Cela večnost je že minila od bivanja v mestu na b. Vedel sem, ko sem odhajal, da mi bo kmalu delovalo kot pravljično mesto z rdečimi kapicami in demoni. Minljiv, a nepozaben čas, v katerem sem našel vse in nič.
Več kot en mesec si prizadevam, da bi našel energijo, zaključil blog, ga razglasil za mrtvega. Vsake toliko sem imel kakšno idejo, kako bi zaključil. Preveč perfekcionistično sem vzel ta projekt, zato še nisem uspel zaključiti. Vem, dalje kot čakam, manj ljudi bo prebralo zaključni prispevek. Kakorkoli – vem, da v njem obračunavam prevsem sam s sabo in je potreben, pa čeprav ga preberejo le trije ljudje.
Zaključujem z naprej usmerjenim pogledom. Ko sem prišel iz Nemčije, sem bil prepričan, da si hočem vzeti nekaj tednov fraj, preden se zaposlim in začnem mojo dolgo pot proti penziji (ki bo z vsako pojkoninsko reformo samo še daljša ...).
To se seveda ni zgodilo.
'Spomnil' sem se, da sem bil tekom zadnjega leta študija vzporedno vpisan v prvi letnik primerjalne književnosti in literarne teorije. Lotil sem se izpitov. V manj kot tednu dni sem imel v indeks vpisane skoraj vse pogoje – lažje sem opravil že pred odhodom v Nemčijo, najbolj zaj..... izpite pa sem v zadnjih nekaj dneh ekspresno opravil. Meni nič, tebi nič, za pogoje mi je ostal samo še en izpit, za katerega literatura je ščuvana name šele dva dneva in če mi ga uspe narediti, je to mali čudež.
Zakaj je naslov zadnjega prispevka 'Kratek naslov'? Ta naziv je posvečen prvemu izpitu, ki sem ga kdajkoli v življenju padel – Uvodu v primerjalno književnost. Jezen, kot je jezna mravlja, če ji poskušas odtrgati nogo, sem se pognal na literaturo in se en teden po sramotilnem padcu pobral kot Feniks iz žerjavice. Najbolj zahteven del učenja je bilo zapomnjanje desetin naslovov in avtorjev litararnih priročnikov, knjižnih del in revij. Kaj si je lažje zapomniti: 'Acta comparationis litterarum universarum' ali 'Primerjalna književnost'?
Mesto na b. je bilo polno malih čudežev, ki so me pregnetli in spremenili. Te čudeže ne raztrobljam naokrog, ampak jih pozornemu poslušalcu ali poslušalki počasi drobim na skledico za čaj; ni ga čez čutnega videnja na 4, 6 ali 8 oči. Če je več – je že gužva.
Zahvaljujem se vsem, ki ste prebirali blog in si celo upali kaj napisati. Zelo me veseli, da se vam lahko zahvalim s č-ji, š-ji in ž-ji, kar v Nemčiji nisem mogel storiti.
Blog o mestu na b. sem pustil hirati, zdaj je dokončno umrl.
Več kot en mesec si prizadevam, da bi našel energijo, zaključil blog, ga razglasil za mrtvega. Vsake toliko sem imel kakšno idejo, kako bi zaključil. Preveč perfekcionistično sem vzel ta projekt, zato še nisem uspel zaključiti. Vem, dalje kot čakam, manj ljudi bo prebralo zaključni prispevek. Kakorkoli – vem, da v njem obračunavam prevsem sam s sabo in je potreben, pa čeprav ga preberejo le trije ljudje.
Zaključujem z naprej usmerjenim pogledom. Ko sem prišel iz Nemčije, sem bil prepričan, da si hočem vzeti nekaj tednov fraj, preden se zaposlim in začnem mojo dolgo pot proti penziji (ki bo z vsako pojkoninsko reformo samo še daljša ...).
To se seveda ni zgodilo.
'Spomnil' sem se, da sem bil tekom zadnjega leta študija vzporedno vpisan v prvi letnik primerjalne književnosti in literarne teorije. Lotil sem se izpitov. V manj kot tednu dni sem imel v indeks vpisane skoraj vse pogoje – lažje sem opravil že pred odhodom v Nemčijo, najbolj zaj..... izpite pa sem v zadnjih nekaj dneh ekspresno opravil. Meni nič, tebi nič, za pogoje mi je ostal samo še en izpit, za katerega literatura je ščuvana name šele dva dneva in če mi ga uspe narediti, je to mali čudež.
Zakaj je naslov zadnjega prispevka 'Kratek naslov'? Ta naziv je posvečen prvemu izpitu, ki sem ga kdajkoli v življenju padel – Uvodu v primerjalno književnost. Jezen, kot je jezna mravlja, če ji poskušas odtrgati nogo, sem se pognal na literaturo in se en teden po sramotilnem padcu pobral kot Feniks iz žerjavice. Najbolj zahteven del učenja je bilo zapomnjanje desetin naslovov in avtorjev litararnih priročnikov, knjižnih del in revij. Kaj si je lažje zapomniti: 'Acta comparationis litterarum universarum' ali 'Primerjalna književnost'?
Mesto na b. je bilo polno malih čudežev, ki so me pregnetli in spremenili. Te čudeže ne raztrobljam naokrog, ampak jih pozornemu poslušalcu ali poslušalki počasi drobim na skledico za čaj; ni ga čez čutnega videnja na 4, 6 ali 8 oči. Če je več – je že gužva.
Zahvaljujem se vsem, ki ste prebirali blog in si celo upali kaj napisati. Zelo me veseli, da se vam lahko zahvalim s č-ji, š-ji in ž-ji, kar v Nemčiji nisem mogel storiti.
Blog o mestu na b. sem pustil hirati, zdaj je dokončno umrl.
