Vsi delajo spiske. Slovenski, avstrijski, nemški, srbski, ruski - vsi radiji govorijo o dogodkih, ki so zaznamovali leto 2008. Seveda, na vse spiske je prišla finančna kriza, čeprav je bilo do sedaj več rečeno kot storjeno. Ampak ni se za bati, če naši voditelji delajo takšno paniko, jo bodo znali tudi rešiti, saj izgleda, da so s svojimi milijardami do zob oboroženi. Nekaj slabše so oboroženi tropi kobilic v podsaharski Afriki.
Jaz bi tudi rad naredil listo, pa sem si na žalost pozabil zapisovati vse dogodke v letu 2008. Lahko bi pregledal moj planer za preteklo leto in po nekaj urah postregel z zelo zanimivo statistiko: s kom sem se največkrat dobil na čaju, s kom na piru, s kom sem med šihtom hodil na kosila in kolikokrat sem bil na upravni enoti pri Tromostovju in kolikokrat na upravni enoti v Tobačni. To ni to, to vas ne zanima.
Jaz sem človek, ki raje dela sezname za naprej. Moj seznam za prihodnje leto: zdravje, sreča, veselje. Torej želje, ki se tolikokrat pojavljajo, da bi jih lahko označili kar s kratico ZSV. Moral bi si želeti tudi mir na svetu, saj študiram mednarodne odnose. Ne, to pa ne! Prvič, mira ne bo in nočem si želeti nečesa, kar ob koncu leta ne bi mogel odkljukati in napumpati moj ego. Drugič, veliko bolj zanimivo je raziskovati konflikte kot pa mir. Da, strašno se to sliši, a mi bodo mnogi tovariši po stroki tiho pritrdili. Da, iskrenost zna biti tudi žalostna ...
V letu 2009 vsem želim ZSV!
30. dec. 2008
21. dec. 2008
Flirtanje s prodajalkami in zavijalkami daril
Medosebne odnose je ob določenih priložnostih primerno izkoriščati. Včasih so odnosi užitek, včasih nam teži, če se moramo na ulici ustavljati, smehljati in pogovarjati o vremenu. V predprazničnem času je potrebno kupovati darila. Ponavadi kupim kaj praktično uporabnega, kaj za pojest ali pa kakšno knjigo.
Danes sem kupil tri knjige v največji berlinski knjigarni. Knjigarna v petih nadstropjih. Ali pa so štiri? Vedno se motim v štetju. Kupil sem tri knjige. Kupljene knjige ti prijazna mlada dekleta zastonj zavijejo. Rdeč ali nodrov-siv papir v kombinaciji s trakovi različnih barv. Mlade zgovorne punce, katerim se nič ne mudi, saj bo strank ob pol desetih v soboto zvečer kmalu zmanjkalo. Seveda, lepše je zapakirano, bolje je. Za to je bilo treba žrtvovati prirojeno anonimnost in brezbrižnost odnosa med zavijalko daril in stranko. Pakiranje treh knjig se je sicer enormno podaljšalo čez normo, se je pa splačalo. Knjige so lepe zavite, jaz pa vem, kakšen glasbeni okus imajo punce.
To ni edini akt tovrstnega flirtanja. S prodajalko v bližnji trgovini imava že celo zgodbo. Zelo všeč ji je moja slovenska kreditna kartica, ker je pisana in ji kot trgovki poživi blagajniški vsakdan. Enkrat me je videla, kako sem laufal v bližnji park mimo trgovine. Preko nje sem spoznal eno drugo prodajalko, prav tako blond.
Tako je, če človek samo bere in razmišlja. Treba se je zabavati z malenkostmi.
Danes sem kupil tri knjige v največji berlinski knjigarni. Knjigarna v petih nadstropjih. Ali pa so štiri? Vedno se motim v štetju. Kupil sem tri knjige. Kupljene knjige ti prijazna mlada dekleta zastonj zavijejo. Rdeč ali nodrov-siv papir v kombinaciji s trakovi različnih barv. Mlade zgovorne punce, katerim se nič ne mudi, saj bo strank ob pol desetih v soboto zvečer kmalu zmanjkalo. Seveda, lepše je zapakirano, bolje je. Za to je bilo treba žrtvovati prirojeno anonimnost in brezbrižnost odnosa med zavijalko daril in stranko. Pakiranje treh knjig se je sicer enormno podaljšalo čez normo, se je pa splačalo. Knjige so lepe zavite, jaz pa vem, kakšen glasbeni okus imajo punce.
