pohistva v hiso spraviti s pomocjo dvigovanja zunaj hise.

V Amsterdamu so turisticne ladije, na katerih ti kaj povejo o mimo bezecih objektih, bolj zmehanizirane kot v Kobenhavnu. Voznik samo vrze not kaseto in pritiska Stop in Play, ko se pelje mimo opevanega objekta. Kaseta na hitro v stirih jezikih zdrdra nekaj podatkov, ki te pustijo v dvomih - kaseta vedno pove tako malo, da v bistvu nic ne pove. Bolj vsec mi je bilo v Kobenhavnu, ko je ena simpaticna punca v zivo razlagala o objektih. No ja, dejstvo, da sem jo poslusal v danscini je bilo malo motece ...

Vsepovsod pecikli.

V centru cem videl eno samo hiso, ki je imela fasado prelimano z ekim grdim steklom in ni pasala med druge. Vse ostalo se zdi kot skrbo nacrtovano ohranjanje kutlurne dediscine. V nekaterih drugih mestih je to problem.

Veliko roz. Kupil sem posode za bonsaje, tri evre za posodo.

Videl sem slike Rembrandta in van Gogha. Sedaj sem kulturno bolj civiliziran.

Iz Amsterdama sem odletel z polnizkocenovno letalsko druzbo Transavia, 17. 6. 2007 ob 19.45.

Poljub pijanega Hrvata na roko

Vcerajsnja sobota je bil posrecen dan. Boris, hrvaski IPS-praktikant, se je z zdruzenjem Hrvatov Berlina dogovoril, da smo se IPS decki udelezili 5. tradicionalnega nogometnega turnirja v okviru Dnevov Hrvatov Berlina.

Pisana druscina: kapetan Hrvat, golman Slovenec, v obrambi Francoz in Albanec, levo krilo mali Gruzijec, sredina veliki Gruzijec, desno krilo Madzar in spica Albanec iz Kosova.

Zakaj sem v tej pisano druscini pristal v golu? Cisto preprosto – v golu naredim manj skode kot na igriscu.

V dosedanjem nogometnem udejstvovanju smo se decki veckrat pomerili s 12- do 15-letnimi Turki na bliznjem nogometnem igriscu. V eni uri igre smo naredili najmanj 10 golov razlike. Napumpani s samozavestjo ob nestetih zmagah smo se podali na nogometni turnir, katerega se je udelezilo sest ekip. Sistem igranja: vsi proti vsem.

Prva tekma. V golu, ki je bil vecji od tistega na igriscu poleg nasega doma, sem se dobro metal po tleh in marsikaj obranil. Izgubili smo 0:1.

Druga tekma. Roke so spale, ker sem tik pred tekmo pojedel porcijo cevapcicev. Izgubili smo 0:4.

Tretja tekma. Igrali smo proti najboljsi ekipi, ekipi HDZ Berlin. Hrvaska vladna stranka je zmagala: 0:8.

Cetrta tekma. Igrali smo proti mostvu, ki bi ga lahko opisali kot penzionisticnega. A penzionisticni vtis smo dajali mi. Decki niso imeli vec energije. Samo Veliki in Mali Gruzijec sta laufala gor in dol, ostali so stoicno cakali na zogo in jo ob prejemu takoj izgubili. Jaz sem lahko glasen – v golu sem samo cakal na porazno dobre strele dedkov. Izgubili smo 0:5

Zadnja tekma. Cista zajebancija. Izgubili smo.

Na podelitvi nagrad smo tiho cakali na zakljucek ceremonije, da smo lahko potem odsli. Prva, druga in tretja ekipa so dobile pokale, cetrta in peta nic, mi pa smo na nase veliko presenecenje dobili lepe zlate medalje v zahvalo, da smo se kot praktikanti Bundestaga udelezili turnirja. Posebej so omenili vsako drzavo, iz katere smo bili posamezniki, in posebej ob Kosovar in Slovenec sma prejela bucen aplavz hrvaske skupnosti Berlina.

