Kratek naslov

Cela večnost je že minila od bivanja v mestu na b. Vedel sem, ko sem odhajal, da mi bo kmalu delovalo kot pravljično mesto z rdečimi kapicami in demoni. Minljiv, a nepozaben čas, v katerem sem našel vse in nič.

Več kot en mesec si prizadevam, da bi našel energijo, zaključil blog, ga razglasil za mrtvega. Vsake toliko sem imel kakšno idejo, kako bi zaključil. Preveč perfekcionistično sem vzel ta projekt, zato še nisem uspel zaključiti. Vem, dalje kot čakam, manj ljudi bo prebralo zaključni prispevek. Kakorkoli – vem, da v njem obračunavam prevsem sam s sabo in je potreben, pa čeprav ga preberejo le trije ljudje.

Zaključujem z naprej usmerjenim pogledom. Ko sem prišel iz Nemčije, sem bil prepričan, da si hočem vzeti nekaj tednov fraj, preden se zaposlim in začnem mojo dolgo pot proti penziji (ki bo z vsako pojkoninsko reformo samo še daljša ...).

To se seveda ni zgodilo.

'Spomnil' sem se, da sem bil tekom zadnjega leta študija vzporedno vpisan v prvi letnik primerjalne književnosti in literarne teorije. Lotil sem se izpitov. V manj kot tednu dni sem imel v indeks vpisane skoraj vse pogoje – lažje sem opravil že pred odhodom v Nemčijo, najbolj zaj..... izpite pa sem v zadnjih nekaj dneh ekspresno opravil. Meni nič, tebi nič, za pogoje mi je ostal samo še en izpit, za katerega literatura je ščuvana name šele dva dneva in če mi ga uspe narediti, je to mali čudež.

Zakaj je naslov zadnjega prispevka 'Kratek naslov'? Ta naziv je posvečen prvemu izpitu, ki sem ga kdajkoli v življenju padel – Uvodu v primerjalno književnost. Jezen, kot je jezna mravlja, če ji poskušas odtrgati nogo, sem se pognal na literaturo in se en teden po sramotilnem padcu pobral kot Feniks iz žerjavice. Najbolj zahteven del učenja je bilo zapomnjanje desetin naslovov in avtorjev litararnih priročnikov, knjižnih del in revij. Kaj si je lažje zapomniti: 'Acta comparationis litterarum universarum' ali 'Primerjalna književnost'?

Mesto na b. je bilo polno malih čudežev, ki so me pregnetli in spremenili. Te čudeže ne raztrobljam naokrog, ampak jih pozornemu poslušalcu ali poslušalki počasi drobim na skledico za čaj; ni ga čez čutnega videnja na 4, 6 ali 8 oči. Če je več – je že gužva.

Zahvaljujem se vsem, ki ste prebirali blog in si celo upali kaj napisati. Zelo me veseli, da se vam lahko zahvalim s č-ji, š-ji in ž-ji, kar v Nemčiji nisem mogel storiti.

Blog o mestu na b. sem pustil hirati, zdaj je dokončno umrl.

In medias res - direkt v novi drek

treba je presekat, ni druge. Ko s preselitvijo zamenjas zivljenje, je treba rect: "B'lo je fajn, a je minilo, sedaj ne smem gledat nazaj, ampak ciljati na se visje in se bolj ambiciozne cilje."

Tako sem se dva dneva po povratku iz Nemcije, ko je bilo moje telo v stanju prenesati nove vrhunske napore, odpravil iz hribov v mesto. Hribovski clovek se je najprej odpravil v 1. nadstropje stavbe, v kateri kraljuje Zavod za zaposlovanje (z istoimenskim naslovom ima Adi Smolar eno dobro pesem). Potem sem se po napotkih prijazne blond svetovalke odpravil na upravno enoto (UE v nadaljnjem besedilu), kjer sem ponosno prevzel delavsko knjizico. Nato sem s svetovalko na Zavodu naredil nacrt za zaposlovanje oziroma iskanje zaposlitve. Dogovorila sma se, da me v registru vodijo kot politologa in kot ekonomista mednarodne ekonomije. Svasta.

Pot je sledila krizem krazem cez mesto na institucije, ki dajejo novce. Obcina placuje obvezno zdravstveno zavarovanje. Hvala gospod zupan! Oziroma pravilneje: hvala poslanci in poslanske drzavnega zbora, ki ste sprejeli tako zakon, da mi to placuje obcina. Sicer pa tk vseeno, kdo mi to izplacuje, sej veste: "To gre vse iz nasih zepov ..."

Center za socialno delo intenzivno preverja moje socialno stanje. Brez lastnistva avtomobila, stavbnih ali kmetijskih zemljisc ali solastnistva podjetja mam sanse. Drzite pesti.

Kaj pa Berlin?

Od njega sem se poslovil v dezju. Z atijoem in mamo smo se v temi odpeljali v crno luknjo na jugu. Tema, dez, tovornjaki. Na moj hrib sem se pripeljal ob 9.00 in se kaj hitro podal v posteljo. Se prej me je skoraj kap, ker sta mi ati pa mama cisto prenovila sobo. Edino, kar je ostalo, je postelja (pa se ta zamaknjena za 20 cm) in rori od centralnege segrevanja.

Koncne vtisu o mestu na b. se zbiram. Tako da kdorkoli se to bere, lahko se pocaka na kaksen prispevek. Ugasnitev bloga bom pompozno naznanil z dvovrstnicnim prispevkom. Najprej moram zaziveti tu, da lahko malo pogledam nazaj (joj, odmik od pravila iz prvega odstavka, ampak kaj vse ne zrtvujemo za cast in slavo?). Vsaj to lahko sedaj povem, in srecen sem da je tako, pri skoraj dopolnjenih 25ih letih se vedno ostajam hribovc - tako kot sem se tu v dveh noceh spocil, se nisem prej mogel v petih mescih, ceprav sem veckrat spal po 12 ur. Kvaliteta, ne kvantiteta.

Bliza se konec

Sedim v pisarni in razmisljam, kaj naj napisem. Tako razmisljam ze vec kot dva tedna. Kot da hocem napisati na silo - tega pa nisem hotel, zato nisem nic pisal. Pa sem se danes spomnil, da bi lahko pisal o nekaterih splosnih obcutij, ki so rezultat mesta ne B. in drugih zivljenjskih silnic.

Pet mesecev sploh ne bit doma je odlocno prevec. Saj, kot je bilo opaziti, mi tu nic ne manjka, je zanimivo in prav fajn, a saj poznate izrabljeno foro: "Cez domaco postlo je ni ..." Ja, pa tudi pa pride v postev - "Cez mamine goveje zupe je ni ..." Moja mama sicer nerada kuha, a vseeno, ko kuha mama, je to dalec najbolje. Po moje imamo to zavest iz otrostva v glavi in vecini v glavi ostane za vecno.

Ljubljana je v primerjavi z mestom na B. malo mesto, a nekako se ne morem izogniti sodbi, da je za zivljenje bolj primerna. Seveda, ko sem sel studirat v LJ, je bilo to za mene velemesto. Sedaj tujcem o Ljubljani govorim kot o majhnem, a prijetnem, kompaktnem mestu, kjer je zivljenjski standard primerljiv z 'evropskim'. Potem pa odkrito povem, da bi se bolj hvalil, pa nocem, da ne bo izpadlo naduto. Je treba bit iskren.

Enako velja za celotno Slovenijo - pravijo, da je lepa, js pa recem, Nemcija je tudi zanimiva; obenem se pa tudi ze veselim poti domov.

Berlin je poln turistov. Usoda velikih prestolnic. Iz leta v leto je po tem kriteriju tudi Ljubljana vedno bolj kozmopolitanska.

Na koncu se ena tekstilno pogojena mednarodna primerjava: Kako velika je Slovenija v primerjavi z Rusijo? Ogromna - v Sloveniji imamo stiri trgovine H&M, v Rusiji ni nobene. Ni vse zlato, kar se sveti - ni vse veliko, kar se nam zdi.

O cem ne bi pisal

Nimam dobre ideje, o cem bi pisal. Imam pa mnogo slabih, o katerih pa ne bi pisal, zato samo omemba idej. Kruto nastevalno, brez olepsav:

Pisal bi lahko, a nocem, o tem, da so mi v prodajalnah z oblacili najbolj vsec okna, ker lahko gledam ven.

Pisal bi lahko, a bi bilo prevec dolgocasno, kako vsak dan prestopam iz U-bahan na S-bahn, da pridem do postaje Friedrichstrasse, odkoder grem pes do sihta.

Pisal bi lahko, a nima smisla, ker je samoumevno, da pogresam zelene hruske, ki jih vsako leto nabiramo pri dedeku in babici in ki te kaj hitro posljejo na WC.

Pisal bi lahko, a bi bilo zaljivo, da to, kar tu imenujejo 'hrib' zgleda kot majhen z zelenjem prekrit navozen kup smetja.

Pisal bi lahko, a ne bi zanimalo vse, da nisem preprican, ali sem danes v finalu Wibeldona navijal za Nadala ali Federera.

Pisal bi lahko, a je prevec osebno, kako vsak teden perem cote.

Pisal bi lahko, a vam rajsi povem v zivo, kaksne zanimive stvari se mi dogajajo v mestu na B.

Pisal bi lahko, a pustim za konec, o tem, zakaj se splaca obiskati mesto na B. - prej moram zbrati vse predloge dosedanjih obiskov in jih povzeti.

Pisal bi lahko, a se mi zdi, da bi sedaj pisal prevec pocukrano.

Rim

Se eno potovanje.

Nisem katolik, a pripadam katoliskemu kulturnemu prostoru; to velja za skoraj vse Slovence, pa naj so levi al desni. Tako sem si seveda v vrocini 30+ v Rimu ogledal baziliko Svetega Petra. Vtisi:

• cudovita arhitektura, ne gre drugace, kot pa da obcudujes. Velicastno;

• takoj za prvo mislijo me je vsekala od zadaj v glavo (kot vodka, ce jih na horuk spijes ene par) misel: cemu taksna bogatija? Zakaj mora biti cerkev naciclana s toliko zlata in umetnijami? Po eni strani obcudovanje, po drugi strani odtujenost ideje, da se po zlatih stropovih v glave vernikov zliva vera v boga. Mogoce pa je to samo vpliv severo-vzhodno nemskega protestanskega duha? Ali pa bi, nasprotno, moral vernik biti ponosen, da je clan bogatega ekskluzivnega kluba?

• smesni papezi lezijo pod ene par stranskimi oltarji. Stari vec deset ali vec sto let zgledajo kot mumije prelite z belo cokolado;

• vzpon na kupolo je vreden nekaj sto stopnic, ki jih je treba prehoditi – razgled je odlicen;

• vzpon je dvostopenjski – najprej se povzpnes na streho cerkve, potem pa na kupolo. Na strehi lahko kupis okrepcilo ob poti navzgor ali pa se na WC-ju poserjes na streho najpomembnejse rimo-katoliske cerkve.

Italijani so Italijani. V zadnjem letu sem skoraj ze odpravil moje predsodke o njih in celo navijal za Italijane v finalu lanskega nogometnega svetovnega prvenstva. Rim pa me je spet postavil na realna tla:

• smetje po tleh. Mene bi blo sram – gres v idilicen park v srediscu mesta pa moras iz klopi odstranjevati smetje, da se lahko kam normalno vsedes. Nedelja zjutraj, 9.30, Piazza del Popolo, na stopnicah okrog spomenika na sredini trga polno steklenic, ki bi jih zdavnaj pred prihodom prvih turistov morali spucat;

• Rimljani po cestah vozijo ko zmesani. Pravilo: rdeco luc lahko prevozis, ce zaupas svojim sposobnostim hitro stopiti na gas in zaviti pred nasproti vozecim vozilom, ki ima kao prednost. Pogosta uporaba tega pravila kaze na to, da so Italijani vase zaverovani. Peciklov ni, polno je vesp in podobnih dvokolesnih oslovskih vpreg;

• Forum Romano, restavrirani ostanki starega Rima, eden najvecjih ponosov Rima. Staro 'kamenje' lezi vsepovprek po tleh, nikjer ni tabel, kjer bi blo napisano, kaj je kaj, bolj proti robu Foruma grmovje in trava prerasca neprecenljive starine. Kljub vsemu – splaca se videti pa se zastonj je.

Opisal sem samo delo potovanja. Opisati vse bi pomenilo prevajanja turisticnega vodica, ki sem si ga sposodil v knjiznici nemskega parlamenta.

Rim je zanimivo mesto z znamenitostmi, ki jih je treba videti, a meni je mesto, kot je København, ljubse. Manj vroce, manj hekticno, manj umazano – cloveku prijazneje.

