Vse najlepše ob prazniku dela! Naj zastave plapolajo! Naj se plače višajo! V Berlinu ne talajo rdečih nageljnov, imajo pa demostracije. Demonstrirajo levičarji, kontra-demonstrirajo desničarji. Sprehod po Kreuzbergu na predvečer praznika omogoča vpogled v barvitost levičarjev, ki demonstrirajo. Neizmerno pisani so. Sindikati demonstrirajo za lepše plače in humane delovne pogoje, anarhisti demonstrirajo proti vsemu. Proti čemu demonstrirajo punkerji in metalci? Ne vem.
Berlinske demonstracije so prostorko paradoksalne. Potekajo v Kreuzbergu, predelu mesta, kjer živijo alternativneži, Turki in študentje. Ne prepričuje prepričanih! To lahko razumemo na dva načina - ne prepričuj ljudi v tisto, kar sigurno ne bodo nikoli verjeli. Nasprotna interpretacija: ne prepričuj tiste, ki so v tvoj prav že prepričani. Iz te zapletene filozofije sledi, da nima smisla prirejati levičarskih demonstracij pred vlado in parlamentom - ti osebki so že okuženi. Prav tako ni smiselno paradirati po Kreuzbergu in strašiti mlade Turkinje z rutami.
Demonstracije naj potekajo na nevtralnem terenu! Na podeželju, med polji oljne repice. Oljna repica ni a priori ne za ne proti. Oljna repica je torej idealen objekt prepričevanja. Ne, ne bo šlo. Na prostem jih zasačijo neonacisti, z obritimi glavami se bolje znajdejo kot pa levičarska mestna srenja.
Neonacisti - to so volovi z odrezanimi možgani.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar