Iz kakšnega testa smo ljudje ...

Ljudje smo smešni! Na starogrške tragedije se sklicujemo kot na enega največjih dosežkov človeške kulture, Biblija je temelj verovanja milijonom po svetu. Nisem bogokletnež in ne sovražim literature, a vseeno so mi določene zadeve smešne. Tako, bridko smešne.

V starogrških tragedijah sinovi ubijajo svoje očete, se poročajo s svojimi materami in z njimi naredijo pamža, ki jim je polbrat in sin obenem. Mame ubijajo svoje otroke, ker so jim možje bili nezvesti. Nesrečni gospodje se namerno oslepijo. Zaradi neumestne trme kralju umre sin, nečakinja, za povrh še žena. Vsi so storili samomor. Junakinje se veselijo smrti, ker je tako ali tako že večina družine onkraj. Vojska celega naroda deset let oblega eno ubogo mesto zaradi ene babnce.

V Bibliji ni dosti drugače. Res, Nova zaveza je zmerna in poudarja ljubezen do boga in bližnjih, a v Stari zavezi, tam je prava kavbojščina. Že dolgo iščem čas, da jo preberem, ker so to sočne zgodbice o neusmiljenosti boga, bratomoru, genocidih.

Seveda, v vsem tem je mogoče odčitati globji smisel. Smisel obstoja človeka, ljubezni, smrti, jutranjega vstajanja, večernega zehanja in nočne posode. Vse to ima globji smisel.

Ko veš, da nimaš kaj za napisati

Zgodi se, da pretečejo osem dni in ne vem, kaj bi napisal. Nimam želje napisati dva stavka, ki bi odsevala moje trenutno počutje. Treba je nekaj povedati, da se boste smejali ali pa da boste v napisanem prepoznali višji smisel.

Potem, ko sem napisal prejšnji odstavek, sem dve minuti razmišljal, o čem bi pisal. Ni bilo težko, pod časovnim pritiskom sem se hitro spomnil. Ja, ravno o časovnem pritisku bom nekaj napisal. Če moram napisati eno seminarsko ali prispevek za spletno stran Airbeletrine, nimam motivacije in idej, če je rok še daleč. Raje gledam zimske športe. Zato, ker je konec zimske športne sezone, sem si naprtil mnogo zadev. Pisati moram štiri različne stvari in vsaka mora biti napisan do včeraj. Kako švigajo ideje! Kako nisem zaspan!

To pisanje nima poante, ki bi bila vredna več od počenega evra. Boste pa mi vsi pritrjevali in sočustvovali z mano. Sila kola lomi.

Kako so Angleži kradli iz Partenona

Recimo, da so kradli. Ko je angleški grof Elgin in diplomat razrezoval kipe iz atenskega Partenona, je, baje, postoril marsikaj dobrega in slabega. Že v času rzarezavanja belega kamna (leta 1816 so bili kipi prepeljani v London) je zadeva smrdela. Smrdi še danes.

Gospod Elgin naj bi hotel kipe zaščititi. Res, bili so v slabem stanju, politične razmere v državi so bile nestabilne, v času grškega boja za neodvisnost je bil Partenon dobrodošel simboličen vojaški cilj (za nekatere, verjetno Turke). Problem je bil, da je kipe moral razrezati, da jih je lahko transportiral iz hriba do pristanišča in iz pristanišča do Londona in tam iz pristanišča do muzeja. Kot kaže je najel slabe delavce ali pa jih je slabo plačal - svoje delo so slabo opravili. Kamenje v Londonu deluje tragikomično - prekrasen kip mladca, ki mu manjka glava, prelestna roka ženske boginje brez mezinca, mogočna glava leva brez gobca.

Kar je bilo prepeljano, je razstavljeno v Britanskem muzeju. Slehernik si lahko zastonj ogleda kipe. Ob vstopu v dvoranu je mogoče prebrati tablo, na kateri piše, zakaj je dobro, da je marmor v Londonu. Kot nekdanji debater sem ob nekaterih argumentih dobil kurjo kožo. Eden izmed njih je zvenel približno takole, vsaj med vrsticami: "Saj smo nakradli, ups, prepeljali samo polovico kipov, ostala polovica je v Atenah, to je pravičen deal." Ob drugem sem se nasmejal, čeprav ni neresničen: v muzeju so kipi veliko bližje ljudem kot pa na več metrov visokih stebrih v Atenah.