Po podelitvi smo se malo posedeli. Zapletel sem se v pogovor z enim pijanim Hrvatom z velikim birbavhom. Ko sem mu povedal, da sem iz okolice Slovenj Gradca, je s solzami v oceh prijel mojo roko, jo poljubil in rekel – »To je grad, u kojem sam se zaljubio.« Nisem zelel vprasati, ali ljubav se traja, ker mi je bil slinast poljub cisto zadosti.

Enourno pot od igrisca do doma (s podzemno zeleznico) smo opravili bosi. Kolegica Svetlana iz Ukrajine, ki je za nas cel cas navijala (ker je zatreskana v Borisa), si je namrec unicila natikace in smo solidalizirali z njo; na pobudo Velikega Gruzijca. Tako se je dan zakljucil z nasmehom na ustih ob izogibanju luzic scanja na postajah berlinske podzemne zeleznice.

Jaz sem iz hribov

Kdor me pozna, pa ne rabi to bit neko globoko poznanstvo, ve, da sem doma v hribih. 900 metrov nad morjem, malo pod najbolj vzhodnim vrsacem Karavank, Ursljo Goro, v kraju po imenu Razbor. Raßwald pise v nemscini v enem vec kot 100 let starem atlasu iz casov Avstro-ogrske monarhije, ki lezi na polici v spalnici od atija in mame.

Zivljenje v mestu na B. je zivljenje v velikem mestu, ki prinasa svoje prednosti in slabosti. Nerad govorim o prednostih in slabostih, ker jaz sem fleksibilen covek in se lahko na 'vsega boga' navadim. Zato sklenem, da gre za razlicnosti, razlike. Teh je seveda veliko - zivljenje v mestu, ki ima vec prebivalcev kot Slovenija je zelo drugacno od moje ljube rovtarske idile, kjer en kilometer okrog ni nobenega soseda.

Kaj so razlike oziroma kako v Berlinu vidim, da sem iz hribov?

Nemski plocniki so raznovrstni. Vcasih zgneteni iz velikih kamnov, vcasih iz majhnih, ponekod kih prekrivajo velike betonske plosce, velikokrat so preliti s toplim asfaltom. Najveckrat pa so plocniki kombinacija - po sredini material za dame, da se jim ozke pete ne vgrezajo v medgranitne line, ob strani manj nezna podlaga za moske in pse, ker njim je vseeno. No, meni ni vseeno - jaz instiktivno izberem cimbolj hrapavo moznost opraviti zadano pot. Ponavadi se pozibavam po malokvadratometrnih granitnih ploscah, velikokrat zaidem v pesek ali travo. Pa ne zato, ker bi ob meni vedko hodile postavne zene s petami, ampak zato, ker me moj notranji obcutek zene na podlago, ki lici na razborske neasfaltirane ceste in planinske poti. To naredim podzavestno, ko pa se tega zanesenjastva zacnem zavedat, pa sem tako zadovoljen, da so moji rovtarski goni v niansah zivljenja razpoznavni, da da zakorakam v sumo.

V okolici Berlina je za hribovca sama ravnina. Tu in tam kaka vzpetinica, ki so jo nasipali ali pa se je slucajno spozabila in se upirala ledenikom, ko so pred tisocletji polzeli mimo. Ko pogledam v daljavo in vidim kopaste oblake, za trenutek podzavestno pomislim, da so to hribi. Tako smo vajeni pri nas doma - ko pogledas horizontalno, vidis sosedov hrib, da bi videl oblake, moras pogladati posevno navzgor.

V javnosti se preglasno pogovarjam. Mnogo bodo rekli - to je posledica debatiranja ali dejstva, da sem iz Koroske. Ce v obzir vzamemo se dejstvo, da ce se hocem nujno in zdaj v zivo pogovarjati s sosedom, se moram dreti iz enega hriba na drugega, je neizogibno, da se mi bo to dogajalo celo zivljenje. Zaradi tega sem si rekel, da ne bi bilo dobro, ce bi bil diplomat - tuje obvescevalne sluzbe ne bi potrebovale niti prisluskovalnih naprav.

