Brez interneta ni bloga, tako kot brez pira ni nemskega nogometnega navijaca. Ze od 4. maja se ubadam s problemom, da se je iz studenta odselil Kitajec, preko katerega sem imel brezzicni internet. Visok in suh , vsak dan je igral badminton in pink ponk, njegov internet je deloval bolj pocasi, a bilo je zadosti za prezivetje.
Bolje, da nimam interneta! Tako doma ne stolu kot kura na zlatih jajcih, ampak grem pod prisilo na sprehod. Na pir ne grem, ker dalec okoli ni nobene gostilne.
Sele po enem mesecu vsakodnevne vecerne internetne abstinence se spomnim, da lahko tudi zvecer v primeru nuje ali pretirane nervoze posezem po internetu. V pisanih karirastih kratkih hlacah, umazani majci, ki je na pol zatlacena v hlace, v copatih ter z racunalnikm v roki se vsedem v avto. Peljem se tri minute poleg hise, v kateri zivijo ljudje, ki mislijo, da sem iz Slovaske, ker je na avtu nalepka 'SLO'. Nagnem naslonjac sedeza, prizgem racunalnik in lovim brezzicno omrezje. Nikoli ni problema, saj je v blizini Fakulteta za geologijo, ki je tako za nekaj minut vir mojega navdiha. Ko je baterija racunalnika prazna ali pa je ura cez polnoc, racunalnik zaspi, jaz pa se odpeljem nazaj ter s svezimi novicami pomirjen sladko zaspim.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar