Kako se isce stanovanje

Do 31, julija sem v Berlinu. Od oktobra sem v studentskem domu in te dni se dogaja velika nevsecnost - zapirajo ga. Zato se moram nekam preseliti za en mesec. Ena moznost je kombiniranje razlicnih prijateljev - pri vsakem prespati nekaj dni in tako sflikati mesec. Glede na to, da je najbolj napet mesec leta, sem se odlocil, da najamem stanovanje za mesec dni. To je bila prava dolgocasna dogodivscina:
21. 6.: mrzlicno iscem po internetu, kje so stanovanja. Aha, eno lepo stanovanje, poceni. Se vsedem v podzemno in odpeketam proti stanovanju. Na zacetku ogleda ugotovim mojo napako - narobe sem prebral, oddajajo samo eno sobo in ne celega stanovanja. Tako se pridobiva izkusnje in ostri oko ob branju angebotov. Prijazna nosecnica bi me takoj vzela, a bil sem obvezan odkimati.
22.6.: Ogled drugega stanovanja. Tokrat je ustrezalo - celo stanovanje, relativno dober plac v mestu (kot ce bi v Ljubljani zivel na polovici poti med klinicnim in trznico Moste). Samo WC je na hodniku, ampak v redu, se vsakokrat prezracis, ko gres na potrebo.
23.6. Javijo mi, da lahko imam stanovanje pod pogojem, da tam trenutno ziveci reziser odpotuje v Madrid. Dobri obeti.
24.6. Javijo mi, da ne odpotuje. Obetov ni.
25.6. Zopet iskanje. Aha, nekaj bi lahko bilo. Ogled. Prijazna gospa je navdusena, jaz pa malo manj - oddaja namrec dve sobi, eno bi pa obdrzala zase, za vsak slucaj, ce se ji bo zahotelo pricapljati iz njenega drugega stanovanja. Afra ali Tarbula?
26.6. Internet, targetiram se dve stanovanji.
27.6. Ogled stanovanja. Njegovi napaki: prijazen cesko-nemski par ga oddaja sele od 17. julija, ponoci so slisni tezki vlaki, ki se vlacijo mimo po bliznji zelezniski progi. Dobra stran: prijazen tolsti macek.
28.6. Tole je zadnje. Ce ne bo slo, vzamem macka in do 17. korakam od kolega do kolega. Stanovanje je super, cena malo manj, a vseeno, ko mi po dveh urah cakanja javijo, da je moje, je dan polepsan, misli pa koncno osredotocene na studij.

Kar me je presunilo pri vseh petih ogledih - povsod bi me sprejeli. Verjetno so si mislili: en mesec ga se lahko trpimo, potem pa ga tako ali tako nikoli ne bo vec ...

Črešne, ve moj bog

Vceraj se je zacelo poletje. V Berlinu je bilo tudi cez dan hladno, okrog 15 stopinj, popoldne se je pomlad dolgo poslavljala s silnim nalivom. To je bil v zadnjem tednu prvi dan, ko nisem pojedel kilograma cesenj.

Ob studentskem domu rastejo tri cesnje. Naravne berlinske cesnje odlicno rodijo. Cel studentski dom bi se lahko nekaj dni samo s peckami prehranjeval. Vendar se prehranjujem bolj ali manj sam. Dom bodo namrec konec junija zaprli in notri nas je le se pescica studentov. Od teh, ki so ostali, je mnogo Kitajcev, in pravijo, da se Kitajci bojijo visine. Tako sam osvajam najvisje predele cesenj in se naslajam.

Kdor je zasadil cesnje, je bil zelo pameten. Tri cesnje - tri razlicne vrste z razlicnim obdobjem zorenja. Do 30. junija, ko se tudi jaz izselim iz studenta, mi bodo cesnje rasle preko glave in jih bom imel zadosti za eno leto. Vrnil se bom k jabolkam - teh lahko pojem neskoncno in jih se nimam zadosti.

Sreco imam, da sem vnet in zaprisezen sadjejed. Zato mi pecke v zelodcu ne naredijo hudega ...

Kje je internet?

