Dauerkleingartenkolonie

Zakaj jem japke z levo roko? Jaz sem ja levičar! Ta misel me je kot srh preletela včeraj, ko sem pešačil od faksa do postaje podzemne. Na pol požrto jabolko je presedlalo v desno roko, a se nisem dobro počutil. Tako sem ugotovil, da mi leva roka več pomeni, kot sem si kadarkoli predstavljal.

Mnogim je naslov prispevka neznanka. Z njim sem hotel prikazati najbolj presunljivo sposobnost nemškega jezika - sestavljati neskončne besede. Še veliko daljše besede je najti v nemški zakonodaji in za razumevanje mnogih bi bilo potrebno sklicati komisijo strokovnjakov iz več področij. Tale beseda, ki obsega 23 znakov, se dotika teme, ki je bila prejšnji teden aktualna v ljubljanskem mestnem svetu - vrtičkanje. Če poskusim z amaterskim prevodom, bi besedo prevedel takole: 'trajna vrtičkarska kolonija'. Ja, sem kar zadovoljen s tem prevodom. Vidite? Tri besede nastanejo! Obsegajo pa vse skupaj samo 2 znaka več, kot ena nemška beseda. Če pogledam sklepe ljubljanskega mestnega sveta iz 26.1.2009, je terminologija še nerazvita: "zemljišča trajno namenjena za vrtičkarstvo", "trajna območja vrtičkov", "območja trajno namenjena za vrtičke". Razumem, zakaj na občini niso uporabili besede kolonija - da ne bi župana obdolžili, da je tudi vrtičke koloniziral ...

Kaj vse se v življenju zgodi!

Pravkar se je začel smuk v Kicbilu. Krepki mladi možje se spuščajo po strmini, nekateri bodo zaslužili tisoče in slavo, druge bodo bolele stegenske mišice, nekateri pa bodo doživeli pretres možganov. Slednjega si ne želimo, zahtevamo le spektakel, ne pa krvi.

Ker je smučanje nevaren šport, jaz prostočasje raje preživljam v vsakdanjem življenju. Če na pravilen način odprete oči, skriva vsakdanjik svoje posebne trenutke. Danes zjutraj sem doživel dva; fotografija ponazarja objekta, ki sta povzročila poskok mojih misli.

Žarnica je žarnica. Preprosta - malo železa, stekla, notri pa žička, za katero vemo, da mora biti v enem kosu. Žička se je zjutraj ob 6.55 pretrgala. Previdno odšraufam in zašraufam novo. Ne gori. Še vedno se moram po sobi orientirati v luči, ki jo seva TV-ekran (Australian Open). Poskušam odšravfat žarnico. Zgodi se to, da železni del ostane zasidran v luči, stekleni del pa je pristal na fotografiji. Sedaj imam konceptualni problem, kako se lotiti izziva, s katerim se v življenju še nisem spopadel.

Jajca so jajca. Ker si študent, ne gledaš na humanost obravnave kur, ampak kupiš najcenejša, ki so jih znesle kure, ki hirajo v miniaturnih kletkah. Ker se ti mudi nazaj v sobo použiti zajtrk (mleko je že napojilo ovsene kosmiče, rozine in banane), pozabiš preveriti, če so vsa jajca cela. Tako pristane trojansko jajce s počeno lupino na fotografiji. Misli so spet zaposlene - ali me je kaznovala višja zelena sila ali pa na notorično pozabljanje, da so malenkosti tudi pomembne.

Ravnokar je en'ga smukača izvrglo v mreže. Grem gledat, ker postaja zanimivo ...

Novi šefe na vrhu sveta

Pa ga imamo. Novega predsednika Združenih držav Amerike. In že prvi dan se mi smili. Inavguracija s svečano prisego, sprehod do Bele hiše, mahanje, smehljanje, rokovanje, branje osebnega pisma, ki mu ga je v predalu pustil prejšnji predsednik in še in še. To je naporno in zato se mu je malo zafecljalo že na začetku, ko je izgovarjal prisego. Ni lahko stati pred svetom in govoriti prihodnost, tudi jaz bi malo klecnil.

Karkoli napišem o enkratnosti dogodka, pomembnosti barve kože in vznesenosti množic, bo vse napisano tako, kot na neštetih drugih mestih v skurilnem medmrežju. Danes vsi pišejo o tem. Če napišem, da imam solze v očeh ali pa da godrnjam zaradi tega, ker je nekdo pač postal predsednik Amerike - "Vse, vse smo že prebrali, ljubi Primož!" boste dejali.

Ker ne morem nič več napisati, naj še enkrat izrazim sočutje do novega predsednika, ker bo v prihodnja štiri leta bolj malo spal ...

