Javno mnenje = 87 strani drobnega tiska

Kličejo me iz družbe, ki se ukvarja s proučevanjem javnega mnenja. Bil sem dobre volje in sem pritrdilno odgovoril, ko me je gospodična prosila sodelovati v 5-minutni anketi. Ker je res trajala samo 5 minut in ne 15, sem bil vzhičen. Še enkrat sem pritrdilno odgovoril in čez dva dneva me je v poštnem nabiralniku čakal vprašalnik.

Vprašalnik - mastodont. "Mednarodna raziskava" temu pravijo. 87 strani drobnega tiska. Koga mednarodno zanima, kolikokrat jem Kekec pašteto in koliko slojev ima moj WC-papir? Izpolnil sem 14 strani. Potem me je minilo. Kljub temu, da sem brezposelen, nisem na voljo, da za blagor javnega mnenja tratim čas in poročam o vsakem dreku, ki sem se ga zadnje čase dotaknil.

K sreči je bil dober papir za podkurit. Edino žal mi je študentov in študentk, ki za male pare kličejo po gospodinjstvih in jih ljudje nadirajo. Saj jaz bi jo tudi, če bi me še poklicala ...

Vrnitev v domovino

Inzaghi je včeraj zablestel, kot zna le on. Stal je pred golovo črto, žoga pa se je od njega odbila v gol. Eh, pravi pocar.

V hribih je jesen.

Ko sedim doma, je težko kaj napisati, ker so domači vtisi harmonični in ne spodbujajo k pisanju. Ampak to se bo moralo spremeniti, saj bom v Sloveniji verjetno dalje kot dva tedna ...

Rusi odstavijo župana = mraz

Danes sem prvič odstranjeval led s prednje šipe na avtu. Lani se je sezona šobanja začela  10. oktobra.

Medvedev je odstavil političnega mastodonta - moskovskega župana Jurija Mihajloviča. Cela akcija. Pred dvema tednoma je bila komanda od zgoraj in po državnih televizijah so čez njega začeli udrihati. Udrihali so po maslu na glavi, ki se mu ga je v osemnajstih letih seveda veliko nabralo. Težko breme županovega stolčka je uspešno delil z ženo, ki je v tem času kot šefica gradbenega podjetja s posli v Moskvi postala najbogatejša Rusinja. To vse, in še marsikaj drugega, so na oster način povedali po posebnih oddajah, ki so jih verjetno zmontirali v Kremlju. Drugi teden gonje je ljubljenec Jurij šel v Avstrijo na dopust (zlobneži: urejati ilegalne posle v Evropi). Ko se je vrnil, je bilo že vse odločeno.

Župan je odstavljen, shladilo se je. V Sloveniji so volitve Jankoviča še pred nami, v Rusiji pa jih ni - župana imenuje predsednik, tako da ni trte mrte.

Otšraufaj šrauf s šraufncigerjom

Kako se to pravilno reče?

Bolj resne teme?

Večkrat me ima, da bi na blogu obdeloval bolj resne teme. Do sedaj sem večinoma objavljal trikrat na teden - takrat ko sem imel idejo, ponavadi zajebantsko. Glede na to, da imam rad zgodovino, sem diplomirani politolog, skoraj magister mednarodnoodnosnik, vsak dan poleg rtvslo.si prebiram tudi spiegel.de,  jutarnji.hr, dnevnik.si in 24ur.com, ljubim poročile ob 15.30, zelo rad razpravljam o vsem z atijem, tastom in kolegi, me skrbi stanje družbe in okolja, se mi zdi to logična poteza.

Zadnje dni razmišljam o revoluciji. V podzemni na poti v službo in iz nje berem dnevniške zapise ruskega pisatelja - aristokrata Ivana Bunina iz let 1918 in 1919. Rdečkarji so mu ukradli vse. V zapisih zliva ves žolč na rdečo bando, ki si vsak dan izmišlja nove načine izživljanja nad nasprotniki, ruši stari red in rine z nekdaj mogočno Rusijo v prepad. Ko se je prepričal, da jih Nemci ne bodo rešili (da, paradoks - Nemci bi bili odrešitelji ruskega naroda po mnenju belih), je pobegnil v Francijo.