Zakaj EU da, zakaj EU ne - prakticni pogled

Politicna tema, da vam malo zagrenim zivljenje. V okviru prakse se intenzivno ukvarjam z EU in sem se naucil marsikaj novega. Ne na podlagi predavanj in razlaganja zgodovine, ampak na podlagi prakse. Ko moram za sefico pisat pregled nemskega predsedovanja EU, sem se moral prebijati skozi goro dokumentov in priti do konkretnih zakljuckov, ker je imela predavanje za Ljudi. Za taksne, ki bi radi vedeli, kaj EU za njih lahko pomeni dobrega in slabega pa ne morejo, ker jim nihce enostavno ne pove.

Predstavim vam nekaj konkretnih rezultatov, ki lahko vplivajo tudi na vasa zivljenja in so rezultat politicnega babilona, ki je vecnini nerazumljiv. Gre za dolocitve, ki so bile sprejete v preteklih mesecih ali pa v nekaterih primerih cakajo samo se na formalno potrditev vseh institucij EU. Poskusal bom biti objektiven in reci tudi kaksno kriticno.

1. Pozitivno: Od avgusta bo gostovanje v tujih mobilnih omrezjih znatno bolj poceni (roaming). Cene se bodo znizale za vec kot polovico. Seveda, Slovenci smo predlagali, da bi to uvedli tudi za Hrvasko. Nek se zna tko ima more i slovenske turiste! Podrobnejse informacije: http://24ur.com/bin/article.php?article_id=3099414

2. Pozitivno: Malta in Ciper bosta s 1. januarjem 2008 prevzela evro. Se nekaj let in lahko bomo z eno valuto placevali po 3/4 Evrope.

3. Pozitivno: Poenotenje standardov za cezmejno uporabo elektronskih storitev v zdravstvu. Ne me povprasat po podrobnostih, v tujini nisem bil se nikoli bolan.

4. Pozitivno: banke bodo po celi EU morale kredite oblikovati in obracunavati po enotnih predpisih, to bo omogocalo vecjo primerljivost bancnih storitev in posledicno vecjo konkurencost.Upajmo: tudi cenejse kredite. Seveda, predvsem uporabniki spletnega bancnistva in zelo mobilni ljudje bodo profitirali.

4. Pozitivno/negativno: izboljsano policijsko sodelovanje, izmenjava podatkov o DNK in o potencialnih teroristih. Ali to zagotavlja boljso varnost ali nam prinasa policijsko Unijo?

5. Bolj negativno kot pozitivno: po televiziji bo vec reklam. Argumentacija: to omogoca privatnim televizijam, da bodo imele kvalitetnejsi program, ker bodo imele vec prihodka. Mnenje si ustvarite sami.

5. Nisem toliko pameten: polno nekih zakljuckov na podrocju finance politike, katerih morebitne pozitivne oziroma negativne posledice pa ne razumem cisto dobro in jih zato ne bom razlagal. Poenotenje, to je kljucna beseda, vendar samo po sebi poenotenje ni nujno dobro, mora biti dobra politika izza tega.

6. Zunanja politika. Tezko je najti enostavne argumente, kako to lahko vpliva na nasa zivljenja. Naj poskusim na nekaj primerih:
- Nova strategija v odnosu s Srednjo Azijo. Tam je veliko nafte in plina. Dobro si je zagotoviti varno dolgorocno dobavo surovin - to vsaj malo zadrzi brzda rast cene energije. Imate plin doma? Vozite avto? Potem veste, da vsak evro prav pride;
- Pospeseno transatlantsko gospodarsko partnerstvo med ZDA in EU. Zakaj dobro? Primer poenotenja standardov: ce je avto za varnost testiran v Ameriki, rad pa bi se prodajal v EU, mora iti se enkrat skozi teste v Evropi in obratno. To prispeva vsaj nekaj evrov k ceni, ker one pupike, ko jih vidimo v 'reklamah' o nevarnosti hitre voznje, stanejo vec tisoc evrov in so samo za enkratno uporabo. Podobnih primerov je mnogo in vsak pomeni dodatno obremenitev cene;
- Sporazum o letaskem prometu med ZDA in EU omogoca boljsi dostop evropskih letalskih druzb na ameriski trg in obratno. Ce se bomo zaradi tega lahko bolj poceni vozarili po luftu, sem za to.

7. Pozitivno/negativno in manj otipljivo: na vseh podrocjih, na katerih se drzave clanice ne morejo dogovoriti o skupni politiki, sklenejo, da se bodo posvetovale in o problemih pogovarjale. To ima dve plati - na eni strani je to bla bla, na drugi strani pa potencialen zacetek vse ozjega sodelovanja, ki na koncu pripelje do skupne politike. Ampak to pustimo ob strani, ker za to pa je potrebno razlagati, zakaj ima samo pogovarjanje smisel - to pa ni lahko dokazati.

Na koncu navrzem se mojo kvazi-definicijo (oziroma idealisticno videnje) politike: POLITIKA JE PO DEFINICIJI ZA LJUDI oziroma BI MORALA BITI.

Amsterdam

To se imenuje kriza. Ja, kriza. Ne se bat, gre samo za to, da imam cas in energijo, nimam pa ideje, kaj napisat in to ze kar nekaj dni. In to kljub temu, da sem bil na obisku v kontraverznem Amsterdamu. Zaradi tega obcutka pricakujte le puscoben opis nekaterih opazanj iz enega od mest, ki jih imenujejo severne Benetke. Mislim, da je v primerjavi s Kobenhavnom bolj upravicen do tega naziva iz preprostega razloga - ima vec kanalov in vodnih brezpotij.

V Amsterdam sem priletel z polnizkocenovno letalsko druzbo Transavia, let HV6876, 15. 6. 2007 ob 22.55. Prva stvar, ki sem jo po akomodiranju v malo studentsko sobico mojega kolega dozivel, je bila Rdeca cetrt. Takole bom napisal: zanimivo. Prostitutke v prostorih, ki najveckrat delujejo kot umazana mesarija opremljena z dodatnim kavcom iz ledra. Pijani angleski turisti si ogledujejo raznovrstno paleto razstavljanja josk in riti. Zal, moram biti surov v jeziku, ko to opisujem - taksna je tam realnost.

Rdeci del Amsterdama se najbolj jasno ponazarjajo scalniki. Tako sem poimenoval zagrajene prostore na ulici, kamor se skrije praviloma pijan moski osebek in spusti svoj curek, ki po nekaj ovinkih pristane v bliznjem kanalu. Dve vrste scalnikov obstajata - eni so stalni, diskretno zgrajeni ob robu kanala in z zagrajenim prostorom, kjer se musko olajsa. Drugi so vikend-scalniki, ki jih mestne oblasti postavijo v petek in v nedeljo odstranijo - plasticne piramide z jamicami, ob uporabi katerih sproscajoce se mosko telo nima zaslona.

Sobota in nedelja sta bili namenjeni spoznavanju drugacne slike mesta. Cisto faktografsko navrzem nekaj opazk.

Veliko his je posevnih. Fasade se nagibajo, kot da hocejo pozdraviti ladije oblozene s turisti, ki jih veselo slikajo. Seveda, narava je kriva za ugrezanje in posledicno posevnovanje his. Hm, izumljam nove besede.

Vecini his v mestnem centru ima na vrhuatrli izrastek s kavljem na koncu. Hm, potreben je bil inteletkualni napor, da sem si upal mojemu kolegu razkriti nebogljeno nevednost in vprasati, cemu sluzijo. Preprosto: stopnisca v hisah so zaradi pomanjkanja prostora ozka in je treba velike kose pohistva v hiso spraviti s pomocjo dvigovanja zunaj hise.

V Amsterdamu so turisticne ladije, na katerih ti kaj povejo o mimo bezecih objektih, bolj zmehanizirane kot v Kobenhavnu. Voznik samo vrze not kaseto in pritiska Stop in Play, ko se pelje mimo opevanega objekta. Kaseta na hitro v stirih jezikih zdrdra nekaj podatkov, ki te pustijo v dvomih - kaseta vedno pove tako malo, da v bistvu nic ne pove. Bolj vsec mi je bilo v Kobenhavnu, ko je ena simpaticna punca v zivo razlagala o objektih. No ja, dejstvo, da sem jo poslusal v danscini je bilo malo motece ...

Vsepovsod pecikli.

V centru cem videl eno samo hiso, ki je imela fasado prelimano z ekim grdim steklom in ni pasala med druge. Vse ostalo se zdi kot skrbo nacrtovano ohranjanje kutlurne dediscine. V nekaterih drugih mestih je to problem.

Veliko roz. Kupil sem posode za bonsaje, tri evre za posodo.

Videl sem slike Rembrandta in van Gogha. Sedaj sem kulturno bolj civiliziran.

Iz Amsterdama sem odletel z polnizkocenovno letalsko druzbo Transavia, 17. 6. 2007 ob 19.45.

Poljub pijanega Hrvata na roko

Vcerajsnja sobota je bil posrecen dan. Boris, hrvaski IPS-praktikant, se je z zdruzenjem Hrvatov Berlina dogovoril, da smo se IPS decki udelezili 5. tradicionalnega nogometnega turnirja v okviru Dnevov Hrvatov Berlina.

Pisana druscina: kapetan Hrvat, golman Slovenec, v obrambi Francoz in Albanec, levo krilo mali Gruzijec, sredina veliki Gruzijec, desno krilo Madzar in spica Albanec iz Kosova.

Zakaj sem v tej pisano druscini pristal v golu? Cisto preprosto – v golu naredim manj skode kot na igriscu.

V dosedanjem nogometnem udejstvovanju smo se decki veckrat pomerili s 12- do 15-letnimi Turki na bliznjem nogometnem igriscu. V eni uri igre smo naredili najmanj 10 golov razlike. Napumpani s samozavestjo ob nestetih zmagah smo se podali na nogometni turnir, katerega se je udelezilo sest ekip. Sistem igranja: vsi proti vsem.

Prva tekma. V golu, ki je bil vecji od tistega na igriscu poleg nasega doma, sem se dobro metal po tleh in marsikaj obranil. Izgubili smo 0:1.

Druga tekma. Roke so spale, ker sem tik pred tekmo pojedel porcijo cevapcicev. Izgubili smo 0:4.

Tretja tekma. Igrali smo proti najboljsi ekipi, ekipi HDZ Berlin. Hrvaska vladna stranka je zmagala: 0:8.

Cetrta tekma. Igrali smo proti mostvu, ki bi ga lahko opisali kot penzionisticnega. A penzionisticni vtis smo dajali mi. Decki niso imeli vec energije. Samo Veliki in Mali Gruzijec sta laufala gor in dol, ostali so stoicno cakali na zogo in jo ob prejemu takoj izgubili. Jaz sem lahko glasen – v golu sem samo cakal na porazno dobre strele dedkov. Izgubili smo 0:5

Zadnja tekma. Cista zajebancija. Izgubili smo.

Na podelitvi nagrad smo tiho cakali na zakljucek ceremonije, da smo lahko potem odsli. Prva, druga in tretja ekipa so dobile pokale, cetrta in peta nic, mi pa smo na nase veliko presenecenje dobili lepe zlate medalje v zahvalo, da smo se kot praktikanti Bundestaga udelezili turnirja. Posebej so omenili vsako drzavo, iz katere smo bili posamezniki, in posebej ob Kosovar in Slovenec sma prejela bucen aplavz hrvaske skupnosti Berlina.

Po podelitvi smo se malo posedeli. Zapletel sem se v pogovor z enim pijanim Hrvatom z velikim birbavhom. Ko sem mu povedal, da sem iz okolice Slovenj Gradca, je s solzami v oceh prijel mojo roko, jo poljubil in rekel – »To je grad, u kojem sam se zaljubio.« Nisem zelel vprasati, ali ljubav se traja, ker mi je bil slinast poljub cisto zadosti.

Enourno pot od igrisca do doma (s podzemno zeleznico) smo opravili bosi. Kolegica Svetlana iz Ukrajine, ki je za nas cel cas navijala (ker je zatreskana v Borisa), si je namrec unicila natikace in smo solidalizirali z njo; na pobudo Velikega Gruzijca. Tako se je dan zakljucil z nasmehom na ustih ob izogibanju luzic scanja na postajah berlinske podzemne zeleznice.

Jaz sem iz hribov

Kdor me pozna, pa ne rabi to bit neko globoko poznanstvo, ve, da sem doma v hribih. 900 metrov nad morjem, malo pod najbolj vzhodnim vrsacem Karavank, Ursljo Goro, v kraju po imenu Razbor. Raßwald pise v nemscini v enem vec kot 100 let starem atlasu iz casov Avstro-ogrske monarhije, ki lezi na polici v spalnici od atija in mame.

