Pa ga imamo. Novega predsednika Združenih držav Amerike. In že prvi dan se mi smili. Inavguracija s svečano prisego, sprehod do Bele hiše, mahanje, smehljanje, rokovanje, branje osebnega pisma, ki mu ga je v predalu pustil prejšnji predsednik in še in še. To je naporno in zato se mu je malo zafecljalo že na začetku, ko je izgovarjal prisego. Ni lahko stati pred svetom in govoriti prihodnost, tudi jaz bi malo klecnil.
Karkoli napišem o enkratnosti dogodka, pomembnosti barve kože in vznesenosti množic, bo vse napisano tako, kot na neštetih drugih mestih v skurilnem medmrežju. Danes vsi pišejo o tem. Če napišem, da imam solze v očeh ali pa da godrnjam zaradi tega, ker je nekdo pač postal predsednik Amerike - "Vse, vse smo že prebrali, ljubi Primož!" boste dejali.
Ker ne morem nič več napisati, naj še enkrat izrazim sočutje do novega predsednika, ker bo v prihodnja štiri leta bolj malo spal ...
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar