Vsi delajo spiske. Slovenski, avstrijski, nemški, srbski, ruski - vsi radiji govorijo o dogodkih, ki so zaznamovali leto 2008. Seveda, na vse spiske je prišla finančna kriza, čeprav je bilo do sedaj več rečeno kot storjeno. Ampak ni se za bati, če naši voditelji delajo takšno paniko, jo bodo znali tudi rešiti, saj izgleda, da so s svojimi milijardami do zob oboroženi. Nekaj slabše so oboroženi tropi kobilic v podsaharski Afriki.
Jaz bi tudi rad naredil listo, pa sem si na žalost pozabil zapisovati vse dogodke v letu 2008. Lahko bi pregledal moj planer za preteklo leto in po nekaj urah postregel z zelo zanimivo statistiko: s kom sem se največkrat dobil na čaju, s kom na piru, s kom sem med šihtom hodil na kosila in kolikokrat sem bil na upravni enoti pri Tromostovju in kolikokrat na upravni enoti v Tobačni. To ni to, to vas ne zanima.
Jaz sem človek, ki raje dela sezname za naprej. Moj seznam za prihodnje leto: zdravje, sreča, veselje. Torej želje, ki se tolikokrat pojavljajo, da bi jih lahko označili kar s kratico ZSV. Moral bi si želeti tudi mir na svetu, saj študiram mednarodne odnose. Ne, to pa ne! Prvič, mira ne bo in nočem si želeti nečesa, kar ob koncu leta ne bi mogel odkljukati in napumpati moj ego. Drugič, veliko bolj zanimivo je raziskovati konflikte kot pa mir. Da, strašno se to sliši, a mi bodo mnogi tovariši po stroki tiho pritrdili. Da, iskrenost zna biti tudi žalostna ...
V letu 2009 vsem želim ZSV!
30. dec. 2008
21. dec. 2008
Flirtanje s prodajalkami in zavijalkami daril
Medosebne odnose je ob določenih priložnostih primerno izkoriščati. Včasih so odnosi užitek, včasih nam teži, če se moramo na ulici ustavljati, smehljati in pogovarjati o vremenu. V predprazničnem času je potrebno kupovati darila. Ponavadi kupim kaj praktično uporabnega, kaj za pojest ali pa kakšno knjigo.
Danes sem kupil tri knjige v največji berlinski knjigarni. Knjigarna v petih nadstropjih. Ali pa so štiri? Vedno se motim v štetju. Kupil sem tri knjige. Kupljene knjige ti prijazna mlada dekleta zastonj zavijejo. Rdeč ali nodrov-siv papir v kombinaciji s trakovi različnih barv. Mlade zgovorne punce, katerim se nič ne mudi, saj bo strank ob pol desetih v soboto zvečer kmalu zmanjkalo. Seveda, lepše je zapakirano, bolje je. Za to je bilo treba žrtvovati prirojeno anonimnost in brezbrižnost odnosa med zavijalko daril in stranko. Pakiranje treh knjig se je sicer enormno podaljšalo čez normo, se je pa splačalo. Knjige so lepe zavite, jaz pa vem, kakšen glasbeni okus imajo punce.
To ni edini akt tovrstnega flirtanja. S prodajalko v bližnji trgovini imava že celo zgodbo. Zelo všeč ji je moja slovenska kreditna kartica, ker je pisana in ji kot trgovki poživi blagajniški vsakdan. Enkrat me je videla, kako sem laufal v bližnji park mimo trgovine. Preko nje sem spoznal eno drugo prodajalko, prav tako blond.
Tako je, če človek samo bere in razmišlja. Treba se je zabavati z malenkostmi.
Danes sem kupil tri knjige v največji berlinski knjigarni. Knjigarna v petih nadstropjih. Ali pa so štiri? Vedno se motim v štetju. Kupil sem tri knjige. Kupljene knjige ti prijazna mlada dekleta zastonj zavijejo. Rdeč ali nodrov-siv papir v kombinaciji s trakovi različnih barv. Mlade zgovorne punce, katerim se nič ne mudi, saj bo strank ob pol desetih v soboto zvečer kmalu zmanjkalo. Seveda, lepše je zapakirano, bolje je. Za to je bilo treba žrtvovati prirojeno anonimnost in brezbrižnost odnosa med zavijalko daril in stranko. Pakiranje treh knjig se je sicer enormno podaljšalo čez normo, se je pa splačalo. Knjige so lepe zavite, jaz pa vem, kakšen glasbeni okus imajo punce.
To ni edini akt tovrstnega flirtanja. S prodajalko v bližnji trgovini imava že celo zgodbo. Zelo všeč ji je moja slovenska kreditna kartica, ker je pisana in ji kot trgovki poživi blagajniški vsakdan. Enkrat me je videla, kako sem laufal v bližnji park mimo trgovine. Preko nje sem spoznal eno drugo prodajalko, prav tako blond.
Tako je, če človek samo bere in razmišlja. Treba se je zabavati z malenkostmi.
14. dec. 2008
Kako se dela ekologija in kaj pravi moj mali avto
Tokrat ne bom uspel napisati nič zabavnega in duhovitega. Gre za resno temo, gre za reševanje našega planeta, naše živalske vrste, naših potomcev. Naj nam bo torej jasno: ne gre sicer za nas, a vseeno ne moremo mirno gledati, da bi na nas čez stoletja grdo gledali novi dinozavri.
Okoljevarstvene teme so v Nemčiji zelo prisotne. Načeloma gre za državo, ki je med najbolj okolju prijaznimi, tako pravijo. Kot razmišljujoč primerek človeške vrste seveda poskušam vsak stereotip preveriti. Prva izkušnja je v Nemčiji ločevanje odpadkov. Ja, za mnoge slovenske meščane to ni nič novega, za vaškega dečka pa je to duhamorna novotarija. Na vasi vse mečemo v en koš in odpeljemo do kontejnera, ki je 1 km daleč vstran, za sosedovo štalo. Edino papir zberemo in podkurimo peč, da v radiatorjih lepo zapoka. Odvažati smeti do 16 km oddaljenega smetišča in jih tam ločeno oddati - ne, ne, ne bodo nam smrdele vse te svinjarije v avtu! Pa še bencin bi pokuril in bilo bi nesmiselno. V Nemčiji nimaš izbire, saj se ti smilijo smetne kante, ki vsaka s svojo barvo tekmujejo za ostanke človeških življenj. V moji sobi, kamor vstopajo samo izbrani, imam sicer en koš, v katerega zmečem peclje od jabolk in ostanke od korenčkov, ko se mi ne da zakorakati na hodnik in pozdravljati Kitajca, Turka ali Kanadčanko. Vas je v meni, jaz sem vas v mestu.
Vse lepo in prav. Odpadki se ločujejo, planet je lepši in prijaznejši.
Drugačno izkušnjo ima moj mali avto. Renault Clio II, letnik 2000, bencinc, mašina 1,2. Ko sva se zapeljala v Berlin, je zavohal, da je na ostalih avtih nekaj drugače. Vsi so bili zaznamovani z nalepkami. Rdečimi, rumenimi, zelenimi. "Jaz bi tudi, jaz bi tudi!" Mojemu malemu Francozu nisem mogel odreči vsesplošne blaginje in sem zato pogooglal, kaj to zdaj pomeni. Osrednji del Berlina je okoljska cona. Uf, človek se kar ustraši: "Zdaj bo pa treba poseči v denarnico!" Šel sem do avto-srevisa, bojazljivo vprašal, če to imajo. "Aber natürlich! Seveda! Letnik? Bencinc al dizl?" Pet evrov in že sva se odpeljala.
