Kako se dela politika v Nemciji I

Takole, 4 tedne sem ze tu pa se nisem prisel do bistvenega dela mojega podozivljanja mesta na B. - politike. Poskusal bom pisati na taksen nacin, da bo zanimivo tako za politologe, nepolitologe, politike, apolitike, skratka vse, ki se bodo potrudili in priklikali na moj blog. Kratek uvod v nemsko politiko.

Studiral sem politologijo, kljub temu, da o slovenski politiki nisem (in se vedno nimam) dobrega mnenja. Mogoce ravno zato - ker si v podzavesti zelim nekaj spremeniti. Kakorkoli, obcutek imam, da smo v slovenskem parlamentarizmu se v povojih, ni se tradicije, politicno delujemo v smislu nase samopomilovalne provincialne majhnosti - ker vsak vsakega pozna, je politika bolj osebna in to je slabo. Politik se lahko dela norca iz drugega politika - ampak ne iz njega osebno, temvec iz tega, kar govori. Tezko je kratko in jasno opisati, kaksno je moje gledanje na slovensko politiko, a verjamem, da ste bralci tega bloga nad stopnjo dojemanja politike kot 'kr neki blebetanja'.

V Nemciji je politika bolj higienicna. Seveda, obstajajo tudi nizki udarci, ampak ti ostajajo na robu in v rumenem tisku. Vecina ljudi politicne dejavnosti ne dojema sumnicavo in dvomljivo, kot to pocnemo v Sloveniji - ce je profesor na faksu javno politicno opredeljen, je to ze vsaj sumljivo, ce ze ne sporno. V Nemciji je jasno - ce si pomembna osebnost in si politicno opredeljen, ti bo ena stran politicnega bloka malo manj prisluhnila, a v dejanjih te bo spostovala ni sprejemala.

Razlika je verjetno v marsicem pogojena z naso zgodovino. Na tem mestu se nocem opredeljevati do prejsnjega druzbenega sistema, le sklepam, da je, po mojem prepricanju, vplival na odklonilen odnos do politike, ker je bila 'prej' politika nekaj za kar se nisi smel zanimati oziroma se ni imelo smisla zanimati, ker ni bilo demokraticnih vzvodov vpliva na pomembne politicne igralce.

Joj, vem, ze zapadam v prevec kunstne politoloske vode. Da spravim na malo bolj osebno raven: v enem trenutku, ko sem predvcerajsnjem zadovoljen sel predcasno iz sihta in ko je sijalo Sonce, sem pomislil, da bi se tudi sam lahko enkrat ukvarjal s politiko. Hah, ze naslednji trenutek sem ugotovil, da bo to zaradi sledecih pogojev mozno sele cez kake 30 let:

• mora priti do denegativizacije politike v Sloveniji, ker le tako bom lahko preko politike prisel do tega, da mi bodo spomenike skupaj postavljali levi in desni (ce pa to ne bo slo, bom pac moral biti pesnik);
• izbrati si moram politicno stranko, katere odeali me bodo prepricali (oziroma v katere se bom sam preprical);
• moram se karakterno spremeniti, se malo defleksibilizirati, ce hoces biti politik, se moras znati odlociti in ne samo cincati in ugajati. V taksni demokraciji, kot jo zivimo na Zahodu, si politik za nekaj ljudi, ne za vse;
• pogojev je se vec, ampak prispevek je ze predolg oziroma nimam casa, da bi jih sedaj dognal.
  

Med priliznistvom in skromnim ponosom

Tole sem napisal vceraj:

"V tretjem tednu dela v Bundestagu je moja zivljenjska miselnost na razpotju. Sedim v prijetni jedilnici v hisi Jeana Monneta in jem sendvic s tistim plesnivim franskockim sirom, marmelado in rdecim poprom v bobikah. Ko pojem tega, si privoscim kruhek, oblozen z lososom. Obenem srkam ekolosko neoporecni pomarancni sok (lahko bi tudi mineralno vodo, rdece ali belo vino). Za povrh, ker sem res lacen, pojem se malo prsuta. Po tem nadvse prirocnem brezplacnem kosilu si privoscim se prisluhniti drzavnemu sekretarju iz nemskega zunanjega ministrstva. Zadovoljen odcepetam pocasi nazaj na delo.

