Ko je tekla kri

Vceraj je bil eden najbolj napetih vecerov v mojem zivljenju. Primerljiv z debatiranjem v nekdanji zvezni skupscini pred 300 ljudmi v Beogradu pred leti.

Vceraj je potekal tako imenovani Vecer dezel, v okviru katerega se je predstavilo 8 pa pol oziroma 9 pa pol drzav - Kazahstan, Ukrajina, ZDA in republike nekdanje Jugoslavije. Predstavili smo se nasim poslancem, osebju treh berlinskih univerz, osebju iz veleposlanistev in drugim zainteresiranim.

Kaj smo morali narediti? Predstaviti se v kratkem programu na odru pred priblizno 300 ljudi in z jedaco, pijaco in materiali obloziti mize.

Priprave na vecer so potekale dva meseca. Ja, ne boste verjeli, koliko casa in zivcev to vzame. Vse smo namrec morali narediti sami, samo prostor smo imeli na razpolago (Humboldt Universität Berlin). To pomeni, da smo morali iskati sponzorje in stopiti v kontakt s cimvec Slovenci tukaj v Berlinu. To je pomenilo veliko pisanja, mejlanja, klicarjenja, sestankovanja, obiskovanja slovenskih mas itd. Predvsem pa je stalo veliko zivcev, saj je bilo ob tem potrebno delati v pisarni 8 ur na dan, se udelezevati mnogih obveznih vecdnevnih seminarjev in dolgocasnih predavanj.

Kaj smo naredili Slovenci? Nas skoraj 20minutni program je bil skupek raznolikosti, ki jih ponuja Slovenija. Najprej so trije slovenski pari (clani Drustva Slovenija v Berlinu) zaplesali en valcek, eno polko. V nardonih nosah. Potem je France Preseren (jaz za dolgimi lasmi im porasceno brado) za mizo razmisljal, da mora malemu narodu napisati himno in obrazlozil tezave ob izmisljanju naslova. Kot tretji del je sledila Nives Kramberger, igralka iz Berlina, po rodu Slovenka, s petjem slovenskih narodnih. Nazadnje smo se se z Evo in Jozefom, ostalima dvema slovenskima praktikantoma, malo pohecali, zahvalili sponzorjem in odkorakali iz odra.

Program je bil baje vsecen, predvsem pa je bilo fajn, ker so bile predstavitve vseh drzav zelo razlicne in pri vseh se je videlo, da smo si zelo prizadevali, da bi cimbolje uspelo.

Po programu se je zacel kaoticni del vecera. Guzva v prostoru, kjer smo se vse drvave predstavljale, odgovarjanje na razna vprasanja o Sloveniji, rezanje potice, navijanje vina, snopsa in borovnick ter izvajanje kviza za vse, ki so bili pripravljeni odgovarjati na vprasanja, ki smo jih pripravili, - lahko so dobili lepe nagrade (knjige, butelke, majice in lepe pakete evrov Banke Slovenije in drugo).

Od vecera organizatorji nismo imeli nic, ker smo cel cas stresno okrog letali, a smo danes vseeno srecni, ker je vse mimo in je v redu potekalo. Ko sem ob enih zjutraj prisel domov, sem bil mrtvo utrujen, a spati se nisem mogel, ker sem bil srecen. No ja, tezko je tako na razdaljo razlagati, kakosno zadovoljstvo je to, a ce ti nekdo rece, da je dobil kurjo kozo, ko sem igral Preserna in recitiral himno v slovenscini in ko ti nekdo drugi rece, da se vidi, da sem v pronicljivi ironiji doma ... potem imas zeljo posedeti na kavcu in se naslajati. Pac, bodimo iskreni.

Bundestagslauf - nemski parlament laufa

Takole, zopet pisem nekaj z enotedensko zamudo. Se je kar nekaj stvari zgodilo, ki jih moram pokriti za nazaj.

Se vedno sem neomajan v svoji odlocitvi, da ne pijem alkohola. No ja, na kilah se to bolj malo pozna, je pa zato pocutje zelo dobro in moznost obremenitve mozganov in telesa vecja. Ah, kot da sem bil pa prej ne vem pijanc. Tej odlocenosti sta se pridruzili se dve cistunski kaprici - da ne jem po deveti zvecer in da vsak dam (vsaj malo) sportam.

Glede hranjenja je treba priznat, da veckrat po deveti pojem kako jabolko. Ampak jebi ga (bi rekli Srbi in se ob uporabi teh besed ne bi nihce zgrazal), ce sem odvisen od japk in ne od cigaretov ali alkohola, pa se lahko tudi zvecer kdaj pregresim. Sicer pa - mocan zajtrk, po moznosti brezmesno kosilo in zgodnja vecerja. Vmes pa vase mecem sadje in kake müsli-tablice ali pa stiropor iz riza.