To ni edini akt tovrstnega flirtanja. S prodajalko v bližnji trgovini imava že celo zgodbo. Zelo všeč ji je moja slovenska kreditna kartica, ker je pisana in ji kot trgovki poživi blagajniški vsakdan. Enkrat me je videla, kako sem laufal v bližnji park mimo trgovine. Preko nje sem spoznal eno drugo prodajalko, prav tako blond.
Tako je, če človek samo bere in razmišlja. Treba se je zabavati z malenkostmi.
14. dec. 2008
Kako se dela ekologija in kaj pravi moj mali avto
Tokrat ne bom uspel napisati nič zabavnega in duhovitega. Gre za resno temo, gre za reševanje našega planeta, naše živalske vrste, naših potomcev. Naj nam bo torej jasno: ne gre sicer za nas, a vseeno ne moremo mirno gledati, da bi na nas čez stoletja grdo gledali novi dinozavri.
Okoljevarstvene teme so v Nemčiji zelo prisotne. Načeloma gre za državo, ki je med najbolj okolju prijaznimi, tako pravijo. Kot razmišljujoč primerek človeške vrste seveda poskušam vsak stereotip preveriti. Prva izkušnja je v Nemčiji ločevanje odpadkov. Ja, za mnoge slovenske meščane to ni nič novega, za vaškega dečka pa je to duhamorna novotarija. Na vasi vse mečemo v en koš in odpeljemo do kontejnera, ki je 1 km daleč vstran, za sosedovo štalo. Edino papir zberemo in podkurimo peč, da v radiatorjih lepo zapoka. Odvažati smeti do 16 km oddaljenega smetišča in jih tam ločeno oddati - ne, ne, ne bodo nam smrdele vse te svinjarije v avtu! Pa še bencin bi pokuril in bilo bi nesmiselno. V Nemčiji nimaš izbire, saj se ti smilijo smetne kante, ki vsaka s svojo barvo tekmujejo za ostanke človeških življenj. V moji sobi, kamor vstopajo samo izbrani, imam sicer en koš, v katerega zmečem peclje od jabolk in ostanke od korenčkov, ko se mi ne da zakorakati na hodnik in pozdravljati Kitajca, Turka ali Kanadčanko. Vas je v meni, jaz sem vas v mestu.
Vse lepo in prav. Odpadki se ločujejo, planet je lepši in prijaznejši.
Drugačno izkušnjo ima moj mali avto. Renault Clio II, letnik 2000, bencinc, mašina 1,2. Ko sva se zapeljala v Berlin, je zavohal, da je na ostalih avtih nekaj drugače. Vsi so bili zaznamovani z nalepkami. Rdečimi, rumenimi, zelenimi. "Jaz bi tudi, jaz bi tudi!" Mojemu malemu Francozu nisem mogel odreči vsesplošne blaginje in sem zato pogooglal, kaj to zdaj pomeni. Osrednji del Berlina je okoljska cona. Uf, človek se kar ustraši: "Zdaj bo pa treba poseči v denarnico!" Šel sem do avto-srevisa, bojazljivo vprašal, če to imajo. "Aber natürlich! Seveda! Letnik? Bencinc al dizl?" Pet evrov in že sva se odpeljala.
Kako to deluje? Nalepiš na prednjo šajbo, od znotraj, in se veselo voziš po celem Berlinu. Okolju prijazni avti imajo zeleno nalepko, moj Klijo ima zeleno nalepko. Vsak avto, ki kuri bencin in je bil proizveden po letu 1993, ima zeleno nalepko. Okolju prijazen kriterij - lahko se voziš s 15 let staro kišto, ki kuri 15 litrov bencina na 100 km in boš vseeno okolju prijazen.
Vse za velike nemške avte, vse za delovna mesta.