Kje je tu zivljenjska miselnost? Ob opisu hrane je vecina sklenila, da mi ne gre slabo. Res. Ce se potrudim, imam vsak drugi dan kje zastonj obrok na kaki pogostitvi. In to en jeb... praktikant. Gledano iz dolgorocne perspektive: ce se se malo bolj potrudim, malo zdiplomatiziram in posipam nepredusen prah na mojo vest, mi bo, najverjetneje, prav lepo v zivljenju. Nosil bom kravato, z leptopom bom laufal po svetu, ucil se bom tuje jezike, spoznaval bom enako ambiciozne ljudi, najkrasnejse jedi bom zrl zastonj in tu in tam rekel kako o vplivu podnebnih sprememb na zivljenjske razmere v Podsaharski Afriki.

Tu se zaokrozi moj problem. Nocem biti objekt za smehljanje, ki mora izgubiti sleherno vest, da bo lahko 'objektivno' zagovarjal interese nekoga."

To sem napisal vceraj, danes pa spoznavam, da bo na podrocju moralne zavesti, tako kot na mnogih podrocjih, marsikaj odvisno od moje kvazi racionalne odlocitve. V skladu z mojo karakterno sposobnostjo fleksibilnosti bi lahko kaj kmalu postal uspesen priliznik. Tako bom lahko nekoc uresnicil mojo zeljo - imeti privatno 'stezo' za curling (http://en.wikipedia.org/wiki/Curling).

Se bolj preprosto je - moje dileme napisem na papir oziroma ekran in mi je ze lazje. To zdravilo ne drzi dolgo, a ce obenem se dvakrat na teden nekaj napisem, vsak dan pol evra 'zrtvujem' za klosarje in dvakrat na leto eni druzini v Afriko posljem 100 evrov - v tem primeru sem ze nadpovprecno zaveden kozmopolitanski osebek, ki bo s cisto vestjo legel v krsto.

Jaz praznujem pol manj kot Evropa

V Berlinu danes Evropa praznuje 50. let Rimskih pogodb, ce zelo posplosimo, lahko recemo, da danes Evropa oziroma EU praznuje 50letnico. Jaz pa praznujem 25dnevnico.

Praznujem 25dnevnico abstinence od alkohola. Odkar sem v eni izmed opevanih dezel piva, ga nisem niti povohal, ce napisem po domace. Seveda, iz te odlocitve bi lahko zdaj nardil eno veliko stvar, cez, da je to zgodovinska in pogumna odlocitev, za katero je bilo potrebne veliko moci in mocna volja. Vendar, ce bi to naredil, bi retrospektivno vse, ki me ne poznajo dobro, pahnil v misljenje, da sem prej bil pijan'c, ce je odlocitev o nepitju taksnega historicnega pomena kot Rimske pogodbe. To, seveda, ni res - bil sem cisto povprecni student.

Skromno in neolepsevano - pac, rekel sem si, da 'do nadaljnjega ne pijem vec'. S tem sem sam sebi nastavil karakterno pogojeno past. Z uporabo besede 'do nadaljnjega' sem si pustil odprto moznost, da poskusim kaksen deci takoj, ko se tako odlocim ali ko me v to preprica kaksna simpaticna punca. Vse dobro in prav, imam pac obdobje preciscenja, ki samo slucajno sovpada s postom. Obenem pa je vprasanje, ce se bom kdaj spet odlocil poseci po pijacah z alkoholom. Moja trma, ki veckrat meji na nerazumno vztrajanje, svoj ego napaja v tem, da poskusa cim dlje zdrzati brez zlahtne kapljice.

Kakorkoli bo, meni ustreza, da sem se tako odlocil in da sedaj ne pijem nic, samo vodo in sok (kar je v Nemciji vcasih tezko, ker imajo tako zelo radi, da so v razno raznih pijacah mehurcki). Ce se za trenutek distanciram od samodeklarirane skromnosti in potranam - ni bilo lahko, ker nas je 100 mladih juncev in junk (se opravicujem za popacenje besed) prislo na kup vsem nam tuje mesto; vsak dan, se posebej pa ob vikendih, kdo organizira zabavo v svojem stanovanju. Zabavno je gledati pijane ljudi, ki cez dan delajo v parlamentu, lepo obleceni, zvecer pa jim popustijo zavore. Sedaj, ko sem si kupil fotoaparat za 400 evrov, sem postal neuradni fotograf teh zabav; razumljivo - roka se mi ne trese in vid je cel zas izostren :)

Upam, da bo tole pisanje pri vecih vzpodbudilo kontradiktorne obcutke - mesanico obcudovanja, nerazumevanja in obzalovanja.

Odrasel sem

Ati, mama, ne vem ali vama bo hudo ali pa bosta z olajsanjem sprejela dejstvo, da je vajin sin odrasel. Mogoce se huje je to, da o tem vajin sin pise vesoljnemu svetu. Hm, vsaka iskrenost ima svojo ceno.