Brez interneta ni bloga, tako kot brez pira ni nemskega nogometnega navijaca. Ze od 4. maja se ubadam s problemom, da se je iz studenta odselil Kitajec, preko katerega sem imel brezzicni internet. Visok in suh , vsak dan je igral badminton in pink ponk, njegov internet je deloval bolj pocasi, a bilo je zadosti za prezivetje.

Bolje, da nimam interneta! Tako doma ne stolu kot kura na zlatih jajcih, ampak grem pod prisilo na sprehod. Na pir ne grem, ker dalec okoli ni nobene gostilne.

Sele po enem mesecu vsakodnevne vecerne internetne abstinence se spomnim, da lahko tudi zvecer v primeru nuje ali pretirane nervoze posezem po internetu. V pisanih karirastih kratkih hlacah, umazani majci, ki je na pol zatlacena v hlace, v copatih ter z racunalnikm v roki se vsedem v avto. Peljem se tri minute poleg hise, v kateri zivijo ljudje, ki mislijo, da sem iz Slovaske, ker je na avtu nalepka 'SLO'. Nagnem naslonjac sedeza, prizgem racunalnik in lovim brezzicno omrezje. Nikoli ni problema, saj je v blizini Fakulteta za geologijo, ki je tako za nekaj minut vir mojega navdiha. Ko je baterija racunalnika prazna ali pa je ura cez polnoc, racunalnik zaspi, jaz pa se odpeljem nazaj ter s svezimi novicami pomirjen sladko zaspim.

Konj, jahac in doping

Vceraj sem zastrigel z usesi, ko sem po radiu slisal razpravo o dopingu v jahalnem sportu. Taksnem, kjer konji s svojimi jahaci skacejo cez ovire. Pravijo, da je to tudi olimpijski sport.

Moja glava je takoj proradila. Potreben je bil pristop thinking out of the box, ce prevedem: razmisljanje izven kiste. Tekac na 100 metrov se dopingira, ga dobijo, in, hops cefizelj, je ze na zatozni klopi. Kaznovan, ponizan, odstranjen s tekmovanj. Kaj pa konj? Kaj lahko konj naredi, da ga ne bi zlorabljali? Naj mar vedno poklice veterinarja, da pride kontrolirati, ko mu trener prinese oves in ponudi galono vode?

Kdo naj bo kaznovan, ce ima konj povisano vrednost hemoglobina (nisem preprican, da konji sploh imajo hemoglobin, samo uporabljam izrazoslovje iz peciklarstva)? Konj ni nic kriv, saj ni mogel sam kupiti opojnega zrnja. Njegov hrbtni prisesnik med tekmo je mogoce tudi nedolzen, saj verjetno ne spi s konjem, da bi vedel, kaj vse so mu dali za pozobat. Trener, morda je on krmil nebogljeno zivad s pilulami? Mogoce je bila Fata cistacica, ko je na kompost odnasala konjske fige?

Vec vprasanj kot odgovorov. Vseeno upam, da sem vam dal misliti, saj ni vseeno, kdo pije, kdo placa.

60 let Nemcije in 15 minut spanca

23. maja so Nemci praznovali. Pred sestdesetimi leti je bila na ta dan ustanovljena Zvezna republika Nemcija s svojo ustavo imenovano Grundgesetz (temeljni zakon). Res je, nekam cudno ime ima. Zakaj ne ustava, kot je sirom po svetu? Pred sestdesetimi leti je bila Nemcija po vojni razkosana za stiri cone, ki so jih nadzirali zavezniki. Na vzhodu so vladali Rusi, na zahodu s skupnimi mocmi Americani, Francozi, Britanci, vsi pa so se bali, da bi se tretji Rajh ponovil. Gledajoc rusevine so se vsi bali novega Hitlerja kot hudic kriza. Nihce ni vedel, kaj bo s to prekleto Nemcijo. Zato ustava ni ustava, ampak temeljni zakon, ki naj bi vsaj za nekaj let omogocil normalno delovanje drzave oz. njenega zahodnega dela, potem pa naj bi ga nadomestila ustava, ko bo bolj jasno, kako in kaj. Temeljni zakon je postavil dober temelj, ki se zdaj stoji. Obenem pa je tudi postal izvozni hit (Exportschlager), ki smo se ga tudi v Sloveniji posluzili, ko smo pisali ustavo. V Nemciji redko izrazajo svoj ponos, ampak tokrat so se vsi hvalili, kako dobro 'ustavo' so spisali.

