Kriza

Seveda, tudi na blogu ne morem mimo krize. Finančne, ekonomske, svetovne, globalne. Še bolj skrbno kot doslej sem zadnje dneve spremljal dogajanja, saj sem imel včeraj izpit iz 'Mednarodne politične ekonomije'. To je bil v tem semestru edini izpit, kar pa ne pomeni, da nimam nič za delati, je treba še kakšno seminarsko napisati. Sicer so se mi pred enim tednom končala predavanja v tem semestru, predavanja v naslednjem se pričnejo 14. aprila.

V Kölnu deluje pogovorni klub anonimnih insolventnežev (Gesprächskreis Anonyme Insolvenzer). Po domače: klub za podjetnike, katerih podjetja so šla po gobe. Zaradi takšnih skoraj absurdnih kriznih formacij sem še bolj zadovoljen - super je, da sem v času krize ubogi mali slovenski študent v milijonskem mestu z nemško štipendijo, ki je fiksna in višja od moje prve plače v slovenski javni upravi oktobra 2007.

Še bolj od minimalističniš nemških insolventnežev se mi smilijo ruski oligarhi, ki so, baje, vsi skupaj v enem letu izgubili 66 % svojega premoženja. Debele krokodilje solze mi tečejo, ko pomislim na oligarha XY, ki ima sedaj namesto 40 milijard $$$ samo še 4,9 milijarde $$$. Če nima za kruh in vodko, mu z veseljem nakažem dva ali tri skromne stabilne evrote ...

Slovaška himna

Ja, zanima me, kako zveni slovaška himna. Slovenski nogometni reprezentanci so jo zaigrali pred nekaj urami. V Belgiji. Napako so popravili pred drugim polčasom, ko so zaigrali Zdravljico. Mogoče je bil to del tektike? Demoralizacija? Sedaj sem na youtube prisluhnil slovaški himni. V primerjavi z Zdravljico bi sodil, da je bolj melanholična, vsekakor temačnejša.

Športniki, politiki, pisatelji, pesniki, vojskovodje, znanstveniki, ekstremisti - nihče ne bo mogel nikoli izpolniti svete naloge: "Naredite mi to deželo razpoznavno!" Navaditi se moramo, da smo majhni in v tej majhnosti iskati prednosti.

Sicer pa ne smemo biti preveč vase zagledani in vedno samo godrnjati. Razglejmo se po Evropi - katera so glavna mesta Litve, Estonije, Latvije? Tallinn, Vilnius, Riga? Nemške ali avstrijske zvezne dežele? Ja, neznanje ni samo eno, neznanj je neskončno mnogo.

Nismo svetniki, tako kot niso naši nogometaši - nocoj so izgubili.

Kultura! Praznik!

Danes je praznik, v Berlinu je prav kulturno vreme. Ura je 10.33 in od sončnega vzhoda do sedaj je dosijalo že pol ure Sonca. Za berlinsko zimo je to dosežek vreden nagrade Prešernovega sklada.

Zadnje dneve se ukvarjam predvsem s kulturo učenja. Preizkušam razne metode - sočasno poslušanje televizije, ugašanje računalnika, pitje črnega čaja, zgodnje vstajanje, prehranjevanje z majhnimi in pogostimi obroki, redno uživanje vode. Bomo videli sedemnajstega tega meseca, če sem se učil civilizirano.

Ne pozabljam se ukvarjati tudi s kulturnim pisanjem. Včeraj sem prelistaval stare zvezke in se čudil temu, koliko smiselnih in nesmiselnih idej je moj um že proizvedel pri borih šestindvajsetih letih.

Zajtrk sem pojedel pred dvema urama, želodec opozarja na rastoč pomen gastronomske kulture. Spet si bo treba skuhati špagete in omako iz česna, paradajza, rdeče paprike, melancana, soli, peteršilja in bazilike.

Prav je, da imamo kulturni praznik, ker lahko vsak najde svojo osebno kulturno srečo. S praznikom dela ni tako, saj vsak ne najde dela ...

Super Bowl in knjige

24 ur nazaj je bila ura ena zjutraj. Bral in bral in bral sem. Ko sem nekaj knjig do-bral, sem prižgal TV, prešaltaval in slišal, da bo Super Bowl. Hm. Pa sem si rekel, da imam čas in pogledam največji ameriški športni dogodek. Ameriški finale, v katerem se pomerita dve najboljši ameriški ekipi v ameriškem nogometu. Najprej sem na Vikipediji pogledal, kakšna so pravila. Če bi ob enih zjutraj začel gledati športno tekmo, ki je ne bi razumel, bi takoj zaspal od dolgcajta. Šov me je pritegnil in ostal sem neizmerno buden do konca, nekje do štirih.

Za eno uro igralnega časa približno tri ure efektivnega časa. Ameriški nogomet je izjemno primerna igra za Američane, saj so prekinitve non-stop in je na koncu verjetno več reklam kot pa same igre. Samo igro sem spremljal z vsem zanimanjem in enkrat navijal za rumene, spet drugič za rdeče. Sklenil sem, da bom gledal vsako leto, saj ne more škoditi.

Knjige so študij. Na mizi imam 27 knjig, sposojenih v treh različnih knjižnicah Berlina. Komaj se najde plac za računalnik, luč, cedevito in nekaj prostega časa.