Kako vem, da sem odrasel?

Takole: v ponedeljek se je zacel zelo naporen teden, ker je to teden, ko nemski parlament zaseda. K sreci mene delovna mrzlica ni zajela in imam ta teden precej casa zase in za svoje muhe. Nazaj k trezni obrazlozitvi - v torek sem moral v pisarno priti lepo oblecen, ker sem sel z mojo poslanko na nekaj sestankov (tajne narave in o njih ne smem pisat, so mi rekli).

Ob svecani otvoritvi programa sem porabil ze en kredit - obleko sem nosil v moderni kombinaciji s crnim pulijem. Iz tega sledi, da sem tokrat moral obleci srajco in kravato. To je bil velik izziv. Pred odhodom v Nemcijo sem prosil atija, da mi pokaze, kako se zaveze kravato, sam tega namrec nikoli nisem znal samostojno operacionalizirati.

V torek zjutraj sem se spopadel z izzivom. Trajalo je, potrebnih je bilo nekaj poskusov, a uspelo mi je. Ze takrat, ko mi je ati pokazal, kako se zaveze kravata in naju v tem 'obredu' mama ovekovecila s fotoaparatom, sem imel obcutek. Takrat se nedifiniran, prezet z zavedanjem, da me pet mesecev ne bo doma ob starsih, ki so mi dali mnogo. Ko pa sem sam zavezal kravato, sem cutil, kot da sem del nekaksnega obreda iniciacije.

S tem, ko sem s pomocjo ocetovega znanja sam opravil jutranje opravilo, ki ga pocnejo resni odrasli zaposleni ljudje, sem uvidel, da sem odrasel. Ne vem se, ali je to dobro in slabo, vem pa, da mnogi moje generacije, v dobrem in slabem pomenu, socustvujejo z mano.

Razlogi 11 do 15, zakaj moras obiskati mesta na B.

Globoko se opravicujem - ze 4 dni ni bilo nobenega prispevka. Globoko, res - ce kdo zahteva osebno opravicilo, naj mi napise mejl in bom se obsirno opravicil. Medosebne odnose je namrec treba negovat, ce jih zapustis, potem grejo v k./p.m. Kakorkoli, pisal ze dolgo nisem zaradi tega, ker je za mano naporen prvi teden. Ne toliko zato, ker bi casovno ne imel nic casa za sebe (mama, ne skrbi, imam cas tudi za sebe), ampak zato, ker se moram navaditi na novo okolje in na novo delo, to pa pri meni, okorelemu hribovcu, traja.

Torej, pet razlogov tega tedna:

11. Prijetni kafici, kjer se lahko zastonj priklopis na medmrezni splet (MS). MS mi zelo manjka v stanovanju, k sreci je v mestu na B. precej kaficev, kjer se usedem za mizo in se s svojim kompjuterom priklopim na MS in obenem v miru posrkam mojo dnevno dozo crnega caja z mlekom.

12. Velika izbira za kinoljube. V torek smo gledali en film. Pisem 'en film', ker sem ze pozabil naslov. Vsebine se se megleno spomnim. Taksen je moj spomin, zelo selektiven in kratkorocen. Pomemben razlog, da pisem blog, je tudi ta, da se bom potem lahko vseka spominjal, ker v glavi mi bo bore malo spominov ostalo. Taisti film pa bom verjetno naslednji teden spet el gledat - mi bo enako zanimiv.

13. Raznovrstno nemskega trga mobilne telefonije. V primerjavi s Slovenijo, kjer se dva operaterja komaj obstajata, je nemski trg blagor za kupca - kar zelis, to dobis, samo prave informacije moras imeti - poceni klice za v tujino, poceni sms-e, klice znotraj omrezja ali v druga nemska omrezja ...

14. V mestu na B. domuje najlepsa zenska na svetu - nemska kanclerka Angela Merkel v cvetu mladosti in intelektualnega naprezanja - tezko je skupaj drzati 'veliko koalicijo' in obenem naprej peljati voz 'Evropa', ki ima probleme z vsemi stirimi kolesi (le peto kolo odlicno deluje, ampak to pregovorno po svojem bistvu ovira delovanje oziroma je nepotrebno ...).

15. V mestu na B. dozivis ulico. To je lahko pozitivno in negativno, vsekakor pa je za nas, provincijalce, zanimiva izkusnja. Ulica sili v tebe, se najbolj pa punkerski klosarji s svojimi psi, ki prosijo za denar. Pa se spoh ni poletje, ko bo tega se vec. Vsedes se na U-bahn pa ze zaigra violina, potem pa pride svirac mimo in prosi za denar. Hvala, zastonj glasbe se ne branim.

