Vceraj je bil eden najbolj napetih vecerov v mojem zivljenju. Primerljiv z debatiranjem v nekdanji zvezni skupscini pred 300 ljudmi v Beogradu pred leti.
Vceraj je potekal tako imenovani Vecer dezel, v okviru katerega se je predstavilo 8 pa pol oziroma 9 pa pol drzav - Kazahstan, Ukrajina, ZDA in republike nekdanje Jugoslavije. Predstavili smo se nasim poslancem, osebju treh berlinskih univerz, osebju iz veleposlanistev in drugim zainteresiranim.
Kaj smo morali narediti? Predstaviti se v kratkem programu na odru pred priblizno 300 ljudi in z jedaco, pijaco in materiali obloziti mize.
Priprave na vecer so potekale dva meseca. Ja, ne boste verjeli, koliko casa in zivcev to vzame. Vse smo namrec morali narediti sami, samo prostor smo imeli na razpolago (Humboldt Universität Berlin). To pomeni, da smo morali iskati sponzorje in stopiti v kontakt s cimvec Slovenci tukaj v Berlinu. To je pomenilo veliko pisanja, mejlanja, klicarjenja, sestankovanja, obiskovanja slovenskih mas itd. Predvsem pa je stalo veliko zivcev, saj je bilo ob tem potrebno delati v pisarni 8 ur na dan, se udelezevati mnogih obveznih vecdnevnih seminarjev in dolgocasnih predavanj.
Kaj smo naredili Slovenci? Nas skoraj 20minutni program je bil skupek raznolikosti, ki jih ponuja Slovenija. Najprej so trije slovenski pari (clani Drustva Slovenija v Berlinu) zaplesali en valcek, eno polko. V nardonih nosah. Potem je France Preseren (jaz za dolgimi lasmi im porasceno brado) za mizo razmisljal, da mora malemu narodu napisati himno in obrazlozil tezave ob izmisljanju naslova. Kot tretji del je sledila Nives Kramberger, igralka iz Berlina, po rodu Slovenka, s petjem slovenskih narodnih. Nazadnje smo se se z Evo in Jozefom, ostalima dvema slovenskima praktikantoma, malo pohecali, zahvalili sponzorjem in odkorakali iz odra.
Program je bil baje vsecen, predvsem pa je bilo fajn, ker so bile predstavitve vseh drzav zelo razlicne in pri vseh se je videlo, da smo si zelo prizadevali, da bi cimbolje uspelo.
Po programu se je zacel kaoticni del vecera. Guzva v prostoru, kjer smo se vse drvave predstavljale, odgovarjanje na razna vprasanja o Sloveniji, rezanje potice, navijanje vina, snopsa in borovnick ter izvajanje kviza za vse, ki so bili pripravljeni odgovarjati na vprasanja, ki smo jih pripravili, - lahko so dobili lepe nagrade (knjige, butelke, majice in lepe pakete evrov Banke Slovenije in drugo).
Od vecera organizatorji nismo imeli nic, ker smo cel cas stresno okrog letali, a smo danes vseeno srecni, ker je vse mimo in je v redu potekalo. Ko sem ob enih zjutraj prisel domov, sem bil mrtvo utrujen, a spati se nisem mogel, ker sem bil srecen. No ja, tezko je tako na razdaljo razlagati, kakosno zadovoljstvo je to, a ce ti nekdo rece, da je dobil kurjo kozo, ko sem igral Preserna in recitiral himno v slovenscini in ko ti nekdo drugi rece, da se vidi, da sem v pronicljivi ironiji doma ... potem imas zeljo posedeti na kavcu in se naslajati. Pac, bodimo iskreni.
Vceraj je potekal tako imenovani Vecer dezel, v okviru katerega se je predstavilo 8 pa pol oziroma 9 pa pol drzav - Kazahstan, Ukrajina, ZDA in republike nekdanje Jugoslavije. Predstavili smo se nasim poslancem, osebju treh berlinskih univerz, osebju iz veleposlanistev in drugim zainteresiranim.
Kaj smo morali narediti? Predstaviti se v kratkem programu na odru pred priblizno 300 ljudi in z jedaco, pijaco in materiali obloziti mize.
Priprave na vecer so potekale dva meseca. Ja, ne boste verjeli, koliko casa in zivcev to vzame. Vse smo namrec morali narediti sami, samo prostor smo imeli na razpolago (Humboldt Universität Berlin). To pomeni, da smo morali iskati sponzorje in stopiti v kontakt s cimvec Slovenci tukaj v Berlinu. To je pomenilo veliko pisanja, mejlanja, klicarjenja, sestankovanja, obiskovanja slovenskih mas itd. Predvsem pa je stalo veliko zivcev, saj je bilo ob tem potrebno delati v pisarni 8 ur na dan, se udelezevati mnogih obveznih vecdnevnih seminarjev in dolgocasnih predavanj.
Kaj smo naredili Slovenci? Nas skoraj 20minutni program je bil skupek raznolikosti, ki jih ponuja Slovenija. Najprej so trije slovenski pari (clani Drustva Slovenija v Berlinu) zaplesali en valcek, eno polko. V nardonih nosah. Potem je France Preseren (jaz za dolgimi lasmi im porasceno brado) za mizo razmisljal, da mora malemu narodu napisati himno in obrazlozil tezave ob izmisljanju naslova. Kot tretji del je sledila Nives Kramberger, igralka iz Berlina, po rodu Slovenka, s petjem slovenskih narodnih. Nazadnje smo se se z Evo in Jozefom, ostalima dvema slovenskima praktikantoma, malo pohecali, zahvalili sponzorjem in odkorakali iz odra.
Program je bil baje vsecen, predvsem pa je bilo fajn, ker so bile predstavitve vseh drzav zelo razlicne in pri vseh se je videlo, da smo si zelo prizadevali, da bi cimbolje uspelo.
Po programu se je zacel kaoticni del vecera. Guzva v prostoru, kjer smo se vse drvave predstavljale, odgovarjanje na razna vprasanja o Sloveniji, rezanje potice, navijanje vina, snopsa in borovnick ter izvajanje kviza za vse, ki so bili pripravljeni odgovarjati na vprasanja, ki smo jih pripravili, - lahko so dobili lepe nagrade (knjige, butelke, majice in lepe pakete evrov Banke Slovenije in drugo).
Od vecera organizatorji nismo imeli nic, ker smo cel cas stresno okrog letali, a smo danes vseeno srecni, ker je vse mimo in je v redu potekalo. Ko sem ob enih zjutraj prisel domov, sem bil mrtvo utrujen, a spati se nisem mogel, ker sem bil srecen. No ja, tezko je tako na razdaljo razlagati, kakosno zadovoljstvo je to, a ce ti nekdo rece, da je dobil kurjo kozo, ko sem igral Preserna in recitiral himno v slovenscini in ko ti nekdo drugi rece, da se vidi, da sem v pronicljivi ironiji doma ... potem imas zeljo posedeti na kavcu in se naslajati. Pac, bodimo iskreni.
3 komentarji:
heh, sončinjo, ti si prava faca!
Mi je prav žal, da nisemmogla bit zraven
Veš,Primož,pa me vseeno zanima, zakaj ima tale prispevek takšen naslov.
Lp,m
Kri je tekla, ker je vse skupaj delovalo kot en absurden boj med kolegi, kdo bo imel boljso stojnico in se lepse smejal. Po eni strani super dogodek, po drugi strani razvrednoteni osebni obcutki.
Objavite komentar