Kako postati medijska oseba

Preprosto: moras biti eksot. Ravno to se je meni dogodilo pred enim tednom v mali vasici Altenberge ...

V prejsnjem prispevku, ki je ocitno bil nezanimiv zaradi redkih komentarjev (oziroma zaradi zmanjsanega klikanja, ker se na blogu premalo dogaja, se opravicujem, ce imate prevec casa in se dolgocasite), sem opisal svoje popotovanje v Münsterland, vsaj nekaj malega.

Na razgovoru z lokalnimi borci za male zivali je prisostvoval lokalni dopisnik regionalnega casopisa z nekaj vec kot 100.000 dnevne naklade - Westfälische Nachrichten. Ko so mu povedali, kdo sem jaz (kao, jaz sem nekdo), je rekle, da pride cez dva dni, z mano in mojo soarbajterko opravi pogovor in napise clanek za casopis. Meni se je zdel to kot en vic, neslana sala, poigravanje z nevednimVzhodnoevropejcem. Vendar ni bilo tako; na Zahodu Nemcije, torej v osrcju razvitega in uspesnega Zahoda, so njegove besede meso postale. Prisel je, ne kot princ na belem konju, ampak s fotoaparatom v roki, opravil pogovor, naredil fotografijo mene in sodelavke ob idilicni betonski fontani ... zgodba se je koncala tako, da sem v ponedeljek v biro poslanke dobil faks kopijo clanka. Tako velik je, da bi v Veceru zavzel priblizno tretjino strani.

Kako naj se spopadem s tem zgodovinskim dogodkom? Prvi clanek v zgodovini clovestva, ki se ukvarja s Primozem Karnarjem. Ta osebek se zdaj ne ve, ali naj se cudi ali smeji. Nek nenavaden obcutek je, da sem postal poceni zgodba za casopis, ker sem bil v idilicnem okolju male vasice nekaj posebnega, objekt taksne vrste, kot jih v doticni vasi ne vidijo mnogo.

Pocutim se kot potencialni medvedji imigrant, ki iz Kocevja cez drn in strn prileze v Avstrijo, raztrga par ovc kmetu v blizini Linza, potem pa dozivi usodo izganjanja carovnic - obesili bi ga, ce ne bi bil tako tezak. Mene so na lep nacin masakrirali v provincialnem casopisu (naj opomnim, provincialno ni nujno slabo, saj tudi sebe nenehno opisujem za provincijalca).

In kako je bilo naslov clanku? "Slowenischer Smalltalk mit kurdischem Gebäck" - "Slovenski smalltalk s kurdskim pecivom". Da, dvojna eksotika - pogovor s Slovencem ob pecivo, ki ga je spekla kurdska mama, soseda od hisice, kjer je pisarna moje sefice. Samo se en banalen dokaz, da je globalizacija vseprisotna. Vsaj na Zahodu ...

Kratko, a sladko

Ocitno je, da zadnje tedne vlagam manj energije v blog kot na zacetku. Obstaja precej objektivnih razlogov, vecina njih subjektivne naravo in niso za sirso javnost. Kakorkoli, nedelja zvecer je cas izpolniti mojo dolznost in kaj napisati. Takoj se bom pocutil bolje :)

Ta teden je potekal v znamenju mesteca Münster, kjer sem stiri dni prebival in spremljal dejavnosti moje poslanke v geografsko doloceni enoti, kjer je bila izvoljena (to okolisarjenje z besedami za to, ker ne zelim pokazati svojega neznanja, ali gre za okraj, okrozje ali kako ze to pravno korektno je treba imenovati). Mestece, veliko priblizno tako kot Ljubljana. Namerno je poimenovano mestece, ker je v konglomeratu nemskih mest res prej majceno kot pa veliko. Je pa zelo sik in vsecno mesto, pravi uzitek je bilo tam stanovati. Prva stvar, ki jo opazis, ko stopis iz glavne zelezniske, je velika trikotna stavba, ki deluje kot garaza. In to tudi je, ampak ne za avtije, ampak za pecikle. Svasta. Vsi se vozijo s peciklom.

