Kako se isce stanovanje

Do 31, julija sem v Berlinu. Od oktobra sem v studentskem domu in te dni se dogaja velika nevsecnost - zapirajo ga. Zato se moram nekam preseliti za en mesec. Ena moznost je kombiniranje razlicnih prijateljev - pri vsakem prespati nekaj dni in tako sflikati mesec. Glede na to, da je najbolj napet mesec leta, sem se odlocil, da najamem stanovanje za mesec dni. To je bila prava dolgocasna dogodivscina:
21. 6.: mrzlicno iscem po internetu, kje so stanovanja. Aha, eno lepo stanovanje, poceni. Se vsedem v podzemno in odpeketam proti stanovanju. Na zacetku ogleda ugotovim mojo napako - narobe sem prebral, oddajajo samo eno sobo in ne celega stanovanja. Tako se pridobiva izkusnje in ostri oko ob branju angebotov. Prijazna nosecnica bi me takoj vzela, a bil sem obvezan odkimati.
22.6.: Ogled drugega stanovanja. Tokrat je ustrezalo - celo stanovanje, relativno dober plac v mestu (kot ce bi v Ljubljani zivel na polovici poti med klinicnim in trznico Moste). Samo WC je na hodniku, ampak v redu, se vsakokrat prezracis, ko gres na potrebo.
23.6. Javijo mi, da lahko imam stanovanje pod pogojem, da tam trenutno ziveci reziser odpotuje v Madrid. Dobri obeti.
24.6. Javijo mi, da ne odpotuje. Obetov ni.
25.6. Zopet iskanje. Aha, nekaj bi lahko bilo. Ogled. Prijazna gospa je navdusena, jaz pa malo manj - oddaja namrec dve sobi, eno bi pa obdrzala zase, za vsak slucaj, ce se ji bo zahotelo pricapljati iz njenega drugega stanovanja. Afra ali Tarbula?
26.6. Internet, targetiram se dve stanovanji.
27.6. Ogled stanovanja. Njegovi napaki: prijazen cesko-nemski par ga oddaja sele od 17. julija, ponoci so slisni tezki vlaki, ki se vlacijo mimo po bliznji zelezniski progi. Dobra stran: prijazen tolsti macek.
28.6. Tole je zadnje. Ce ne bo slo, vzamem macka in do 17. korakam od kolega do kolega. Stanovanje je super, cena malo manj, a vseeno, ko mi po dveh urah cakanja javijo, da je moje, je dan polepsan, misli pa koncno osredotocene na studij.

Kar me je presunilo pri vseh petih ogledih - povsod bi me sprejeli. Verjetno so si mislili: en mesec ga se lahko trpimo, potem pa ga tako ali tako nikoli ne bo vec ...

Črešne, ve moj bog

Vceraj se je zacelo poletje. V Berlinu je bilo tudi cez dan hladno, okrog 15 stopinj, popoldne se je pomlad dolgo poslavljala s silnim nalivom. To je bil v zadnjem tednu prvi dan, ko nisem pojedel kilograma cesenj.

Ob studentskem domu rastejo tri cesnje. Naravne berlinske cesnje odlicno rodijo. Cel studentski dom bi se lahko nekaj dni samo s peckami prehranjeval. Vendar se prehranjujem bolj ali manj sam. Dom bodo namrec konec junija zaprli in notri nas je le se pescica studentov. Od teh, ki so ostali, je mnogo Kitajcev, in pravijo, da se Kitajci bojijo visine. Tako sam osvajam najvisje predele cesenj in se naslajam.

Kdor je zasadil cesnje, je bil zelo pameten. Tri cesnje - tri razlicne vrste z razlicnim obdobjem zorenja. Do 30. junija, ko se tudi jaz izselim iz studenta, mi bodo cesnje rasle preko glave in jih bom imel zadosti za eno leto. Vrnil se bom k jabolkam - teh lahko pojem neskoncno in jih se nimam zadosti.

Sreco imam, da sem vnet in zaprisezen sadjejed. Zato mi pecke v zelodcu ne naredijo hudega ...

Kje je internet?

Brez interneta ni bloga, tako kot brez pira ni nemskega nogometnega navijaca. Ze od 4. maja se ubadam s problemom, da se je iz studenta odselil Kitajec, preko katerega sem imel brezzicni internet. Visok in suh , vsak dan je igral badminton in pink ponk, njegov internet je deloval bolj pocasi, a bilo je zadosti za prezivetje.

Bolje, da nimam interneta! Tako doma ne stolu kot kura na zlatih jajcih, ampak grem pod prisilo na sprehod. Na pir ne grem, ker dalec okoli ni nobene gostilne.

Sele po enem mesecu vsakodnevne vecerne internetne abstinence se spomnim, da lahko tudi zvecer v primeru nuje ali pretirane nervoze posezem po internetu. V pisanih karirastih kratkih hlacah, umazani majci, ki je na pol zatlacena v hlace, v copatih ter z racunalnikm v roki se vsedem v avto. Peljem se tri minute poleg hise, v kateri zivijo ljudje, ki mislijo, da sem iz Slovaske, ker je na avtu nalepka 'SLO'. Nagnem naslonjac sedeza, prizgem racunalnik in lovim brezzicno omrezje. Nikoli ni problema, saj je v blizini Fakulteta za geologijo, ki je tako za nekaj minut vir mojega navdiha. Ko je baterija racunalnika prazna ali pa je ura cez polnoc, racunalnik zaspi, jaz pa se odpeljem nazaj ter s svezimi novicami pomirjen sladko zaspim.

Konj, jahac in doping

Vceraj sem zastrigel z usesi, ko sem po radiu slisal razpravo o dopingu v jahalnem sportu. Taksnem, kjer konji s svojimi jahaci skacejo cez ovire. Pravijo, da je to tudi olimpijski sport.

Moja glava je takoj proradila. Potreben je bil pristop thinking out of the box, ce prevedem: razmisljanje izven kiste. Tekac na 100 metrov se dopingira, ga dobijo, in, hops cefizelj, je ze na zatozni klopi. Kaznovan, ponizan, odstranjen s tekmovanj. Kaj pa konj? Kaj lahko konj naredi, da ga ne bi zlorabljali? Naj mar vedno poklice veterinarja, da pride kontrolirati, ko mu trener prinese oves in ponudi galono vode?

Kdo naj bo kaznovan, ce ima konj povisano vrednost hemoglobina (nisem preprican, da konji sploh imajo hemoglobin, samo uporabljam izrazoslovje iz peciklarstva)? Konj ni nic kriv, saj ni mogel sam kupiti opojnega zrnja. Njegov hrbtni prisesnik med tekmo je mogoce tudi nedolzen, saj verjetno ne spi s konjem, da bi vedel, kaj vse so mu dali za pozobat. Trener, morda je on krmil nebogljeno zivad s pilulami? Mogoce je bila Fata cistacica, ko je na kompost odnasala konjske fige?

Vec vprasanj kot odgovorov. Vseeno upam, da sem vam dal misliti, saj ni vseeno, kdo pije, kdo placa.