Kako to deluje? Nalepiš na prednjo šajbo, od znotraj, in se veselo voziš po celem Berlinu. Okolju prijazni avti imajo zeleno nalepko, moj Klijo ima zeleno nalepko. Vsak avto, ki kuri bencin in je bil proizveden po letu 1993, ima zeleno nalepko. Okolju prijazen kriterij - lahko se voziš s 15 let staro kišto, ki kuri 15 litrov bencina na 100 km in boš vseeno okolju prijazen.
Vse za velike nemške avte, vse za delovna mesta.
Okoljevarstvene teme so v Nemčiji zelo prisotne. Načeloma gre za državo, ki je med najbolj okolju prijaznimi, tako pravijo. Kot razmišljujoč primerek človeške vrste seveda poskušam vsak stereotip preveriti. Prva izkušnja je v Nemčiji ločevanje odpadkov. Ja, za mnoge slovenske meščane to ni nič novega, za vaškega dečka pa je to duhamorna novotarija. Na vasi vse mečemo v en koš in odpeljemo do kontejnera, ki je 1 km daleč vstran, za sosedovo štalo. Edino papir zberemo in podkurimo peč, da v radiatorjih lepo zapoka. Odvažati smeti do 16 km oddaljenega smetišča in jih tam ločeno oddati - ne, ne, ne bodo nam smrdele vse te svinjarije v avtu! Pa še bencin bi pokuril in bilo bi nesmiselno. V Nemčiji nimaš izbire, saj se ti smilijo smetne kante, ki vsaka s svojo barvo tekmujejo za ostanke človeških življenj. V moji sobi, kamor vstopajo samo izbrani, imam sicer en koš, v katerega zmečem peclje od jabolk in ostanke od korenčkov, ko se mi ne da zakorakati na hodnik in pozdravljati Kitajca, Turka ali Kanadčanko. Vas je v meni, jaz sem vas v mestu.
Vse lepo in prav. Odpadki se ločujejo, planet je lepši in prijaznejši.
Drugačno izkušnjo ima moj mali avto. Renault Clio II, letnik 2000, bencinc, mašina 1,2. Ko sva se zapeljala v Berlin, je zavohal, da je na ostalih avtih nekaj drugače. Vsi so bili zaznamovani z nalepkami. Rdečimi, rumenimi, zelenimi. "Jaz bi tudi, jaz bi tudi!" Mojemu malemu Francozu nisem mogel odreči vsesplošne blaginje in sem zato pogooglal, kaj to zdaj pomeni. Osrednji del Berlina je okoljska cona. Uf, človek se kar ustraši: "Zdaj bo pa treba poseči v denarnico!" Šel sem do avto-srevisa, bojazljivo vprašal, če to imajo. "Aber natürlich! Seveda! Letnik? Bencinc al dizl?" Pet evrov in že sva se odpeljala.
Kako to deluje? Nalepiš na prednjo šajbo, od znotraj, in se veselo voziš po celem Berlinu. Okolju prijazni avti imajo zeleno nalepko, moj Klijo ima zeleno nalepko. Vsak avto, ki kuri bencin in je bil proizveden po letu 1993, ima zeleno nalepko. Okolju prijazen kriterij - lahko se voziš s 15 let staro kišto, ki kuri 15 litrov bencina na 100 km in boš vseeno okolju prijazen.
Vse za velike nemške avte, vse za delovna mesta.
8. dec. 2008
Ne maram polovičarskega vremena
Srečas znanega človeka. Veš, da ne moreš samo pozdraviti in iti mimo. Začneš globoko dihati, se ustaviš, pogledaš v nebo in po vljudnostnem “Zdravo.” ali “Dober dan.” pričneš pogovor o vremenu: “Poglej, danes pa je malo več Sonca, al?” “Ja.” Zopet si v stiski: „Bomo vsaj malo bolj dobre volje ... Nič, grem jaz naprej, se mi mudi! Bodi fajn.” „Ja, meni tudi, mej se.”
Berlin je k sreči velik in v podobne situacije ne zahajaš pogosto. Vsaj to jesen bi bil pogovor o vremenu vedno isti. Dva meseca sem tu, doživel pa sem le tri ali štiri dneve, ki so bili nepreklicno sončni. Ne, ni bilo veliko dežja! Tu v tem času nihče ni prišel na idejo, da bi karkoli poplavilo. Mogoče kakšen Grillplatz, to je pa vse. Deževalo je vsega skupaj toliko, da bi iz deževnice komaj skuhal zadosti župe za tri človeke (ali ljudeke, kot sem govoril, ko sem bil mali).
Vreme je nesramno, polovičarsko. Zjutraj je budilka nastavljena na 6.45, še malo poležim in okrog sedmih sem pokonci. V sobi tema, ker imam spuščene rolete, saj je soba v pritličju in zvečer ne želim nastavljati prebivalkam v majhnih stanovanjskih blokih nasproti, ki so bili verjetno zgrajeno v času nacizma. Ko se hreščeča roleta zvije v položaj za dnevni spanec, me ima, da bi se zgrudil nazaj na posteljo. Sivo, sivo, sivo. Oblačno, niti sledu o Soncu, a tudi o dežju ali snegu ne.
Mar ni ljubljanska močvirska megla hujša? Ne vidiš sosednje hiše, reže v kosti, rosi očala. Da, vedno sem tako mislil, saj sem doma iz hribov, kjer smo se vedno gosposko smejali, ko smo se zbujali v Sonce, dolino pa je mrtvičila megla. A po tej berlinski jeseni sem vzljubil močvirsko meglo. Megla se razkadi, prikaže se Sonce in nezaustavljivo te vleče na plano. Tu pa vseskozi isto, od sončnega vzhoda ob 8.00 do sončnega zahoda ob 16.00. Še vedno pa se najraje v Sonce zbudim doma ...
Berlin je k sreči velik in v podobne situacije ne zahajaš pogosto. Vsaj to jesen bi bil pogovor o vremenu vedno isti. Dva meseca sem tu, doživel pa sem le tri ali štiri dneve, ki so bili nepreklicno sončni. Ne, ni bilo veliko dežja! Tu v tem času nihče ni prišel na idejo, da bi karkoli poplavilo. Mogoče kakšen Grillplatz, to je pa vse. Deževalo je vsega skupaj toliko, da bi iz deževnice komaj skuhal zadosti župe za tri človeke (ali ljudeke, kot sem govoril, ko sem bil mali).
Vreme je nesramno, polovičarsko. Zjutraj je budilka nastavljena na 6.45, še malo poležim in okrog sedmih sem pokonci. V sobi tema, ker imam spuščene rolete, saj je soba v pritličju in zvečer ne želim nastavljati prebivalkam v majhnih stanovanjskih blokih nasproti, ki so bili verjetno zgrajeno v času nacizma. Ko se hreščeča roleta zvije v položaj za dnevni spanec, me ima, da bi se zgrudil nazaj na posteljo. Sivo, sivo, sivo. Oblačno, niti sledu o Soncu, a tudi o dežju ali snegu ne.
Mar ni ljubljanska močvirska megla hujša? Ne vidiš sosednje hiše, reže v kosti, rosi očala. Da, vedno sem tako mislil, saj sem doma iz hribov, kjer smo se vedno gosposko smejali, ko smo se zbujali v Sonce, dolino pa je mrtvičila megla. A po tej berlinski jeseni sem vzljubil močvirsko meglo. Megla se razkadi, prikaže se Sonce in nezaustavljivo te vleče na plano. Tu pa vseskozi isto, od sončnega vzhoda ob 8.00 do sončnega zahoda ob 16.00. Še vedno pa se najraje v Sonce zbudim doma ...