Münster je postiman. Taksno si zelim Ljubljano. V stirih dneh nisem uspel najti napak, same fajne zadeve. Seveda, morajo biti tudi slabe strani, a teh nisem opazil. Mogoce edino to, da obstajata iz avtoceste le dva izvoza. Ljubljana je glede tega bolj bogata. To je pa tudi edino.

Delo moje poslanke. Prevec ne smem napisat, ker potem je ze lahko hajka nemskega parlamenta proti meni, kaksne drzavne skrivnosti izdajam. A sledece stvari ne bodo skodile Nemciji in njenemu nacionalnemu nukleusu (oprostite za izbiro besed!), sem preprican.

Pogovori na solah. Sefica se je na dveh solah z 18letniki pogovarjala o Evropi. Zabavna zadeva, posebej na soli za vzgojiteljice. Ko so mene vprasali, kako je z vrteci v Sloveniji, sem se globoko zamislil in nekaj na splosno povedal. Kaj vec pa nisem vedel - ali so za placat, ali so obvezni in ce, od katerega leta, kaj delajo v vrtcih z otroki - samo spileraj al tut kako ucenje ze ... v debatah vcasih prevec visokoletece teme izbiramo, ko pa pridemo do zivljenjskih vprasanj pa smo mrzli.

Selitve malih zivali. Poslanka je v sredo popoldne imela razgovor z okoljskimi aktivisti iz majhne vasice Altenberge (majhna vasica v Nemciji = 10.000 ljudi). Zaskrbljeni so zaradi nacrtov lokalnih oblasti, da bodo zaradi gradnje nove krajevne obvoznice prestavili eno mlako za nekaj sto metrov, kar bo ogrozilo zivljenjsko okolje nekih pupekov, ki so ogrozeni. K sreci vedo sami, da gre za nacela in ne za premikanje gora. Kljub tej posmehovalni misli sem na njihovi strani - pupki so ziva bitja, obvoznice so samo mrtve crte na obzorju.

Bolgarija je na Balkanu. Sefica je v kraju Nordkirchen v sredo zvecer organizirala pogovor z bolgarsko veleposlanico in nekim Nizozemcem o Evropi in njeni prihodnosti. Za javnost, ob 18.00. Bolgarska velezamudnica je prisla ob 18.42. Ah, ni komentarja. Vsedla se je na zofo in povedala svoje. Ni napacna, skrivat pa svojega porekla ob vsemu hvaljenju clanstva svoje drzave v EU pa le ne more. Saj, prav tako, EU tako ali tako temelji na kulturni razlicnosti. Moje skromno mnenje je sicer, da bi se vsaj temu delu kuturne identitete morali odpovedati in transevropsko uskladiti ure.

Tako, videti je, da je bilo zanimivo in zabavno. Najboljsi del pa je dejstvo, da sem v torek pri namestnici vodje poslanske skupine ene od dveh velikih strank v Nemciji doma v zimskem vrtu jedel tipicno hitro nemsko kosilo - krompirovo solato in kuhane klobase z zenfom. Ni ga lepsega od zavedanja, da se sam sebi zdis pomemben.

Iznenada

Vem, presenetil sem vas vse s hitrostjo, s katero si sledijo moji prispevki zadnje case. To se imenuje 'svetlobna hitrost, kot jo hekticno zivimo v globaliziranem svetu'. Gre za hitrost, ki jo zivimo ljudje na pravi strani globalizacije; zaznamujeta je dva nasprotujoca si obcutka: vse gre neznansko hitro ('Kako hitro gre cas!' si nenehno govorimo), obenem pa se nam v tej hitrosti zdi, da so se dogodki, ki so se zgodili prejsnji teden, zgodili pred meseci ('Kje je ze to!' recemo).

Kakorkoli, konec filozofije. Razlogi za casovno luknjo:
- 0d 9. 4. do 12. 9. smo bili v Bruslju - celodnevni seminarji;
- od 12. 9. do 15. 4. smo bili v Gummersbachu - celodnevni seminarji;
- od 15. 4. do 19. 4. sem v Münstru - delo in turizem.

