Dogodki

Ura je 1.55, po moskovskem casu. Ravnokar sem v Berlin poslal eno seminarsko nalogo - zadnja obveznost za pretekli semester. Medtem se v Moskvi nabira vedno vec zadev. Pri skoraj vseh predmetih bomo kmalu pisali kontrolke (pocutim se desetletje mlajsi!), pripravljali prezentacije, se ucili za izpite. Enkrat student - vecno student.

Berem Vojno in mir, v ruscini. Prevod naslova romana zavaja. Beseda mir ima v ruscini dva pomena, ki se na slovenskem glasita mir in svet. Kdor je bral in se spomni, kako se v romanu menjavajo epizode dvorskega in vojaskega zivljenja, bo vedel, kaj mislim.

V Moskvi ni vse drago kot zafran! Javni potniski promet je poceni. Za studenta je cena mesecne karte za podzemno, avtobuse, tramvaje in trolejbuse priblizno 10 evrov. Za upokojence je prevoz brezplacen. Skoda, da je to vse, kar je ostalo od socialne drzave ...

Danes so zaceli ogrevati blok. To je vsako jesen velik in radosten dogodek, saj se v Moskvi nenadoma shladi in preden je pet dni zapored povprecna dnevna temperatura 8 stopinj Celzija ali manj, traja. Ah, meni, Slovencu iz rovt, je bilo vsec spati pri 15 stopinjah.

Kupiti si moram cevlje za zimo. Ura je 2.16.

Zakaj smo za Hrvate majhni

Bivanje v tujini je cas za razmisljanje o balkanskih zdrahah iz razdalje. Ko sem se vceraj vozil po ulici s sedmimi pasovi v eno smer, sem se vprasal, zakaj imajo Hrvati kopico vicev o Slovencih, katerih bistvo je: "Slovenija je prekleto majhna."

Ko se vozim po mestu, v katerem zivi od 10 do 15 milijonov ljud, se vprasam, kaksna je smiselnost teh vicev. Ko pomislim, da trenutno prebivam v drzavi, ki se razteza cez 11 casovnih pasov, se nasmehnem, pritisnem na gas in upam, da ne bo vseh sedem pasov zabitih, kot se to cesto dogaja.

Slovenija: 2 mio.

Hrvatska: 4 in pol mio.

Srbija: nekaj cez 7 mio.

Rus je navajen na taksen gigantizem, da teh vicev ne bi mogel razumeti. Slovenija, Hrvaska, Avstrija, Srbija ... za njega je vse isto - majhno. V casu druge svetovne vojne je umrlo priblizno 27 mio prebivalcev Sovjetkse zveze; povprecno pol milijona na mesec (Ruse je Nemcija napadla 'sele' junija 1941). Iz stalisca Rusa je Slovenija majhna in Hrvaska od nje nic kaj vecja.

To je Balkan - kako smo pomembni v nasi majhnosti!

(Ne me drzati za besedo! Ne prevzemam odgovornosti za tocnost podatkov, saj sem se posluzil samo Wikipedije pri pridobivanju dragocenih podatkov za ta prispevek)

Jugoslovanski gastarbajter, po resnicnem dogodku

Prenavljava stanovanje, v katerem bova zivela to leto. Potrebna je celotna prenova oz. kapitalen remont, zveni bolj kunstno. Iz stanovanja sva zmetala vse, razen WC skoljke, saj bo vse do zadnjega neobhodna. Pri nosenju odpadkov v avto, ki je strumno trpel razno sovjetsko kramarijo, so moje delovne sposobnosti obcudovale stare penzionistke in njihovi mozje pijancki, ki sedijo pred vhodom in od dolgcasa govorijo o vsaki muhi, ki leti mimo.

Pa me pred vhodom ustavi gospa z dvema vreckama v rokah. "Pa ze kaksna soseda," sem pomislil. Zacne se pogovor, na zacetku katerega je bil sum, ki se je razjasnil na vrhuncu pogovora.

"Ali prenavljate tudi kopalnico?" Kaksna familiarnost!

"Da, vse prenavljava," skromno odgovorim.

"Ste tujec, a ne?"

"Da."

"Jugoslovan?"

Trenutek, a res le trenutek tisine. "Da."

"Koliko racunate za polaganje ploscic v kopalnici?"

Nasmeh do uses in kratka obrazlozitev zivljenja mojih zadnjih dveh let: "Ne, ne, ne, smo se narobe razumeli. Moja zena je Rusinja in skupaj prenavljava stanovanje."