Rojevale so se nove generacije. Dandanes mnogi ruski upokojenci tožijo nad tem, da ni več Sovjetske zveze. Pa tudi Putin je že kakšno solzo potočil, verjemite!

Francoska revolucija, oktobrska revolucija, kitajska, kubanska, partizanska - nikoli ne veš, kdaj pride, kje se pojavi, v kaj se spreobrne. Objasniti revolucije s tem, da so ljudje nezadovoljni, je kot reči, da je vse relativno ali da jurčki rastejo samo po dežju. Ali če uporabim terminologijo iz področja metodologije družbenih ved - je nujen, a ne zadosten pogoj.

Zato - treba se je bat tistim, ki ljubijo sedanji sistem, tisti, ki ga pa sovražijo, pa naj ne izgubijo upanja.

Obleka naredi blog / Berlin Moskva turizem življenje hotel hostel potovanje sex celebrity blog Obama USA China football Messi Lady Gaga

Z mesecem majem je blogger.com uvedel statistiko obiskanosti blogov. Opažam, da so bolj brani zapisi z izzivalnimi naslovi, kot je tisti o psici. Torej: naslov je pol bloga. Prav tako je pomembno, da v naslov vrineš čim več besed, s katerimi ljudje najpogosteje težijo spletnim iskalnikom. Če gre pri tem za branost ali le za bežni klik, blogger.com ne specificira.

1. september v Rusiji

Zakaj je povsod isto? Prvega septembra na prehodih za pesce stojijo policaji in hekticno zaustavljajo avtomobile, ko se na obzorju pojavi solarcek. Drugi september ali drugi teden solskega leta je stara pesem - avto drvi, otrok bezi.

Za solarje je 1. september v Rusiji bolj slavnosten kot v Sloveniji. Deklicam v nizjih razredih mame v lase spletejo masnjo in nadenejo nove oblekce. Decki pridejo v obleki in beli srajci. Vsi otroci pridejo v solo z rozami, ki jih dajo svojim uciteljicam in uciteljem. Z otroki v nizjih razredih v solo pridejo starsi. Studentke pridejo na faks ustimane kot na poroko (od parfumov je tezko dihati, od lepote onemis).

Vsi visoki predstavniki oblasti so obiskali sole. Medvedev je bil v novi vojaski soli v Orenburgu. Ruski zunanji minister Lavrov je imel govor pred fazani na mojem faksu. Minister za notranje zadeve Nurgaliev je bil spet nekje drugje. Za Putina niso povedali, kje je bil. Ga je tako ali tako prevec na televiziji.

Glede na to, da je prvi september, naj vam iz tega vidika demonstiram velikost Slovenije. V Rusiji je danes prvic v osnovno solo slo en milijon in pol solarckov. Samo v Moskvi je vseh ucenk in ucencev v osnovnih solah 900.000. Iz vasi v Jamalo-Nenecki avtonomni pokrajini so se otroci v solo odpravili s helikopterjem vec 100 kilometrov dalec. Starse bodo videli spet za novo leto.

Slovenci smo prekleto mali.

Eno leto Moskve

Moskva te ne pusti hladnega. S tem stavkom bi lahko zaključil, ker so po letu življenja v Moskvi misli manj urejene kot ob prihodu sem. Ali je to zaradi Moskve ali drugih faktorjev, bo pokazal čas. 

Takšno je življenje.

Kaj bi s pico, če lahko imam psico

Obdobje kreativnega razmišljanja o moji prihodnosti se nadaljuje. Se še spomnite ideje o piceriji v Moskvi? Že tri dni je vroča ideja o tem, da bi imel psarno. Zadeva se zdi čisto preprosta.