Še moj argument: do Londona je bolj poceni leteti, kot pa do Aten, zato je bolje da so kipi tam. Samo ko me samo kamenje ni zanimalo bogve kako, bolj tista tabla z argumentacijo ...

Logika dvojne pipe

Pred desetimi dnevi sem se pripeljal v Slovenijo. Pred osmimi dnevi sem se za pet dni odpravil na otok. Pogledat sem šel, kaj delajo Angleži. Odkril sem, da ni samo bajka, da na otoku marsikaj drugače poteka kot pri nas, v kontinentalni Evropi.

Najprej sem obiskal Cambridge. Staro univerzitetno mesto. 800 let že stoji univerza. Seveda ni šlo brez primerjalne analize med slovenskim, nemškim in angleškim visokošolskim sistemom na podlagi tridnevnih opažanj. Opazil sem sledeče razlike:
- Stavbe so večinoma starejše, vsaj od real-socialističnega FDVja. Ustvarjajo svojevrstno angleško študentsko podeželsko klimo.
- Harry Potter! Samo čakaš, da bo iz kakšnega gotskega hodnika ali iz slike tega ali onega lorda izpred 500 let nekaj skočilo. Ali pa da se bo med poslušanjem molitve v latinščini zgodil hokus pokus. Seveda, Harrya Potterja lahko gledaš zastonj, za pristno doživetje moraš pa plačat letalske karte.
- Profesorji lahko hodijo po urejeni angleški travi, študentje pa ne.
- Dodiplomski študentje domujejo v stavbi kolegija, da jih 'majo bolj na kratko; že indoktrinirani doktorski študentje lahko stanujejo celo 10 minut peš stran od kolegija.
- Za vse obstaja tradicija, pravilo in lažna ali resnična legenda. Ni kamna, ki ne bi imel kaj za povedati.
- Sestavni del študija je mreženje. "Ti poznaš mene, jaz poznam tebe, skupaj sva močnejša!" Pri nas in v Nemčiji se to dogaja spontano, v gostilni ali na poti na avtobus. Angleži so izumili mnoge klube in razloge za srečevanje in spoznavanje. Razlika je v tem, da oni vedo, kaj delajo, in to uspešno počnejo že stoletja.

London. Seveda, če si že v Angliji, si je treba ogledati tudi glavno mesto. En dan in pol. Na zunaj sem videl večino glavnih znamenitosti. Obiskal sem tudi notranje prostore moderne galerije Tate in Britanskega muzeja, saj je vstop brezplačen. Čez nekaj dni več o največji angleški arhitekturni imperialistični kraji.

Anglija. Pet dni. Hecno je, ker ti je jezik blizu, nekaj navad in malenkosti pa tako daleč. Prehitevalni pas je na desni, v krožišče se zapeljejo na levo. Vožnja iz letališča v Cambridge je bila poučna vaja iz tolerantnosti. Dobro, da na prehodih za pešče piše, iz katere strani se lahko pripelje tvoj štirikolesni krvnik. Angleži uporabljajo dve pipi, ena za mrzlo, ena za vročo vodo. Razmak med pipama je različen, vsekakor pa najmanj 10 centimetrov. Zakaj? Angleži se sicer sklicujejo na zgodovinske razloge, jaz bi pa stavil na to, da gre za metodo zgodnjega odkrivanja shizofrenosti, saj bi se razdvojena otrokova osebnost hitro zmedla. Zmedel sem se tudi jaz.

To je logika dvojne pipe - na kontinentu imamo mlačno vodo, na otoku pa polovičarstva ni.

Pot domov

Včeraj sem opravil mojo najljubšo romarsko pot, ki traja približno 12 ur. Sam z mojim nizko proračunskim avtom iz Berlina v moje ljube hribe. Nekajkrat sem že opravil to pot in se vsakokrat bolje pripravim.

