treba je presekat, ni druge. Ko s preselitvijo zamenjas zivljenje, je treba rect: "B'lo je fajn, a je minilo, sedaj ne smem gledat nazaj, ampak ciljati na se visje in se bolj ambiciozne cilje."
Tako sem se dva dneva po povratku iz Nemcije, ko je bilo moje telo v stanju prenesati nove vrhunske napore, odpravil iz hribov v mesto. Hribovski clovek se je najprej odpravil v 1. nadstropje stavbe, v kateri kraljuje Zavod za zaposlovanje (z istoimenskim naslovom ima Adi Smolar eno dobro pesem). Potem sem se po napotkih prijazne blond svetovalke odpravil na upravno enoto (UE v nadaljnjem besedilu), kjer sem ponosno prevzel delavsko knjizico. Nato sem s svetovalko na Zavodu naredil nacrt za zaposlovanje oziroma iskanje zaposlitve. Dogovorila sma se, da me v registru vodijo kot politologa in kot ekonomista mednarodne ekonomije. Svasta.
Pot je sledila krizem krazem cez mesto na institucije, ki dajejo novce. Obcina placuje obvezno zdravstveno zavarovanje. Hvala gospod zupan! Oziroma pravilneje: hvala poslanci in poslanske drzavnega zbora, ki ste sprejeli tako zakon, da mi to placuje obcina. Sicer pa tk vseeno, kdo mi to izplacuje, sej veste: "To gre vse iz nasih zepov ..."
Center za socialno delo intenzivno preverja moje socialno stanje. Brez lastnistva avtomobila, stavbnih ali kmetijskih zemljisc ali solastnistva podjetja mam sanse. Drzite pesti.
Kaj pa Berlin?
Od njega sem se poslovil v dezju. Z atijoem in mamo smo se v temi odpeljali v crno luknjo na jugu. Tema, dez, tovornjaki. Na moj hrib sem se pripeljal ob 9.00 in se kaj hitro podal v posteljo. Se prej me je skoraj kap, ker sta mi ati pa mama cisto prenovila sobo. Edino, kar je ostalo, je postelja (pa se ta zamaknjena za 20 cm) in rori od centralnege segrevanja.
Koncne vtisu o mestu na b. se zbiram. Tako da kdorkoli se to bere, lahko se pocaka na kaksen prispevek. Ugasnitev bloga bom pompozno naznanil z dvovrstnicnim prispevkom. Najprej moram zaziveti tu, da lahko malo pogledam nazaj (joj, odmik od pravila iz prvega odstavka, ampak kaj vse ne zrtvujemo za cast in slavo?). Vsaj to lahko sedaj povem, in srecen sem da je tako, pri skoraj dopolnjenih 25ih letih se vedno ostajam hribovc - tako kot sem se tu v dveh noceh spocil, se nisem prej mogel v petih mescih, ceprav sem veckrat spal po 12 ur. Kvaliteta, ne kvantiteta.
Tako sem se dva dneva po povratku iz Nemcije, ko je bilo moje telo v stanju prenesati nove vrhunske napore, odpravil iz hribov v mesto. Hribovski clovek se je najprej odpravil v 1. nadstropje stavbe, v kateri kraljuje Zavod za zaposlovanje (z istoimenskim naslovom ima Adi Smolar eno dobro pesem). Potem sem se po napotkih prijazne blond svetovalke odpravil na upravno enoto (UE v nadaljnjem besedilu), kjer sem ponosno prevzel delavsko knjizico. Nato sem s svetovalko na Zavodu naredil nacrt za zaposlovanje oziroma iskanje zaposlitve. Dogovorila sma se, da me v registru vodijo kot politologa in kot ekonomista mednarodne ekonomije. Svasta.
Pot je sledila krizem krazem cez mesto na institucije, ki dajejo novce. Obcina placuje obvezno zdravstveno zavarovanje. Hvala gospod zupan! Oziroma pravilneje: hvala poslanci in poslanske drzavnega zbora, ki ste sprejeli tako zakon, da mi to placuje obcina. Sicer pa tk vseeno, kdo mi to izplacuje, sej veste: "To gre vse iz nasih zepov ..."
Center za socialno delo intenzivno preverja moje socialno stanje. Brez lastnistva avtomobila, stavbnih ali kmetijskih zemljisc ali solastnistva podjetja mam sanse. Drzite pesti.
Kaj pa Berlin?
Od njega sem se poslovil v dezju. Z atijoem in mamo smo se v temi odpeljali v crno luknjo na jugu. Tema, dez, tovornjaki. Na moj hrib sem se pripeljal ob 9.00 in se kaj hitro podal v posteljo. Se prej me je skoraj kap, ker sta mi ati pa mama cisto prenovila sobo. Edino, kar je ostalo, je postelja (pa se ta zamaknjena za 20 cm) in rori od centralnege segrevanja.
Koncne vtisu o mestu na b. se zbiram. Tako da kdorkoli se to bere, lahko se pocaka na kaksen prispevek. Ugasnitev bloga bom pompozno naznanil z dvovrstnicnim prispevkom. Najprej moram zaziveti tu, da lahko malo pogledam nazaj (joj, odmik od pravila iz prvega odstavka, ampak kaj vse ne zrtvujemo za cast in slavo?). Vsaj to lahko sedaj povem, in srecen sem da je tako, pri skoraj dopolnjenih 25ih letih se vedno ostajam hribovc - tako kot sem se tu v dveh noceh spocil, se nisem prej mogel v petih mescih, ceprav sem veckrat spal po 12 ur. Kvaliteta, ne kvantiteta.