"Aaa, tako. Tako da prenavljate lastno stanovanje?"

Hm, ne vem, koliko imam jaz komande, koliko zena, a vseeno odgovorim strumno: "Da."

"Kako je vasi zeni fajn!" Izraz odobravanja dominantne moske vloge v druzini.

Nisem jugoslovanski gastarbajter; a ne bi bilo slabo! V sovjetskih casih je vse, kar je prihajalo iz Jugoslavije, bilo zelo cenjeno, od gastarbajterjev do stedilnikov.

Sedaj razmisljam o moji prihodnosti. Od sobote naprej je polaganje ploscic tudi ena izmed moznosti.

Mi se gremo elito

Ob vhodu v institut me prevzamejo custva ponosa, prevzeten postanem. Stopam namrec v sovjetsko elitno okolje. Institut (Moskovski drzavni institut za mednarodne odnose pri Ministrstvu za zunanje zadeve Ruske federacije) je bil ustanovljen v nedrjih 2. svetovne vojne (oktobra 1944, ko so Sovjeti cez vzhodni del kontinenta gnali Nemce v center) in vse od takrat je v centru procesa formiranja sovjetske zunanjepoliticne elite. Velik del ruskih studentov se zaposli na njihovem ministrstvu za zunanje zadeve. Ze v casu studija se obnasajo, kot da so diplomati visokega ranga - vihajo nos in redno loscijo svoje cevlje.

V primerjavi z Berlinom je to narobe svet. Medtem ko v Moskvi polovica dedov na faks hodi v obleki, 90 % deklic pa v visokih petah, je v Berlinu ta odstotek priblizno nic. Temu primeren je tudi svetovni nazor - v Berlinu so vsepoprek kriticni, v Moskvi laskavo govorijo o Medvedjevu, Putinu in mnogi verjetno tudi o Stalinu. No, niso vsi taksni, seveda, a moj namen je pretiravati, da bi si lazje predstavljali okolje, v katerem zivim.

In kaj je z mano v taksnem svetu? Jaz sem tujec, meni je vse dovoljeno. Glavno, da so kavbojke ciste, srajca zlikana, lasje povezani v cop.

Kje si, Berlin? Halo, Moskva!

Kje sem? Kaj? Ne pišem več? Hm, nekaj se je zgodilo. Nazadnje sem prispevek na blog napisal 29. junija. Danes pa je 4. september. Le mirno, za vse vedno obstajajo tehtni razlogi, tudi za moje molčanje.

Čas, ko sem napisal zadnji prispevek, je bilo kratko, a živčno, obdobje organizacije poroke. Ja, moje lastne, če še niste pogledali na Facebook, kjer sem spremenil status in šokiral svet. Sedaj sem poročen, moja žena je Marija Nikolajevna Karnar-Lemeševa (Мария Николаевна Карнар-Лемешева). Njeno polno ime v sloveščini obsega 32 znakov. Strašno.

Poročila sva se 27. 7. 2009 ob 13:30, po srednjeevropskem času, v Berlinu, v mestni hiši Köpenick. Mestna hiša je po Nemčiji znana po tem, da je pred njo spomenik človeku, ki jo je pred enim stoletjem oropal. Če vas zanima zakaj glorificirajo kršilca družbenih norm, si na Wikipediji preberite članek pod imenom »Hauptmann von Köpenick«.

Po poroki so si dejanja sledila hitro. No, poročno potovanje NI sledilo. Kot kaže nadaljujem tradicijo staršev, ki po več kot 35. letih zakona poročno potovanje še vedno načrtujejo ...

Po skoraj mesečnem bivanju v domačih planinah sva se z ženo (ta beseda gre še vedno težko iz jezika) z mojim malim avtom odpravila v Moskvo. Razbor – Slovenj Gradec – Sl. Konjice – Maribor – Dunaj – Bratislava – Žilina – Katowice (spanje) – Varšava – Augustov (spanje) – Kaunas – Daugavpils – Rezekne (spanje) – Velikiye Luki – Moskva (končna nastanitev). 2500 km, štirje dnevi. Ja, nora sva.

1.septembra sem začel 3. semester magistrskega študija mednarodnih odnosov na Moskovskem državnem inštitutu mednarodnih odnosov pri Ministrstvu za zunanje zadeve Ruske federacije. Sliši se veselo. Moje prvo opažanje: še nikoli nisem na enem mestu videl toliko visokih pet.

Dovolj za prvi ruski prispevek.