Preveriš trg v Srednji Evropi in Rusiji. Kateri psi gredo za med? Narediš pesjake in spletno stran. Kupiš 20 rodovniških psic in nekaj plemenskih samcev. Če bodo to psice srednje ali velike pasme, bodo imele 5 do 10 mladičev. Psica lahko skoti največ na vsaki dve leti - več je za njo prenaporno. Če je povprečno na samico 6 mladičev, to pomeni 60 mladičev na leto. Vsakega mladiča prodaš za 1000 evrov (so pasme, ki se kao prodajajo za 1500, a bodimo skromni) in imaš 60.000 evrov letnega dohodka.

Stroški: tu še moram analizo nadaljevati. Hrana, veterinar, davki in živci še niso vračunani. Ampak če mi od 60.000 evrov ostane 10.000, se bo dalo spodobno živeti. Navsezadnje ob toliko psicah ne bom imel časa zapravljati denar.

Žena bo pa imela 20 mačk in nekaj mačkonov.

Kako postaneš prekajeno meso

Tole je bilo napisano v ponedeljek, 9. 8. 2010:

"Nikoli ni bila razlika med Zgornjim Razborjem in Moskvo tako očitna. Do Krakova je zadostoval dan mirne vožnje. Drugi dan je pot vodila na sever čez neskončne poljske vasi (50 km/h). Tretji dan sva se z deset let starim Cliotom pripeljala na mejo Latvije z Rusijo in še malo čez.

Četrti dan - postopno privajanje na pekel. Pekel, kjer ne rastejo solzice, ampak neskončni bloki in zlovešča CO-megla. Začne se 400 km do Moskve. Sonce gledaš s prostim očesom. Nebogljena oranžna žogica, ki se počasi plazi po nebu.

V Moskvi sva si nadela mokre maske. Te vsaj malo zadržijo škodljive delce. Če jih še posipaš s prahom posebnega oglja, dihaš čist zrak. Obenem se pod masko pri 35 °C na brado, vrat in prsa zliva pot.

Smog in vročina nista najhujše. Zapihal bo veter, prišla bo jesen. A hribi bodo ostali tako daleč ..."

Veter je zapihal, vročina je ostala.

Kako je to lahko

Danes je bilo vsega zadosti. Prebivam v Rusiji in se hranim (tocneje: me hranijo) z rusko hrano. Zupa, v katero dajo majonezo. Zupa, v katero dajo rdeco peso, korencek, krompir in smetano. Zupa, v katero dajo vrtno kislico in majonezo ali smetano. Ajdova kasa. Ajdova kasa. Ajdova kasa. Saslik. Caj iz samovarja. Keksi s celimi rozinami.

Iz hladilnika sem vzel svinjsko meso. Prvi kroznik: moka. Drugi kroznik: drobtine. Tretji kroznik, ki pride pred drugi kroznik: jajca. Vzporedno: restan krompir. Zeleno solato sem izpustil, ceprav sem s sabo iz Lenarta v Slovenskih Goricah prinesel bucno olje. Prav tako ni bilo goveje zupe. Saj je torek zvecer in ne gospodov praznik.

Dobro je bilo. Dunajski tako dalec od Dunaja niti ne more biti neokusen. A saslik iz svinjskega mesa (obvezno vratovina, ker vsebuje ravno pravsnjo kolicino speha) in caj iz samovarja (obvezno segreti s pomocjo borovih storzev) - to je ze na ravni dunajca. Samo je treba doma narediti, ker drugace ni to to, pa se orubijo te z moskovskimi cenami.

A je treba biti lep ali imeti pospravljeno v glavi?

V Moskvi me pogosto popade čustva besa. Ko se zbudim, pogledam skozi okno našega pritličnega stanovanja in opazim, da so stanovalci višjih nadstropij zopet zmetali del odvečnega materiala čez balkon nam pred nos. Pivske flaše, steklenice vodke, moški pas za hlače, obešalnik, vrečka z biološko razgradljivimi odpadki (beri: gnila jajca) – vse je že ležalo poleg najinih tulipanov ali na španskem bezgu.