3. dec. 2008
Zakoreninjenost identitete športnega komentatorja
Ne vem, ali se je smiselno zgovarjati na to, da se ne ukvarjam samo z neumnostmi. Ni to, da bi se želel ukvarjati z malenkostmi, saj si vedno prizadevam delati nekaj s smislom. Za kariero, za prihodnot, za zdravje, za dobro počutje, za prijatelje. Ampak neumne misli me iščejo same in kolovratijo po glavi.
Tokratna cvetka prihaja iz področja športa. Največ z atijem pa tudi s kolegi spregovorim besedo, dve o športu in marsikrat nanese na športne komentatorje. Poznam predvsem slovenske in hrvaške; vedno pridem do stereotipnega zaključka, da so hrvaški vedno bolj čustveni kot slovenski. To ni samo neosnovan občutek-predsodek, ampak bo kar držalo. Naši komentatorji so v primerjavi s hrvaškimi podobni večno kislemu obrazu Janeja Ahonena. Glede na vse čustvene nianse pa je med večino komentatorjev na svetu ena (glavna) podobnost - hrvaški je Hrvat, slovenski je Slovenec, nemški je Nemec, romunjski je Romun. Vsi so del nacije in zato tudi navijajo za svoje športnike. Če ne bi navijali, bi jih v cajtngah naslednji dan popoljuvali, urednik športnega programa pa zamenjal z bolj lojalnim komentatorjem.
Prenose zimskih športov v Berlinu gledam na eurosportu. Kometirajo Nemci, ponavadi dva, saj so, kot kaže, tu komentatorski tandemi novinar-bivši športnik/športnica priljubljeni. Nemca, ki seveda navijata za Nemce. A ne samo to! Eurosport je mednarodna televizija in nemška komentatorja pokrivata celotno nemško govorečo skupnost. To izpade prav smešno, saj smo vsi navajeni na izključno navijanje za športnike in športnice z 'našim' potnim listom. Tako je recimo v nordijski kombinaciji: "Nemci so se odrezali zelo dobro, nad prvim mestom Ronnya Ackermanna smo lahko navdušeni! V teku je zopet deklasiral vso konkurenci in zmagal. Še pet Nemcev se je uvrstilo med prvih 30. Avstrijci so bili malo slabši, ampak smo tudi z njimi lahko zelo zadovoljni, saj jih je bilo veliko v ospredju, kar trije med prvo deseterico. Švicarji seveda niso merili tako visoko, a lahko za enaindvajseto mesto rečemo, da je tudi to dober rezultat." Tako je komentar cel čas triplasten. To je super za komentatorja, saj skoraj ni zimskega športa, kjer ne bi bil na koncu zadovoljen, saj vse tri države že naberejo nekaj dobrih uvrstitev skupaj.
Za na konec še tipična situacija: Predvčerajšnjem je bila prva tekma sezone v biatlonu, moški. Nemec Michael Greis je bil tik pred zmago. Sokomentor X-alfaNemec reče: "Zmagal bo." Sokomentarorka Y-alfaNemka po dveh sekundah napete tišine odgovori: "Lepo."
Tokratna cvetka prihaja iz področja športa. Največ z atijem pa tudi s kolegi spregovorim besedo, dve o športu in marsikrat nanese na športne komentatorje. Poznam predvsem slovenske in hrvaške; vedno pridem do stereotipnega zaključka, da so hrvaški vedno bolj čustveni kot slovenski. To ni samo neosnovan občutek-predsodek, ampak bo kar držalo. Naši komentatorji so v primerjavi s hrvaškimi podobni večno kislemu obrazu Janeja Ahonena. Glede na vse čustvene nianse pa je med večino komentatorjev na svetu ena (glavna) podobnost - hrvaški je Hrvat, slovenski je Slovenec, nemški je Nemec, romunjski je Romun. Vsi so del nacije in zato tudi navijajo za svoje športnike. Če ne bi navijali, bi jih v cajtngah naslednji dan popoljuvali, urednik športnega programa pa zamenjal z bolj lojalnim komentatorjem.
Prenose zimskih športov v Berlinu gledam na eurosportu. Kometirajo Nemci, ponavadi dva, saj so, kot kaže, tu komentatorski tandemi novinar-bivši športnik/športnica priljubljeni. Nemca, ki seveda navijata za Nemce. A ne samo to! Eurosport je mednarodna televizija in nemška komentatorja pokrivata celotno nemško govorečo skupnost. To izpade prav smešno, saj smo vsi navajeni na izključno navijanje za športnike in športnice z 'našim' potnim listom. Tako je recimo v nordijski kombinaciji: "Nemci so se odrezali zelo dobro, nad prvim mestom Ronnya Ackermanna smo lahko navdušeni! V teku je zopet deklasiral vso konkurenci in zmagal. Še pet Nemcev se je uvrstilo med prvih 30. Avstrijci so bili malo slabši, ampak smo tudi z njimi lahko zelo zadovoljni, saj jih je bilo veliko v ospredju, kar trije med prvo deseterico. Švicarji seveda niso merili tako visoko, a lahko za enaindvajseto mesto rečemo, da je tudi to dober rezultat." Tako je komentar cel čas triplasten. To je super za komentatorja, saj skoraj ni zimskega športa, kjer ne bi bil na koncu zadovoljen, saj vse tri države že naberejo nekaj dobrih uvrstitev skupaj.
Za na konec še tipična situacija: Predvčerajšnjem je bila prva tekma sezone v biatlonu, moški. Nemec Michael Greis je bil tik pred zmago. Sokomentor X-alfaNemec reče: "Zmagal bo." Sokomentarorka Y-alfaNemka po dveh sekundah napete tišine odgovori: "Lepo."
29. nov. 2008
Kako umreš kot trgovec
Vedno se poskušam držati nazaj, ko v meni vre ob pogledu na občasno neznosnost kapitalističnih konceptov. Zadržujem zato, ker številni drugi nezadovoljneži ognjevito podajajo argumente, ki se kotalijo v moji glavi, in ker sam nisem načelen in v mnogočem iz vidika lastnega udobja soglašam s kapitalistično ureditvijo. Kljub tem zadržkom, s katerim hočem okolici prihraniti nabijanje vedno istih argumentov, se včeraj nisem mogel držati nazaj in sem se začel pogovarjati sam s sabo.
Zgodilo se je tako: Vsak dan veliko časa presedim za kompjuterom. Klikam internetne strani iz različnih držav, da dobivam informacije o dogajanjih po svetu: RTV SLO, 24ur in Dnevnik iz Slovenije, Spiegel iz Nemčije, Die Presse iz Avstrije, Jutarnji list iz Hrvaške, B92 iz Srbije, Kommersant iz Rusije in The Guardian iz anglosaksonskega sveta. Tako včeraj klikam. Za najbolj perverzno novico sem proglasil sledečo: V ZDA je bil v petek prvi dan pred-novoletnih razprodaj. Ker je kriza in imajo mnogi manj luftarskega kreditnega denarja, so bili produkti zbižani tudi do 70%. Samo da se prodaja! Iz solidarnosti je dobiček postranska zadeva. Ljudje so v vrstah čakali celo noč, da bi prišli med prvimi in kupili, nakupili, pograbili. V veleblagovnici Wal-Mart na Long Islandu je množica enega od zaposlenih poteptala do smrti.
Smo že tam, kjer ni muh? Kapitalistična blaznost na mikroravni. Ne bom se razpisal, brez skrbi, to so novice, ki najbolj delujejo, ko jih slišiš sredi mirnega nedeljskega popoldneva, ko si pojedel govejo župo in si zadovoljen s svojim življenjem. Nejevoljen se odtrgaš od televizije, greš na sprehod v gozd, da se najdeš v harmoniji z drevami.