Kar pa me zalosti, je popuscanje pri discipliniranem zgodnjem vstajanju. Kje so casi, ko sem vstajal ob 4.30 in imel ves dan pred sabo kot na dlani, ali cas dela na zunanjem ministrstvu, ko sem redko potegnil do 6.30 ... v Nemciji prihajam v sluzbo ob 9.00 in imam obcutek, da sem pol dneva ze zamudil. Mnogi se zgrazajo nad tem videnjem. Ne, zaspaneti, jaz sem jutranji clovek, ki rad uziva v jutranjem razborskem Soncu.

Kraljevina Danska

Sestavni del prakse v nemskem zveznem parlamentu so sledece stvari:
- delo v pisarni, vkljucno s spoznavanjem delovanja vseh moznih pisarniskih aparatur v Nemciji;
- cela vrsta obveznih dogodkov, kot so dolgocasni pogovori z Nekom in predavanja;
- grmada neobveznih dogodkov, katerih prednost je ta, da je ponavadi mozno kaj zastonj pojest;
- ob vikendih potovanja v daljna in bliznja mesta. "Ce smo ze tu, dajmo to izkoristit!"

Tako sem danes prisel po tridnevnem pohajkovanju po Danski nazaj v sluzbo - po eni strani utrujen, po drugi strani pa poln energije zaradi sproscene narave izleta, kjer mi ni bilo treba razmisljati o stvareh, ki se dogajajo v svetu, na racunalniku in v moji karirasti glavi.

Naj izkoristim priloznost in se zahvalim letalski druzbi EasyJet, ki se pozvizga na okoljevarstvene moralne standarde in uporabnikom omogoca vozarjenje po Evropi po zelo ugodnih cenah. Hvala ti, EJ.

Kobenhavn je zelo lepo mesto. Ce bi ga primerjal kot turist, bi rekel, da je lepse kot Berlin. Medtem ko ima mesto na B. burno, temacno in zaradi tega zanimivo zgodovino, je Kopenhagen poln ponosne tradicije. Grozno ponosni so na svoje kralje kraljice, svojo zemljo in se kaj podobnega patriotskega poudarjanja.

No, saj imajo biti na kaj ponosni, ce sodim po glavnem mestu - je lepo urejeno mesto z zelo lepimi parki, ohranjenimi in renoviranimi starimi zgradbami, mnogimi prikupnimi kanali in moderno arhitekturo, ki ni samo steklo. Sej, mi je to naceloma vsec, samo ce je pa prevec sajbe, je pa prevec; se je treba malo po Ljubljani razgledati ali po Berlinu - skoraj vsaka novotarija je svetlikajoca.

Iz Kobenhavna je skok na Svedsko. Zanimivo, da je Dansko glavno mesto tako blizu velikega antibrata, s katerim je zgodovinski odnos pol mesanih obcutkov. Kar imelo me je, da bi sel na www.wikipedia.org in se onformiral o osnovah zgodovine tega prostora. Morm rect, da slabo poznam. Od oka, ja, lahko kaj recem, a bolj podrobno kdaj so se ljubili in kdaj s sabljami skakali cez mrzlo morje, ne vem. Seveda, moral sem se peljati na Svedsko, saj tam se nisem bil. V nic kaj zanimivem mestu xy sem prezivel 2 uri, kar mi bo ostalo v spominu, bodo lepe blontne punce, ki so vse po vrsti zarjavele. Nepozabno.

Poleg vseh od komolcev japonskih turistov obrabljenih vogalov klasicnih prostorov za gnetenje, sem imel priloznost za vpogled v stavbo financnega ministrstva. S pomocjo kolegice Lavre, ki je tam zaposlena, sem se splazil mimo neobstojece varnostne kontrole. Varnost je baje zelo slaba na Danskem, pravi. No ja, mogoce je ne potrebujejo toliko kot na Balkanu, sem sam sebi sepnil v uho. Stavba v znamenju tradicije - nekdaj so bili to kraljevi prostori. Ko smo prisli do pisarne od moje kolegice, smo srecali njeno kisloobrazlo sefico - reva je delala v soboto, ker te dni potekajo pogajanja med ministrstvom in regionalnimi oblastmi o porazdelitvi denarja za socialo. Hm, to ni tako kot v Bundestagu - ob treh v petek ni vec skoraj nobenega ...