V Sloveniji smo izvedli korenito davcno reformo

Pod noro zanimivim naslovom se skriva zgodba. Nekaj casa bo trajalo, da pridete do bistva ... ce ga boste seveda dojeli.

Danes sem sel z 'mojo' poslanko na eno konferenco zdruzenja nemskih sindikatov o socialni Evropi. Poslanka je sodelovala na okrogli mizi na temo 'Kaksno Evropo hocemo?' Govora je bilo o tem, koliko socialna mora biti Evropa, kaksna naj bo politika posameznih drzav ipd. Seveda, mimo 'poceni delavcev iz Vzhoda' ni slo.

Ko je bilo govora o davcni politiki, so se gospe in gospodje dotaknili 'davcnega dumpinga', ki ga izvajajo vzhodnoevropske drzave in kot primer drzave, ki kompetitivnost zagotavlja z 'nepravicnimi' ukrepi davcne politike, navedli Slovenijo.

Kot da bi ziveli v svetu, v katerem so uresnicene sanje nasega bivsega razvojnega ministra Jozeja. Seveda, zopet sem bil v precepu - ali naj zmoto dojemam z jezo in razocaranostjo ali pa s polno mero (res zelo polno) ironije.

V dveh tednih v Berlinu je do zmote prislo ze nickolikokrat. Nepoznavanje Slovenije je vsaj za nekaj dobro - ce si zadosti spreten, hitro zacnes ljudi prepricevati, kako fajn se mamo v nasi drzavi, slabih strani tako nikoli ne bodo spoznali ...

So ist das Leben. Taksno je zivljenje.

Moj prvi delovni dan

Moj prvi solski dan, priblizno v tem stilu se slisi naslov. Ce je primarni namen bloga to, da ljudi obvescam, kaj se dogaja, ne pa da tvezim neumnosti, moram napisati tudi kaj bolj konkretnega. Drugace bom moral zacet pisat dolge mejle, to pa nima v krvi oziroma nocem uporabljati nedemokraticne metode.

Prvi delovni dan, zares. Ce ga primerjam s prvim delovnim dnem konec februarja lansko leto na Ministrstvu, me, za razliko od takrat, ni bolela glava. Bilo pa je seveda psihicno precej napeto - spoznavanje novih ljudi, okolisa in dolznosti, ki jih bo treba opravljati naslednjih pet mesecev.

Ce ste konsekventno sledili blog, veste, da je moja sefica precej pomembna persona. 22. marca bo imela pomemben govor pred poslanci v cast 50. obletnice Rimske pogodbe. Kaksno uro po zacetni aklimatizaciji sem v roke dobil osnutek govora in sem se potem moral z njim cel dan ukvarjati. Hm, kar takoj vrzn v resno delo. Me veseli, obenem pa cutim enormno odgovornost, da naredim dobro. Zato bo, po stari navadi, danes spanja bolj malo.

Sicer pa, ce nadaljujem v tem zdolgocasenem birokratskem tonu, se bom ukvarjal predvsem s spremljanjem predsedovanja EU. To delo trenutno opravlja Nemcija, v prvi polovici leta 2008 pa si bomo s tem 'umazovali' roke v Sloveniji. Najvecji izziv nase zunanje politike od osamosvojitve. Ce bo vse po sreci, se bom s tem tudi sam ukvarjal; to, kar bom pocel pet mesecev, mi lahko v prihodnje enormno enormno pomaga.

Delal sem od 9.00 do 18.07. Cas je minil, kot bi pihnil. Ko sem prisel domov, ni bilo casa za pocitek - s kolegom iz Gruzije sma skuhala kosilo za eno Bosanko, eno Madzarko, eno Slovenko, enga Madzara, eno Latvijko, in enga predstavnika madzarske skupnosti v Vojvodini. Multi-kulti über alles.

Razlogi 6 do 10, zakaj moras obiskati mesto na B.

En teden je mimo, cas je za redno tedensko rubriko. Pocutim se, kot da bi bil radijski spiker, ker imam rubriko. Blog je boljsi medij za mene, nimam namrec lepega glasu, da bi lahko imel oddajo na radiu. Pa se videlo se ne bi, kako uporabljam geste, ko govorim; rad maham z rokami, se je ze zgodilo, da sem kelnarju iz rok izbil mleko za k pravemu caju, ki mi ga je prinesel. Ni me sodno preganjal, smejal se pa tudi ni.