Črna žalost

Včeraj sem prejel novico, ki me je spravila v globoko žalost. Umrla je naša pesa Taja. Velika prisrčna pasja dama, ki je živela brezskrbno in srečno življenje. Ko sem bil za božič doma, je bila še vsa živahna, potem pa je podlegla bolezni.

Za vedno mi bo ostala v spominu kot tista, ki me je prva pozdravila, ko sem ob petkih prišel domov iz Ljubljane. Vedno je tako mahala z repom, da sem mislil, da si ga bo zlomila. Neizmerno rad sem jo imel.

Boli, da nisem doma, da bi ji rekel adijo, ona pa bi še zadnjič pomahala z repom.

Moja žalost je tako črna, kot je bila črna Taja.

Zadnja dogajanja v mojem življenjskem okolju

Dve pomembni zadevi sta se zgodili danes. Obe bom na kratko opisal, v nekaj črtah. Potem pa bom še nekaj napisal o študiju, ki je sicer osnovni namen mojega bivanja v mestu na B.

Prvič, odkar sem oktobra v Berlin iz Slovenije pripeljal hladilnik, sem ga spucal. Izključil, vanj postavil posodo s toplo vodo. Naredil sem tako, kot to doma dela ati. Vedno sem se spraševal, zakaj to pri nas dela ati? V času ogrevanja sem si skuhal kosilo. Ker sem zopet skuhal špagetov za dve porciji, sem po zaužitem zaspal in se po pol ure zbudil v luži. Ja, hladilnik je spustil dušo, predvsem pa njegov zgornji del, ki je v dolgih zimskih mesecih dobil debelo ledeno brado. Nič hujšega, hitro sem odpravil nastalo škodo, vse je po starem, samo tepih si še ni opomogel.

Druge pomembne zadeve pa me je sram. Kaže namreč na moj neozaveščen odnos do okolja. Danes sem ugotovil, kako na WCju v straniščno školjko samo na kratko spustiš vodo. Skoraj tri mesece sem vsak dan megalomansko zapravljal vodo, ker nisem razmišljal izven škatlice, kako bi to bilo možno postoriti. Vedno je pljusnilo vse, kar se je nabralo; šele danes sem osvojil vse tajne mehanizma. Zadeva je morebiti malenkostna, a jo jemljem skrajno resno. Kaže na to, da se nisem sposoben hitro odzivati na različne kulture. Ne znam razmišljati dovolj inovativno. Ne upam si preizkusiti novih drznih poti do uspeha. Ali pa si preprosto ne znam vzeti dovolj časa za reševanje problemov malih ljudi, kar je tudi skrajno slabo ...

Študij. Sedaj sem sredi najbolj napetega obdobja, ki bo trajalo do srede ali konca februarja. Na vrsti so tri predstavitve v 'razredu', ena v angleščini, že absolvirana ta ponedeljek, dve pa v nemščini. Dober adrenalinski test, predvsem v nemščini poglobljeno govoriti in razpravljati o metodologiji v družboslovnem raziskovanju. Obenem poskušam čim bolj aktivno spoznavati rusko zunanjo politiko ter odnose med EU in Rusijo, kar bo tudi okvirna tema moje magistrske naloge. Če že znam rusko, je to treba tudi izkoristiti.

Toliko o resnih in malo manj resnih dogajanjih.

Naivnost človeškega bitja

Ko človek vstane ob 6.59 v soboto in prelistava internet, prebere marsikatero tumarijo. Ali so vse resnične ali ne ni važno, glavno je, da mi dajo misliti. Tako je bilo tudi pred nekaj minutami, ko sem prebral novico o naivnem roparju. Ta naj bi s pištolco vstopil v banko in tako, kot to vidimo v vzgojnih filmih, oropal banko in odšel. Vse lepo in prav, 33.000 evrov, pravijo. Čez nekaj minut se je vrnil v banko, tokrat brez maske, a z istimi kriče rdečimi adidaskami. Hotel je položiti denar na račun, da bi pokril svoj limit. Hop, cefizelj, v keho z njim!

Človeška bitja smo neizmerno zanimiva! Smo pametni, neumni, naivni, pogumni, nepredvidljivi, prilagodljivi, trmoglavi, ljubeznivi, prepirljivi, okroglolični, bedasti. Človeki smo vse in to nas bo spravilo na kant. Če bi počeli eno stvar, v naravi opravljalo eno funkcijo, bi prelestno živeli in ne ugonabljali deževnikov s kislim dežjem. Tako kot ostala živa bitja - zasedajo mesto v prehranjevalni verigi in se ne trudijo razmišljati, kako izstopiti iz logike 'pojem-bom pojeden, vmes pa naredim potomce'.

Ljudje mislimo, da zmoremo vse, pišemo romane, znanstvene razprave, recenzije, organiziramo sejme in se jezimo, če pločnik ni očiščen snega. Naivni smo v naših malih srečah in jezah.