Okoljevarstvene teme so v Nemčiji zelo prisotne. Načeloma gre za državo, ki je med najbolj okolju prijaznimi, tako pravijo. Kot razmišljujoč primerek človeške vrste seveda poskušam vsak stereotip preveriti. Prva izkušnja je v Nemčiji ločevanje odpadkov. Ja, za mnoge slovenske meščane to ni nič novega, za vaškega dečka pa je to duhamorna novotarija. Na vasi vse mečemo v en koš in odpeljemo do kontejnera, ki je 1 km daleč vstran, za sosedovo štalo. Edino papir zberemo in podkurimo peč, da v radiatorjih lepo zapoka. Odvažati smeti do 16 km oddaljenega smetišča in jih tam ločeno oddati - ne, ne, ne bodo nam smrdele vse te svinjarije v avtu! Pa še bencin bi pokuril in bilo bi nesmiselno. V Nemčiji nimaš izbire, saj se ti smilijo smetne kante, ki vsaka s svojo barvo tekmujejo za ostanke človeških življenj. V moji sobi, kamor vstopajo samo izbrani, imam sicer en koš, v katerega zmečem peclje od jabolk in ostanke od korenčkov, ko se mi ne da zakorakati na hodnik in pozdravljati Kitajca, Turka ali Kanadčanko. Vas je v meni, jaz sem vas v mestu.
Vse lepo in prav. Odpadki se ločujejo, planet je lepši in prijaznejši.
Drugačno izkušnjo ima moj mali avto. Renault Clio II, letnik 2000, bencinc, mašina 1,2. Ko sva se zapeljala v Berlin, je zavohal, da je na ostalih avtih nekaj drugače. Vsi so bili zaznamovani z nalepkami. Rdečimi, rumenimi, zelenimi. "Jaz bi tudi, jaz bi tudi!" Mojemu malemu Francozu nisem mogel odreči vsesplošne blaginje in sem zato pogooglal, kaj to zdaj pomeni. Osrednji del Berlina je okoljska cona. Uf, človek se kar ustraši: "Zdaj bo pa treba poseči v denarnico!" Šel sem do avto-srevisa, bojazljivo vprašal, če to imajo. "Aber natürlich! Seveda! Letnik? Bencinc al dizl?" Pet evrov in že sva se odpeljala.
Kako to deluje? Nalepiš na prednjo šajbo, od znotraj, in se veselo voziš po celem Berlinu. Okolju prijazni avti imajo zeleno nalepko, moj Klijo ima zeleno nalepko. Vsak avto, ki kuri bencin in je bil proizveden po letu 1993, ima zeleno nalepko. Okolju prijazen kriterij - lahko se voziš s 15 let staro kišto, ki kuri 15 litrov bencina na 100 km in boš vseeno okolju prijazen.
Vse za velike nemške avte, vse za delovna mesta.
8. dec. 2008
Ne maram polovičarskega vremena
Srečas znanega človeka. Veš, da ne moreš samo pozdraviti in iti mimo. Začneš globoko dihati, se ustaviš, pogledaš v nebo in po vljudnostnem “Zdravo.” ali “Dober dan.” pričneš pogovor o vremenu: “Poglej, danes pa je malo več Sonca, al?” “Ja.” Zopet si v stiski: „Bomo vsaj malo bolj dobre volje ... Nič, grem jaz naprej, se mi mudi! Bodi fajn.” „Ja, meni tudi, mej se.”
Berlin je k sreči velik in v podobne situacije ne zahajaš pogosto. Vsaj to jesen bi bil pogovor o vremenu vedno isti. Dva meseca sem tu, doživel pa sem le tri ali štiri dneve, ki so bili nepreklicno sončni. Ne, ni bilo veliko dežja! Tu v tem času nihče ni prišel na idejo, da bi karkoli poplavilo. Mogoče kakšen Grillplatz, to je pa vse. Deževalo je vsega skupaj toliko, da bi iz deževnice komaj skuhal zadosti župe za tri človeke (ali ljudeke, kot sem govoril, ko sem bil mali).
Vreme je nesramno, polovičarsko. Zjutraj je budilka nastavljena na 6.45, še malo poležim in okrog sedmih sem pokonci. V sobi tema, ker imam spuščene rolete, saj je soba v pritličju in zvečer ne želim nastavljati prebivalkam v majhnih stanovanjskih blokih nasproti, ki so bili verjetno zgrajeno v času nacizma. Ko se hreščeča roleta zvije v položaj za dnevni spanec, me ima, da bi se zgrudil nazaj na posteljo. Sivo, sivo, sivo. Oblačno, niti sledu o Soncu, a tudi o dežju ali snegu ne.