Zivljenje v mestu na B. je zivljenje v velikem mestu, ki prinasa svoje prednosti in slabosti. Nerad govorim o prednostih in slabostih, ker jaz sem fleksibilen covek in se lahko na 'vsega boga' navadim. Zato sklenem, da gre za razlicnosti, razlike. Teh je seveda veliko - zivljenje v mestu, ki ima vec prebivalcev kot Slovenija je zelo drugacno od moje ljube rovtarske idile, kjer en kilometer okrog ni nobenega soseda.

Kaj so razlike oziroma kako v Berlinu vidim, da sem iz hribov?

Nemski plocniki so raznovrstni. Vcasih zgneteni iz velikih kamnov, vcasih iz majhnih, ponekod kih prekrivajo velike betonske plosce, velikokrat so preliti s toplim asfaltom. Najveckrat pa so plocniki kombinacija - po sredini material za dame, da se jim ozke pete ne vgrezajo v medgranitne line, ob strani manj nezna podlaga za moske in pse, ker njim je vseeno. No, meni ni vseeno - jaz instiktivno izberem cimbolj hrapavo moznost opraviti zadano pot. Ponavadi se pozibavam po malokvadratometrnih granitnih ploscah, velikokrat zaidem v pesek ali travo. Pa ne zato, ker bi ob meni vedko hodile postavne zene s petami, ampak zato, ker me moj notranji obcutek zene na podlago, ki lici na razborske neasfaltirane ceste in planinske poti. To naredim podzavestno, ko pa se tega zanesenjastva zacnem zavedat, pa sem tako zadovoljen, da so moji rovtarski goni v niansah zivljenja razpoznavni, da da zakorakam v sumo.

V okolici Berlina je za hribovca sama ravnina. Tu in tam kaka vzpetinica, ki so jo nasipali ali pa se je slucajno spozabila in se upirala ledenikom, ko so pred tisocletji polzeli mimo. Ko pogledam v daljavo in vidim kopaste oblake, za trenutek podzavestno pomislim, da so to hribi. Tako smo vajeni pri nas doma - ko pogledas horizontalno, vidis sosedov hrib, da bi videl oblake, moras pogladati posevno navzgor.

V javnosti se preglasno pogovarjam. Mnogo bodo rekli - to je posledica debatiranja ali dejstva, da sem iz Koroske. Ce v obzir vzamemo se dejstvo, da ce se hocem nujno in zdaj v zivo pogovarjati s sosedom, se moram dreti iz enega hriba na drugega, je neizogibno, da se mi bo to dogajalo celo zivljenje. Zaradi tega sem si rekel, da ne bi bilo dobro, ce bi bil diplomat - tuje obvescevalne sluzbe ne bi potrebovale niti prisluskovalnih naprav.

Kar pa me zalosti, je popuscanje pri discipliniranem zgodnjem vstajanju. Kje so casi, ko sem vstajal ob 4.30 in imel ves dan pred sabo kot na dlani, ali cas dela na zunanjem ministrstvu, ko sem redko potegnil do 6.30 ... v Nemciji prihajam v sluzbo ob 9.00 in imam obcutek, da sem pol dneva ze zamudil. Mnogi se zgrazajo nad tem videnjem. Ne, zaspaneti, jaz sem jutranji clovek, ki rad uziva v jutranjem razborskem Soncu.

Kraljevina Danska

Sestavni del prakse v nemskem zveznem parlamentu so sledece stvari:
- delo v pisarni, vkljucno s spoznavanjem delovanja vseh moznih pisarniskih aparatur v Nemciji;
- cela vrsta obveznih dogodkov, kot so dolgocasni pogovori z Nekom in predavanja;
- grmada neobveznih dogodkov, katerih prednost je ta, da je ponavadi mozno kaj zastonj pojest;
- ob vikendih potovanja v daljna in bliznja mesta. "Ce smo ze tu, dajmo to izkoristit!"

Tako sem danes prisel po tridnevnem pohajkovanju po Danski nazaj v sluzbo - po eni strani utrujen, po drugi strani pa poln energije zaradi sproscene narave izleta, kjer mi ni bilo treba razmisljati o stvareh, ki se dogajajo v svetu, na racunalniku in v moji karirasti glavi.

Naj izkoristim priloznost in se zahvalim letalski druzbi EasyJet, ki se pozvizga na okoljevarstvene moralne standarde in uporabnikom omogoca vozarjenje po Evropi po zelo ugodnih cenah. Hvala ti, EJ.

Kobenhavn je zelo lepo mesto. Ce bi ga primerjal kot turist, bi rekel, da je lepse kot Berlin. Medtem ko ima mesto na B. burno, temacno in zaradi tega zanimivo zgodovino, je Kopenhagen poln ponosne tradicije. Grozno ponosni so na svoje kralje kraljice, svojo zemljo in se kaj podobnega patriotskega poudarjanja.

No, saj imajo biti na kaj ponosni, ce sodim po glavnem mestu - je lepo urejeno mesto z zelo lepimi parki, ohranjenimi in renoviranimi starimi zgradbami, mnogimi prikupnimi kanali in moderno arhitekturo, ki ni samo steklo. Sej, mi je to naceloma vsec, samo ce je pa prevec sajbe, je pa prevec; se je treba malo po Ljubljani razgledati ali po Berlinu - skoraj vsaka novotarija je svetlikajoca.

Iz Kobenhavna je skok na Svedsko. Zanimivo, da je Dansko glavno mesto tako blizu velikega antibrata, s katerim je zgodovinski odnos pol mesanih obcutkov. Kar imelo me je, da bi sel na www.wikipedia.org in se onformiral o osnovah zgodovine tega prostora. Morm rect, da slabo poznam. Od oka, ja, lahko kaj recem, a bolj podrobno kdaj so se ljubili in kdaj s sabljami skakali cez mrzlo morje, ne vem. Seveda, moral sem se peljati na Svedsko, saj tam se nisem bil. V nic kaj zanimivem mestu xy sem prezivel 2 uri, kar mi bo ostalo v spominu, bodo lepe blontne punce, ki so vse po vrsti zarjavele. Nepozabno.

Poleg vseh od komolcev japonskih turistov obrabljenih vogalov klasicnih prostorov za gnetenje, sem imel priloznost za vpogled v stavbo financnega ministrstva. S pomocjo kolegice Lavre, ki je tam zaposlena, sem se splazil mimo neobstojece varnostne kontrole. Varnost je baje zelo slaba na Danskem, pravi. No ja, mogoce je ne potrebujejo toliko kot na Balkanu, sem sam sebi sepnil v uho. Stavba v znamenju tradicije - nekdaj so bili to kraljevi prostori. Ko smo prisli do pisarne od moje kolegice, smo srecali njeno kisloobrazlo sefico - reva je delala v soboto, ker te dni potekajo pogajanja med ministrstvom in regionalnimi oblastmi o porazdelitvi denarja za socialo. Hm, to ni tako kot v Bundestagu - ob treh v petek ni vec skoraj nobenega ...

Se ogromno veliko stvari sem videl v mali Kraljevini Danski z velikim srcem.

Ojoj, nemška hrana

Na podlagi trimesečnega bivanja v mestu na B. lahko naredim črto in povzamem opažanja o tem, kar je kao tipično nemško. Vsaj v nekaterih aspektih, ki me prizadanejo vsak dan.

Berlin ni nemško mesto, kot bi si ga predstavljali. Če pa primerjamo s prestolnico Avstrije, je možno zaključiti, da so Prusi, katerih prestolnica je bilo mesto na B., gradili bolj široko; kot da bi vedeli, kaj prihaja – ulice so široke in zadovoljivo požirajo mestni promet, na večino ulic sta se uspele pririniti dve vrsti dreves, na vsaki strani. Kot da je drevored za vsakogar.

Berlin ni red. V mestu na B. je marsikaj postavljeno na glavo in ne soglaša z dejstvom, da je Nemčija ena najbolj razvitih držav na svetu. Veliko zgradb je propadlih ali vsaj zanemarjenih, veliko jih prenavljajo, veliko jih naprej propada. Posledica delitve mesta na Vzhod in Zahod je tudi visoka brezposelnost. V deželi Brandenburg, ki obdaja Berlin, in ostalih deželah bivše Nemške demokratične republike, je 25 % več moških kot žensk. Edinstveno pomanjkanje žensk, kaj takšnega ne najdemo drugje v Evropi, niti na severu Norveške v polarnem krogu ne. Razlog: punce se bolje učijo in gredo iskati šiht in lepe dečke na Zahod, neizobraženi moški neotesanci ostanejo brez šihta doma in se naslajajo z neonacističnimi idejami in si brijejo glave.

Delo v nemškem zveznem parlamentu mi vseeno omogoča, da dobim vsaj malo vpogleda v nemškost te države. Poslanci so izvoljeni v volilnih okrajih, od tam prihajajo mnogi njihovi sodelavci in sodelavke. Mojega sodelavca Jürgena, Švaba iz okolice Stuttgarta, zelo težko razumem. Govori, kot da bi nenehno jedel neokusne bele klobase iz juga Nemčije.

Hrana. Ah, to je kritična točka. V zadnjih mesecih se sicer izboljšujem v prehrani, jem veliko manj mesa in več zelenjave, vendar je vseeno včasih za mojo psiho priporočljivo, na krožniku videti lep velik pohan svinsjki šnicl. Ah, težko nam je. V menzi parlamenta je sploh obupno (kot tudi na večini drugih mest, kjer servirajo nemško hrano). Solata je ponavadi začinjena s neko neumestno sladko omako. Kisle kumarice niso kisle, ampak sladke. V marmeladah je ogromno cukra in ščepec sadja. V nebo vpijoči so šparglji. Te srečas povsod; prav nenavadno je, da jih še nisem sanjal. Ko je treba lupit krompir, so Nemci ekstremno leni.

Veliko raje imam turško in libanonsko hrano in če si že privoščim kaj za pojest, je to ponavadi pri Libanoncu za vogalom. Multikulturnost je sestavni del Berlina. Seveda, možno je najti tudi všečno nemško hrano – veliko mastno klobaso in kos kruha. Največji paradoks pa je nemška iznajdba – curry Wurst, klobasa s curryjem. Zveni zelo nemško, ha? Pa jo samo posipajo s curryem in je že njihovo. Še večji absurd pa je klobasa s kruhom. Navajeni slo hot-dogov, kjer se klobasa po dolgem in po čez lepo umesti v podolgovat kruh. Nemci imajo 'svojo' zadevo, ki zgleda neumno – majhen debel kruh, kot malo, z dveh strani stolčeno jabolko, na vsako stran izven kruha pa štrli dolga klobasa. Ne vem, če si je možno predstavljat, lahko pa povem, da je nepraktično in da je treba nositi črna oblačila.

Ko je tekla kri

Vceraj je bil eden najbolj napetih vecerov v mojem zivljenju. Primerljiv z debatiranjem v nekdanji zvezni skupscini pred 300 ljudmi v Beogradu pred leti.

Vceraj je potekal tako imenovani Vecer dezel, v okviru katerega se je predstavilo 8 pa pol oziroma 9 pa pol drzav - Kazahstan, Ukrajina, ZDA in republike nekdanje Jugoslavije. Predstavili smo se nasim poslancem, osebju treh berlinskih univerz, osebju iz veleposlanistev in drugim zainteresiranim.

Kaj smo morali narediti? Predstaviti se v kratkem programu na odru pred priblizno 300 ljudi in z jedaco, pijaco in materiali obloziti mize.

Priprave na vecer so potekale dva meseca. Ja, ne boste verjeli, koliko casa in zivcev to vzame. Vse smo namrec morali narediti sami, samo prostor smo imeli na razpolago (Humboldt Universität Berlin). To pomeni, da smo morali iskati sponzorje in stopiti v kontakt s cimvec Slovenci tukaj v Berlinu. To je pomenilo veliko pisanja, mejlanja, klicarjenja, sestankovanja, obiskovanja slovenskih mas itd. Predvsem pa je stalo veliko zivcev, saj je bilo ob tem potrebno delati v pisarni 8 ur na dan, se udelezevati mnogih obveznih vecdnevnih seminarjev in dolgocasnih predavanj.

Kaj smo naredili Slovenci? Nas skoraj 20minutni program je bil skupek raznolikosti, ki jih ponuja Slovenija. Najprej so trije slovenski pari (clani Drustva Slovenija v Berlinu) zaplesali en valcek, eno polko. V nardonih nosah. Potem je France Preseren (jaz za dolgimi lasmi im porasceno brado) za mizo razmisljal, da mora malemu narodu napisati himno in obrazlozil tezave ob izmisljanju naslova. Kot tretji del je sledila Nives Kramberger, igralka iz Berlina, po rodu Slovenka, s petjem slovenskih narodnih. Nazadnje smo se se z Evo in Jozefom, ostalima dvema slovenskima praktikantoma, malo pohecali, zahvalili sponzorjem in odkorakali iz odra.