Radio gor ali dol, glede na mojo obljubo prejsnjo nedeljo sem primoran sporducirati novih pet razlogov za obisk mesta na B. Ne bi smelo biti tezko:

6. Mesto na B. je nemsko in ni nemsko. Kako to? Kdor noce obiskati mesta na B., ker je glavno mesto Nemcije, Nemci pa so sistematicni, zadrti, zazrti v delo, vse mora biti kot iz skatlice ... ne se bat, mesto na B. to zamejenost dalec presega s svojo multikulturnostjo in razpadajocimi fasadami. Seveda, je glavno mesto Nemcije in kot taksno ima nekaj nemskega na sebi, ampak predvsem v pozitivnem smislu.

7. Mestni potniski promet deluje brezhibno. Slisi se smesno, ampak meni je pravi uzitek se voziti po Berlinu, ko ves, da se ni za bat, da bos pol ure cakal na naslednjo trolo. Za provincialca, studirajocega v Ljubljani, je raznovrstnost prevoznih sredstev pravo odkritje - podzemna, nadzemna, tramvaj, avtobusi (malo po domace sem to prevajal).

8. Kultura dogaja. Indikator: vsakih 14 dni izzide priljubljen in zelo relevanten Zitty Magazin, ki na vec kot 200 straneh predstavlja kulturno dogajanje v razponu borih dveh tednov. V literarni sferi, na primer, je vsak dan najmanj 10 dogodkov, ki so v nasteti v zittyu. Kino predstave in gledaliske predstave - tega je pa se najmanj petkrat vec ...

9. Berlin me kot Slovenca navda s ponosom. Slovenci smo samokriticni kot metroseksualni pudli. Nismo zadovoljno in v nasem delu zelimo doseci se vec, da bi se nasa fasada lepse svetila kod sosedova. Ta nevoscljivost je v bistvu nasa gonilna sila, ker ce hocemo biti boljsi od soseda, bomo za to nekaj tudi naredili; ce bi se z vsem zadovoljili in bli sosedovi najbolji komsiji, tega gibala ne bi bilo vec. Kakorkoli, v Berlinu ugotovis, da perfekcionisticni Nemci niso popolni, da so mnoge ulice umazane, mnoge fasade neurejene, ogromno je punkerskih beracev ... skrajsano: zivljenjski standard tukaj ni dosti visji kot v Sloveniji. Vec kot razmisljam, bolj se utrjujem v misli, da smo na vse, kar smo dosegli, lahko vsaj malo ponosni ... seveda, samokriticnosti in sosedovski nevoscljivosti pa se ne smemo odpovedati, ker to je bistvo nasega 'nacionalnega karakterja'.

10. V mestu na B. vidis, kako se je treba spopadati z zgodovino. Na tem podrocju bi se lahko nasi beli in rdeci skupaj kaj naucili. Preprican sem, da ni naroda v Evropi, verejtno na celem svetu ne, ki bi nosil hujse zgodovinsko breme kot Nemcija. Zaceti dve svetovni vojni, to ni macji kaselj. Po drugi svetovni vojni so Nemci naredili rez. Kljub temu, da je ze 'precej casa' od tega, se pozitivno obracunavanje z zgodovino se ni koncalo. Tako so 'pred kratkim' najbolj atraktivno zemljisce v mestu na B. pozidali z sivimi kvadri, ki molce opominjajo na holokavst. Ogromen kos zemlje, cel cvet poslovnih stavb bi lahko tam postavili. Seveda, mnogi bodo oporekali, da bi morali zgodovino pustiti v preteklosti, a saj vidimo, kako se z zgodovino manipulira. Poskusajmo z njo manipulirati na pozitiven nacin.

Multi kulti naokrog

Takole. Vceraj ni bilo prispevka. Groza, vem. Ampak boste ze preziveli brez informacij od casa do casa. Poimenujmo to zastoj v komunikaciji. Seveda, sledec racionalisticno tradicijo Zahoda, mora za to obstajati razlog. Razlog je v ognjevitem podozivljanju multikulturnosti.

Vceraj zvecer smo imeli uradno otvoritveno slovesnost, katere se je udelezilo mnogo pomembnih gostov v lepo spoliranih cevljih. Sefe parlamenta je nekaj povedal, potem pa se je moralo 21 sodelujocih drzav predstaviti z dvominutno predstavitvijo. Tezko si je predstavljati pisanost drzav od Kazahstana, Gruzije, sosedov Hrvatov, Francozov, Americanov itd. ... Trije slovenski musketirji smo se predstavili z intelektualnimi salami na nas racun, se je vsem zelo fajn zdelo, predvsem tistim, ki 'imajo kaj v glavi'. K sreci je bila vecina takih.