Ob 6.59 vstanem zato, da lahko ob 7.00 preko interneta poslušam slovenska poročila. Hrepenim po naivnosti.

Novice iz Nemčije in kaj hočem v življenju

Tokrat ne bo ene rdeče niti (kot da je kdaj že bila), ampak bom povzel dva dogodka, ki vznemirjata moj ne-um v letu 2009.

Malo mraza pa smo že tam, kjer ni muh. Včeraj zjutraj je bilo -16, danes -15. Berlinske kosti že dolgo niso občutile sibirskih temperatur. Mnogi Rusi bi se smejali, daleč za Uralom se pri -50 ne pritožujejo. Temperatura okoli -20 je znanilec poletja. Berlinci pa so mehkužci in nepripravljeni. Malo stisne mraz pa jim pol vlakov za javni promet zmrzne. "Zaradi vremenskih razmer pride naslednji vlak predvidoma šele čez 23 minut". Vremenskih? Sonce sije, snega je komaj za vzorec. Moja najljubša ulična teorija je, da so vlaki primrznili na svoj parkplac. Ah, nemška tehnologija ... Tudi s snegom Berlinci niso na ti. Včeraj zapade 10 cm snega, danes so vsi pločniki poledeneli. Z grozo sem na ulici pred domom opazoval žensko, ki je zaradi padca utrpela tako hude telesne poškodbe, da so morali priti rešilci z vključenim viju-viju. Sedaj si v strahu za moje telo prizadevam stopicljati nežno.

Tudi bogati niso vedno srečni. Vedno sem bil prepričan, da bogastvo in slava prineseta dobre prijatelje in zagarantirano srečo. Včeraj je pred vlak skočil nemški podjetnik, eden iz sto najbogatejših ljudi na svetu. Pod vlak se ni vrgel zaradi neizmerne sreče, ki mu jo je bogastvo prineslo, ampak zaradi načetih živceh in izgubljenih milijonih v času finančne krize. Ni dobro obrekovati umrle, a glede na to, da je lastnoušno prisluhnil zvoku vlaka v tračnicah, je zame tele. Slovenski ata Bavčar je zadosti kreposten bedanec, da se pod vlak ne bo vrgel. Mogoče bo samo kakšno prodano pumpo zažgal in potem špekuliral naprej. Jaz raje ostajam pri preprosti, dosegljivi in nešpekulativni računici: šiht, avto, žena, otroci, v soboto in nedeljo pa gledat šport po televiziji ali pa iti s kolegi na pir.

Novoletna jelka in rdeč dedek mraz

Začelo se je leto 2009. Božič je za nami, novo leto prav tako. Danes je nedelja, jutri se nadaljujejo študijske obveznosti. Po dvetedenski pavzi nadaljujem z branjem romana 'Bratje Karamazovi', v ruščini, in prelistavnjem študijske literature. Še pred tem sem na prvi dan tega leta zgroženo ugotavljal, da mnogi Nemci novoletne jelke na ulico zmečejo še zmačkani od skoka v novo leto. Novoletne jelke kot spodrezane Sneguljčice na ulicah pred bloki in stanovanjskimi hišami čakajo na deportacijo. Imelo me je, da bi najlepšo posadil na ramo in z njo za nekaj dni delil mojo sobo. Ne! Nemških izvržkov ne bom imel, saj imam v sobi, na televiziji na hladilniku, pristno slovensko hribovko. Ko sem bil doma sem v roke vzel žago in se odpravil v gozd. Doma smo do letos vedno sekali smreke. Jelke so se nam smilile, kerjih je občutno manj. Letos pa smo posekali jelkin podmladek, eno jelko postavili v dnevni sobi, ena pa je prepotovala 1000 kilometrov na sever. Zdržala bo vsaj še kak teden, ne bom je metal na cesto tako hitro kot Nemci, ki hitro opravijo s prehodom letom in zadihajo na novo, brez jelkice.

Leto 2009 sem doživel na eni visoki strehi v centru Berlina. Pravijo, da je bilo v Berlinu najbolj pestro v Evropi. Na ulicah naj bi se zbral milijon naroda. Pokalo je po celem mestu, skoraj na vsakem križišču so se do 2. januarja zjutraj valjali ostanki raket in druhij pokalic. Večinoma so proizvedene na Kitajskem. Kolega Kitajec preko hodnika pravi, da tudi v podjetjih, kjer jih proizvajajo, rado poka zaradi nizkih varnostnih standardov. Vesel sem bil, da sem bil na strehi in se nisem potopil v množico. Razgled je bil čudovit, misli malo manj, saj ob pokanju in viju-viju prve pomoči in gasilcev glava porodi misli o norosti človeške vrste.

Saj je dedek mraz bel, a ne? Ruski original je ponavadi rdeč, bel je redko.