Program je bil baje vsecen, predvsem pa je bilo fajn, ker so bile predstavitve vseh drzav zelo razlicne in pri vseh se je videlo, da smo si zelo prizadevali, da bi cimbolje uspelo.

Po programu se je zacel kaoticni del vecera. Guzva v prostoru, kjer smo se vse drvave predstavljale, odgovarjanje na razna vprasanja o Sloveniji, rezanje potice, navijanje vina, snopsa in borovnick ter izvajanje kviza za vse, ki so bili pripravljeni odgovarjati na vprasanja, ki smo jih pripravili, - lahko so dobili lepe nagrade (knjige, butelke, majice in lepe pakete evrov Banke Slovenije in drugo).

Od vecera organizatorji nismo imeli nic, ker smo cel cas stresno okrog letali, a smo danes vseeno srecni, ker je vse mimo in je v redu potekalo. Ko sem ob enih zjutraj prisel domov, sem bil mrtvo utrujen, a spati se nisem mogel, ker sem bil srecen. No ja, tezko je tako na razdaljo razlagati, kakosno zadovoljstvo je to, a ce ti nekdo rece, da je dobil kurjo kozo, ko sem igral Preserna in recitiral himno v slovenscini in ko ti nekdo drugi rece, da se vidi, da sem v pronicljivi ironiji doma ... potem imas zeljo posedeti na kavcu in se naslajati. Pac, bodimo iskreni.

Bundestagslauf - nemski parlament laufa

Takole, zopet pisem nekaj z enotedensko zamudo. Se je kar nekaj stvari zgodilo, ki jih moram pokriti za nazaj.

Se vedno sem neomajan v svoji odlocitvi, da ne pijem alkohola. No ja, na kilah se to bolj malo pozna, je pa zato pocutje zelo dobro in moznost obremenitve mozganov in telesa vecja. Ah, kot da sem bil pa prej ne vem pijanc. Tej odlocenosti sta se pridruzili se dve cistunski kaprici - da ne jem po deveti zvecer in da vsak dam (vsaj malo) sportam.

Glede hranjenja je treba priznat, da veckrat po deveti pojem kako jabolko. Ampak jebi ga (bi rekli Srbi in se ob uporabi teh besed ne bi nihce zgrazal), ce sem odvisen od japk in ne od cigaretov ali alkohola, pa se lahko tudi zvecer kdaj pregresim. Sicer pa - mocan zajtrk, po moznosti brezmesno kosilo in zgodnja vecerja. Vmes pa vase mecem sadje in kake müsli-tablice ali pa stiropor iz riza.

Glede sporta pa je treba rect, da sem dosleden. Ne gre za to, da sedaj sportam vsak dan dve uri. Ne, to ne, pa se mama bi ziher zacitla na tavznt kilometrov, da njen sin ne uposteva nasvetov, da pri nicemer ni dobro pretiravati. Je pa pestro - laufanje, fitnes ali pa nogomet spilamo redki moski zastopniki v okviru prakse. Ja, tako malo nas je, da gre ze 'predstavnistvo' in ne vec enakoporavno med moskimi in zneskami. Kakorkoli, meni to cisto pase.

Pred enim tednom sem prvic v zivljenju laufal na uradni prireditvi. Nemski parlament je ze osmo leto zapored organiziral teg da Dan Evrope oziroma Dan zmage, kakor pac pogledamo na zgodovino. Zaceli smo teci na 7.200 mietrov ob poku startne pistole. Zazenem se v tek, bolj v ozadju, se hitro prebijam naprej in pretecem v zivahnem tempu dva kilometra, nato pa zacutim, da tako ne gre naprej, da se Berlin okoli mene vrti prehitro in da moram upocasniti, da se ne spotikam cez kamenske in polze. Zadnja dva kilometra sta bila blizu temu, da bi jih nazival peklenska.

Prisel sem skozi cilj. Cas ni bil 'bas neki'. 32 min 55 s. No, ko sem nasljednji teden pogledal skupne rezultate, sem bil 35. med 138 sodelujocimi. Vendar me to ni navdusilo, ker pricakoval sem vec, preprican sem bil, da lahko tecem hitreje.

Tek me je streznil in mi rekel, da je potrebno za vsak uspeh trdno delati. Pri treniranju za tek se je potrebno nenehno spodbujati, pri treniranju uzivanju zivljenja se je treba drzati zmernosti in trajnostnega razvoja psihe. No, pa smo pri terminologiji nove dobe - trajnostni razvoj je zakon, ceprav je absurd sam po sebi. Prav je, da zakljucim visokoletece, da lahko nizko padem.

Nemcija in nogomet

Dotikam se klasicne teme, ki sem se je lotil na nacin, kot se je najbolje lotiti preucevanja druzbenih fenomenov - s preskusanjem na lastni kozi. V nedeljo, pred enim tednom, sem preizkusil berlinski olimpijski stadion na tekmi Herthe iz Berlina in Werderja iz Bremna.

Kupil sem karte v veliki nogometni prodajalni kluba Hertha na glavni zelezniski postaji. Navijaskih razkvizitov, da se ti zmesa. 19 evrov sem odstel. S rahlo skepso sem se odpravil s nabitim S-bahnom no stadiona. Ker smo v Berlinu, je nujno potrebno povedati kaj o zgodovini stadiona. V Berlinu je vse stvar zgodovine in prizadevanja za drugacno prihodnost. Stadion je dal zgraditi Hitler za olimpijske igre leta 1936, kjer je proslavil arijsko raso. Kompleks monumetaknih zgradb in izklesanih skulptur deluje vsecno in s cmokom v grlu je treba napisat, da je H. znam izbrati dobro umetnost. Na zalost so ga desetletja pred tem na umetnisku akademiji na Dunaju na sprejemcih dvakrat zavrnili - mogoce bi kljukaste krize risal samo na platno.

V vrsti, ki je v bistvu gmota ljuti, se drenjam za vstop v prostor pred stadionom. Drenjam se po nesmko - tako, da ljudi okoli sebe ne cutis fizicno intenzivno, kot bi to verjetno na drenjanju na beograjski Marakani, ko igrata Partizan in Crvena zvezda. Pridem za ograjo. Klobase in pivo, tega je bilo na pretek, mene pa samo zanima, kako zgleda stran od znotraj in manicno tecem po stopnicah, da bi prisel do svojega sedeza.

Vstopam, pet minut pred zacetkom tekme. Cutim sum, po nekaj korakih pa me potegne in vstopim vanj. Posastno cudovit obcutek, ko stojis pred tisoci ljudi in imas obcutek, da se nekaj dogaja in da si del tega. Stadion je bil razprodan - 74.220 kart je bilo prodanih. Obcutek, kot da gledas miljone, ki v zeleno-oranznih ali belo-modrih barvah valujejo sem in tja.

Zacne se tekma. Dozivim streznitev - tekme nihce ne komentira, golov ne ponovijo v tisocih posnetkih iz razlicnih zornih kotov. Trd pristanek na realnih tleh za fotela navajenega zmernega nogometnega navdusenca. No ja, o podpovprecni zmernosti lahko govorimo, glede na to, da na zacetku tekme nisem poznal nobenega nogometasa, scasoma se mi je zacelo sanjati, da je med nogometasi Werderja tudi Moroslav Klose, in nogometni navdusenci se bodo sedaj zgrazali, da tega nisem vedel ze prej.

Rezultat? Tekma se je zgodila pred enim tednom in nisem vec siguren, a je bilo 4:2 ali 4:1 za Werder Bremen. Tako ali tako nisem sel zaradi nogometa, ampak zato, da obcutim stimungo in to, je treba poudarit, se splaca zacutiti. Kaj hitro lahko razumes, kako so lahko mojstri manipulacije v preteklosti usmerjali mnozice v smer uresnicevanja svojih politicno-ekspanzionisticnih perverzij.

Vse lepo in prav, tekma je potekala mirno, navijaci so se dobrovoljno, mirno razsli. Kljub temu sem se nekaj dni po tekmi vprasal, ali ni vse skupaj ze malo prevec - v neki cerkvi v Porurju je namrec zupnik v vitraz enemu svetniku pod noge dal narisati zogo ... se sreca, da bog ne ve, kaj dela.

Jaz in patriotizem

Nadaljujem v narcisoidnem tonu. 'Jaz' se naj ne bi uporabljal pogosto v slovenskem jeziku - jaz sem prevzel nemski model, kjer se, po nasih kriterijih, vsi nenehno hvalijo in izpostavljajo. Sicer pa narcisoidnost in samovscecnost pase k tematiki - patriotizmu. Obenem bom tudi izpolnil obljubo, ki sem jo dal na zacetku pisarjenja - da bom opisal, kako smo na uvodnem veceru predstavili Slovenijo, da je bilo vecini vsec.

Najprej, da razcistimo, kaj je nacionalizem in kaj je patriotizem. Nacionalisti sovrazijo (druge), patrioti ljubijo, kar je njihovo, in obenem ne sovrazijo druge. Sam se nisem stel nikoli ne med ene ne med druge, vse dokler nisem sel v Berlin. V Sloveniji sem ponavadi tiho negodoval zaradi vsega, kar se pri nas dogaja. Eden redkih trenutkov, ko sem bil malo patrioticen v preteklosti, je bilo na eni trznici v Dublinu, ko sem videl, da vecji BDP se ne pomeni manj svinjarije na ulicah.

V Berlinu sem ze dva meseca in osem dni. Kaj hitro sem v zavedanju, da bom tu prezivel dobrsen del leta, podzavestno zacel primerjati stvari s slovenskimi. Pa na samo z Nemcijo, ampak z drzavami vseh, s katerimi sem se pogovarjal. Rezultat podzavestnega podpihovanja patriotizma je ta, da sem ugotovil, da sem na nek nacin ponosem Slovenec in da imam vso pravico biti. Zivljenjski standard v Sloveniji je relativno visok in pred mnogimi drzavami; najbolj pa mi je v Sloveniji vsec, da smo doma nergaci in samokriticni - ravno to nas lahko zene naprej.

Kljub temu ponosu, Slovenijo ljudem najraje predstavim z dolocenimi podatki, ki delujejo bolj kot vic in ne resna predstavitev. Ko sem ugotovil, da je majica SloVENIja VIDI VICI
veliko ljudem vsec oziroma da jo hitro opazijo, sem videl, da je potrebno pri predstavitvi drzave povedati nekaj, kar ni ravno povrsina, stevilo ljudi in narodno bogastvo v surovih stevilkah, ampak je treba to vse skupaj lepo zapakirat. Dolzino nase obale in stevilo prebivalstva se da na cudovit nacin povezati takole: "Nasa obala je tako dolga, da lahko na njej naenkrat vsi Slovenci naekrat pretecejo maraton od Italije do Hrvaske." Je malo vec kot 42 km, a bistvo pove. Ce govorimo o gospodarskem sodelovanju, je Nemcem treba povedati takole: "Slovenski export-Schlager so medvedi." Zraven natrosis podatek, koliko jih je, ko se poleze smeh, pa jih razorozis s tem, ko jim poves, da na enem glavnih trgov v Berlinu, Alexanderplatzu, lahko kupis slovenske pralne stroje. Nemci, ponosni na svojo res odlicno industrijo gospodinskih aparatov, lahko samo zaprepadeno vprasajo: "Aja, pod ime druge firme, al?" Ah, ni vse, kar je iz

Seveda, na kraju moram opozoriti, da do dolocenih stvari, ki se dogajajo v Sloveniji ostajam kriticen. Nepoudarjanje okolju prijazne politike, sosedska nevoscljivost, izbrisani, druzina Strojan in "vladni pregled" nad mediji. Prav tako pa je treba reci, da v svoji ponosni drzi ne smemo biti naduti, predvsem ne napram drzavam, ki so slabse razvite od nas, ker potem bi bili tocno taki, za kakrsne imamo nekatere Zahodnoevropejce, ki nas stejejo na nerazviti Vzhod kontinenta.
-

Kako postati medijska oseba

Preprosto: moras biti eksot. Ravno to se je meni dogodilo pred enim tednom v mali vasici Altenberge ...

V prejsnjem prispevku, ki je ocitno bil nezanimiv zaradi redkih komentarjev (oziroma zaradi zmanjsanega klikanja, ker se na blogu premalo dogaja, se opravicujem, ce imate prevec casa in se dolgocasite), sem opisal svoje popotovanje v Münsterland, vsaj nekaj malega.