Zadosti samohvale, bistvo je, da nas je kulturna pisanost predstavitev ponesla v nadaljnje podozivljanje multikultornosti. Obcutenje se je od vcerajsnjega vecera preneslo tudi na danes, ko smo skupaj obedovali Litvanka, Kazahstanka in Slovenec. Torej dva Evropejca in punca, ki je po rodu pol Poljakinja, cetrt Nemka, cetrt Rusinja, zivela je prvih nekaj let v Ukrajini, potem v Uzbekistanu, sedaj pa zivi v Kazahstanu. To je tako zelo drugacna druzba, da ni druge kot pa da bi najraje takoj, ce bi imel kreditno kartico, placal priblizno 1000 evrov za letalsko karto in sel pogledat. Kreditne kartice nimam in zato ne grem. Mogoce kdaj drugic.

Seveda, lahko bi sel v podrobnosti, ampak jih raje puscam za drugic, ker sedaj, iskreno, nimam vec zadosti energije. Mama, brez skrbi, to ni zato, ker bi prevec delal, ampak zato, ker je vse novo in zanimivo.

Posredni prispevek za blog

"Danes uvajam blogovsko inovacijo - posredni prispevek. Preprosto: cez dan, ko imam cas, v moj Moleskine zvezek napisem prispevek, ki ga zvecer pretipkam in objavim. S tem prisparam, ker sem manj casa na internetu.

Ne slepim se, sigurno nisem prvi, ki se mu je porodila ta genijalna ideja. Je pa to kljub temu inovacija, ker je nastala neodvisno od ostalih (podobnih) inovacij. Vsaj nekaj sem dosegel v svojem zivljenju.

Sedim na barskem stolcku tipicne nemske restavracije. Mittmann's. V osnovi gre za pivnico, kjer ne strezejo samo pivo. Predvidevam, da je to tipicno nemsko. Kdor pozna mojo idejo o dnevniskih zapisih na bone v Ljubljani, se bo nasmehnil v prepoznavanju tendence mojega zivljenjskega sloga - od gostilne do gostilne, od kosila do kosila.

V mestu na B. sem bil ze veckrat, a sem sedaj sele drugic v nemski restavraciji. Potrebna je dolga in kompleksna linija argumentacije, da bi lahko razlozil nezahajanje v pivniske restavracije - to pustim za kaksen drugi dan, ko se ne bo nic dogajalo in ne bo idej (to ne bo nikoli). Trenutno je pomembnejsa moja ribja juha. Previc v zivljenju jem ribjo juho; danes je prelomen dan."

Napisano v restavraciji Mittmann's za casa kosila

Ko ti hlace niso prav

Nerad nosim obleko. Ze nekaj mesecev nisem nosil lepih hlac, polikanih na crto, ki jih je potrebno nositi v sklopu z ostalimi oblacili, ki sestavljajo obleko. Tako nekako - niti besedovanja na podrocju lepih oblacil nisem najbolj vesc.

V zadnjih mesecih se je, kljub vztrajnem laufanju po ljubljanjskih parkih in ulicah, zgodilo marsikaj, med drugim tudi to, da so se lepe hlace nenavadno zozile. To sem ugotovil pred stirimi dnevi. Potrebno je bilo aktivirati mehanizme kriznega menedzmenta. To je izgledalo takole: poslal sem mejl kolegu, Berlincanu, ki je na studiju v Ljubljani - vprasal sem ga, kje se da poceni in v redu kupit cote. Predvcerajsnjem sem dobil odgovor. Vceraj sem naredil nacrt, kdaj imam cas, da grem v trgovino. Danes sem nacrt izvedel. C&A. To je najbolj poceni, obenem pa tudi najbolj podn.

V podnu je car. Car je v tem, da je izbira majhna in ce si odlocen, tako kot jaz, da bos v eni trgovini dolocen kos cote kupil, nimas veliko za razmisljat. Vzames tri razlicne hlace, jih probas in izberes najbolj optimalne. Kos jabolke na vrhu smetane pa je dejstvo, da so cene nizke. Kupil sem hlace za 9 evrov. Malo se blescijo, ampak za priblizno enkrat na mesec, ko jih bom nosil, so v redu.

Danes ni poante in je niti v zadnjem odstavku ne nameravam ustvariti .