Jaz se včeraj kljub razočaranosti nisem boril. Šel sem v eno izmed diskontnih trgovin (ki je, k sreči, v Sloveniji ni) in prvič v življenju kupil rumeno papriko. Hotel sem moje znanje, pridobiti nove izkušnje, doživeti nekaj novega. Ko sem jo z nožom razdevičil in razpolovil, sem ugotovil, da nisem sam – pomahal mi je majhen rjav črv, ki mu frišni luft ni ustrezal. Mogoče pa le ni bila 100% kemija?
Zgodilo se je tako: Vsak dan veliko časa presedim za kompjuterom. Klikam internetne strani iz različnih držav, da dobivam informacije o dogajanjih po svetu: RTV SLO, 24ur in Dnevnik iz Slovenije, Spiegel iz Nemčije, Die Presse iz Avstrije, Jutarnji list iz Hrvaške, B92 iz Srbije, Kommersant iz Rusije in The Guardian iz anglosaksonskega sveta. Tako včeraj klikam. Za najbolj perverzno novico sem proglasil sledečo: V ZDA je bil v petek prvi dan pred-novoletnih razprodaj. Ker je kriza in imajo mnogi manj luftarskega kreditnega denarja, so bili produkti zbižani tudi do 70%. Samo da se prodaja! Iz solidarnosti je dobiček postranska zadeva. Ljudje so v vrstah čakali celo noč, da bi prišli med prvimi in kupili, nakupili, pograbili. V veleblagovnici Wal-Mart na Long Islandu je množica enega od zaposlenih poteptala do smrti.
Smo že tam, kjer ni muh? Kapitalistična blaznost na mikroravni. Ne bom se razpisal, brez skrbi, to so novice, ki najbolj delujejo, ko jih slišiš sredi mirnega nedeljskega popoldneva, ko si pojedel govejo župo in si zadovoljen s svojim življenjem. Nejevoljen se odtrgaš od televizije, greš na sprehod v gozd, da se najdeš v harmoniji z drevami.
Jaz se včeraj kljub razočaranosti nisem boril. Šel sem v eno izmed diskontnih trgovin (ki je, k sreči, v Sloveniji ni) in prvič v življenju kupil rumeno papriko. Hotel sem moje znanje, pridobiti nove izkušnje, doživeti nekaj novega. Ko sem jo z nožom razdevičil in razpolovil, sem ugotovil, da nisem sam – pomahal mi je majhen rjav črv, ki mu frišni luft ni ustrezal. Mogoče pa le ni bila 100% kemija?
19. nov. 2008
Vse telefonske v ročni desetiški zapis
Danes je sreda. Nimam predavanj. Sedim doma, se skrivam pred mrazom okrog nule, cel dan berem znanstveno literaturo ter 'Zločin in kazen' v ruščini, jem japke. Edina ekstrovertna dejavnost je bilo skupno kuhanje z dvema sostanovalcema po hodniku. Slovenec, Turek in ruski Nemec smo kuhali. Turek po imenu Alpin je zabaven dečko iz Ankare. Da je Turek, se ti zazdi že po prvem pogledu nanj, saj ima značilno zagorelo kožo, zapomniš pa si ga po gostih črnih obrvih in tem, da nerad pomiva posodo. Ruski Nemec Alex je dobrodošlo izhodišče za razpravo o evropski zgodovini. Po rodu je Nemec, njegovi predniki so se pred stoletji naselili ob Volgi, potem pa so te Nemce ruski carji, predvsem pa Stalin, selili po celem ruskem imperiju/Sovjetski zvezi. Do svojega dvajsetega leta je živel v Jeketarinburgu, kjer je bil umorjen zadnji ruski car Nikolaj II., sedaj pa živi v Berlinu, ima nemško državljanstvo, njegov materni jezik pa je ruski.
Moj del večerje je bila sladica - jabolka v pivskem testu, ki je bilo obogateno z medom. Med, pir in japke, ne sliši se dobra kombinacija, je pa, popečeno na vročem olju, okusno.
Sicer nerazburljivo dnevno dogajanje me je spodbudilo, da naredim nekaj konkretnega. Že dolgo ramišljam o tem, da bi stisnil rep med noge in naredil potezo, ki kaže na moje nezaupanje v tehniko. 147 imen in njim pripadajočih številk. Nekaj več kot deset številk sem prezrl, saj je šlo za imena, ki mi ne pomenijo nič. Pa ne zato, ker bi se s kom skregal in to osebo hotel izbrisati iz mojega mobilnega sveta, ampak preprosto nisem več vedel, kdo so obrazi izza teh imen. Žalostno, kako zbiramo številke, nekoč pa ugotovimo, da jih uporabljamo mogoče 10 %, vsaj pri meni je tako. Recimo oseba pod številko 101, zavožena simpatija, ki je ne bom več klical, pa tudi ona mene ne. Ali pa oseba pod številko 3, kolegica iz Moldavije, ki že dve leti študira v zanjo sanjski Ameriki. Zanimiv koncept je številka 75, za katero si želim, da bi jo uporabil le enkrat letno - moj avtoservis.
Moja najljubša številka je pod številko 112, imenovana, z velikimi črkami, 'PLANINE'. V zadnjih petih letih sem jo uporabil enkrat ali dvakrat - stacionarna števila mojega doma v planinah.
Moj del večerje je bila sladica - jabolka v pivskem testu, ki je bilo obogateno z medom. Med, pir in japke, ne sliši se dobra kombinacija, je pa, popečeno na vročem olju, okusno.
Sicer nerazburljivo dnevno dogajanje me je spodbudilo, da naredim nekaj konkretnega. Že dolgo ramišljam o tem, da bi stisnil rep med noge in naredil potezo, ki kaže na moje nezaupanje v tehniko. 147 imen in njim pripadajočih številk. Nekaj več kot deset številk sem prezrl, saj je šlo za imena, ki mi ne pomenijo nič. Pa ne zato, ker bi se s kom skregal in to osebo hotel izbrisati iz mojega mobilnega sveta, ampak preprosto nisem več vedel, kdo so obrazi izza teh imen. Žalostno, kako zbiramo številke, nekoč pa ugotovimo, da jih uporabljamo mogoče 10 %, vsaj pri meni je tako. Recimo oseba pod številko 101, zavožena simpatija, ki je ne bom več klical, pa tudi ona mene ne. Ali pa oseba pod številko 3, kolegica iz Moldavije, ki že dve leti študira v zanjo sanjski Ameriki. Zanimiv koncept je številka 75, za katero si želim, da bi jo uporabil le enkrat letno - moj avtoservis.
Moja najljubša številka je pod številko 112, imenovana, z velikimi črkami, 'PLANINE'. V zadnjih petih letih sem jo uporabil enkrat ali dvakrat - stacionarna števila mojega doma v planinah.
17. nov. 2008
Kuhanje
12 dni se nisem oglasil. Trije razlogi obstajajo za to: branje znanstvenih tekstov, nenhno prekinjanje povezave z medmrežnim spletom in kuhanje. To je vodilo v pomanjkanje razmišljanja o življenjskih nazorih in posledično v usihanje navdiha.
Zaradi tega sem moj tokratni prispevek zastavil izrazito praktično. Navedel bom nekaj napotkov v zvezi s kuhanjem. Vem, tole bo zanimalo le malo ljudi in še tisti boste zmajali z glavami. Pač, nisem noben Đejmi Oliver, ampak razposajen zabavljač, ki je rad sit od dobre hrane. Za to pa je treba kaj narediti ali pa hoditi v restavracije.