Vstanem ob 3.45. Izpraznim hladilnik in vse stvari za jest razložim na posteljo. Vse previdno položim v majhno leseno kišto, v kateri sem pred dnevi kupil 3 kile japk po ceni manjši od evra za kilo (juhu!). Keksi z mnogo čokolade, mali leseni krožniček, švicarski nož, vilca, 5 jabolk, 3 banane, že narezan sir gauda, nemški kvazi-pršut, 4 trdo kuhana jajca (ker bi se sicer pokvarila v hladilniku do moje vrnitve), 2 dcl mleka (do vrnitve bi se skisalo), pol litra vode, litrska termovka s čajem iz poprove mete (s sokom cele limone in desetimi čajnimi žličkami cukra). Za nujne primere imam pod svojim sedežem še dodatne kekse z mnogo čokolade, če me zgrabi lakota med vožnjo in se samo rahlo sklonim, da dosežem hrano. Kalorij je za najmanj 15 ur - v primeru, da bi bili zastoji ali pa sneg v Avstriji. Iz Berlina krenem ob 4.45.

Vožnja po avtocesti je dolgcajt. Še posebej, če voziš s povprečno 105 km/h, da bi prišparal na bencinu. V Nemčiji celo pot poslušam radijsko postajo Deutschlandfunk. Vsenemška državna radijska postaja, ki se osredotoča na novice in kulturo, glasbe ni skoraj nič. Vsake pol ure so kratke poročile, ki me neizmerno zabavajo. Ker se novice nezadržno ponavljajo, se učim novih besed in besednih zvez, poleg tega pa z zanimanjem spremljam uredniško politiko. Novica se od petih zjutraj do 12.00 lahko precej spremeni. Nekatere besede so zamenjane, dodane nove podrobnosti. Zgleda, da so uredniki zjutraj še zaspani in šele po prvem kafeju prav zalaufajo. V Avstriji poslušam deželne radijske postaje (iz Zgornje Avstrije, Štajerske in Koroške) in se čudim, koliko ne razumem. Ko pridem na jug Koroške pa že vleče Koroški radio.

Ko pridem domov spim 12 ur in šele naslednje 'jutro' pakiram stvari iz avta; predvsem cote, da jih mama opere.

Leni dedi

Veliko časa preživim v svoji študentski sobi. Nerad posedam v sterilnih knjižnicah, predavanj in seminarjev imam malo. Ko se učim, imam vključen radio ali TV. Celo zimo zvesto spremljam zimske športe. Smučanje, biatlon, skoki, smučarski teki, nordijska kombinacija.

Danes se je končalo svetovno prvenstvo v nordijskih disciplinah. Nismo dobili medalje, se zgodi. Danes me je bolj kot patriotski negativizem zaposloval odnos muško-žensko. Ženski tek na 30 km in moški na 50 km sta vrhunca prvenstva, zmagovalca sta okronana za kraljico in kralja teka. Za krono se tekmovalke in tekmovalci poženejo v skupinskem štartu, pričakuje se, da se bodo kot izlakani psi pognali za krono. Kot skoraj vedno na podobnih tekmah, so se veliko bolj kraljevsko borile ženske. Na polno so štartale in se vrtoglavo pognale na progo. Na koncu je zmagal zobati poljski hrust; res je bila najboljša. Moški pa pravi gospodje. Do kilometra 48 so kot troti medlo tekli, vmes nekajkrat zamenjali smučke, če so se jih naveličali, pa tudi spili so marsikaj, nezaslišano! Ko je zagledal cilj, se je Norvežan (verjetno slučajno) prvi prebudil in zašprintal za dobro jutro, kot da bi ravnokar opravil lažji trening, ostali pa so se zehaje zavalili v varno zavetje cilja.

Zakaj takšna razlika? V obeh kategorijah je konkurenca velika, tudi pri moških so mnogi, ki niso rojeni za šprint, in bi morali prej kaj postoriti. Ne bom škekuliral, kaj je razlog, obstaja mnogo spletnih strani, ki nas o razlikah med spoloma razsvetljujejo.

Če je kdo razočaran zaradi suhoparnosti te športne opazke, lahko tudi bolj trivialno. Moj predlog - spremljajte biatlon, to je vroč šport. Medtem ko gredo moški in ženske v alpskem smučanju po svoje in se v eno ponavadi zlijejo šele na finalu sezone, se v biatlonu lahko nenehno grejejo, saj tekmujejo na istih prizoriščih. Saj veste - gliha vkup štriha. Vsako sezono športni komentatorji začnejo z naštevanjem novih parov in tekmovalk, ki so spremenile priimek. Konec sezone se zaključi s sklepanjem, ali je bila boljša z dekliškim priimkom ali moževim.