Na razgovoru z lokalnimi borci za male zivali je prisostvoval lokalni dopisnik regionalnega casopisa z nekaj vec kot 100.000 dnevne naklade - Westfälische Nachrichten. Ko so mu povedali, kdo sem jaz (kao, jaz sem nekdo), je rekle, da pride cez dva dni, z mano in mojo soarbajterko opravi pogovor in napise clanek za casopis. Meni se je zdel to kot en vic, neslana sala, poigravanje z nevednimVzhodnoevropejcem. Vendar ni bilo tako; na Zahodu Nemcije, torej v osrcju razvitega in uspesnega Zahoda, so njegove besede meso postale. Prisel je, ne kot princ na belem konju, ampak s fotoaparatom v roki, opravil pogovor, naredil fotografijo mene in sodelavke ob idilicni betonski fontani ... zgodba se je koncala tako, da sem v ponedeljek v biro poslanke dobil faks kopijo clanka. Tako velik je, da bi v Veceru zavzel priblizno tretjino strani.

Kako naj se spopadem s tem zgodovinskim dogodkom? Prvi clanek v zgodovini clovestva, ki se ukvarja s Primozem Karnarjem. Ta osebek se zdaj ne ve, ali naj se cudi ali smeji. Nek nenavaden obcutek je, da sem postal poceni zgodba za casopis, ker sem bil v idilicnem okolju male vasice nekaj posebnega, objekt taksne vrste, kot jih v doticni vasi ne vidijo mnogo.

Pocutim se kot potencialni medvedji imigrant, ki iz Kocevja cez drn in strn prileze v Avstrijo, raztrga par ovc kmetu v blizini Linza, potem pa dozivi usodo izganjanja carovnic - obesili bi ga, ce ne bi bil tako tezak. Mene so na lep nacin masakrirali v provincialnem casopisu (naj opomnim, provincialno ni nujno slabo, saj tudi sebe nenehno opisujem za provincijalca).

In kako je bilo naslov clanku? "Slowenischer Smalltalk mit kurdischem Gebäck" - "Slovenski smalltalk s kurdskim pecivom". Da, dvojna eksotika - pogovor s Slovencem ob pecivo, ki ga je spekla kurdska mama, soseda od hisice, kjer je pisarna moje sefice. Samo se en banalen dokaz, da je globalizacija vseprisotna. Vsaj na Zahodu ...

Kratko, a sladko

Ocitno je, da zadnje tedne vlagam manj energije v blog kot na zacetku. Obstaja precej objektivnih razlogov, vecina njih subjektivne naravo in niso za sirso javnost. Kakorkoli, nedelja zvecer je cas izpolniti mojo dolznost in kaj napisati. Takoj se bom pocutil bolje :)

Ta teden je potekal v znamenju mesteca Münster, kjer sem stiri dni prebival in spremljal dejavnosti moje poslanke v geografsko doloceni enoti, kjer je bila izvoljena (to okolisarjenje z besedami za to, ker ne zelim pokazati svojega neznanja, ali gre za okraj, okrozje ali kako ze to pravno korektno je treba imenovati). Mestece, veliko priblizno tako kot Ljubljana. Namerno je poimenovano mestece, ker je v konglomeratu nemskih mest res prej majceno kot pa veliko. Je pa zelo sik in vsecno mesto, pravi uzitek je bilo tam stanovati. Prva stvar, ki jo opazis, ko stopis iz glavne zelezniske, je velika trikotna stavba, ki deluje kot garaza. In to tudi je, ampak ne za avtije, ampak za pecikle. Svasta. Vsi se vozijo s peciklom.

Münster je postiman. Taksno si zelim Ljubljano. V stirih dneh nisem uspel najti napak, same fajne zadeve. Seveda, morajo biti tudi slabe strani, a teh nisem opazil. Mogoce edino to, da obstajata iz avtoceste le dva izvoza. Ljubljana je glede tega bolj bogata. To je pa tudi edino.

Delo moje poslanke. Prevec ne smem napisat, ker potem je ze lahko hajka nemskega parlamenta proti meni, kaksne drzavne skrivnosti izdajam. A sledece stvari ne bodo skodile Nemciji in njenemu nacionalnemu nukleusu (oprostite za izbiro besed!), sem preprican.

Pogovori na solah. Sefica se je na dveh solah z 18letniki pogovarjala o Evropi. Zabavna zadeva, posebej na soli za vzgojiteljice. Ko so mene vprasali, kako je z vrteci v Sloveniji, sem se globoko zamislil in nekaj na splosno povedal. Kaj vec pa nisem vedel - ali so za placat, ali so obvezni in ce, od katerega leta, kaj delajo v vrtcih z otroki - samo spileraj al tut kako ucenje ze ... v debatah vcasih prevec visokoletece teme izbiramo, ko pa pridemo do zivljenjskih vprasanj pa smo mrzli.

Selitve malih zivali. Poslanka je v sredo popoldne imela razgovor z okoljskimi aktivisti iz majhne vasice Altenberge (majhna vasica v Nemciji = 10.000 ljudi). Zaskrbljeni so zaradi nacrtov lokalnih oblasti, da bodo zaradi gradnje nove krajevne obvoznice prestavili eno mlako za nekaj sto metrov, kar bo ogrozilo zivljenjsko okolje nekih pupekov, ki so ogrozeni. K sreci vedo sami, da gre za nacela in ne za premikanje gora. Kljub tej posmehovalni misli sem na njihovi strani - pupki so ziva bitja, obvoznice so samo mrtve crte na obzorju.

Bolgarija je na Balkanu. Sefica je v kraju Nordkirchen v sredo zvecer organizirala pogovor z bolgarsko veleposlanico in nekim Nizozemcem o Evropi in njeni prihodnosti. Za javnost, ob 18.00. Bolgarska velezamudnica je prisla ob 18.42. Ah, ni komentarja. Vsedla se je na zofo in povedala svoje. Ni napacna, skrivat pa svojega porekla ob vsemu hvaljenju clanstva svoje drzave v EU pa le ne more. Saj, prav tako, EU tako ali tako temelji na kulturni razlicnosti. Moje skromno mnenje je sicer, da bi se vsaj temu delu kuturne identitete morali odpovedati in transevropsko uskladiti ure.

Tako, videti je, da je bilo zanimivo in zabavno. Najboljsi del pa je dejstvo, da sem v torek pri namestnici vodje poslanske skupine ene od dveh velikih strank v Nemciji doma v zimskem vrtu jedel tipicno hitro nemsko kosilo - krompirovo solato in kuhane klobase z zenfom. Ni ga lepsega od zavedanja, da se sam sebi zdis pomemben.

Iznenada

Vem, presenetil sem vas vse s hitrostjo, s katero si sledijo moji prispevki zadnje case. To se imenuje 'svetlobna hitrost, kot jo hekticno zivimo v globaliziranem svetu'. Gre za hitrost, ki jo zivimo ljudje na pravi strani globalizacije; zaznamujeta je dva nasprotujoca si obcutka: vse gre neznansko hitro ('Kako hitro gre cas!' si nenehno govorimo), obenem pa se nam v tej hitrosti zdi, da so se dogodki, ki so se zgodili prejsnji teden, zgodili pred meseci ('Kje je ze to!' recemo).

Kakorkoli, konec filozofije. Razlogi za casovno luknjo:
- 0d 9. 4. do 12. 9. smo bili v Bruslju - celodnevni seminarji;
- od 12. 9. do 15. 4. smo bili v Gummersbachu - celodnevni seminarji;
- od 15. 4. do 19. 4. sem v Münstru - delo in turizem.

Pa gremo pocasi razclenjevati ... Bruselj, se eno mesto na B. Upam, da bo nekoc to, samo za nekaj let, mesto moje sluzbe. Vem, skromen sem. Meni je Bruselj vsec, cemur bi nasprotovali mnogi, ki me poznajo - ce bi brali blog, seveda. Tako pa bom prikrajsan za marsikatero kritiko. Seveda, Bruselj ni idealen - ko se popoldne sprehajas med evropskimi institucijami, imas obcutek, da si v mestu duhov. Poleg tega sta se mi zdeli zanimivi se vsaj dve zadevi. Trgovine se v centru zaprejo okrog petih, sestih, kar se mi zdi skrajno nenavadno. Kdaj pa ljudje nakopujejo, ce ne potem, ko je konec njihovega vsakodnevnega delovnega zasuznjevanja, kar je vecinoma po peti, sesti uri? Kje je zdrav kapitalisticni odnos do trgovin, ko gre v nedeljo popoldan cela druzina na veseljaski izlet v trgovino? Ob tem zgrazanju sem z zavidanjem obcudoval predstavnistvo nemske zvezne drzave Bavarske, ki je pravi majhen grad med evropskimi institucijami. Bogati Bavarci so se vedno znasli - ko so videli, kaj vse se odloca v Bruslju, so se tudi sami tam mocno okrepili. Na severu Nemcije pa so nevoscljivi.

Gummersbach. Sportnim navdusencem znano kot mesto z dobro rokometno ekipo - vendar je vecina taksnih, ki to mogoce vedo, ne pa tudi, kje to je. Sam sem taksen primer klasicne povrsne izobrazenosti. Naselili smo se v vsecnem temno-betonskem stolpicu na robu hriba nad mestom. Vsecen prostor iz vsaj treh vidikov:

1. Koncno smo bili konfontirani z naravo. V Berlinu se iz betona zaradi casovnih stisk nismo premikali;

2. Koncno smo bili konfrontirani s hribi. V Berlinu jih ni.

3. Seznanili smo se z politiko liberalcev v Nemciji in ugotovili, da so ´liberalci` v razlicnih drzavah ljudje iz razliznih galaksij. V ZDA so to levi, torej socialdemokrati, v Estoniji so to trzni fundamentalisti, nemski pa so med strankami v Nemciji najbolj liberalni, ekonomsko gledano, vendar pritrjujejo osnovam drzave blaginje in prigaranega nemskega socialnega sistema v veliki meri.

Münster/Münsterland. To zasluzi posebej prispevek, ki sledi v nekaj dneh. Kakor bo naneslo s casom. Cas je namrec denar in denar je najpomembnejsi.

Velikonocni beli medved Knut

Velikonocni prazniki v Nemciji so pomemben oddih, se bolj cenjen kot v Sloveniji (v skladu z naso socialisticno tradicijo bolj za praznik dela 'potegnemo'). Dela prosta dneva sta velikonocni petek in ponedeljek. Zaradi ne samo podaljsanega, ampak tudi rikverc raztegnjenega vikenda, se na zacetku in koncu praznikov valijo trume Nemcev po cestah in s svojimi Mercedesi, Audiji in BMWji povzrocajo zastoje.

Najdaljso kolono pa te dni ne dozivis na cesti, ampak v enem od dveh berlinskih zivalskih vrtov. Razlog za to je mladic belega severnega medveda po imenu Knut. Njegova mama je prav tako prebivalka istega zivalskega vrta, nezmozna skrbeti za svojega sina. Zaradi smrti enega izmed dvojckov so Knuta odstranili od matere in ga dale v roke mnozici. Ce malo pobrskate po internetu, boste hitro naleteli na njegovo sliko. Js je vam ne bom dal na voljo, ker sm kosmatina ze sit.

Dobro, majhen medved, prijazen in mehak kot iz fabrike. Ne! Knut je veliko vec - najvecja medijska zvezda v Nemciji zadnjih nekaj dni. Pojavlja se tako v resnih kot rumenih casopisih, po porocilih, v posebnih oddajah in reportazah. v nekaj dneh je bilo izdelanih veliko izdelkov s Knutovo tematiko - majice, bonboni, baloni, kartice, DVD film, majhni in veliki plisasti Knutki. Lastniki zivalskega vrta v enem drugem nemskem mestu so z berlinskih ZOO-jem ze vzpostavili kontakt, ker imajo odraslo belo medvedjo samico in so prepricani, da bi "ona in Knut idealno pasala skup, ko bo on postal postaven samec."

Razprave ob pivu razkrivajo obsezne vidike knutomanije. Tako je pred dnevi, se v Hamburgu, druzbenokriticna gospa pripomnila, da celotna zgodba kaze na prikrit nemski rasizem: pred meseci je na bavarsko pribezal medved Bruno iz Italije - iz njega so mediji naredili neciviliziranega podivjanega medveda, ki ga je nujno potrebno dokoncati. Prijazen BELI medved pa je dosegel status celebrirane poclovecene zivale. Na to primerjavo se sedaj nimam komentarja; mogoce je malo za lase privlecena. Kakorkoli - nimam zadosti znanja o nemski druzbi, da bi lahko sodil, vem pa, da bo Knut poln kompleksov in da je po priljubljenosti prerasel velikonocnega zajca (in zajklo, da smo lepo enakopravni).

Kapitalisticni razvrat v Hamburgu

V naslovu se skriva malo pretiravanja in malo resnice. Naj vam povem dokaj nezanimivo in brezbarvno zgodbico ...

... v cetrtek se je elitna cetica 25ih stipendiatinj in stipendiatov odpravila v Hamburg na obisk k politicni ustanovi stranke Zelenih. Peljali smo se s hitrim vlakom, ICE, ki gre tudi cez 250 km/h in se v slokih ovinkih prijetno nagiba. Nase bivanje v Hamburgu je trajalo 4 dni; izpostavil bom le dva vrhunca, da boste dobili obcutek, kaj smo tam delali.