Zvečer se mi pogosto zahoče sprehoda v naravi. Sprehodim se po parku-gozdu, ki se začne takoj za blokom. Leži ob reki Moskva. Zaradi redkih vrst ptic je zaščiteno območje. Zaščitene in nedotaknjene pa niso samo ptičke, ampak tudi smeti, ki so jih Rusi enakomerno razmetali po celem gozdu. Bolje, da ne govorim o tem, kako izgleda pot na dačo ...

Ko se odločim, da je vsega tega zadosti in da se je iz geta treba premakniti v center ali na faks, se soočim z drugo platjo. Še pred izhodom iz bloka začnem kihati in se mi rosijo oči, ko pred mene stopi ženska urejena a la Katarina Kresal. Vonj svojega parfuma oddaja na 20 metrov, kot da je psica in hoče privabiti godne pse (upam, da je Kresalova pri špricanju zmernejša). Led, sneg, asfalt, kamen, les – nobena podlaga ruskih bab ne ovira. Peta mora biti čim bolj visoka in čim bolj ozka. Ko hodiš v gojzarjih po žlobudri in kleješ državo, da ti je dala štipendijo in si prišel sem študirati, ona pred tabo v petkah, oblečena, kot da gre na ohcet, lahkotno reže žlobudro s svojim parfumom in si utira pod do zmagoslavja.

Priznam, sem netoleranten Slovenec. Ljubim urejenost okolja in notranjo logiko, pohajkujem pa najraje v športnih oblačilih. Smeti mečem v koš, včasih celo ločujem odpadke. Parfuma ne posedujem. Kavbojke imam 4 – ene nosim, druge je mama zlikala in so za posebne priložnosti, tretje so mi premale, ker sta mi zrasla trebuh in rit, četrte pa so z luknjami in jih uporabljam za delo na vrtu. Adidaske nosim, dokler ne razpadejo, ker nerad menjam dobrega konja.

Dan zmage

9. maj. Dan zmage. Eden največjih praznikov v Rusiji. 65 let od zmage nad fašizmom. Včeraj je bilo na mnogih avtomobilih nalimano: "Na Berlin". Vojaška parada je bila baje najbolj veličastna po veliki domovinski vojni. Jaz je nisem videl v neposrednem prenosu, ampak sem si jo po televiziji ogledal malo pred polnočjo, ko sem se vrnil iz dače. Najbolj smešni so bili Turkmenci, ker je pred njimi korakal dečko na belem konju. Zaradi konja so skoraj odpovedali sodelovanje na paradi. Ruski organizatorji so jim najprej dejali, da ni šans, da bi sodeloval konj (mogoče bi posral Rdeči trg??). Pa so se Turkmenci zbunili in rekli, da to pa ne gre, saj gre za pravnuka konja, na katerem je jahal maršal Žukov na paradi leta 1945. Dovolj prepričljiv argument.

Sledila je vojna tehnika. Vsako naslednje vozilo je bilo večje, rakete mogočnejše, moj spanec vedno bolj nepremagljiv. Ko je prišla na vrsto največja raketa, sem že spal. Slovenci nismo narod za parade, ampak za proslave. Neskončno dolgo lahko poslušam, kako nekdo recitira Prešerna ali pa žaga kakšno moderno slovensko klasiko. Težka oborožitev pa me utruja. Žena pa je skakala od zadovoljstva, ko se je šizcizza ovinka prikazala raketa, ki je lahko opremljena z jedrsko konico.

10. maj je dela prost dan. Zakaj? Zato ker je bil 9. maj nedelja. Praznik se praznuje devetega, a njegova ne-delovna komponenta se prenese na najbližji ponedeljek.

Žlahten papir

Danes sem v trgovini videl toaletni papir. "Troslojni toaletni papir z vonjem po Evropi." Deset rol. 7 evrov 60 centov.
Kljub temu, da mi v Moskvi pogosto fali malo naše Evrope, ga nisem kupil. Saj imam zadosti Evrope v hladnilniku in zmrzovalniku - ričet, slivovi cmoki, štruklji. Domov sem se vrnil z dvoslojnim.

