Včeraj sem prejel novico, ki me je spravila v globoko žalost. Umrla je naša pesa Taja. Velika prisrčna pasja dama, ki je živela brezskrbno in srečno življenje. Ko sem bil za božič doma, je bila še vsa živahna, potem pa je podlegla bolezni.
Za vedno mi bo ostala v spominu kot tista, ki me je prva pozdravila, ko sem ob petkih prišel domov iz Ljubljane. Vedno je tako mahala z repom, da sem mislil, da si ga bo zlomila. Neizmerno rad sem jo imel.
Boli, da nisem doma, da bi ji rekel adijo, ona pa bi še zadnjič pomahala z repom.
Moja žalost je tako črna, kot je bila črna Taja.
6 komentarjev:
...in naši najboljši pasji in vedno zvesti prijatelji za vedno ostanejo z nami..in vedno ostane lep in topel spomin..vsi smo imeli radi to vlko gmoto-prijazno Tajo..pozdravljam jo v slovo.
Hvala, Nina. Takšna je pač narava in ne moremo nič proti njej.
Joj Primož moje sožalje. Moj Tim bo maja 9let in je tudi mene že strah takih črnih scenarijev....
sej nič kar ti lahko rečem ne bo pomagalo, bo pa s časom lažje.
Sonceeeee,
naj za zmeraj ostane v tvojem srcu... žalostni so taki dnevi, tedni, leta... pustijo samo eno veliko črno luknjo...
mislim nate...
Špela, Barbara, hvala za komentarja! Tako je to - narava, življenje, moramo iti naprej in se truditi ohraniti lepe spomine ...
Though nothing can bring back the hours of the splendor in the grass, of the glory in the flowers, we will grieve not, rather find, strength in what remains behind.
Oscar je bil pameten fant! Tudi sama sem se poleti locila od svoje najboljse prijateljice in vem kako boli!
Za vedno ostanejo v spominu, kot se zadnji neokrnjen del narave!
V mislih s teboj!
Objavite komentar