A je treba biti lep ali imeti pospravljeno v glavi?

V Moskvi me pogosto popade čustva besa. Ko se zbudim, pogledam skozi okno našega pritličnega stanovanja in opazim, da so stanovalci višjih nadstropij zopet zmetali del odvečnega materiala čez balkon nam pred nos. Pivske flaše, steklenice vodke, moški pas za hlače, obešalnik, vrečka z biološko razgradljivimi odpadki (beri: gnila jajca) – vse je že ležalo poleg najinih tulipanov ali na španskem bezgu.

Zvečer se mi pogosto zahoče sprehoda v naravi. Sprehodim se po parku-gozdu, ki se začne takoj za blokom. Leži ob reki Moskva. Zaradi redkih vrst ptic je zaščiteno območje. Zaščitene in nedotaknjene pa niso samo ptičke, ampak tudi smeti, ki so jih Rusi enakomerno razmetali po celem gozdu. Bolje, da ne govorim o tem, kako izgleda pot na dačo ...

Ko se odločim, da je vsega tega zadosti in da se je iz geta treba premakniti v center ali na faks, se soočim z drugo platjo. Še pred izhodom iz bloka začnem kihati in se mi rosijo oči, ko pred mene stopi ženska urejena a la Katarina Kresal. Vonj svojega parfuma oddaja na 20 metrov, kot da je psica in hoče privabiti godne pse (upam, da je Kresalova pri špricanju zmernejša). Led, sneg, asfalt, kamen, les – nobena podlaga ruskih bab ne ovira. Peta mora biti čim bolj visoka in čim bolj ozka. Ko hodiš v gojzarjih po žlobudri in kleješ državo, da ti je dala štipendijo in si prišel sem študirati, ona pred tabo v petkah, oblečena, kot da gre na ohcet, lahkotno reže žlobudro s svojim parfumom in si utira pod do zmagoslavja.

Priznam, sem netoleranten Slovenec. Ljubim urejenost okolja in notranjo logiko, pohajkujem pa najraje v športnih oblačilih. Smeti mečem v koš, včasih celo ločujem odpadke. Parfuma ne posedujem. Kavbojke imam 4 – ene nosim, druge je mama zlikala in so za posebne priložnosti, tretje so mi premale, ker sta mi zrasla trebuh in rit, četrte pa so z luknjami in jih uporabljam za delo na vrtu. Adidaske nosim, dokler ne razpadejo, ker nerad menjam dobrega konja.

Dan zmage

9. maj. Dan zmage. Eden največjih praznikov v Rusiji. 65 let od zmage nad fašizmom. Včeraj je bilo na mnogih avtomobilih nalimano: "Na Berlin". Vojaška parada je bila baje najbolj veličastna po veliki domovinski vojni. Jaz je nisem videl v neposrednem prenosu, ampak sem si jo po televiziji ogledal malo pred polnočjo, ko sem se vrnil iz dače. Najbolj smešni so bili Turkmenci, ker je pred njimi korakal dečko na belem konju. Zaradi konja so skoraj odpovedali sodelovanje na paradi. Ruski organizatorji so jim najprej dejali, da ni šans, da bi sodeloval konj (mogoče bi posral Rdeči trg??). Pa so se Turkmenci zbunili in rekli, da to pa ne gre, saj gre za pravnuka konja, na katerem je jahal maršal Žukov na paradi leta 1945. Dovolj prepričljiv argument.

Sledila je vojna tehnika. Vsako naslednje vozilo je bilo večje, rakete mogočnejše, moj spanec vedno bolj nepremagljiv. Ko je prišla na vrsto največja raketa, sem že spal. Slovenci nismo narod za parade, ampak za proslave. Neskončno dolgo lahko poslušam, kako nekdo recitira Prešerna ali pa žaga kakšno moderno slovensko klasiko. Težka oborožitev pa me utruja. Žena pa je skakala od zadovoljstva, ko se je šizcizza ovinka prikazala raketa, ki je lahko opremljena z jedrsko konico.

10. maj je dela prost dan. Zakaj? Zato ker je bil 9. maj nedelja. Praznik se praznuje devetega, a njegova ne-delovna komponenta se prenese na najbližji ponedeljek.