Velika riba

Najvecji problem pri pisanju prispevkov za blog je biti zadosti samokriticen in se zavedati zanimivosti prispevkov za 'javnost' (beri: majhna skupinica bralcev, ki na stran klikajo, ker so pac moji prijatelji in nimajo izbire). Hitro se dogodi, da je pisocemu nekaj zanimivo in o tem pise, bralec pa se mrgodi in sprasuje: "Pa zakaj smeti internetne kilobajte z zadevami, ki nikogar ne zanimajo?!" Vljudno te naprosam, da mi poves, ko bom na tej nizki stopnji samokriticnosti.

Danes se je zacelo. Izvedeli smo imena poslancev/poslank, pri katerih bomo opravljali prakso; ta praksa je bistvo programa in predvsem za to gre, da v okviru te prakse pridobimo izkusnje, ki nam bodo pomagale v nadaljnji karieri (bla bla itd.).

Dr. Angelica Schwall-Düren, moja nova sefica. http://www.schwall-dueren.de/.

Ko sem izvedel za njeno ime, sem seveda na vrat na nos pritekel do interneta in jo poguglal. Zelo sem zadovoljen, iz vec razlogov (kot je opaziti imam rad nastevanje, da je kao red):

1. Pri poslancih njene stranke ni navada, da bi usluzbenci nosili kravate in obleko - odleglo mi je. Moje edine fensi hlace iz maturanskega plesa so mi namrec preozke. Pet tezkih let studentskega zivljenja je za mano. Razen tega imam se vedno probleme z zavezovanjem kravate, se ne obvladam.

2. Ukvarja se z evropskimi zadevami in zunanjo politiko (v teh odborih je namestnica clanov odbora iz njene stranke); kaj boljsega si ne bi mogel zeleti.

3. Zenska je; vedno mi je blo lazje kooperirati z zenskimi seficami.

4. Res, precej velika riba je, glede na sledece podatke: od 1994 je neprekinjeno v parlamentu, od 1984 do 1994 je bila PR-predstavnica stranke, od 2002 namestnica vodje poslanske skupine stranke, clanica odbora, ki odloca v primeru vojne, ce se celoten parlament ne more sestati (pravniki naj mi oprostijo nerodno artikulacijo, preberite si clen 53 a nemskega temeljnega zakona/ustave). Upajmo, da tretje svetovne vojne v tem casu ne bo, ker sicer bom imel veliko dela.

5. Prihaja iz zahodnega dela Nemcije, kar pomeni, da se v njeni pisarni delo zacno okrog 9.00. To ni dobro zaradi tega, ker bi rad dolgo spal, ampak zato, ker bom lahko se pred sihtom ko pes odlaufal par kilometrov po Berlinu.

Razlogi 1 do 5, zakaj moras obiskati mesto na B.

Danes zacenjam z vsakotedensko rubriko, v kateri bom, ce bo cas dopuscal, predstavil razloge za obisk mesta na B. Sele cetrti dan sem tu in pisem ze tretji prispevek; upraviceno se boste vprasali: "Ali ima decko prevec casa? Ali nima druzbe, je kar naenkrat postal asocialno bitje?" Odgovorov ne bom podajal, poiscite jih sami - tako, da obiscete Berlin. Ce sem prav izracunal, bodo vsi prispevki skupaj nanesli pravi kompendij - 110 razlogov za obisk mesta na B. To bo vredno Lonley Planeta, jim konec julija posljem angleski prevod, da vkljucijo to v naslednjo izdajo LP Berlin.

1. Prebivam v veliki sobi. V njej je prostora za vec ljudi. Punce spijo na postelji, fantje, kot sardelice zlozeni, po tleh. Prostora za 6 ljudi.

2. Prebivam v velikem stanovanju. Z lezanjem na hodniku in v dnevni sobi po tleh, lahko v spanec popeljem se dodatnih 10 ljudi (ali vec). Seveda, na voljo lahko dam samo surovo kvadraturo, vse ostalo si prinesete sami; razen punce na postelji, te imajo na voljo ves potreben luksuz.

3. Prebivam v velikem mestu. Za slovenske turiste je to pomemben faktor. Sam se spomnim, kako je bilo, ko sem sel prvic v mesto, ki ima vec kot milijon prebivalcev - Beograd. Ce se izrazim klisejsko - nepozabno. Tudi ce ste ze bili v velikih mestih - mesto na B. je vredno obiskati zaradi drugih 107 razlogov, ki bodo se navedeni.

4. Mimo okne moje sobe tece potocek. V bistvu gre za zleb, v katerem voda tece kot moski curek v pisoar. Ce imas mocno voljo, se lahko prepricas, da voda zubori kot gorski potocek; z mojo voljo mi je to uspelo.

