Približujemo se ničli

Neverjetno, ampak res - po skoraj dveh mesecih nenehnega mrzlišča se bližamo ničli. Sedaj je večer in samo minus šest. Jutri obljubljajo  ničlo. To bo neverjeten dogodek. 

Mraz, suh zrak in škripajoč sneg so fajn kombinacija. To je prava zima. Samo sedaj je že čas za spremembe. Želim si plundro, ker ta bo potrebna, da bi se prebili do aprilskega blata in dalje do majskega oživljenja.

Prav fajn je, da imamo (tako v Sloveniji kot v Rusiji) štiri letne čase. To pomeni, da imamo relativno redko razlog, da nam je dolg cajt zaradi vremena. Kakšen dolgčas je živeti na ekvatorju! Tam je skozi isto. Pozitivno je le to, da porabijo najmanj pol manj za obleke, saj lahko skozi nosijo iste kratke hlače.

Kaj delati?

-27 °C. Primož se boji mraza, zato bo cel dan ostal v zaprtem prostoru. Kaj delati? Pred štirimi dnevi sem naredil zadnji izpit. Od 1. septembra je bil to moj cilj, ki je strukturiral vsakdan. Pred sabo imam list papirja, na katerem je napisano, kaj moram narediti v prihodnjih dneh, mesecih. Kaj je sedaj cilj? Kam moram usmeriti svojo energijo? Zato ker nimam definitivnega odgovora, predolgo posedam za računalnikom in razmišljam o tumarijah. Zakaj so Rusi za mnoge kolektivne športe prevzeli tuja imena?

Rokomet - gandbol (гандбол)
Nogomet -futbol (футбол)
Odbojka - volejbol (волейбол)
Košarka - basketbol (баскетбол)

Priprave na zadnji izpit

Staro novo leto

Danes je staro novo leto. Do revolucije leta 1918 je v Rusiji veljal julijanski koledar, ki zaostaja za nasim, gregorijanskim. Komunisti so sicer preklopili na gregorja, a se dandanes nekateri praznikov zeljni Rusi praznujejo staro novo leto iz 13. na 14. januar.

Ker sem (tudi) del ruske druzine, na mizi ze caka penece vino. Po kozarcku pa hitro spat, saj je januar cas izpitov.

Ruska zima, ruski sneg, 1.1.2010

Video: Tako zveni ruski sneg v Moskvi. Temperatura: med -10 in -15 °C.

Slike: Tako zgleda ruska zima v Moskvi. Sami Rusi pravijo, da za novo leto že dolgo ni bila tako lepa.

Priprave praznične mize

Tako izgledajo priprave praznične mize v Rusiji. Peljali smo se na tržnico in kupili meso ter zelenjavo in sadje.

Kar smo kupili je sledeče:

- celi puran,

- dve celi kuri (eno smo do zaključka redakcije že pojedli),

- 5 govejih jezikov,

- ena svinjska noga iz katere bomo naredili jed, ki je 81 % Slovencev ne bi jedla. Spominja na žolco. Noga se kuha 6 ur, potem meso razkosamo na male koščke. Te prelijemo z vodo, v kateri se je vse kuhalo. Nastane žele, zadevo je mogoče hraniti v hladilniku in jesti več dni.

- 2 različna kosa svinsjea mesa (to je za mene, ker sem absolutni ljubitelj),

- riba smuč,

- gnjat,

- 4 kakiji. Tega sadeža je sedaj v Rusiji polno (uvoz iz Kavkaza in Srednje Azije) in jem jih vsaki drugi dan,

- čebula.

To seveda še ni vse. Treba se bo dobro pripraviti, saj Rusi začnejo praznike 1.1., končajo pa jih 10.1.

Kje je božič?

Moskva, 25. decembra 2009. Štiri stopinje plusa. Sneg ni več bel, ampak siv, mestoma črn. V domovini poplave. Takšen čuden božič.

Človek ta dan po tradiciji preživi z družino. Jaz sem moral iti na faks, da bi mi zapisali oceno v indeks. Pa so mi rekli, naj spet pridem v torek (beri: Vesel božič!).

Kljub vsemu je relativno prijeten in miren božič. Predavanja so se včeraj končala, sedaj me čakajo samo še trije izpiti januarja. To pomeni, da lahko preberem zadnjih 100 strani "Vojne in mira" v miru - to mi je še ostalo od septembra, ko sem ga prenehal brati.

V sredo, 23. decembra 2009, sem prvič v življenju kupil novoletno smreko. Obup. Vsako leto sem v roke vzel sekiro in žago in jo posekal lastnoročno. Zastonj - iz državnih ali sosedovih logov. Tokrat pa je bilo zanjo treba odšteti 18 evrov.