Pogovarjali smo se s predstavnicami portugalske skupnosti v Hamburgu. Ja, slisi se eksoticno. Celoten seminar se je vrtel okrog multi-kulti scene in imigracijske politike. Portugalci in Portugalke so s svojim temperamentom zgodba uspeha med imigranti. Polne temperamenta so nas gospe navdusile, vse so govorile s srcem in z neprisiljenim humorjem. Celo prefinjenim humorjem: ko so razlicne imigranstne skupnosti v H. ustanavljale razne na pol verska zdruzenja, so za vse lepo vedeli, kam kdo spada, samo za Jugoslovane se nikol ni vedelo, kam spadajo, al k katolikom, muslimanom al pravoslavecm. Seveda, vsi Balkanci smo se spogledali in se nasmejali, mnogo drugih pa je pomovno skomignilo ob nerazumevanju 'cudnega humorja' bivsih Jugoslovanov. Pogovarjali smo se tudi z mladimi iz dramskega projekta Hajusom - dramska skupina mladih azilantnov, prosilcev za azil oziroma ilegalnih pribeznikov; seznanili smo se s problematiko ustanavljanja in delovanja igigrantskih podjetij; od 23letnega pubeca, poslanca Zelenih v hamburskem mestnem/dezelnem svetu, smo slisali, da je Evropa seksi (brez komentarja o njegovi neotesanosti).

Hamburg je center prevratnistva in prostitucije, kljub temu, da so na oblasti trdno v sedlu konzervativni CDU. Del mesta Reeperbahn, me je presunil. Ulica, ki se imenuje 'Velika Svoboda' (staro zgodovinsko ime) je polna nocnih lokalov, v katerih lahko v soboto iz ulice vidis plesoce micne gospodicne na stangi ali sanku. Prijeten pogled. V soboto zvecer se komaj prebijes skozi guzvo. Na koncu ulice je cerkev, da se lahko vsi lepo opravicijo pri bogu in gredo zadovoljni/zadovoljeni mirno spat k svojim zenam. Ena ulica je zagrajena, v njo zenske ne smejo vstopiti, oziroma jim policija odsvetuje vstop - na tej ulici so v izlozbah, kot v kletki, micne gospodicne. Prostitutke, stojece na cesti, so zelo nemicne - oblecene v bunde in cudne pajkice, kot ce bi bil pust. V Berlinu so boljse.

Upanje, da moji sestri in starsa ob opisovanju tega dozivetja ne bodo zgrozeni, si zasluzi posebn odstavek. Vse skupaj sem opazoval iz strogo strokovnega stalisca, kot druzboslovec in radoveden provincijalec.

Kako se dela politika v Nemciji I

Takole, 4 tedne sem ze tu pa se nisem prisel do bistvenega dela mojega podozivljanja mesta na B. - politike. Poskusal bom pisati na taksen nacin, da bo zanimivo tako za politologe, nepolitologe, politike, apolitike, skratka vse, ki se bodo potrudili in priklikali na moj blog. Kratek uvod v nemsko politiko.

Studiral sem politologijo, kljub temu, da o slovenski politiki nisem (in se vedno nimam) dobrega mnenja. Mogoce ravno zato - ker si v podzavesti zelim nekaj spremeniti. Kakorkoli, obcutek imam, da smo v slovenskem parlamentarizmu se v povojih, ni se tradicije, politicno delujemo v smislu nase samopomilovalne provincialne majhnosti - ker vsak vsakega pozna, je politika bolj osebna in to je slabo. Politik se lahko dela norca iz drugega politika - ampak ne iz njega osebno, temvec iz tega, kar govori. Tezko je kratko in jasno opisati, kaksno je moje gledanje na slovensko politiko, a verjamem, da ste bralci tega bloga nad stopnjo dojemanja politike kot 'kr neki blebetanja'.

V Nemciji je politika bolj higienicna. Seveda, obstajajo tudi nizki udarci, ampak ti ostajajo na robu in v rumenem tisku. Vecina ljudi politicne dejavnosti ne dojema sumnicavo in dvomljivo, kot to pocnemo v Sloveniji - ce je profesor na faksu javno politicno opredeljen, je to ze vsaj sumljivo, ce ze ne sporno. V Nemciji je jasno - ce si pomembna osebnost in si politicno opredeljen, ti bo ena stran politicnega bloka malo manj prisluhnila, a v dejanjih te bo spostovala ni sprejemala.

Razlika je verjetno v marsicem pogojena z naso zgodovino. Na tem mestu se nocem opredeljevati do prejsnjega druzbenega sistema, le sklepam, da je, po mojem prepricanju, vplival na odklonilen odnos do politike, ker je bila 'prej' politika nekaj za kar se nisi smel zanimati oziroma se ni imelo smisla zanimati, ker ni bilo demokraticnih vzvodov vpliva na pomembne politicne igralce.

Joj, vem, ze zapadam v prevec kunstne politoloske vode. Da spravim na malo bolj osebno raven: v enem trenutku, ko sem predvcerajsnjem zadovoljen sel predcasno iz sihta in ko je sijalo Sonce, sem pomislil, da bi se tudi sam lahko enkrat ukvarjal s politiko. Hah, ze naslednji trenutek sem ugotovil, da bo to zaradi sledecih pogojev mozno sele cez kake 30 let:

• mora priti do denegativizacije politike v Sloveniji, ker le tako bom lahko preko politike prisel do tega, da mi bodo spomenike skupaj postavljali levi in desni (ce pa to ne bo slo, bom pac moral biti pesnik);
• izbrati si moram politicno stranko, katere odeali me bodo prepricali (oziroma v katere se bom sam preprical);
• moram se karakterno spremeniti, se malo defleksibilizirati, ce hoces biti politik, se moras znati odlociti in ne samo cincati in ugajati. V taksni demokraciji, kot jo zivimo na Zahodu, si politik za nekaj ljudi, ne za vse;
• pogojev je se vec, ampak prispevek je ze predolg oziroma nimam casa, da bi jih sedaj dognal.
  

Med priliznistvom in skromnim ponosom

Tole sem napisal vceraj:

"V tretjem tednu dela v Bundestagu je moja zivljenjska miselnost na razpotju. Sedim v prijetni jedilnici v hisi Jeana Monneta in jem sendvic s tistim plesnivim franskockim sirom, marmelado in rdecim poprom v bobikah. Ko pojem tega, si privoscim kruhek, oblozen z lososom. Obenem srkam ekolosko neoporecni pomarancni sok (lahko bi tudi mineralno vodo, rdece ali belo vino). Za povrh, ker sem res lacen, pojem se malo prsuta. Po tem nadvse prirocnem brezplacnem kosilu si privoscim se prisluhniti drzavnemu sekretarju iz nemskega zunanjega ministrstva. Zadovoljen odcepetam pocasi nazaj na delo.

Kje je tu zivljenjska miselnost? Ob opisu hrane je vecina sklenila, da mi ne gre slabo. Res. Ce se potrudim, imam vsak drugi dan kje zastonj obrok na kaki pogostitvi. In to en jeb... praktikant. Gledano iz dolgorocne perspektive: ce se se malo bolj potrudim, malo zdiplomatiziram in posipam nepredusen prah na mojo vest, mi bo, najverjetneje, prav lepo v zivljenju. Nosil bom kravato, z leptopom bom laufal po svetu, ucil se bom tuje jezike, spoznaval bom enako ambiciozne ljudi, najkrasnejse jedi bom zrl zastonj in tu in tam rekel kako o vplivu podnebnih sprememb na zivljenjske razmere v Podsaharski Afriki.

Tu se zaokrozi moj problem. Nocem biti objekt za smehljanje, ki mora izgubiti sleherno vest, da bo lahko 'objektivno' zagovarjal interese nekoga."

To sem napisal vceraj, danes pa spoznavam, da bo na podrocju moralne zavesti, tako kot na mnogih podrocjih, marsikaj odvisno od moje kvazi racionalne odlocitve. V skladu z mojo karakterno sposobnostjo fleksibilnosti bi lahko kaj kmalu postal uspesen priliznik. Tako bom lahko nekoc uresnicil mojo zeljo - imeti privatno 'stezo' za curling (http://en.wikipedia.org/wiki/Curling).

Se bolj preprosto je - moje dileme napisem na papir oziroma ekran in mi je ze lazje. To zdravilo ne drzi dolgo, a ce obenem se dvakrat na teden nekaj napisem, vsak dan pol evra 'zrtvujem' za klosarje in dvakrat na leto eni druzini v Afriko posljem 100 evrov - v tem primeru sem ze nadpovprecno zaveden kozmopolitanski osebek, ki bo s cisto vestjo legel v krsto.

Jaz praznujem pol manj kot Evropa

V Berlinu danes Evropa praznuje 50. let Rimskih pogodb, ce zelo posplosimo, lahko recemo, da danes Evropa oziroma EU praznuje 50letnico. Jaz pa praznujem 25dnevnico.

Praznujem 25dnevnico abstinence od alkohola. Odkar sem v eni izmed opevanih dezel piva, ga nisem niti povohal, ce napisem po domace. Seveda, iz te odlocitve bi lahko zdaj nardil eno veliko stvar, cez, da je to zgodovinska in pogumna odlocitev, za katero je bilo potrebne veliko moci in mocna volja. Vendar, ce bi to naredil, bi retrospektivno vse, ki me ne poznajo dobro, pahnil v misljenje, da sem prej bil pijan'c, ce je odlocitev o nepitju taksnega historicnega pomena kot Rimske pogodbe. To, seveda, ni res - bil sem cisto povprecni student.

Skromno in neolepsevano - pac, rekel sem si, da 'do nadaljnjega ne pijem vec'. S tem sem sam sebi nastavil karakterno pogojeno past. Z uporabo besede 'do nadaljnjega' sem si pustil odprto moznost, da poskusim kaksen deci takoj, ko se tako odlocim ali ko me v to preprica kaksna simpaticna punca. Vse dobro in prav, imam pac obdobje preciscenja, ki samo slucajno sovpada s postom. Obenem pa je vprasanje, ce se bom kdaj spet odlocil poseci po pijacah z alkoholom. Moja trma, ki veckrat meji na nerazumno vztrajanje, svoj ego napaja v tem, da poskusa cim dlje zdrzati brez zlahtne kapljice.

Kakorkoli bo, meni ustreza, da sem se tako odlocil in da sedaj ne pijem nic, samo vodo in sok (kar je v Nemciji vcasih tezko, ker imajo tako zelo radi, da so v razno raznih pijacah mehurcki). Ce se za trenutek distanciram od samodeklarirane skromnosti in potranam - ni bilo lahko, ker nas je 100 mladih juncev in junk (se opravicujem za popacenje besed) prislo na kup vsem nam tuje mesto; vsak dan, se posebej pa ob vikendih, kdo organizira zabavo v svojem stanovanju. Zabavno je gledati pijane ljudi, ki cez dan delajo v parlamentu, lepo obleceni, zvecer pa jim popustijo zavore. Sedaj, ko sem si kupil fotoaparat za 400 evrov, sem postal neuradni fotograf teh zabav; razumljivo - roka se mi ne trese in vid je cel zas izostren :)

Upam, da bo tole pisanje pri vecih vzpodbudilo kontradiktorne obcutke - mesanico obcudovanja, nerazumevanja in obzalovanja.

Odrasel sem

Ati, mama, ne vem ali vama bo hudo ali pa bosta z olajsanjem sprejela dejstvo, da je vajin sin odrasel. Mogoce se huje je to, da o tem vajin sin pise vesoljnemu svetu. Hm, vsaka iskrenost ima svojo ceno.

Kako vem, da sem odrasel?

Takole: v ponedeljek se je zacel zelo naporen teden, ker je to teden, ko nemski parlament zaseda. K sreci mene delovna mrzlica ni zajela in imam ta teden precej casa zase in za svoje muhe. Nazaj k trezni obrazlozitvi - v torek sem moral v pisarno priti lepo oblecen, ker sem sel z mojo poslanko na nekaj sestankov (tajne narave in o njih ne smem pisat, so mi rekli).

Ob svecani otvoritvi programa sem porabil ze en kredit - obleko sem nosil v moderni kombinaciji s crnim pulijem. Iz tega sledi, da sem tokrat moral obleci srajco in kravato. To je bil velik izziv. Pred odhodom v Nemcijo sem prosil atija, da mi pokaze, kako se zaveze kravato, sam tega namrec nikoli nisem znal samostojno operacionalizirati.