Mar ni ljubljanska močvirska megla hujša? Ne vidiš sosednje hiše, reže v kosti, rosi očala. Da, vedno sem tako mislil, saj sem doma iz hribov, kjer smo se vedno gosposko smejali, ko smo se zbujali v Sonce, dolino pa je mrtvičila megla. A po tej berlinski jeseni sem vzljubil močvirsko meglo. Megla se razkadi, prikaže se Sonce in nezaustavljivo te vleče na plano. Tu pa vseskozi isto, od sončnega vzhoda ob 8.00 do sončnega zahoda ob 16.00. Še vedno pa se najraje v Sonce zbudim doma ...
Berlin je k sreči velik in v podobne situacije ne zahajaš pogosto. Vsaj to jesen bi bil pogovor o vremenu vedno isti. Dva meseca sem tu, doživel pa sem le tri ali štiri dneve, ki so bili nepreklicno sončni. Ne, ni bilo veliko dežja! Tu v tem času nihče ni prišel na idejo, da bi karkoli poplavilo. Mogoče kakšen Grillplatz, to je pa vse. Deževalo je vsega skupaj toliko, da bi iz deževnice komaj skuhal zadosti župe za tri človeke (ali ljudeke, kot sem govoril, ko sem bil mali).
Vreme je nesramno, polovičarsko. Zjutraj je budilka nastavljena na 6.45, še malo poležim in okrog sedmih sem pokonci. V sobi tema, ker imam spuščene rolete, saj je soba v pritličju in zvečer ne želim nastavljati prebivalkam v majhnih stanovanjskih blokih nasproti, ki so bili verjetno zgrajeno v času nacizma. Ko se hreščeča roleta zvije v položaj za dnevni spanec, me ima, da bi se zgrudil nazaj na posteljo. Sivo, sivo, sivo. Oblačno, niti sledu o Soncu, a tudi o dežju ali snegu ne.
Mar ni ljubljanska močvirska megla hujša? Ne vidiš sosednje hiše, reže v kosti, rosi očala. Da, vedno sem tako mislil, saj sem doma iz hribov, kjer smo se vedno gosposko smejali, ko smo se zbujali v Sonce, dolino pa je mrtvičila megla. A po tej berlinski jeseni sem vzljubil močvirsko meglo. Megla se razkadi, prikaže se Sonce in nezaustavljivo te vleče na plano. Tu pa vseskozi isto, od sončnega vzhoda ob 8.00 do sončnega zahoda ob 16.00. Še vedno pa se najraje v Sonce zbudim doma ...
3. dec. 2008
Zakoreninjenost identitete športnega komentatorja
Ne vem, ali se je smiselno zgovarjati na to, da se ne ukvarjam samo z neumnostmi. Ni to, da bi se želel ukvarjati z malenkostmi, saj si vedno prizadevam delati nekaj s smislom. Za kariero, za prihodnot, za zdravje, za dobro počutje, za prijatelje. Ampak neumne misli me iščejo same in kolovratijo po glavi.
Tokratna cvetka prihaja iz področja športa. Največ z atijem pa tudi s kolegi spregovorim besedo, dve o športu in marsikrat nanese na športne komentatorje. Poznam predvsem slovenske in hrvaške; vedno pridem do stereotipnega zaključka, da so hrvaški vedno bolj čustveni kot slovenski. To ni samo neosnovan občutek-predsodek, ampak bo kar držalo. Naši komentatorji so v primerjavi s hrvaškimi podobni večno kislemu obrazu Janeja Ahonena. Glede na vse čustvene nianse pa je med večino komentatorjev na svetu ena (glavna) podobnost - hrvaški je Hrvat, slovenski je Slovenec, nemški je Nemec, romunjski je Romun. Vsi so del nacije in zato tudi navijajo za svoje športnike. Če ne bi navijali, bi jih v cajtngah naslednji dan popoljuvali, urednik športnega programa pa zamenjal z bolj lojalnim komentatorjem.
