Danes je bila nogometna tekma. Avto sem pred tekmo parkiral stran od stanovanjskega bloka - kaj ves, mogoce se najde kak razjarjen Rus iz nasega bloka pa mi prereze gume. Kot kaze je to bilo odvec, saj smo izgubili.
Ampak kako smo izgubili! Ruska komanda je potrebovala nekaj casa, a ko se je sprostila, je zalaufala. Prvi gol. Polcas (cas za WC). Drugi gol. Da bi se umiril in pripravil na poraz, sem sel v drugo sobo, se vsedel za racunalnik in prebral novicko o podpisu sporazuma za gradnjo plinovoda Juzni tok po slovenskem ozemlju. Umiril sem se in se vrnil. Rusi so igrali, nasi poskusali. Zamenjava Slovenca st. 1, zamenjava Slovenca st. 2, zamenjava Slovenca st. 3. Udarec - obramba - Slovenec z dolgimi lasmi in koroskim priimkom zabije gol.
Po podpisu sporazuma sta se predsednika vlade odpravila na stadion. Po vsakem golu je kamerman pokazal oba predsednika vlade. Po ruskih golih je ruski predsednik vlade se se bolj udobno namestil na (verjetno oblazinjenem) stolu, cez lica se je razlil zadovoljen nasmesek. Ko so Slovenci dali gol, je slovenski predsednik vlade skocil v zrak, skoraj potancal ruskega predsednika vlade, objel najblizjega Slovenca in se zarezal, kot da je slovenska komanda zmagala finale svetovnega prvenstva. Ko je bila tekma koncana, je zopet pokazalo ruskega in slovenskega predsednika vlade. Ruski: nevtralna politikanska drza. Slovenski: preseren, kot da je spil dva pira in pogledal pod kiklo kelnarci na vaski veselici.
To je prisrcna mentaliteta malega naroda. Vedno se veselimo, ko v cem uspemo, ko imamo v lasti kaj nenavadnega, ko dosezemo kaksne rekord ali ko nas ne zamenjajo s Slovasko. Pa je vseeno, al gre za Pahorja, Janso, Danila, sosedovega Tonca ali Petrnikovo Pepo. Vsi bi skocili in pohodili Ruse.
Skoda, da so za mednarodni prenos, ki je bil pokazan v Sloveniji, snemali kamermani, ki jih je zanimal samo nogomet in predsednikov vlade v kljucnih trenutkih niso pokazali.