Feta sir je pogojno uporaben za pico, zna se zgoditi, da se ne bo stopil, ampak zapekel ali celo zasmodil. Rešitev: na feta sir dodati še eno plast uslužnega sira.
Testo za palačinke je potencialno bogastvo. Poleg osnovnih sestavin lahko dodajamo tudi sladila raznih okusov (vanilijev sladkor, med, benko), začimbe (cimet). Tudi moka ni dolžna biti vedno pšenična.
Moj jedilni list obsega predvsem pice - italijansko, bavarsko in turško. Nauk: nadev na pico skriva neslutene možnosti. Ali dam na pico vse, kar imam v hladilniku, ali pa pred kuho dobro premislim in grem v trgovino. Zelo všeč mi je zelena paprika, ki je pa ne sme biti preveč, sicer prevlada v okusu.
Testo za pico naj počiva nekaj ur; še bolje, prepustite ga čakati celo noč. Zadosti toplo mu bo v hladilniku, na sobni temperaturi se rado preveč pretegne.
Svinjsko meso je zelo svojeglavo. Pred toplotno obdelavo ga dodobra stanjšate in po možnosti še malo porežite počez. V nasprotnem primeru se bo zrezek skrčil in odebelil, kot da se boji, da bo razkosan in pojeden.
Zaradi tega sem moj tokratni prispevek zastavil izrazito praktično. Navedel bom nekaj napotkov v zvezi s kuhanjem. Vem, tole bo zanimalo le malo ljudi in še tisti boste zmajali z glavami. Pač, nisem noben Đejmi Oliver, ampak razposajen zabavljač, ki je rad sit od dobre hrane. Za to pa je treba kaj narediti ali pa hoditi v restavracije.
Feta sir je pogojno uporaben za pico, zna se zgoditi, da se ne bo stopil, ampak zapekel ali celo zasmodil. Rešitev: na feta sir dodati še eno plast uslužnega sira.
Testo za palačinke je potencialno bogastvo. Poleg osnovnih sestavin lahko dodajamo tudi sladila raznih okusov (vanilijev sladkor, med, benko), začimbe (cimet). Tudi moka ni dolžna biti vedno pšenična.
Moj jedilni list obsega predvsem pice - italijansko, bavarsko in turško. Nauk: nadev na pico skriva neslutene možnosti. Ali dam na pico vse, kar imam v hladilniku, ali pa pred kuho dobro premislim in grem v trgovino. Zelo všeč mi je zelena paprika, ki je pa ne sme biti preveč, sicer prevlada v okusu.
Testo za pico naj počiva nekaj ur; še bolje, prepustite ga čakati celo noč. Zadosti toplo mu bo v hladilniku, na sobni temperaturi se rado preveč pretegne.
Svinjsko meso je zelo svojeglavo. Pred toplotno obdelavo ga dodobra stanjšate in po možnosti še malo porežite počez. V nasprotnem primeru se bo zrezek skrčil in odebelil, kot da se boji, da bo razkosan in pojeden.
4. nov. 2008
Sreča! Sreča!
Moje življenje se vrti okrog jabolk. Jabolka so moja sonca, ki jih iz dneva v dan požiram. Odvisnost od jabolk mi je povzročala veliko skrbi ob odhodu iz Slovenije. Pri nas so jabolka relativno poceni. Tu na Zahodu pa je standart višji - za mene je merilo standarda cena jabolk.
V moj mali avto sem med drugim stlačil kišto jabolk. Pojedel sem jo v dvanajstih dneh. Mama bo rekla, da sem preveč jedel, tudi ati bo isto rekel, čeprav ima sam rad jabolka. Moj odgovor: če je to moja odvisnost in ne cigareti, alkohol ali droge, potem je kila jabolk na dan relativno majhen greh.
Včeraj sem kot vsak večer odšel v bližnjo trgovino, da si nakupim živil. Na listu je bilo napisano: "müsli, japke, jogurt, kus kus, Buchweizenmehl, čebula". Takoj, ko vstopim, me prevzame skeptična sreča - na eni izmed mnogih tablic s cenami je bila napisana cena 2.49 evrov za tri kile japk. "Ura! Kaj!?? Kako je to možno, tu, na Zahodu, takšna cena?!" Moj kritični duh, ki ga zadnje dneve gojijo teksti o teorijah, metodah in raziskavah v mednarodnih odnosih, hitro pride do sklepa: seveda, imajo večjo zalogo jabolk sorte 'gala'; te jabolke hitro postajo moknate in so kmalu le še za štrudl. Kakorkoli, ni važno, glavno, da je poceni!
Kdor pozna tako imenovani 'spillover effect' v evropskih integracijah (ko države EU sodelujejo tudi na drugih področjih, ker zelo dobro laufa sodelovanje na ekonomskem področju) - ravno ta 'učinek prelivanja' je včeraj vplival na mene: za 10 evrov in 24 centvo sem kupil 3 kile japk, 2 kili korenja, 2 kili čebule, 1 kilo mandarin, 1 kilo müslija in konzervo paradajza za na pico.
Kaj bi dal, da mi ne bi bilo treba gledati na jabolka skozi denarnico, ampak samo skozi želodec!
V moj mali avto sem med drugim stlačil kišto jabolk. Pojedel sem jo v dvanajstih dneh. Mama bo rekla, da sem preveč jedel, tudi ati bo isto rekel, čeprav ima sam rad jabolka. Moj odgovor: če je to moja odvisnost in ne cigareti, alkohol ali droge, potem je kila jabolk na dan relativno majhen greh.
Včeraj sem kot vsak večer odšel v bližnjo trgovino, da si nakupim živil. Na listu je bilo napisano: "müsli, japke, jogurt, kus kus, Buchweizenmehl, čebula". Takoj, ko vstopim, me prevzame skeptična sreča - na eni izmed mnogih tablic s cenami je bila napisana cena 2.49 evrov za tri kile japk. "Ura! Kaj!?? Kako je to možno, tu, na Zahodu, takšna cena?!" Moj kritični duh, ki ga zadnje dneve gojijo teksti o teorijah, metodah in raziskavah v mednarodnih odnosih, hitro pride do sklepa: seveda, imajo večjo zalogo jabolk sorte 'gala'; te jabolke hitro postajo moknate in so kmalu le še za štrudl. Kakorkoli, ni važno, glavno, da je poceni!
Kdor pozna tako imenovani 'spillover effect' v evropskih integracijah (ko države EU sodelujejo tudi na drugih področjih, ker zelo dobro laufa sodelovanje na ekonomskem področju) - ravno ta 'učinek prelivanja' je včeraj vplival na mene: za 10 evrov in 24 centvo sem kupil 3 kile japk, 2 kili korenja, 2 kili čebule, 1 kilo mandarin, 1 kilo müslija in konzervo paradajza za na pico.
Kaj bi dal, da mi ne bi bilo treba gledati na jabolka skozi denarnico, ampak samo skozi želodec!
31. okt. 2008
Dan reformacije in dan spomina ma mrtve
Danes in jutri sta v Sloveniji dela prosta dneva. Hecno je to - v času bivanja v tujini bolj poglobljeno doživljam referenčne točke slovenske (kulturne) identitete. Danes sta ta dva dneva veliko bolj prisotna v moji misli kot kadarkoli prej. Razmišljam o njiju, medtem ko berem tekst o uspehih in neuspehih NATO - obveznega branja je iz tedna v teden več, še malo pa bom samo bralna mašina.
