Alergija - to ni nič

Recimo, da je april mesec za pisanje o bolezni. Prijetneje bi seveda bilo, če bi pisal o lepem berlinskem vremenu in nasmejanih ljudeh, ki grilajo v parkih nemške klobasice.

Proti moji alergiji sem dobil sprej za nos in tablete. Sprej pridno vsako jutro potresem in ga, točno po navodilih, uporabljam. Glava sklonjena za 45 stopinj, z levo roko v desno nosnico, z desno roko v levo nosnico. Dvakratni brizg v vsako nosnico. Za tablete je dohtar rekel, da jih vzamem v primeru, če sprej ne bo pomagal. Jaz pa tablete ... sem jih kar pustil v predalu, čeprav sprej ni doprinesel k popolni svobodi od kihanja.

Moja alergija je mačji kašelj v primerjavi s tem, kar bi lahko postal virus svinske gripe, ki je v Mehiki zahteval že več deset življenj. V Mehiki vlada obsedeno stanje, po svetu raste bojazen, da bi se gripa lahko prelevila v pandemijo. Zadnja pandemija, španska gripa, je ob in po koncu prve svetovne vojne pobila več ljudi, kot smo jih uspeli v vojni pobiti ljudje sami.

Ne bomo ugnali narave v kozji rok! Ljudje smo del nje in četudi jo poskušamo krojiti po naši volji, nam ne bo uspelo, saj smo njeni ujetniki. Ko ji bo prekipelo zaradi človeške nadutosti (vem, tudi jaz sem nadut, ko se z avtom peljem čez pol Evrope in si pri tem žvižgam), bo nas izvrgla in noben let na Luno nam ne bo pomagal.

Preklete prekle breze!

Takole. Vedno se kaj dogaja in ne gre vedno za razveseljujoče dogodke. Dva meseca že kiham in frcam. Na začetku je vladalo prepričanje, da gre za manjši prehlad. Po dveh mesecih sem sklenil, da je najverjetneje alergija. Alergija na celulozo, to bi si želel, bi lahko kar zaključil s študijem.

Grem k zdravniku. Na levo laket mi nakaplja brezbarvne in svetljo rjave kapljice. Ugotovi, da sem alergičen na cvetni prah leske, jelše, bukve in breze. Breza! Ta me je najbolj prizadela! Tako jih ljubim, ko šumi njih zlato listje v neposredni okolici mojega hribovskega doma. Sedaj pa sem jih prisiljen tudi sovražiti, saj onemogočajo normalen potek mojega življenja. Tako blizu sta si sovraštvo in ljubezen! - stara modrost, sedaj tudi empirično dokazana.

Letos se ne bom več obremenjeval, saj bo čez dva tedna konec spomladanske sezone. Naslednje leto pa se bo lev v meni oziroma v mojem nosu zopet prebudil ...

Javni potniški promet in medved v prestolnici

Ljubljano in Berlin povezujejo medvedi. V Berlinu so ga postavili v grb in jih postavljajo na ulice. Plastične seveda. V Ljubljani pa se medved sprehaja. Danes zjutraj je to bila ena najpomembnejših novic na slovenskih spletnih novičarskih portalih. Ne, ni pobegnil, so hitro sporočili iz živalskega vrta. Torej se je po Rožniku sprehodil pristni kočevski medved na poti na severo-zahod. Pazite! Mogoče se bo sprehodil do počasi prenavljajoče se opere. Ali pa bo na slovenskem zunanjem ministrstvu povprašal, če se lahko sprehodi na Hrvaško. Mogoče se celo ojunači in pokaže na Prešernovem trgu, saj v lahnem drncu iz Rožnika potrebuje samo deset minut!

Tako je to na vasi.

Začel se je drugi semester. Spet bom samo za knjigami. Tokrat imam en seminar tudi na Humboldt Universität, ki je najstarejša berlinska univerza, locirana v centru. To, da je v centru, ima svoj čar, a pa tudi svoje slabosti. Iz seminarske sobe skozi veliko okno od blizu spremljamo tri različne vrste javnega potniškega prometa. Tramvaj v višini ramen in skoraj na dosegu roke, vlak S-bahna v smeri Alexanderplatz in Zoologischer Garten, vsakih deset minut pa se gosposko počasi pripelje in odpelje tudi vlak Deutsche Bahn.

Tako je to v mestu.