Terorizem ali kako si želim leteti s helikopterjem

Danes sem se prvič po terorističnih napadih peljal s podzemno. Vstopim v vagon in pogledam okrog, ali je prisotna kakšna ženska kavkaške nacionalnosti. Pogledujem ženske boke. Ali ima mogoče oblečen debel pas? In v pasu eksplozivno telo, ki bi mi odtrgalo glavo, če bi sedela poleg mene, če pa bi sedela na drugem koncu vagona, bi se v moje meso zarili žeblji, ki so sestavni del njenega telesa. Žena se boji za mene, ker se peljem s podzemno. Ah, saj ni nič, ji pravim. Sedim v vagonu, kjer je samo 20 ljudi in ne 50. Na pol praznega vagona se jim ne splača raztreljevati, si pritrjujem. Pa tudi če bi se lotili takšne neumnosti, kakšna je verjetnost, da bom na tem vlaku, v tem vagonu ob tem času? Ob delovnikih se dnevno s podzemno v Moskvi pelje 9 milijonov ljudi. V Moskvi je devet linij. 180 postaj. Na dan se pelje več kot 9000 vlakov. V času končnice vsakih 90 sekund.

Peljal sem se že mimo štirih postaj. Vzamem knjigo in berem. Samo še tu in tam pogledujem ženske boke, lica in lasje. Če je blond, z visokimi petami, napudrana in gleda neumno v svoj touch screen mobilni,  ni problema – ta je Rusinja.

Čas celi rane. Joj, kakšen kliše!

Pica bi šla v promet

Zadnje dneve me navdušuje kuhanje. Preizkusil sem se s slivovimi cmoki in štruklji, potem pa sem po več mesecih kreativne pavze spekel pico. Normalna prijetna pica.

V našem naselju (ljubkovalno: geto) bi šla pica zelo dobro v promet. Tu je zelo malo prebivalcev, ki imajo pravilno predstavo o tem, kaj je to pica. Moja pica ni vrhunski dosežek, a je po odzivih bližnjih sodeč dovolj užitna, da bi šla v Moskvi odlično v promet.

V našem getu imava za prodajo pic idealne pogoje. Ni konkurence - ponudba hitre hrane za usput v Moskvi šepa. V celem naselju živi približno 15.000 ljudi, obstaja pa ena sama restavracija, ki je obenem tudi disko, savna in lepotni salon. Stanovanje imava v pritličju in bi lahko neposredno iz kuhnje strankam podajala pico.

Hitro sem začel računati in prišel do naslednjih ugotovitev:
- Stroški na eno pico cca. 2 evra (po cenah iz trgovine v getu: moka - 13 centov, sol - 2 centa, kvas - 1 cent, paradajz - 60 centov, sir - 70 centov, origano - 3 cente, timijan - 2 centa, posušeni paradajz - 30 centov, elektrika - 10 centov).
- Če vsak kos stane 1 evro in je pica narezana na 8 kosov, to prinese 8 evrov.
- Dobiček: 6 evrov.
- Če 17 dni v mesecu prodam 10 pic na dan, to prinese 1000 evrov.
- Če  23 dni v mesecu prodam 15 pic na dan, to prinese 2000 evrov.

Kdo se mi pridruži?

Moji prvi štruklji

Zadnje dneve me je prijelo. Kuham slovensko hrano. Prvi so bili na vrsti slivovi cmoki. Danes pa sem naredil prve tri štruklje v svojem življenju. Testo sem sam naredil!

V načrtu imam še ogromno drugih slovenskih receptov. Naslednja bo tipična koroška hrana:
- Malica, da te na rit vrže: skuta s čebulo, začimbami in z bučnim oljem.
- Praznično kosilo za poroke in sedmine: kruhov hren, kuhana govedina, restan krompir.