Dan reformacije. Slovenci smo verjetno edina katoliška država, ki uradno praznujemo dan, ko je Martin Luther na vrata pribil 95 tez; v latinskem jeziku. Če držijo podatki iz spletne strani nemške evangeličanske cerkve, potem je dan reformacije državni praznik v Švici, nekaterih deželah Nemčije, v Sloveniji in v Čilu. Kitajci ga NE praznujejo. Nam je pomembno in prav je tako, saj so Trubar in kompanija pred nekaj manj kot 500 leti gradili to, kar smo.
Dan spomina na mrtve. Prvič, kar pomnim, ne bom ob 14.30 stal ob grobu mojih starih staršev. Maja, saj je ob pol treh vedno, al'?!! Vedno je bila ena izmed sester tista, ki je vedela, kdaj je maša, ati pa mama pa sta vedno imela različne percepcije časa - kdaj je treba iti od doma, da pridemo pravi čas? Pokopališče je oddaljeno uro in pol vožnje. Vedno sem stoično prenašal čas, ko sem poskušal razumeti osebo, ki je govorila v mikrofon(včasih škof, zadnja leta župnik), in neučakano pogledoval na uro. Jutri pa me prvič v moji zgodovini tam ne bo in to obžalujem. Ne vem zakaj, tako je to.
V času pisanja tega prispevka sem na spletnem portalu Youtube poslušal nekaj verzij Zdravljice, da bi si pričaral pluralnost naše himne:
- 'Zdravljica - slovenska himna', 1.22 - verzija za proslave,
- 'Zdravljica by Polde Bibic', 2.11 - nekaj narobe z zvokom, Polde tako samo odpira usta kot recitirajoča žaba,
- 'zdravljica on helij', 0.50 - zajebancija s pomočjo plina, ne priporočam za resne priložnosti,
- 'France Prešeren - Zdravljica', 3.56 - osladen začetek, glasba do 1.35, šele potem recital celotne zdravljice, s slikami, ki naj bi v nas budile patriotske tone - v njih pa strah pred nami,
- 'Zdravljica - Lacni Franz in prijatelji 1987', 4.00 - klasična rokerska izvedba.
Dan reformacije. Slovenci smo verjetno edina katoliška država, ki uradno praznujemo dan, ko je Martin Luther na vrata pribil 95 tez; v latinskem jeziku. Če držijo podatki iz spletne strani nemške evangeličanske cerkve, potem je dan reformacije državni praznik v Švici, nekaterih deželah Nemčije, v Sloveniji in v Čilu. Kitajci ga NE praznujejo. Nam je pomembno in prav je tako, saj so Trubar in kompanija pred nekaj manj kot 500 leti gradili to, kar smo.
Dan spomina na mrtve. Prvič, kar pomnim, ne bom ob 14.30 stal ob grobu mojih starih staršev. Maja, saj je ob pol treh vedno, al'?!! Vedno je bila ena izmed sester tista, ki je vedela, kdaj je maša, ati pa mama pa sta vedno imela različne percepcije časa - kdaj je treba iti od doma, da pridemo pravi čas? Pokopališče je oddaljeno uro in pol vožnje. Vedno sem stoično prenašal čas, ko sem poskušal razumeti osebo, ki je govorila v mikrofon(včasih škof, zadnja leta župnik), in neučakano pogledoval na uro. Jutri pa me prvič v moji zgodovini tam ne bo in to obžalujem. Ne vem zakaj, tako je to.
V času pisanja tega prispevka sem na spletnem portalu Youtube poslušal nekaj verzij Zdravljice, da bi si pričaral pluralnost naše himne:
- 'Zdravljica - slovenska himna', 1.22 - verzija za proslave,
- 'Zdravljica by Polde Bibic', 2.11 - nekaj narobe z zvokom, Polde tako samo odpira usta kot recitirajoča žaba,
- 'zdravljica on helij', 0.50 - zajebancija s pomočjo plina, ne priporočam za resne priložnosti,
- 'France Prešeren - Zdravljica', 3.56 - osladen začetek, glasba do 1.35, šele potem recital celotne zdravljice, s slikami, ki naj bi v nas budile patriotske tone - v njih pa strah pred nami,
- 'Zdravljica - Lacni Franz in prijatelji 1987', 4.00 - klasična rokerska izvedba.
29. okt. 2008
Bonn - nekdanje glavno mesto ZRN
Nedeljo, ponedeljek in torek sem preživel v Bonnu. Udeležiti sem se moral seminarja štipendiatov DAAD (Deutscher Akademischer Austausch Dienst) iz Jugovzhodne Evrope. Vsekakor mi ni blo hudega, le malo sem negodoval, ker sem se že na začetku semestra moral pri profesorjih izgovarjati zaradi odsotnosti. V okviru našega programa je udeležba na vseh predavanjih ni vajah obvezna.
Jugovzhodna Evropa. To je najbolj razširjen način, kako se v družbeno-političnem diskurzu znebiti besede Balkan, ki jo, na žalost, veliko ljudi jemlje za negativno oznako. Za mene velja, da se štejem med Slovence, ki so ponosni, da je v njih tudi nekaj Balkanca. To ima tudi svoje prednosti. I neće mene nitko ubediti u suprotno!
Na seminarju je bila Jugovzhodna Evropa pisana druščina - Hrvati, Srbi, Bosanci, Madžari, Makedonci, Črnogorci, Albanci, Slovenci, Bolgari. Mogoče sem izpustil kakšnega manjšinskega predstavnika, na Balkanu nikoli ne veš. Družbi primerno sem shizofreno uporabljal različne jezike - slovenski, hrvaški/srbski, nemški, angleški, tudi ruski. V neformalnem druženju je to dobrodošla vaja, saj bo mogoče kdaj v bolj resnih forumih potrebno početi podobno in vsekakor ne bo dobro, če bom kosovskega Albanca nagovoril srbsko.
Bonn je bil od 1949 do 1990 glavno mesto Zvezne republike Nemčije. Ko je Nemčija izgubila drugo svetovno vojno in je bil Berlin razdeljen na sovjetski sektor na eni strani ter na francoski, britanski in ameriški sektor na drugi strani, so v zahodni Nemčiji sklenili, da bo Berlin kot donedavno glavno mesto Hitlerjevega Reicha zgubilo status prestolnice. Bonn ni bil očitna izbira, saj je to relativno malo mesto, ki ima komaj kaj več kot 300.000 prebivalcev. 
Ko so se velika mesta prepirala in severni Nemec ni hotel, da bi bilo glavno mesto v bavarskem Münchenu, Köln pa je bil zelo porušen, je bil izbran Bonn. Kljub temu, da nemškega zveznega parlamenta že nekaj let ni v Bonnu, so se table z napisom 'Bundestag' na fasadah še ohranile - deluje patetično nostalgično. Seveda sem kot politolog, ki ga zanima politična zgodovina, z veseljem škrcal s fotoaparatom. Več slik je na Facebook-u.
Jugovzhodna Evropa. To je najbolj razširjen način, kako se v družbeno-političnem diskurzu znebiti besede Balkan, ki jo, na žalost, veliko ljudi jemlje za negativno oznako. Za mene velja, da se štejem med Slovence, ki so ponosni, da je v njih tudi nekaj Balkanca. To ima tudi svoje prednosti. I neće mene nitko ubediti u suprotno!
Na seminarju je bila Jugovzhodna Evropa pisana druščina - Hrvati, Srbi, Bosanci, Madžari, Makedonci, Črnogorci, Albanci, Slovenci, Bolgari. Mogoče sem izpustil kakšnega manjšinskega predstavnika, na Balkanu nikoli ne veš. Družbi primerno sem shizofreno uporabljal različne jezike - slovenski, hrvaški/srbski, nemški, angleški, tudi ruski. V neformalnem druženju je to dobrodošla vaja, saj bo mogoče kdaj v bolj resnih forumih potrebno početi podobno in vsekakor ne bo dobro, če bom kosovskega Albanca nagovoril srbsko.
