Pot domov

Včeraj sem opravil mojo najljubšo romarsko pot, ki traja približno 12 ur. Sam z mojim nizko proračunskim avtom iz Berlina v moje ljube hribe. Nekajkrat sem že opravil to pot in se vsakokrat bolje pripravim.

Vstanem ob 3.45. Izpraznim hladilnik in vse stvari za jest razložim na posteljo. Vse previdno položim v majhno leseno kišto, v kateri sem pred dnevi kupil 3 kile japk po ceni manjši od evra za kilo (juhu!). Keksi z mnogo čokolade, mali leseni krožniček, švicarski nož, vilca, 5 jabolk, 3 banane, že narezan sir gauda, nemški kvazi-pršut, 4 trdo kuhana jajca (ker bi se sicer pokvarila v hladilniku do moje vrnitve), 2 dcl mleka (do vrnitve bi se skisalo), pol litra vode, litrska termovka s čajem iz poprove mete (s sokom cele limone in desetimi čajnimi žličkami cukra). Za nujne primere imam pod svojim sedežem še dodatne kekse z mnogo čokolade, če me zgrabi lakota med vožnjo in se samo rahlo sklonim, da dosežem hrano. Kalorij je za najmanj 15 ur - v primeru, da bi bili zastoji ali pa sneg v Avstriji. Iz Berlina krenem ob 4.45.

Vožnja po avtocesti je dolgcajt. Še posebej, če voziš s povprečno 105 km/h, da bi prišparal na bencinu. V Nemčiji celo pot poslušam radijsko postajo Deutschlandfunk. Vsenemška državna radijska postaja, ki se osredotoča na novice in kulturo, glasbe ni skoraj nič. Vsake pol ure so kratke poročile, ki me neizmerno zabavajo. Ker se novice nezadržno ponavljajo, se učim novih besed in besednih zvez, poleg tega pa z zanimanjem spremljam uredniško politiko. Novica se od petih zjutraj do 12.00 lahko precej spremeni. Nekatere besede so zamenjane, dodane nove podrobnosti. Zgleda, da so uredniki zjutraj še zaspani in šele po prvem kafeju prav zalaufajo. V Avstriji poslušam deželne radijske postaje (iz Zgornje Avstrije, Štajerske in Koroške) in se čudim, koliko ne razumem. Ko pridem na jug Koroške pa že vleče Koroški radio.

Ko pridem domov spim 12 ur in šele naslednje 'jutro' pakiram stvari iz avta; predvsem cote, da jih mama opere.