5. V Berlinu so tri IKEA trgovine. Moje navdusenje nad Ikeo sem v prispevku iz dne 3. 3. ze prekomerno opisal, dne 4. 3. naj samo napisem: se vedno mi vsi izdelki dobro sluzijo.

IKEA izlet

Ko se nekam preselis, najprej naredis seznam nujnih potrebscin. V svoji teznji po racionaliziranju vsega seveda nisem bil izjema. Tako se je danes ob 11.00 pisana cetica odpravila proti svedski trgovini. Seveda, brez problemov ni slo, celo tako dalec smo prisli, da se je med potjo od nas odcepila svojeglava gruzijska delegacija. Se vidi, da jim v Zakavkazju multikulturnost ne disi; 'majo z njo same probleme. Dva Slovenca, dve Bolgarki, Kazahinja, Slovakinja, Makedonka in Americanka pa smo se brezbrizno prebili do modro-rumene kvadratne stavbe s pomocjo reklamne table '800 m nach Schweden'.

Kakorkoli, danes sem bil prvic v zivljenju v Ikei. To je treba dozivet. Najprej si zmeden in eno uro brez reda begas po trgovini, da te zacne boleti glava. Potem pa ugotovis, da imajo zemljevidi, ki so vsepovsod po trgovini, svoj smisel. Koncno sem se lahko predal brezcasnosti in praznil police.

Ikea je simpaticna iznajdba skandinavske verzije kapitalizma. Kupis posodo za solato, na kateri v eni sapi pise: "Product of Sweden; Made in China". To imenujem: 'iskreno manipuliranje'. O samem konceptu trgovine bi kot zaprisezen FDV-jevc lahko napisal doktorsko dizertacijo. Svedi so prebrisan narod - ko gres v Ikeo, vsaj v to berlinsko, moras iti skozi vse oddelke; tako so speljali pot, da ce hoces kupiti podstavek za baziliko, ki si jo dan prej kupil v enem od cenenih marketov, moras iti mimo brisac, kosa za papir, prta za mizo, posode za jutranji obrok müslijev, kozarcev in cejalnika za testenine - prisilijo te, da vse to kupis.

Takole, pa sem po ovinkih, tako kot to poteka v Ikei, povedal, kaj sem nakupil. S temi stvarmi se sele zacenja pravo zivljenje.

Umirjeno post-Ikein popoldne je zmotila WC-skoljka v stanovanju. A je kdo ze dozivel kaj tako nenavadnega - potegnes vodo, ta se izlije po keramiki, kotlicek se normalno napolni, za 2 minuti vse potihne, potem pa, sama od sebe, zacne voda iz kotlicka na vso moc tect dol po keramiki - to traja tri minute, potem pa se vse vrne normalno stanje. Vem, zveni aburdno, nerazumljivo in prenapihnjeno, ampak to so problemi, s katerimi se je, tudi sredi Berlina, treba soocati.

Ljubim Ikeo, ker te naredi srecnega - tudi ce ne verjames v njo in WC splakuje tvojo nesreco.

Ko pokazes, da si Balkanc

Seveda, ze v prvih 48ih urah sem sel cez vsa moja nacela. Ker so transport placali nemski davkoplacevalci (ce se ne veste, sem na petmesecni praksi v nemskem parlamentu), sem si privoscil spalnik. Sicer sem vedno zatrjeval, da sem klen hribovc, in da lahko spim tudi na trdih lesenih klopeh litvanskih vlakov. Ah, jebi ga (ups, mama, oprosti), sem si privoscil in za kazen dobil za cimra na vlaku pravega nemskega arbajterja, ki ni bil preprican, ali je Slovenija ze v EU ali ne.

Drug dokaz, da sem Balkanc: od glavne zelezniske postaje sem furiozno lavfal do Humboldtovo univerzo, da bi cimprej dobil kljuce od stanovanja. Kot dobro informiran osebek sem namrec vedel, da se z nekom stanujem v trisobnem stanovanju in da je ena soba neprimerno vecja. Na vrat na nos sem jo okupiral, ker je cimr Ceh 'zakasnio'. Ko je prisel, je zatrjeval, da on bi pa metal kovanec. No ja, Balkan, Vzhodna Evropa ... v Berlin je to vse isto 'dalec', 'manj civilizirano', vse to so kraji, kjer vode iz pipe ni primerno piti.

Mama, prijatli - kot je videti, sem srecno prispel v Berlin in si ze izboril svoj prostor pod Soncem. Zdaj pa zacnite veselo komentirati in pljuvati po meni.

Ponosem sem na to, da se Balkanc.