Foto: Marija Nikolajevna Karnar-Lemeševa

Rusko življenje

Pred enim tednom sem se vrnil v Moskvo. Po več kot enomesečnem počitku v Evropi ponovno čutim, kako skozi kožne pore pronika rusko življenje.

Rusi se čudijo, da hranim ženo s črno repo.

Včeraj sem prvič v življenju čistil ribe. Nikoli prej se nisem dotikal notranjih organov ribe in jih trgal od trupa.

Včeraj sem prvič v življenju naredil tržaško omako. Olivno olje, česen, peteršilj, limonin sok, sol. Preprosto, prekrasno.

Veselim se, da je pomlad. 5 °C plusa čez dan je marca lep dosežek. Kupi umazanega snega so se zmanjšali iz dveh na en meter. Odvodnjava - ni neurejena, preprosto ni je.

V trgovini prodajajo mlad krompir. Najmanjši primerek meri v dolžino 20 centimetrov.

Februar - mesec počitka

Dobro jutro, čitalci!
Februar je bil mesec počitka.
Marec je mesec razmišljanja.

Spet sem v Berlinu. V primerjavi z Rusijo so tu neprimerno boljše študentske menze. Še vedno pa je sistem študentskih bonov nenadkriljiv ...

Berlin je samo vmesna postaja, potem se vračam v Moskvo.

Glavna nadloga mojih misli zadnje čase: kje iskati šiht?

Približujemo se ničli

Neverjetno, ampak res - po skoraj dveh mesecih nenehnega mrzlišča se bližamo ničli. Sedaj je večer in samo minus šest. Jutri obljubljajo  ničlo. To bo neverjeten dogodek. 

Mraz, suh zrak in škripajoč sneg so fajn kombinacija. To je prava zima. Samo sedaj je že čas za spremembe. Želim si plundro, ker ta bo potrebna, da bi se prebili do aprilskega blata in dalje do majskega oživljenja.

Prav fajn je, da imamo (tako v Sloveniji kot v Rusiji) štiri letne čase. To pomeni, da imamo relativno redko razlog, da nam je dolg cajt zaradi vremena. Kakšen dolgčas je živeti na ekvatorju! Tam je skozi isto. Pozitivno je le to, da porabijo najmanj pol manj za obleke, saj lahko skozi nosijo iste kratke hlače.

Kaj delati?

-27 °C. Primož se boji mraza, zato bo cel dan ostal v zaprtem prostoru. Kaj delati? Pred štirimi dnevi sem naredil zadnji izpit. Od 1. septembra je bil to moj cilj, ki je strukturiral vsakdan. Pred sabo imam list papirja, na katerem je napisano, kaj moram narediti v prihodnjih dneh, mesecih. Kaj je sedaj cilj? Kam moram usmeriti svojo energijo? Zato ker nimam definitivnega odgovora, predolgo posedam za računalnikom in razmišljam o tumarijah. Zakaj so Rusi za mnoge kolektivne športe prevzeli tuja imena?

Rokomet - gandbol (гандбол)
Nogomet -futbol (футбол)
Odbojka - volejbol (волейбол)
Košarka - basketbol (баскетбол)

Priprave na zadnji izpit

Staro novo leto

Danes je staro novo leto. Do revolucije leta 1918 je v Rusiji veljal julijanski koledar, ki zaostaja za nasim, gregorijanskim. Komunisti so sicer preklopili na gregorja, a se dandanes nekateri praznikov zeljni Rusi praznujejo staro novo leto iz 13. na 14. januar.

Ker sem (tudi) del ruske druzine, na mizi ze caka penece vino. Po kozarcku pa hitro spat, saj je januar cas izpitov.

Ruska zima, ruski sneg, 1.1.2010

Video: Tako zveni ruski sneg v Moskvi. Temperatura: med -10 in -15 °C.

Slike: Tako zgleda ruska zima v Moskvi. Sami Rusi pravijo, da za novo leto že dolgo ni bila tako lepa.