Pa gremo pocasi razclenjevati ... Bruselj, se eno mesto na B. Upam, da bo nekoc to, samo za nekaj let, mesto moje sluzbe. Vem, skromen sem. Meni je Bruselj vsec, cemur bi nasprotovali mnogi, ki me poznajo - ce bi brali blog, seveda. Tako pa bom prikrajsan za marsikatero kritiko. Seveda, Bruselj ni idealen - ko se popoldne sprehajas med evropskimi institucijami, imas obcutek, da si v mestu duhov. Poleg tega sta se mi zdeli zanimivi se vsaj dve zadevi. Trgovine se v centru zaprejo okrog petih, sestih, kar se mi zdi skrajno nenavadno. Kdaj pa ljudje nakopujejo, ce ne potem, ko je konec njihovega vsakodnevnega delovnega zasuznjevanja, kar je vecinoma po peti, sesti uri? Kje je zdrav kapitalisticni odnos do trgovin, ko gre v nedeljo popoldan cela druzina na veseljaski izlet v trgovino? Ob tem zgrazanju sem z zavidanjem obcudoval predstavnistvo nemske zvezne drzave Bavarske, ki je pravi majhen grad med evropskimi institucijami. Bogati Bavarci so se vedno znasli - ko so videli, kaj vse se odloca v Bruslju, so se tudi sami tam mocno okrepili. Na severu Nemcije pa so nevoscljivi.

Gummersbach. Sportnim navdusencem znano kot mesto z dobro rokometno ekipo - vendar je vecina taksnih, ki to mogoce vedo, ne pa tudi, kje to je. Sam sem taksen primer klasicne povrsne izobrazenosti. Naselili smo se v vsecnem temno-betonskem stolpicu na robu hriba nad mestom. Vsecen prostor iz vsaj treh vidikov:

1. Koncno smo bili konfontirani z naravo. V Berlinu se iz betona zaradi casovnih stisk nismo premikali;

2. Koncno smo bili konfrontirani s hribi. V Berlinu jih ni.

3. Seznanili smo se z politiko liberalcev v Nemciji in ugotovili, da so ´liberalci` v razlicnih drzavah ljudje iz razliznih galaksij. V ZDA so to levi, torej socialdemokrati, v Estoniji so to trzni fundamentalisti, nemski pa so med strankami v Nemciji najbolj liberalni, ekonomsko gledano, vendar pritrjujejo osnovam drzave blaginje in prigaranega nemskega socialnega sistema v veliki meri.

Münster/Münsterland. To zasluzi posebej prispevek, ki sledi v nekaj dneh. Kakor bo naneslo s casom. Cas je namrec denar in denar je najpomembnejsi.

Velikonocni beli medved Knut

Velikonocni prazniki v Nemciji so pomemben oddih, se bolj cenjen kot v Sloveniji (v skladu z naso socialisticno tradicijo bolj za praznik dela 'potegnemo'). Dela prosta dneva sta velikonocni petek in ponedeljek. Zaradi ne samo podaljsanega, ampak tudi rikverc raztegnjenega vikenda, se na zacetku in koncu praznikov valijo trume Nemcev po cestah in s svojimi Mercedesi, Audiji in BMWji povzrocajo zastoje.

Najdaljso kolono pa te dni ne dozivis na cesti, ampak v enem od dveh berlinskih zivalskih vrtov. Razlog za to je mladic belega severnega medveda po imenu Knut. Njegova mama je prav tako prebivalka istega zivalskega vrta, nezmozna skrbeti za svojega sina. Zaradi smrti enega izmed dvojckov so Knuta odstranili od matere in ga dale v roke mnozici. Ce malo pobrskate po internetu, boste hitro naleteli na njegovo sliko. Js je vam ne bom dal na voljo, ker sm kosmatina ze sit.

Dobro, majhen medved, prijazen in mehak kot iz fabrike. Ne! Knut je veliko vec - najvecja medijska zvezda v Nemciji zadnjih nekaj dni. Pojavlja se tako v resnih kot rumenih casopisih, po porocilih, v posebnih oddajah in reportazah. v nekaj dneh je bilo izdelanih veliko izdelkov s Knutovo tematiko - majice, bonboni, baloni, kartice, DVD film, majhni in veliki plisasti Knutki. Lastniki zivalskega vrta v enem drugem nemskem mestu so z berlinskih ZOO-jem ze vzpostavili kontakt, ker imajo odraslo belo medvedjo samico in so prepricani, da bi "ona in Knut idealno pasala skup, ko bo on postal postaven samec."