Nemcija praznuje 60 let, jaz pa jamram, ker sem navajen, da vsak dan popoldne zaspim za 15 minut in se potem zbudim kot nov. Vse lepo in prav, samo problem je, ce do svojega spanca ne pridem. Okrog treh popoldne se moje delovne sposobnosti zmanjsajo in ce v tem casu pojem se eno mastno lazanjo, potem se zmanjsajo na minimum. Ce si odtrgam samo 15 minut, se prebudim kot nov, ce pa ne, sem do vecera kot megla. Moj cilj v zivljenju je, da bom imel na sihtu svojo pisarno z udobnim naslonjacem ...

Kako je Berlin fajno mesto

Moja dvotedenska abstinenca ima razloge. 6 dni sem bil v Sloveniji in imel toliko dela, da sem komaj utegnil spati. 3 dni sem imel v Berlinu na obisku stiri Slovenke, katerim je bilo treba pokazati mesto. Vse te dni sem se ukvarjal z mislijo, kako je Berlin fajno mesto.

Kako ves, ce ti je mesto vsec? Zivis v njem najmanj en mesec in ce ti je se vedno z vsakim dnem bolj vsec tudi potem, ko obredes vse turisticne znamenitosti, potem je mesto fajn. Ko posedas na ulici v kaficih ali polezavas na lezalnikih na mivki ob reki Spree. Ves, da ni slabo. Na zalost sem taksno tele, da si redko karkoli privoscim. Samo mojim mozganom privoscim intelektualni napor. Zakaj?

Zopet pisem brez kljukic nad c z in s. Od 5. maja ob 11.30 nimam vec interneta doma, ker se je izselil Kitajec, preko katerega sem lovil brezzicje. Dobro to! Tako bom v najbolj napetem delu studija 'prisiljen' brati, brati in brati. Do konca julija bo napeto, brez predaha. Upam pa, da si bom uspel kdaj vtrgati uro in pol za posedanje v kaficu, pogovor s prijatelji ali opazovanje mimoidocih.

Praznik dela - dela prost dan

Vse najlepše ob prazniku dela! Naj zastave plapolajo! Naj se plače višajo! V Berlinu ne talajo rdečih nageljnov, imajo pa demostracije. Demonstrirajo levičarji, kontra-demonstrirajo desničarji. Sprehod po Kreuzbergu na predvečer praznika omogoča vpogled v barvitost levičarjev, ki demonstrirajo. Neizmerno pisani so. Sindikati demonstrirajo za lepše plače in humane delovne pogoje, anarhisti demonstrirajo proti vsemu. Proti čemu demonstrirajo punkerji in metalci? Ne vem.

Berlinske demonstracije so prostorko paradoksalne. Potekajo v Kreuzbergu, predelu mesta, kjer živijo alternativneži, Turki in študentje. Ne prepričuje prepričanih! To lahko razumemo na dva načina - ne prepričuj ljudi v tisto, kar sigurno ne bodo nikoli verjeli. Nasprotna interpretacija: ne prepričuj tiste, ki so v tvoj prav že prepričani. Iz te zapletene filozofije sledi, da nima smisla prirejati levičarskih demonstracij pred vlado in parlamentom - ti osebki so že okuženi. Prav tako ni smiselno paradirati po Kreuzbergu in strašiti mlade Turkinje z rutami.

Demonstracije naj potekajo na nevtralnem terenu! Na podeželju, med polji oljne repice. Oljna repica ni a priori ne za ne proti. Oljna repica je torej idealen objekt prepričevanja. Ne, ne bo šlo. Na prostem jih zasačijo neonacisti, z obritimi glavami se bolje znajdejo kot pa levičarska mestna srenja.

Neonacisti - to so volovi z odrezanimi možgani.

Alergija - to ni nič

Recimo, da je april mesec za pisanje o bolezni. Prijetneje bi seveda bilo, če bi pisal o lepem berlinskem vremenu in nasmejanih ljudeh, ki grilajo v parkih nemške klobasice.