Minus 24

Sneg skripa pod nogami.

Kljucavnice avta zamrznjene.

Moja zena ne hodi na ulico, ce je nizje minus 18.

(Tega ne bom nikoli razumel, saj je Rusinja!)

Na cesti vsesplosen led.

Ob vdihu se v nosu lepijo dlake.

(Govorijo, da se pri -30 lepijo tudi trepalnice).

Potepuski psi so se skrili ali pa ...

Cicoti pol ure prizigajo svoje Lade.

A Rusinje se vedno v visokih petah.

Veseli november

September, oktober, november - vec kot pol semestra je za mano. Ze septembra smo orng zaceli, stopnjevali v oktobru in novembra prisli na najvisjo stopnjo zaposlenosti, ki je vodila v tipicno stanje:

- premalo spanja,

- premalo pocitka,

- jes/zres dvakrat na dan, ker cez dan nimas casa,

- neukvarjanje s sportom,

- zanemarjanje bloga,

- zanemarjanje komunikacije s prijatelji in druzino,

- sparanje z denarjem (ker ga nimas casa porabiti),

- redka zemenjava nogavic.

Cez teden sem dopoldne delal prakso, popoldne studiral, ob vikendih pa sem prenavljal stanovanje. Sedaj obvaldam sledeca gradbena dela:

- polaganje laminatov,

- ravnanje sten (sicer niso najbolj ravne, a se da preziveti),

- lepljenje tapet,

- pleskanje sten in stropa,

- vrtanje lukenj v stene raznih kvalitet,

- uravnavanje betonskih tal z ulivanjem betona,

- montaza plosc Knauf,

- asistiranje pri vodovodnih delih

- asistiranje pri montazi vrat.

Mogoce bi se lotil tudi polaganja ploscic, a za to rabi clovek veliko prakse, da jih postavi ravno. Edino, kar se ne bi lotil: elektrika. Pravi Slovenc - vec kot sam naredis, vec veljas!

V cetrtek se je koncalo - v dveh dneh sem imel tri prezentacije v ruscini, koncal sem s prakso, v stanovanju sem do konca polozil laminate in pobelil stene.

Kako smo igrali nogomet

Danes je bila nogometna tekma. Avto sem pred tekmo parkiral stran od stanovanjskega bloka - kaj ves, mogoce se najde kak razjarjen Rus iz nasega bloka pa mi prereze gume. Kot kaze je to bilo odvec, saj smo izgubili.

Ampak kako smo izgubili! Ruska komanda je potrebovala nekaj casa, a ko se je sprostila, je zalaufala. Prvi gol. Polcas (cas za WC). Drugi gol. Da bi se umiril in pripravil na poraz, sem sel v drugo sobo, se vsedel za racunalnik in prebral novicko o podpisu sporazuma za gradnjo plinovoda Juzni tok po slovenskem ozemlju. Umiril sem se in se vrnil. Rusi so igrali, nasi poskusali. Zamenjava Slovenca st. 1, zamenjava Slovenca st. 2, zamenjava Slovenca st. 3. Udarec - obramba - Slovenec z dolgimi lasmi in koroskim priimkom zabije gol.

Po podpisu sporazuma sta se predsednika vlade odpravila na stadion. Po vsakem golu je kamerman pokazal oba predsednika vlade. Po ruskih golih je ruski predsednik vlade se se bolj udobno namestil na (verjetno oblazinjenem) stolu, cez lica se je razlil zadovoljen nasmesek. Ko so Slovenci dali gol, je slovenski predsednik vlade skocil v zrak, skoraj potancal ruskega predsednika vlade, objel najblizjega Slovenca in se zarezal, kot da je slovenska komanda zmagala finale svetovnega prvenstva. Ko je bila tekma koncana, je zopet pokazalo ruskega in slovenskega predsednika vlade. Ruski: nevtralna politikanska drza. Slovenski: preseren, kot da je spil dva pira in pogledal pod kiklo kelnarci na vaski veselici.

To je prisrcna mentaliteta malega naroda. Vedno se veselimo, ko v cem uspemo, ko imamo v lasti kaj nenavadnega, ko dosezemo kaksne rekord ali ko nas ne zamenjajo s Slovasko. Pa je vseeno, al gre za Pahorja, Janso, Danila, sosedovega Tonca ali Petrnikovo Pepo. Vsi bi skocili in pohodili Ruse.

Skoda, da so za mednarodni prenos, ki je bil pokazan v Sloveniji, snemali kamermani, ki jih je zanimal samo nogomet in predsednikov vlade v kljucnih trenutkih niso pokazali.