Se ogromno veliko stvari sem videl v mali Kraljevini Danski z velikim srcem.

Ojoj, nemška hrana

Na podlagi trimesečnega bivanja v mestu na B. lahko naredim črto in povzamem opažanja o tem, kar je kao tipično nemško. Vsaj v nekaterih aspektih, ki me prizadanejo vsak dan.

Berlin ni nemško mesto, kot bi si ga predstavljali. Če pa primerjamo s prestolnico Avstrije, je možno zaključiti, da so Prusi, katerih prestolnica je bilo mesto na B., gradili bolj široko; kot da bi vedeli, kaj prihaja – ulice so široke in zadovoljivo požirajo mestni promet, na večino ulic sta se uspele pririniti dve vrsti dreves, na vsaki strani. Kot da je drevored za vsakogar.

Berlin ni red. V mestu na B. je marsikaj postavljeno na glavo in ne soglaša z dejstvom, da je Nemčija ena najbolj razvitih držav na svetu. Veliko zgradb je propadlih ali vsaj zanemarjenih, veliko jih prenavljajo, veliko jih naprej propada. Posledica delitve mesta na Vzhod in Zahod je tudi visoka brezposelnost. V deželi Brandenburg, ki obdaja Berlin, in ostalih deželah bivše Nemške demokratične republike, je 25 % več moških kot žensk. Edinstveno pomanjkanje žensk, kaj takšnega ne najdemo drugje v Evropi, niti na severu Norveške v polarnem krogu ne. Razlog: punce se bolje učijo in gredo iskati šiht in lepe dečke na Zahod, neizobraženi moški neotesanci ostanejo brez šihta doma in se naslajajo z neonacističnimi idejami in si brijejo glave.

Delo v nemškem zveznem parlamentu mi vseeno omogoča, da dobim vsaj malo vpogleda v nemškost te države. Poslanci so izvoljeni v volilnih okrajih, od tam prihajajo mnogi njihovi sodelavci in sodelavke. Mojega sodelavca Jürgena, Švaba iz okolice Stuttgarta, zelo težko razumem. Govori, kot da bi nenehno jedel neokusne bele klobase iz juga Nemčije.

Hrana. Ah, to je kritična točka. V zadnjih mesecih se sicer izboljšujem v prehrani, jem veliko manj mesa in več zelenjave, vendar je vseeno včasih za mojo psiho priporočljivo, na krožniku videti lep velik pohan svinsjki šnicl. Ah, težko nam je. V menzi parlamenta je sploh obupno (kot tudi na večini drugih mest, kjer servirajo nemško hrano). Solata je ponavadi začinjena s neko neumestno sladko omako. Kisle kumarice niso kisle, ampak sladke. V marmeladah je ogromno cukra in ščepec sadja. V nebo vpijoči so šparglji. Te srečas povsod; prav nenavadno je, da jih še nisem sanjal. Ko je treba lupit krompir, so Nemci ekstremno leni.

Veliko raje imam turško in libanonsko hrano in če si že privoščim kaj za pojest, je to ponavadi pri Libanoncu za vogalom. Multikulturnost je sestavni del Berlina. Seveda, možno je najti tudi všečno nemško hrano – veliko mastno klobaso in kos kruha. Največji paradoks pa je nemška iznajdba – curry Wurst, klobasa s curryjem. Zveni zelo nemško, ha? Pa jo samo posipajo s curryem in je že njihovo. Še večji absurd pa je klobasa s kruhom. Navajeni slo hot-dogov, kjer se klobasa po dolgem in po čez lepo umesti v podolgovat kruh. Nemci imajo 'svojo' zadevo, ki zgleda neumno – majhen debel kruh, kot malo, z dveh strani stolčeno jabolko, na vsako stran izven kruha pa štrli dolga klobasa. Ne vem, če si je možno predstavljat, lahko pa povem, da je nepraktično in da je treba nositi črna oblačila.