Glede sporta pa je treba rect, da sem dosleden. Ne gre za to, da sedaj sportam vsak dan dve uri. Ne, to ne, pa se mama bi ziher zacitla na tavznt kilometrov, da njen sin ne uposteva nasvetov, da pri nicemer ni dobro pretiravati. Je pa pestro - laufanje, fitnes ali pa nogomet spilamo redki moski zastopniki v okviru prakse. Ja, tako malo nas je, da gre ze 'predstavnistvo' in ne vec enakoporavno med moskimi in zneskami. Kakorkoli, meni to cisto pase.

Pred enim tednom sem prvic v zivljenju laufal na uradni prireditvi. Nemski parlament je ze osmo leto zapored organiziral teg da Dan Evrope oziroma Dan zmage, kakor pac pogledamo na zgodovino. Zaceli smo teci na 7.200 mietrov ob poku startne pistole. Zazenem se v tek, bolj v ozadju, se hitro prebijam naprej in pretecem v zivahnem tempu dva kilometra, nato pa zacutim, da tako ne gre naprej, da se Berlin okoli mene vrti prehitro in da moram upocasniti, da se ne spotikam cez kamenske in polze. Zadnja dva kilometra sta bila blizu temu, da bi jih nazival peklenska.

Prisel sem skozi cilj. Cas ni bil 'bas neki'. 32 min 55 s. No, ko sem nasljednji teden pogledal skupne rezultate, sem bil 35. med 138 sodelujocimi. Vendar me to ni navdusilo, ker pricakoval sem vec, preprican sem bil, da lahko tecem hitreje.

Tek me je streznil in mi rekel, da je potrebno za vsak uspeh trdno delati. Pri treniranju za tek se je potrebno nenehno spodbujati, pri treniranju uzivanju zivljenja se je treba drzati zmernosti in trajnostnega razvoja psihe. No, pa smo pri terminologiji nove dobe - trajnostni razvoj je zakon, ceprav je absurd sam po sebi. Prav je, da zakljucim visokoletece, da lahko nizko padem.

Nemcija in nogomet

Dotikam se klasicne teme, ki sem se je lotil na nacin, kot se je najbolje lotiti preucevanja druzbenih fenomenov - s preskusanjem na lastni kozi. V nedeljo, pred enim tednom, sem preizkusil berlinski olimpijski stadion na tekmi Herthe iz Berlina in Werderja iz Bremna.

Kupil sem karte v veliki nogometni prodajalni kluba Hertha na glavni zelezniski postaji. Navijaskih razkvizitov, da se ti zmesa. 19 evrov sem odstel. S rahlo skepso sem se odpravil s nabitim S-bahnom no stadiona. Ker smo v Berlinu, je nujno potrebno povedati kaj o zgodovini stadiona. V Berlinu je vse stvar zgodovine in prizadevanja za drugacno prihodnost. Stadion je dal zgraditi Hitler za olimpijske igre leta 1936, kjer je proslavil arijsko raso. Kompleks monumetaknih zgradb in izklesanih skulptur deluje vsecno in s cmokom v grlu je treba napisat, da je H. znam izbrati dobro umetnost. Na zalost so ga desetletja pred tem na umetnisku akademiji na Dunaju na sprejemcih dvakrat zavrnili - mogoce bi kljukaste krize risal samo na platno.

V vrsti, ki je v bistvu gmota ljuti, se drenjam za vstop v prostor pred stadionom. Drenjam se po nesmko - tako, da ljudi okoli sebe ne cutis fizicno intenzivno, kot bi to verjetno na drenjanju na beograjski Marakani, ko igrata Partizan in Crvena zvezda. Pridem za ograjo. Klobase in pivo, tega je bilo na pretek, mene pa samo zanima, kako zgleda stran od znotraj in manicno tecem po stopnicah, da bi prisel do svojega sedeza.

Vstopam, pet minut pred zacetkom tekme. Cutim sum, po nekaj korakih pa me potegne in vstopim vanj. Posastno cudovit obcutek, ko stojis pred tisoci ljudi in imas obcutek, da se nekaj dogaja in da si del tega. Stadion je bil razprodan - 74.220 kart je bilo prodanih. Obcutek, kot da gledas miljone, ki v zeleno-oranznih ali belo-modrih barvah valujejo sem in tja.

Zacne se tekma. Dozivim streznitev - tekme nihce ne komentira, golov ne ponovijo v tisocih posnetkih iz razlicnih zornih kotov. Trd pristanek na realnih tleh za fotela navajenega zmernega nogometnega navdusenca. No ja, o podpovprecni zmernosti lahko govorimo, glede na to, da na zacetku tekme nisem poznal nobenega nogometasa, scasoma se mi je zacelo sanjati, da je med nogometasi Werderja tudi Moroslav Klose, in nogometni navdusenci se bodo sedaj zgrazali, da tega nisem vedel ze prej.