Prenose zimskih športov v Berlinu gledam na eurosportu. Kometirajo Nemci, ponavadi dva, saj so, kot kaže, tu komentatorski tandemi novinar-bivši športnik/športnica priljubljeni. Nemca, ki seveda navijata za Nemce. A ne samo to! Eurosport je mednarodna televizija in nemška komentatorja pokrivata celotno nemško govorečo skupnost. To izpade prav smešno, saj smo vsi navajeni na izključno navijanje za športnike in športnice z 'našim' potnim listom. Tako je recimo v nordijski kombinaciji: "Nemci so se odrezali zelo dobro, nad prvim mestom Ronnya Ackermanna smo lahko navdušeni! V teku je zopet deklasiral vso konkurenci in zmagal. Še pet Nemcev se je uvrstilo med prvih 30. Avstrijci so bili malo slabši, ampak smo tudi z njimi lahko zelo zadovoljni, saj jih je bilo veliko v ospredju, kar trije med prvo deseterico. Švicarji seveda niso merili tako visoko, a lahko za enaindvajseto mesto rečemo, da je tudi to dober rezultat." Tako je komentar cel čas triplasten. To je super za komentatorja, saj skoraj ni zimskega športa, kjer ne bi bil na koncu zadovoljen, saj vse tri države že naberejo nekaj dobrih uvrstitev skupaj.
Za na konec še tipična situacija: Predvčerajšnjem je bila prva tekma sezone v biatlonu, moški. Nemec Michael Greis je bil tik pred zmago. Sokomentor X-alfaNemec reče: "Zmagal bo." Sokomentarorka Y-alfaNemka po dveh sekundah napete tišine odgovori: "Lepo."
Tokratna cvetka prihaja iz področja športa. Največ z atijem pa tudi s kolegi spregovorim besedo, dve o športu in marsikrat nanese na športne komentatorje. Poznam predvsem slovenske in hrvaške; vedno pridem do stereotipnega zaključka, da so hrvaški vedno bolj čustveni kot slovenski. To ni samo neosnovan občutek-predsodek, ampak bo kar držalo. Naši komentatorji so v primerjavi s hrvaškimi podobni večno kislemu obrazu Janeja Ahonena. Glede na vse čustvene nianse pa je med večino komentatorjev na svetu ena (glavna) podobnost - hrvaški je Hrvat, slovenski je Slovenec, nemški je Nemec, romunjski je Romun. Vsi so del nacije in zato tudi navijajo za svoje športnike. Če ne bi navijali, bi jih v cajtngah naslednji dan popoljuvali, urednik športnega programa pa zamenjal z bolj lojalnim komentatorjem.
Prenose zimskih športov v Berlinu gledam na eurosportu. Kometirajo Nemci, ponavadi dva, saj so, kot kaže, tu komentatorski tandemi novinar-bivši športnik/športnica priljubljeni. Nemca, ki seveda navijata za Nemce. A ne samo to! Eurosport je mednarodna televizija in nemška komentatorja pokrivata celotno nemško govorečo skupnost. To izpade prav smešno, saj smo vsi navajeni na izključno navijanje za športnike in športnice z 'našim' potnim listom. Tako je recimo v nordijski kombinaciji: "Nemci so se odrezali zelo dobro, nad prvim mestom Ronnya Ackermanna smo lahko navdušeni! V teku je zopet deklasiral vso konkurenci in zmagal. Še pet Nemcev se je uvrstilo med prvih 30. Avstrijci so bili malo slabši, ampak smo tudi z njimi lahko zelo zadovoljni, saj jih je bilo veliko v ospredju, kar trije med prvo deseterico. Švicarji seveda niso merili tako visoko, a lahko za enaindvajseto mesto rečemo, da je tudi to dober rezultat." Tako je komentar cel čas triplasten. To je super za komentatorja, saj skoraj ni zimskega športa, kjer ne bi bil na koncu zadovoljen, saj vse tri države že naberejo nekaj dobrih uvrstitev skupaj.
Za na konec še tipična situacija: Predvčerajšnjem je bila prva tekma sezone v biatlonu, moški. Nemec Michael Greis je bil tik pred zmago. Sokomentor X-alfaNemec reče: "Zmagal bo." Sokomentarorka Y-alfaNemka po dveh sekundah napete tišine odgovori: "Lepo."
Naročite se na:
Objave (Atom)