Bonn je bil od 1949 do 1990 glavno mesto Zvezne republike Nemčije. Ko je Nemčija izgubila drugo svetovno vojno in je bil Berlin razdeljen na sovjetski sektor na eni strani ter na francoski, britanski in ameriški sektor na drugi strani, so v zahodni Nemčiji sklenili, da bo Berlin kot donedavno glavno mesto Hitlerjevega Reicha zgubilo status prestolnice. Bonn ni bil očitna izbira, saj je to relativno malo mesto, ki ima komaj kaj več kot 300.000 prebivalcev. 
Ko so se velika mesta prepirala in severni Nemec ni hotel, da bi bilo glavno mesto v bavarskem Münchenu, Köln pa je bil zelo porušen, je bil izbran Bonn. Kljub temu, da nemškega zveznega parlamenta že nekaj let ni v Bonnu, so se table z napisom 'Bundestag' na fasadah še ohranile - deluje patetično nostalgično. Seveda sem kot politolog, ki ga zanima politična zgodovina, z veseljem škrcal s fotoaparatom. Več slik je na Facebook-u.
25. okt. 2008
Kapitalizem laufa
Sobota je. Ni predavanj. Danes sem za 90 evrov kupil naslednje stvari:
- električni grelec za vodo - da si bom lahko delal čaj v sobi,
- miška za računalnik - prejšnja se je zgubila v Moskvi,
- dva majhna zvočnika za računalnik - da ne bi imel več občutka, da računalnik govori skozi trebuh,
- tepih velikosti 90×130 cm - tla so mrzla; tepih je premajhen,
- koš za smeti in 40 20-litrskih belih vrečk,
- dve precej veliki sestavljivi kartonasti škatli, pobarvani črno, ena za umazano perilo; druga še čaka na svoj smisel,
- pribor - 4 noži, 4 vil'ce, 4 žlice, 4 žličke,
- ponev,
- pokrov za ponev - ni bil všteto v ceno za ponev,
- cedilo rdeče barve - njegove luknje so problematične; verjetno bo včasih skozi spustilo tudi kakšen špaget,
- kako se reče stvari za sir ribati? Včasih pozabljam elementarne besede.
Za orientacijo: ponev je stala 18 evrov, električni grelec za vodo 30. Vse ostalo je torej 42 evrov. Drago? Poceni? Ni važno - zadovoljen sem, ker moja soba postaja vedno bolj prijetno bivalno okolje, kosila in večerje pa vedno bolj izpopolnjene.
- električni grelec za vodo - da si bom lahko delal čaj v sobi,
- miška za računalnik - prejšnja se je zgubila v Moskvi,
- dva majhna zvočnika za računalnik - da ne bi imel več občutka, da računalnik govori skozi trebuh,
- tepih velikosti 90×130 cm - tla so mrzla; tepih je premajhen,
- koš za smeti in 40 20-litrskih belih vrečk,
- dve precej veliki sestavljivi kartonasti škatli, pobarvani črno, ena za umazano perilo; druga še čaka na svoj smisel,
- pribor - 4 noži, 4 vil'ce, 4 žlice, 4 žličke,
- ponev,
- pokrov za ponev - ni bil všteto v ceno za ponev,
- cedilo rdeče barve - njegove luknje so problematične; verjetno bo včasih skozi spustilo tudi kakšen špaget,
- kako se reče stvari za sir ribati? Včasih pozabljam elementarne besede.
Za orientacijo: ponev je stala 18 evrov, električni grelec za vodo 30. Vse ostalo je torej 42 evrov. Drago? Poceni? Ni važno - zadovoljen sem, ker moja soba postaja vedno bolj prijetno bivalno okolje, kosila in večerje pa vedno bolj izpopolnjene.
24. okt. 2008
Gemeindepark Lankwitz
To je prostor, po katerem se hitro pomikam. Gemeindepark Lankwitz. Moj namen: izgorevanje lenih telesnih celic skozi tek, skozi laufanje. Dobrodelno dejanje - moje telo se mi zahvaljuje tudi ob dnevih, ko le statično s prsti poskakujem po računalniški tipkovnici.
Vedno, ko tečem, se v meni kristalizira določena misel. V času izpitov sem si začel ponavljati snov, ko sem pisal diplomo, sem se spotikal ob metodološke probleme, ko pa sem delal, sem osamil in časovno ovrednotil vsako delovno nalogo. Tokrat ni nič drugače, misli so pa zaradi počasnega začetka študioznega procesa bolj visoko leteče.
Gemeindepark Lankwitz - prevod je zagonetna naloga. Beseda 'Gemeinde' je največkrat prevedena kot 'občina', blizu po pomenu je tudi 'skupnost'. Moja salomonska rešitev pa bo: 'Družbeni park Lankwitz'. Lepo se čuje, mar ne? Tako fajn socialistično in za nekatere/monoge celo sentimentalno-nostalgično. Tako kot je ŠOLT - Študenska organizacija ljudske tehnike,ali pa PIL = Pionirski list. Vsekakor pa tega prevoda ne bi izbral, če ne bi bil vsaj malo kontraverzen, v mojem svetu. Park je namreč trdo zasidran v nekdanjem ameriškem sektorju, ki se je po veliki vojni otepal vsakršnega komunističnega vpliva. Kakorkoli, malenkostna kontraverznost, ponižno priznam.
In kaj so misli, s katerimi se ukvarjam v času laufanja in ki bodo tudi vplivale na naslednje prispevke na blogu? Kdaj se bom zapeljal v IKEA-o, da si kupim par stvari za olepšanje sobe? Katero kuharsko knjigo si kupiti, da mi bo dobro služila? Še usodnejše je vprašanje, kje kupiti v Berlinu jabolka poceni, saj mi je slovenskih že skoraj zmanjkalo ...
Vedno, ko tečem, se v meni kristalizira določena misel. V času izpitov sem si začel ponavljati snov, ko sem pisal diplomo, sem se spotikal ob metodološke probleme, ko pa sem delal, sem osamil in časovno ovrednotil vsako delovno nalogo. Tokrat ni nič drugače, misli so pa zaradi počasnega začetka študioznega procesa bolj visoko leteče.
Gemeindepark Lankwitz - prevod je zagonetna naloga. Beseda 'Gemeinde' je največkrat prevedena kot 'občina', blizu po pomenu je tudi 'skupnost'. Moja salomonska rešitev pa bo: 'Družbeni park Lankwitz'. Lepo se čuje, mar ne? Tako fajn socialistično in za nekatere/monoge celo sentimentalno-nostalgično. Tako kot je ŠOLT - Študenska organizacija ljudske tehnike,ali pa PIL = Pionirski list. Vsekakor pa tega prevoda ne bi izbral, če ne bi bil vsaj malo kontraverzen, v mojem svetu. Park je namreč trdo zasidran v nekdanjem ameriškem sektorju, ki se je po veliki vojni otepal vsakršnega komunističnega vpliva. Kakorkoli, malenkostna kontraverznost, ponižno priznam.
In kaj so misli, s katerimi se ukvarjam v času laufanja in ki bodo tudi vplivale na naslednje prispevke na blogu? Kdaj se bom zapeljal v IKEA-o, da si kupim par stvari za olepšanje sobe? Katero kuharsko knjigo si kupiti, da mi bo dobro služila? Še usodnejše je vprašanje, kje kupiti v Berlinu jabolka poceni, saj mi je slovenskih že skoraj zmanjkalo ...