Razprave ob pivu razkrivajo obsezne vidike knutomanije. Tako je pred dnevi, se v Hamburgu, druzbenokriticna gospa pripomnila, da celotna zgodba kaze na prikrit nemski rasizem: pred meseci je na bavarsko pribezal medved Bruno iz Italije - iz njega so mediji naredili neciviliziranega podivjanega medveda, ki ga je nujno potrebno dokoncati. Prijazen BELI medved pa je dosegel status celebrirane poclovecene zivale. Na to primerjavo se sedaj nimam komentarja; mogoce je malo za lase privlecena. Kakorkoli - nimam zadosti znanja o nemski druzbi, da bi lahko sodil, vem pa, da bo Knut poln kompleksov in da je po priljubljenosti prerasel velikonocnega zajca (in zajklo, da smo lepo enakopravni).

Kapitalisticni razvrat v Hamburgu

V naslovu se skriva malo pretiravanja in malo resnice. Naj vam povem dokaj nezanimivo in brezbarvno zgodbico ...

... v cetrtek se je elitna cetica 25ih stipendiatinj in stipendiatov odpravila v Hamburg na obisk k politicni ustanovi stranke Zelenih. Peljali smo se s hitrim vlakom, ICE, ki gre tudi cez 250 km/h in se v slokih ovinkih prijetno nagiba. Nase bivanje v Hamburgu je trajalo 4 dni; izpostavil bom le dva vrhunca, da boste dobili obcutek, kaj smo tam delali.

Pogovarjali smo se s predstavnicami portugalske skupnosti v Hamburgu. Ja, slisi se eksoticno. Celoten seminar se je vrtel okrog multi-kulti scene in imigracijske politike. Portugalci in Portugalke so s svojim temperamentom zgodba uspeha med imigranti. Polne temperamenta so nas gospe navdusile, vse so govorile s srcem in z neprisiljenim humorjem. Celo prefinjenim humorjem: ko so razlicne imigranstne skupnosti v H. ustanavljale razne na pol verska zdruzenja, so za vse lepo vedeli, kam kdo spada, samo za Jugoslovane se nikol ni vedelo, kam spadajo, al k katolikom, muslimanom al pravoslavecm. Seveda, vsi Balkanci smo se spogledali in se nasmejali, mnogo drugih pa je pomovno skomignilo ob nerazumevanju 'cudnega humorja' bivsih Jugoslovanov. Pogovarjali smo se tudi z mladimi iz dramskega projekta Hajusom - dramska skupina mladih azilantnov, prosilcev za azil oziroma ilegalnih pribeznikov; seznanili smo se s problematiko ustanavljanja in delovanja igigrantskih podjetij; od 23letnega pubeca, poslanca Zelenih v hamburskem mestnem/dezelnem svetu, smo slisali, da je Evropa seksi (brez komentarja o njegovi neotesanosti).

Hamburg je center prevratnistva in prostitucije, kljub temu, da so na oblasti trdno v sedlu konzervativni CDU. Del mesta Reeperbahn, me je presunil. Ulica, ki se imenuje 'Velika Svoboda' (staro zgodovinsko ime) je polna nocnih lokalov, v katerih lahko v soboto iz ulice vidis plesoce micne gospodicne na stangi ali sanku. Prijeten pogled. V soboto zvecer se komaj prebijes skozi guzvo. Na koncu ulice je cerkev, da se lahko vsi lepo opravicijo pri bogu in gredo zadovoljni/zadovoljeni mirno spat k svojim zenam. Ena ulica je zagrajena, v njo zenske ne smejo vstopiti, oziroma jim policija odsvetuje vstop - na tej ulici so v izlozbah, kot v kletki, micne gospodicne. Prostitutke, stojece na cesti, so zelo nemicne - oblecene v bunde in cudne pajkice, kot ce bi bil pust. V Berlinu so boljse.

Upanje, da moji sestri in starsa ob opisovanju tega dozivetja ne bodo zgrozeni, si zasluzi posebn odstavek. Vse skupaj sem opazoval iz strogo strokovnega stalisca, kot druzboslovec in radoveden provincijalec.