V torek zjutraj sem se spopadel z izzivom. Trajalo je, potrebnih je bilo nekaj poskusov, a uspelo mi je. Ze takrat, ko mi je ati pokazal, kako se zaveze kravata in naju v tem 'obredu' mama ovekovecila s fotoaparatom, sem imel obcutek. Takrat se nedifiniran, prezet z zavedanjem, da me pet mesecev ne bo doma ob starsih, ki so mi dali mnogo. Ko pa sem sam zavezal kravato, sem cutil, kot da sem del nekaksnega obreda iniciacije.

S tem, ko sem s pomocjo ocetovega znanja sam opravil jutranje opravilo, ki ga pocnejo resni odrasli zaposleni ljudje, sem uvidel, da sem odrasel. Ne vem se, ali je to dobro in slabo, vem pa, da mnogi moje generacije, v dobrem in slabem pomenu, socustvujejo z mano.

Razlogi 11 do 15, zakaj moras obiskati mesta na B.

Globoko se opravicujem - ze 4 dni ni bilo nobenega prispevka. Globoko, res - ce kdo zahteva osebno opravicilo, naj mi napise mejl in bom se obsirno opravicil. Medosebne odnose je namrec treba negovat, ce jih zapustis, potem grejo v k./p.m. Kakorkoli, pisal ze dolgo nisem zaradi tega, ker je za mano naporen prvi teden. Ne toliko zato, ker bi casovno ne imel nic casa za sebe (mama, ne skrbi, imam cas tudi za sebe), ampak zato, ker se moram navaditi na novo okolje in na novo delo, to pa pri meni, okorelemu hribovcu, traja.

Torej, pet razlogov tega tedna:

11. Prijetni kafici, kjer se lahko zastonj priklopis na medmrezni splet (MS). MS mi zelo manjka v stanovanju, k sreci je v mestu na B. precej kaficev, kjer se usedem za mizo in se s svojim kompjuterom priklopim na MS in obenem v miru posrkam mojo dnevno dozo crnega caja z mlekom.

12. Velika izbira za kinoljube. V torek smo gledali en film. Pisem 'en film', ker sem ze pozabil naslov. Vsebine se se megleno spomnim. Taksen je moj spomin, zelo selektiven in kratkorocen. Pomemben razlog, da pisem blog, je tudi ta, da se bom potem lahko vseka spominjal, ker v glavi mi bo bore malo spominov ostalo. Taisti film pa bom verjetno naslednji teden spet el gledat - mi bo enako zanimiv.

13. Raznovrstno nemskega trga mobilne telefonije. V primerjavi s Slovenijo, kjer se dva operaterja komaj obstajata, je nemski trg blagor za kupca - kar zelis, to dobis, samo prave informacije moras imeti - poceni klice za v tujino, poceni sms-e, klice znotraj omrezja ali v druga nemska omrezja ...

14. V mestu na B. domuje najlepsa zenska na svetu - nemska kanclerka Angela Merkel v cvetu mladosti in intelektualnega naprezanja - tezko je skupaj drzati 'veliko koalicijo' in obenem naprej peljati voz 'Evropa', ki ima probleme z vsemi stirimi kolesi (le peto kolo odlicno deluje, ampak to pregovorno po svojem bistvu ovira delovanje oziroma je nepotrebno ...).

15. V mestu na B. dozivis ulico. To je lahko pozitivno in negativno, vsekakor pa je za nas, provincijalce, zanimiva izkusnja. Ulica sili v tebe, se najbolj pa punkerski klosarji s svojimi psi, ki prosijo za denar. Pa se spoh ni poletje, ko bo tega se vec. Vsedes se na U-bahn pa ze zaigra violina, potem pa pride svirac mimo in prosi za denar. Hvala, zastonj glasbe se ne branim.

V Sloveniji smo izvedli korenito davcno reformo

Pod noro zanimivim naslovom se skriva zgodba. Nekaj casa bo trajalo, da pridete do bistva ... ce ga boste seveda dojeli.

Danes sem sel z 'mojo' poslanko na eno konferenco zdruzenja nemskih sindikatov o socialni Evropi. Poslanka je sodelovala na okrogli mizi na temo 'Kaksno Evropo hocemo?' Govora je bilo o tem, koliko socialna mora biti Evropa, kaksna naj bo politika posameznih drzav ipd. Seveda, mimo 'poceni delavcev iz Vzhoda' ni slo.

Ko je bilo govora o davcni politiki, so se gospe in gospodje dotaknili 'davcnega dumpinga', ki ga izvajajo vzhodnoevropske drzave in kot primer drzave, ki kompetitivnost zagotavlja z 'nepravicnimi' ukrepi davcne politike, navedli Slovenijo.

Kot da bi ziveli v svetu, v katerem so uresnicene sanje nasega bivsega razvojnega ministra Jozeja. Seveda, zopet sem bil v precepu - ali naj zmoto dojemam z jezo in razocaranostjo ali pa s polno mero (res zelo polno) ironije.

V dveh tednih v Berlinu je do zmote prislo ze nickolikokrat. Nepoznavanje Slovenije je vsaj za nekaj dobro - ce si zadosti spreten, hitro zacnes ljudi prepricevati, kako fajn se mamo v nasi drzavi, slabih strani tako nikoli ne bodo spoznali ...

So ist das Leben. Taksno je zivljenje.

Moj prvi delovni dan

Moj prvi solski dan, priblizno v tem stilu se slisi naslov. Ce je primarni namen bloga to, da ljudi obvescam, kaj se dogaja, ne pa da tvezim neumnosti, moram napisati tudi kaj bolj konkretnega. Drugace bom moral zacet pisat dolge mejle, to pa nima v krvi oziroma nocem uporabljati nedemokraticne metode.

Prvi delovni dan, zares. Ce ga primerjam s prvim delovnim dnem konec februarja lansko leto na Ministrstvu, me, za razliko od takrat, ni bolela glava. Bilo pa je seveda psihicno precej napeto - spoznavanje novih ljudi, okolisa in dolznosti, ki jih bo treba opravljati naslednjih pet mesecev.

Ce ste konsekventno sledili blog, veste, da je moja sefica precej pomembna persona. 22. marca bo imela pomemben govor pred poslanci v cast 50. obletnice Rimske pogodbe. Kaksno uro po zacetni aklimatizaciji sem v roke dobil osnutek govora in sem se potem moral z njim cel dan ukvarjati. Hm, kar takoj vrzn v resno delo. Me veseli, obenem pa cutim enormno odgovornost, da naredim dobro. Zato bo, po stari navadi, danes spanja bolj malo.

Sicer pa, ce nadaljujem v tem zdolgocasenem birokratskem tonu, se bom ukvarjal predvsem s spremljanjem predsedovanja EU. To delo trenutno opravlja Nemcija, v prvi polovici leta 2008 pa si bomo s tem 'umazovali' roke v Sloveniji. Najvecji izziv nase zunanje politike od osamosvojitve. Ce bo vse po sreci, se bom s tem tudi sam ukvarjal; to, kar bom pocel pet mesecev, mi lahko v prihodnje enormno enormno pomaga.

Delal sem od 9.00 do 18.07. Cas je minil, kot bi pihnil. Ko sem prisel domov, ni bilo casa za pocitek - s kolegom iz Gruzije sma skuhala kosilo za eno Bosanko, eno Madzarko, eno Slovenko, enga Madzara, eno Latvijko, in enga predstavnika madzarske skupnosti v Vojvodini. Multi-kulti über alles.

Razlogi 6 do 10, zakaj moras obiskati mesto na B.

En teden je mimo, cas je za redno tedensko rubriko. Pocutim se, kot da bi bil radijski spiker, ker imam rubriko. Blog je boljsi medij za mene, nimam namrec lepega glasu, da bi lahko imel oddajo na radiu. Pa se videlo se ne bi, kako uporabljam geste, ko govorim; rad maham z rokami, se je ze zgodilo, da sem kelnarju iz rok izbil mleko za k pravemu caju, ki mi ga je prinesel. Ni me sodno preganjal, smejal se pa tudi ni.

Radio gor ali dol, glede na mojo obljubo prejsnjo nedeljo sem primoran sporducirati novih pet razlogov za obisk mesta na B. Ne bi smelo biti tezko:

6. Mesto na B. je nemsko in ni nemsko. Kako to? Kdor noce obiskati mesta na B., ker je glavno mesto Nemcije, Nemci pa so sistematicni, zadrti, zazrti v delo, vse mora biti kot iz skatlice ... ne se bat, mesto na B. to zamejenost dalec presega s svojo multikulturnostjo in razpadajocimi fasadami. Seveda, je glavno mesto Nemcije in kot taksno ima nekaj nemskega na sebi, ampak predvsem v pozitivnem smislu.

7. Mestni potniski promet deluje brezhibno. Slisi se smesno, ampak meni je pravi uzitek se voziti po Berlinu, ko ves, da se ni za bat, da bos pol ure cakal na naslednjo trolo. Za provincialca, studirajocega v Ljubljani, je raznovrstnost prevoznih sredstev pravo odkritje - podzemna, nadzemna, tramvaj, avtobusi (malo po domace sem to prevajal).

8. Kultura dogaja. Indikator: vsakih 14 dni izzide priljubljen in zelo relevanten Zitty Magazin, ki na vec kot 200 straneh predstavlja kulturno dogajanje v razponu borih dveh tednov. V literarni sferi, na primer, je vsak dan najmanj 10 dogodkov, ki so v nasteti v zittyu. Kino predstave in gledaliske predstave - tega je pa se najmanj petkrat vec ...

9. Berlin me kot Slovenca navda s ponosom. Slovenci smo samokriticni kot metroseksualni pudli. Nismo zadovoljno in v nasem delu zelimo doseci se vec, da bi se nasa fasada lepse svetila kod sosedova. Ta nevoscljivost je v bistvu nasa gonilna sila, ker ce hocemo biti boljsi od soseda, bomo za to nekaj tudi naredili; ce bi se z vsem zadovoljili in bli sosedovi najbolji komsiji, tega gibala ne bi bilo vec. Kakorkoli, v Berlinu ugotovis, da perfekcionisticni Nemci niso popolni, da so mnoge ulice umazane, mnoge fasade neurejene, ogromno je punkerskih beracev ... skrajsano: zivljenjski standard tukaj ni dosti visji kot v Sloveniji. Vec kot razmisljam, bolj se utrjujem v misli, da smo na vse, kar smo dosegli, lahko vsaj malo ponosni ... seveda, samokriticnosti in sosedovski nevoscljivosti pa se ne smemo odpovedati, ker to je bistvo nasega 'nacionalnega karakterja'.

10. V mestu na B. vidis, kako se je treba spopadati z zgodovino. Na tem podrocju bi se lahko nasi beli in rdeci skupaj kaj naucili. Preprican sem, da ni naroda v Evropi, verejtno na celem svetu ne, ki bi nosil hujse zgodovinsko breme kot Nemcija. Zaceti dve svetovni vojni, to ni macji kaselj. Po drugi svetovni vojni so Nemci naredili rez. Kljub temu, da je ze 'precej casa' od tega, se pozitivno obracunavanje z zgodovino se ni koncalo. Tako so 'pred kratkim' najbolj atraktivno zemljisce v mestu na B. pozidali z sivimi kvadri, ki molce opominjajo na holokavst. Ogromen kos zemlje, cel cvet poslovnih stavb bi lahko tam postavili. Seveda, mnogi bodo oporekali, da bi morali zgodovino pustiti v preteklosti, a saj vidimo, kako se z zgodovino manipulira. Poskusajmo z njo manipulirati na pozitiven nacin.

Multi kulti naokrog

Takole. Vceraj ni bilo prispevka. Groza, vem. Ampak boste ze preziveli brez informacij od casa do casa. Poimenujmo to zastoj v komunikaciji. Seveda, sledec racionalisticno tradicijo Zahoda, mora za to obstajati razlog. Razlog je v ognjevitem podozivljanju multikulturnosti.

Vceraj zvecer smo imeli uradno otvoritveno slovesnost, katere se je udelezilo mnogo pomembnih gostov v lepo spoliranih cevljih. Sefe parlamenta je nekaj povedal, potem pa se je moralo 21 sodelujocih drzav predstaviti z dvominutno predstavitvijo. Tezko si je predstavljati pisanost drzav od Kazahstana, Gruzije, sosedov Hrvatov, Francozov, Americanov itd. ... Trije slovenski musketirji smo se predstavili z intelektualnimi salami na nas racun, se je vsem zelo fajn zdelo, predvsem tistim, ki 'imajo kaj v glavi'. K sreci je bila vecina takih.

Zadosti samohvale, bistvo je, da nas je kulturna pisanost predstavitev ponesla v nadaljnje podozivljanje multikultornosti. Obcutenje se je od vcerajsnjega vecera preneslo tudi na danes, ko smo skupaj obedovali Litvanka, Kazahstanka in Slovenec. Torej dva Evropejca in punca, ki je po rodu pol Poljakinja, cetrt Nemka, cetrt Rusinja, zivela je prvih nekaj let v Ukrajini, potem v Uzbekistanu, sedaj pa zivi v Kazahstanu. To je tako zelo drugacna druzba, da ni druge kot pa da bi najraje takoj, ce bi imel kreditno kartico, placal priblizno 1000 evrov za letalsko karto in sel pogledat. Kreditne kartice nimam in zato ne grem. Mogoce kdaj drugic.