19. okt. 2008
Kje sem 'doma'
Vselil sem se v študentski dom. V svoji študentski sobici, ki je, po nemških standardih, z nikomer ne delim in je srednje velika, sem si poskušal z malo improvizacije narediti udobno gnezdece. V soboto sem v Bauhausu kupil pet rož ter rastočo baziliko in peteršilj. To rastje sem razporedil ob oknu in po policah, da poživlja ambient.
Kupil sem tudi selotejp, da bi na steno pripopal veliki zemljevid Rusije, precej manjši zemljevid sveta, še manjši zemljevid Nemčije in, v primerjavi z ruskim, miniaturni zemljevid Ljubljane. 15 minut sem na zadnjo stran Rusije limal izpodvihane odrezke selotejpa. Ko sem dva metra širok zemljevid poveznil čez glavo in ga pripopal na steno, je takoj padel na mojo posteljo, na hrbet. Podvihki selotejpa so nebogljeno dihali nevšečen zrak kot noge vznak ležece stonoge. Stene so pofarbane z anti-poceni-selotejp barvo. Jutri kupim selotejp za zavijanje paketov, če pa ta ne bo zadostoval, bo interveniral vsemogočni izolirtrak.
Študentski dom je poraščen z rožami plezalkami. Plezalke! To mora biti lepa stara stavba! Ne gre za lepo staro stavbo. Moj študentski dom je v osnovi grda dvonadstropna betonska stavba, ki izraža praktične tendence nemške arhitekture. To osnovo prerašča roža, ki jo je verjetno pustil živeti hišnik, ki so se mu gole betonske stene zasmilile.
Štiri do šest minut hoje so oddaljene štiri trgovine z živili. Z marketi, supermarketi, diskontnimi prodajalnami, hipermarketi in podobnimi priveski sodobnega standarda je tukaj že dolgo tako, kot se zadnja leta napoveduje v Sloveniji - na nekaj sto metrih naletiš na toliko trgovin, da se vprašaš, kam to pelje in kdo tam nakupuje. Ura je 23.59, nedelja zvečer. Ravnokar sem pojedel pico, za katero sem vse sestavine kupil v eni izmed njih. Zadovoljen sem, ker sem sit in ker sem eni izmed trgovin pomagal preživeti.
Kupil sem tudi selotejp, da bi na steno pripopal veliki zemljevid Rusije, precej manjši zemljevid sveta, še manjši zemljevid Nemčije in, v primerjavi z ruskim, miniaturni zemljevid Ljubljane. 15 minut sem na zadnjo stran Rusije limal izpodvihane odrezke selotejpa. Ko sem dva metra širok zemljevid poveznil čez glavo in ga pripopal na steno, je takoj padel na mojo posteljo, na hrbet. Podvihki selotejpa so nebogljeno dihali nevšečen zrak kot noge vznak ležece stonoge. Stene so pofarbane z anti-poceni-selotejp barvo. Jutri kupim selotejp za zavijanje paketov, če pa ta ne bo zadostoval, bo interveniral vsemogočni izolirtrak.
Študentski dom je poraščen z rožami plezalkami. Plezalke! To mora biti lepa stara stavba! Ne gre za lepo staro stavbo. Moj študentski dom je v osnovi grda dvonadstropna betonska stavba, ki izraža praktične tendence nemške arhitekture. To osnovo prerašča roža, ki jo je verjetno pustil živeti hišnik, ki so se mu gole betonske stene zasmilile.
Štiri do šest minut hoje so oddaljene štiri trgovine z živili. Z marketi, supermarketi, diskontnimi prodajalnami, hipermarketi in podobnimi priveski sodobnega standarda je tukaj že dolgo tako, kot se zadnja leta napoveduje v Sloveniji - na nekaj sto metrih naletiš na toliko trgovin, da se vprašaš, kam to pelje in kdo tam nakupuje. Ura je 23.59, nedelja zvečer. Ravnokar sem pojedel pico, za katero sem vse sestavine kupil v eni izmed njih. Zadovoljen sem, ker sem sit in ker sem eni izmed trgovin pomagal preživeti.
16. okt. 2008
Spet v tem mestu!
Enkrat ni nobenkrat, pravijo. Lani sem v Berlinu preživel pet mesecev, to nedeljo sem v Berlin prišel za celo leto. Ko bom naslednjič prišel, bo šlo verjetno za štiri leta ... ampak takrat bo treba služit denar, ne pa tako, kot sedaj, ko neproduktivno porabljam nemški davkoplačevalski denar za to, da študiram magisterij iz mednarodnih odnosov na treh univerzah.
Tale blog je dolge mesece sameval. Po njegovem organičnem izumrtju sem nanj pozabil. Pred nekaj tedni sem se spomnil na njegovo senco, ki še dandanes pušča pečat na internetni strani, ki je sicer vse te mesece nihče ni prebiral. Prava internetna gluha loza. Ko sem mrzlično iskal link pod zaprašenimi 'Priljubljeno' (da, pri meni tudi to obstaja), me je prevzel naiven strah: "Kaj pa če so ga nevidne sile zaradi neaktivnosti ukinile, izklopile, izbrisale???" Zasmilil se mi je, moj ubogi blog. Ko se je na počasni internetni povezavi v mojih hribih stran nalagala, so se, tako počasi, kot je Noe gradil barko, prikazovali njegovi delci in prevzelo me je berlinotožje.
Sedaj sem tu, da s tem blogom ustvarim zgodovino. Lahko bi rekli 'Zgodovina II', kot da bi šlo za učbenik, saj sem 'Zgodovino I' ustvarjal lani. Pri tem ne gre za resen maturitetni učbenik z veliko letnicami, ampak delovni zvezek za pouk zgodovine v 8. razredu osnovne šole, katerega namen je, da vzpodbuja mlade možgane k razmišljanju. Kakorkoli - na blogu boste našli osnovne informacije, ki vam bodo pomagale pri orientaciji v mojem življenju. Kaj počnem, kaj bi rad počel, kaj bom počel.
Komentarji dobrodošli, lahko pa se tudi samo voajersko nasmihate.
Tale blog je dolge mesece sameval. Po njegovem organičnem izumrtju sem nanj pozabil. Pred nekaj tedni sem se spomnil na njegovo senco, ki še dandanes pušča pečat na internetni strani, ki je sicer vse te mesece nihče ni prebiral. Prava internetna gluha loza. Ko sem mrzlično iskal link pod zaprašenimi 'Priljubljeno' (da, pri meni tudi to obstaja), me je prevzel naiven strah: "Kaj pa če so ga nevidne sile zaradi neaktivnosti ukinile, izklopile, izbrisale???" Zasmilil se mi je, moj ubogi blog. Ko se je na počasni internetni povezavi v mojih hribih stran nalagala, so se, tako počasi, kot je Noe gradil barko, prikazovali njegovi delci in prevzelo me je berlinotožje.
Sedaj sem tu, da s tem blogom ustvarim zgodovino. Lahko bi rekli 'Zgodovina II', kot da bi šlo za učbenik, saj sem 'Zgodovino I' ustvarjal lani. Pri tem ne gre za resen maturitetni učbenik z veliko letnicami, ampak delovni zvezek za pouk zgodovine v 8. razredu osnovne šole, katerega namen je, da vzpodbuja mlade možgane k razmišljanju. Kakorkoli - na blogu boste našli osnovne informacije, ki vam bodo pomagale pri orientaciji v mojem življenju. Kaj počnem, kaj bi rad počel, kaj bom počel.
Komentarji dobrodošli, lahko pa se tudi samo voajersko nasmihate.
Naročite se na:
Objave (Atom)