Rezultat? Tekma se je zgodila pred enim tednom in nisem vec siguren, a je bilo 4:2 ali 4:1 za Werder Bremen. Tako ali tako nisem sel zaradi nogometa, ampak zato, da obcutim stimungo in to, je treba poudarit, se splaca zacutiti. Kaj hitro lahko razumes, kako so lahko mojstri manipulacije v preteklosti usmerjali mnozice v smer uresnicevanja svojih politicno-ekspanzionisticnih perverzij.

Vse lepo in prav, tekma je potekala mirno, navijaci so se dobrovoljno, mirno razsli. Kljub temu sem se nekaj dni po tekmi vprasal, ali ni vse skupaj ze malo prevec - v neki cerkvi v Porurju je namrec zupnik v vitraz enemu svetniku pod noge dal narisati zogo ... se sreca, da bog ne ve, kaj dela.

Jaz in patriotizem

Nadaljujem v narcisoidnem tonu. 'Jaz' se naj ne bi uporabljal pogosto v slovenskem jeziku - jaz sem prevzel nemski model, kjer se, po nasih kriterijih, vsi nenehno hvalijo in izpostavljajo. Sicer pa narcisoidnost in samovscecnost pase k tematiki - patriotizmu. Obenem bom tudi izpolnil obljubo, ki sem jo dal na zacetku pisarjenja - da bom opisal, kako smo na uvodnem veceru predstavili Slovenijo, da je bilo vecini vsec.

Najprej, da razcistimo, kaj je nacionalizem in kaj je patriotizem. Nacionalisti sovrazijo (druge), patrioti ljubijo, kar je njihovo, in obenem ne sovrazijo druge. Sam se nisem stel nikoli ne med ene ne med druge, vse dokler nisem sel v Berlin. V Sloveniji sem ponavadi tiho negodoval zaradi vsega, kar se pri nas dogaja. Eden redkih trenutkov, ko sem bil malo patrioticen v preteklosti, je bilo na eni trznici v Dublinu, ko sem videl, da vecji BDP se ne pomeni manj svinjarije na ulicah.

V Berlinu sem ze dva meseca in osem dni. Kaj hitro sem v zavedanju, da bom tu prezivel dobrsen del leta, podzavestno zacel primerjati stvari s slovenskimi. Pa na samo z Nemcijo, ampak z drzavami vseh, s katerimi sem se pogovarjal. Rezultat podzavestnega podpihovanja patriotizma je ta, da sem ugotovil, da sem na nek nacin ponosem Slovenec in da imam vso pravico biti. Zivljenjski standard v Sloveniji je relativno visok in pred mnogimi drzavami; najbolj pa mi je v Sloveniji vsec, da smo doma nergaci in samokriticni - ravno to nas lahko zene naprej.

Kljub temu ponosu, Slovenijo ljudem najraje predstavim z dolocenimi podatki, ki delujejo bolj kot vic in ne resna predstavitev. Ko sem ugotovil, da je majica SloVENIja VIDI VICI
veliko ljudem vsec oziroma da jo hitro opazijo, sem videl, da je potrebno pri predstavitvi drzave povedati nekaj, kar ni ravno povrsina, stevilo ljudi in narodno bogastvo v surovih stevilkah, ampak je treba to vse skupaj lepo zapakirat. Dolzino nase obale in stevilo prebivalstva se da na cudovit nacin povezati takole: "Nasa obala je tako dolga, da lahko na njej naenkrat vsi Slovenci naekrat pretecejo maraton od Italije do Hrvaske." Je malo vec kot 42 km, a bistvo pove. Ce govorimo o gospodarskem sodelovanju, je Nemcem treba povedati takole: "Slovenski export-Schlager so medvedi." Zraven natrosis podatek, koliko jih je, ko se poleze smeh, pa jih razorozis s tem, ko jim poves, da na enem glavnih trgov v Berlinu, Alexanderplatzu, lahko kupis slovenske pralne stroje. Nemci, ponosni na svojo res odlicno industrijo gospodinskih aparatov, lahko samo zaprepadeno vprasajo: "Aja, pod ime druge firme, al?" Ah, ni vse, kar je iz

Seveda, na kraju moram opozoriti, da do dolocenih stvari, ki se dogajajo v Sloveniji ostajam kriticen. Nepoudarjanje okolju prijazne politike, sosedska nevoscljivost, izbrisani, druzina Strojan in "vladni pregled" nad mediji. Prav tako pa je treba reci, da v svoji ponosni drzi ne smemo biti naduti, predvsem ne napram drzavam, ki so slabse razvite od nas, ker potem bi bili tocno taki, za kakrsne imamo nekatere Zahodnoevropejce, ki nas stejejo na nerazviti Vzhod kontinenta.
-