Proti moji alergiji sem dobil sprej za nos in tablete. Sprej pridno vsako jutro potresem in ga, točno po navodilih, uporabljam. Glava sklonjena za 45 stopinj, z levo roko v desno nosnico, z desno roko v levo nosnico. Dvakratni brizg v vsako nosnico. Za tablete je dohtar rekel, da jih vzamem v primeru, če sprej ne bo pomagal. Jaz pa tablete ... sem jih kar pustil v predalu, čeprav sprej ni doprinesel k popolni svobodi od kihanja.

Moja alergija je mačji kašelj v primerjavi s tem, kar bi lahko postal virus svinske gripe, ki je v Mehiki zahteval že več deset življenj. V Mehiki vlada obsedeno stanje, po svetu raste bojazen, da bi se gripa lahko prelevila v pandemijo. Zadnja pandemija, španska gripa, je ob in po koncu prve svetovne vojne pobila več ljudi, kot smo jih uspeli v vojni pobiti ljudje sami.

Ne bomo ugnali narave v kozji rok! Ljudje smo del nje in četudi jo poskušamo krojiti po naši volji, nam ne bo uspelo, saj smo njeni ujetniki. Ko ji bo prekipelo zaradi človeške nadutosti (vem, tudi jaz sem nadut, ko se z avtom peljem čez pol Evrope in si pri tem žvižgam), bo nas izvrgla in noben let na Luno nam ne bo pomagal.

Preklete prekle breze!

Takole. Vedno se kaj dogaja in ne gre vedno za razveseljujoče dogodke. Dva meseca že kiham in frcam. Na začetku je vladalo prepričanje, da gre za manjši prehlad. Po dveh mesecih sem sklenil, da je najverjetneje alergija. Alergija na celulozo, to bi si želel, bi lahko kar zaključil s študijem.

Grem k zdravniku. Na levo laket mi nakaplja brezbarvne in svetljo rjave kapljice. Ugotovi, da sem alergičen na cvetni prah leske, jelše, bukve in breze. Breza! Ta me je najbolj prizadela! Tako jih ljubim, ko šumi njih zlato listje v neposredni okolici mojega hribovskega doma. Sedaj pa sem jih prisiljen tudi sovražiti, saj onemogočajo normalen potek mojega življenja. Tako blizu sta si sovraštvo in ljubezen! - stara modrost, sedaj tudi empirično dokazana.

Letos se ne bom več obremenjeval, saj bo čez dva tedna konec spomladanske sezone. Naslednje leto pa se bo lev v meni oziroma v mojem nosu zopet prebudil ...

Javni potniški promet in medved v prestolnici

Ljubljano in Berlin povezujejo medvedi. V Berlinu so ga postavili v grb in jih postavljajo na ulice. Plastične seveda. V Ljubljani pa se medved sprehaja. Danes zjutraj je to bila ena najpomembnejših novic na slovenskih spletnih novičarskih portalih. Ne, ni pobegnil, so hitro sporočili iz živalskega vrta. Torej se je po Rožniku sprehodil pristni kočevski medved na poti na severo-zahod. Pazite! Mogoče se bo sprehodil do počasi prenavljajoče se opere. Ali pa bo na slovenskem zunanjem ministrstvu povprašal, če se lahko sprehodi na Hrvaško. Mogoče se celo ojunači in pokaže na Prešernovem trgu, saj v lahnem drncu iz Rožnika potrebuje samo deset minut!

Tako je to na vasi.

Začel se je drugi semester. Spet bom samo za knjigami. Tokrat imam en seminar tudi na Humboldt Universität, ki je najstarejša berlinska univerza, locirana v centru. To, da je v centru, ima svoj čar, a pa tudi svoje slabosti. Iz seminarske sobe skozi veliko okno od blizu spremljamo tri različne vrste javnega potniškega prometa. Tramvaj v višini ramen in skoraj na dosegu roke, vlak S-bahna v smeri Alexanderplatz in Zoologischer Garten, vsakih deset minut pa se gosposko počasi pripelje in odpelje tudi vlak Deutsche Bahn.

Tako je to v mestu.