Seveda, lahko bi sel v podrobnosti, ampak jih raje puscam za drugic, ker sedaj, iskreno, nimam vec zadosti energije. Mama, brez skrbi, to ni zato, ker bi prevec delal, ampak zato, ker je vse novo in zanimivo.

Posredni prispevek za blog

"Danes uvajam blogovsko inovacijo - posredni prispevek. Preprosto: cez dan, ko imam cas, v moj Moleskine zvezek napisem prispevek, ki ga zvecer pretipkam in objavim. S tem prisparam, ker sem manj casa na internetu.

Ne slepim se, sigurno nisem prvi, ki se mu je porodila ta genijalna ideja. Je pa to kljub temu inovacija, ker je nastala neodvisno od ostalih (podobnih) inovacij. Vsaj nekaj sem dosegel v svojem zivljenju.

Sedim na barskem stolcku tipicne nemske restavracije. Mittmann's. V osnovi gre za pivnico, kjer ne strezejo samo pivo. Predvidevam, da je to tipicno nemsko. Kdor pozna mojo idejo o dnevniskih zapisih na bone v Ljubljani, se bo nasmehnil v prepoznavanju tendence mojega zivljenjskega sloga - od gostilne do gostilne, od kosila do kosila.

V mestu na B. sem bil ze veckrat, a sem sedaj sele drugic v nemski restavraciji. Potrebna je dolga in kompleksna linija argumentacije, da bi lahko razlozil nezahajanje v pivniske restavracije - to pustim za kaksen drugi dan, ko se ne bo nic dogajalo in ne bo idej (to ne bo nikoli). Trenutno je pomembnejsa moja ribja juha. Previc v zivljenju jem ribjo juho; danes je prelomen dan."

Napisano v restavraciji Mittmann's za casa kosila

Ko ti hlace niso prav

Nerad nosim obleko. Ze nekaj mesecev nisem nosil lepih hlac, polikanih na crto, ki jih je potrebno nositi v sklopu z ostalimi oblacili, ki sestavljajo obleko. Tako nekako - niti besedovanja na podrocju lepih oblacil nisem najbolj vesc.

V zadnjih mesecih se je, kljub vztrajnem laufanju po ljubljanjskih parkih in ulicah, zgodilo marsikaj, med drugim tudi to, da so se lepe hlace nenavadno zozile. To sem ugotovil pred stirimi dnevi. Potrebno je bilo aktivirati mehanizme kriznega menedzmenta. To je izgledalo takole: poslal sem mejl kolegu, Berlincanu, ki je na studiju v Ljubljani - vprasal sem ga, kje se da poceni in v redu kupit cote. Predvcerajsnjem sem dobil odgovor. Vceraj sem naredil nacrt, kdaj imam cas, da grem v trgovino. Danes sem nacrt izvedel. C&A. To je najbolj poceni, obenem pa tudi najbolj podn.

V podnu je car. Car je v tem, da je izbira majhna in ce si odlocen, tako kot jaz, da bos v eni trgovini dolocen kos cote kupil, nimas veliko za razmisljat. Vzames tri razlicne hlace, jih probas in izberes najbolj optimalne. Kos jabolke na vrhu smetane pa je dejstvo, da so cene nizke. Kupil sem hlace za 9 evrov. Malo se blescijo, ampak za priblizno enkrat na mesec, ko jih bom nosil, so v redu.

Danes ni poante in je niti v zadnjem odstavku ne nameravam ustvariti .

Velika riba

Najvecji problem pri pisanju prispevkov za blog je biti zadosti samokriticen in se zavedati zanimivosti prispevkov za 'javnost' (beri: majhna skupinica bralcev, ki na stran klikajo, ker so pac moji prijatelji in nimajo izbire). Hitro se dogodi, da je pisocemu nekaj zanimivo in o tem pise, bralec pa se mrgodi in sprasuje: "Pa zakaj smeti internetne kilobajte z zadevami, ki nikogar ne zanimajo?!" Vljudno te naprosam, da mi poves, ko bom na tej nizki stopnji samokriticnosti.

Danes se je zacelo. Izvedeli smo imena poslancev/poslank, pri katerih bomo opravljali prakso; ta praksa je bistvo programa in predvsem za to gre, da v okviru te prakse pridobimo izkusnje, ki nam bodo pomagale v nadaljnji karieri (bla bla itd.).

Dr. Angelica Schwall-Düren, moja nova sefica. http://www.schwall-dueren.de/.

Ko sem izvedel za njeno ime, sem seveda na vrat na nos pritekel do interneta in jo poguglal. Zelo sem zadovoljen, iz vec razlogov (kot je opaziti imam rad nastevanje, da je kao red):

1. Pri poslancih njene stranke ni navada, da bi usluzbenci nosili kravate in obleko - odleglo mi je. Moje edine fensi hlace iz maturanskega plesa so mi namrec preozke. Pet tezkih let studentskega zivljenja je za mano. Razen tega imam se vedno probleme z zavezovanjem kravate, se ne obvladam.

2. Ukvarja se z evropskimi zadevami in zunanjo politiko (v teh odborih je namestnica clanov odbora iz njene stranke); kaj boljsega si ne bi mogel zeleti.

3. Zenska je; vedno mi je blo lazje kooperirati z zenskimi seficami.

4. Res, precej velika riba je, glede na sledece podatke: od 1994 je neprekinjeno v parlamentu, od 1984 do 1994 je bila PR-predstavnica stranke, od 2002 namestnica vodje poslanske skupine stranke, clanica odbora, ki odloca v primeru vojne, ce se celoten parlament ne more sestati (pravniki naj mi oprostijo nerodno artikulacijo, preberite si clen 53 a nemskega temeljnega zakona/ustave). Upajmo, da tretje svetovne vojne v tem casu ne bo, ker sicer bom imel veliko dela.

5. Prihaja iz zahodnega dela Nemcije, kar pomeni, da se v njeni pisarni delo zacno okrog 9.00. To ni dobro zaradi tega, ker bi rad dolgo spal, ampak zato, ker bom lahko se pred sihtom ko pes odlaufal par kilometrov po Berlinu.

Razlogi 1 do 5, zakaj moras obiskati mesto na B.

Danes zacenjam z vsakotedensko rubriko, v kateri bom, ce bo cas dopuscal, predstavil razloge za obisk mesta na B. Sele cetrti dan sem tu in pisem ze tretji prispevek; upraviceno se boste vprasali: "Ali ima decko prevec casa? Ali nima druzbe, je kar naenkrat postal asocialno bitje?" Odgovorov ne bom podajal, poiscite jih sami - tako, da obiscete Berlin. Ce sem prav izracunal, bodo vsi prispevki skupaj nanesli pravi kompendij - 110 razlogov za obisk mesta na B. To bo vredno Lonley Planeta, jim konec julija posljem angleski prevod, da vkljucijo to v naslednjo izdajo LP Berlin.

1. Prebivam v veliki sobi. V njej je prostora za vec ljudi. Punce spijo na postelji, fantje, kot sardelice zlozeni, po tleh. Prostora za 6 ljudi.

2. Prebivam v velikem stanovanju. Z lezanjem na hodniku in v dnevni sobi po tleh, lahko v spanec popeljem se dodatnih 10 ljudi (ali vec). Seveda, na voljo lahko dam samo surovo kvadraturo, vse ostalo si prinesete sami; razen punce na postelji, te imajo na voljo ves potreben luksuz.

3. Prebivam v velikem mestu. Za slovenske turiste je to pomemben faktor. Sam se spomnim, kako je bilo, ko sem sel prvic v mesto, ki ima vec kot milijon prebivalcev - Beograd. Ce se izrazim klisejsko - nepozabno. Tudi ce ste ze bili v velikih mestih - mesto na B. je vredno obiskati zaradi drugih 107 razlogov, ki bodo se navedeni.

4. Mimo okne moje sobe tece potocek. V bistvu gre za zleb, v katerem voda tece kot moski curek v pisoar. Ce imas mocno voljo, se lahko prepricas, da voda zubori kot gorski potocek; z mojo voljo mi je to uspelo.

5. V Berlinu so tri IKEA trgovine. Moje navdusenje nad Ikeo sem v prispevku iz dne 3. 3. ze prekomerno opisal, dne 4. 3. naj samo napisem: se vedno mi vsi izdelki dobro sluzijo.

IKEA izlet

Ko se nekam preselis, najprej naredis seznam nujnih potrebscin. V svoji teznji po racionaliziranju vsega seveda nisem bil izjema. Tako se je danes ob 11.00 pisana cetica odpravila proti svedski trgovini. Seveda, brez problemov ni slo, celo tako dalec smo prisli, da se je med potjo od nas odcepila svojeglava gruzijska delegacija. Se vidi, da jim v Zakavkazju multikulturnost ne disi; 'majo z njo same probleme. Dva Slovenca, dve Bolgarki, Kazahinja, Slovakinja, Makedonka in Americanka pa smo se brezbrizno prebili do modro-rumene kvadratne stavbe s pomocjo reklamne table '800 m nach Schweden'.

Kakorkoli, danes sem bil prvic v zivljenju v Ikei. To je treba dozivet. Najprej si zmeden in eno uro brez reda begas po trgovini, da te zacne boleti glava. Potem pa ugotovis, da imajo zemljevidi, ki so vsepovsod po trgovini, svoj smisel. Koncno sem se lahko predal brezcasnosti in praznil police.

Ikea je simpaticna iznajdba skandinavske verzije kapitalizma. Kupis posodo za solato, na kateri v eni sapi pise: "Product of Sweden; Made in China". To imenujem: 'iskreno manipuliranje'. O samem konceptu trgovine bi kot zaprisezen FDV-jevc lahko napisal doktorsko dizertacijo. Svedi so prebrisan narod - ko gres v Ikeo, vsaj v to berlinsko, moras iti skozi vse oddelke; tako so speljali pot, da ce hoces kupiti podstavek za baziliko, ki si jo dan prej kupil v enem od cenenih marketov, moras iti mimo brisac, kosa za papir, prta za mizo, posode za jutranji obrok müslijev, kozarcev in cejalnika za testenine - prisilijo te, da vse to kupis.

Takole, pa sem po ovinkih, tako kot to poteka v Ikei, povedal, kaj sem nakupil. S temi stvarmi se sele zacenja pravo zivljenje.

Umirjeno post-Ikein popoldne je zmotila WC-skoljka v stanovanju. A je kdo ze dozivel kaj tako nenavadnega - potegnes vodo, ta se izlije po keramiki, kotlicek se normalno napolni, za 2 minuti vse potihne, potem pa, sama od sebe, zacne voda iz kotlicka na vso moc tect dol po keramiki - to traja tri minute, potem pa se vse vrne normalno stanje. Vem, zveni aburdno, nerazumljivo in prenapihnjeno, ampak to so problemi, s katerimi se je, tudi sredi Berlina, treba soocati.

Ljubim Ikeo, ker te naredi srecnega - tudi ce ne verjames v njo in WC splakuje tvojo nesreco.

Ko pokazes, da si Balkanc

Seveda, ze v prvih 48ih urah sem sel cez vsa moja nacela. Ker so transport placali nemski davkoplacevalci (ce se ne veste, sem na petmesecni praksi v nemskem parlamentu), sem si privoscil spalnik. Sicer sem vedno zatrjeval, da sem klen hribovc, in da lahko spim tudi na trdih lesenih klopeh litvanskih vlakov. Ah, jebi ga (ups, mama, oprosti), sem si privoscil in za kazen dobil za cimra na vlaku pravega nemskega arbajterja, ki ni bil preprican, ali je Slovenija ze v EU ali ne.

Drug dokaz, da sem Balkanc: od glavne zelezniske postaje sem furiozno lavfal do Humboldtovo univerzo, da bi cimprej dobil kljuce od stanovanja. Kot dobro informiran osebek sem namrec vedel, da se z nekom stanujem v trisobnem stanovanju in da je ena soba neprimerno vecja. Na vrat na nos sem jo okupiral, ker je cimr Ceh 'zakasnio'. Ko je prisel, je zatrjeval, da on bi pa metal kovanec. No ja, Balkan, Vzhodna Evropa ... v Berlin je to vse isto 'dalec', 'manj civilizirano', vse to so kraji, kjer vode iz pipe ni primerno piti.

Mama, prijatli - kot je videti, sem srecno prispel v Berlin in si ze izboril svoj prostor pod Soncem. Zdaj pa zacnite veselo komentirati in pljuvati po meni.

Ponosem sem na to, da se Balkanc.