Ojoj, nemška hrana

Na podlagi trimesečnega bivanja v mestu na B. lahko naredim črto in povzamem opažanja o tem, kar je kao tipično nemško. Vsaj v nekaterih aspektih, ki me prizadanejo vsak dan.

Berlin ni nemško mesto, kot bi si ga predstavljali. Če pa primerjamo s prestolnico Avstrije, je možno zaključiti, da so Prusi, katerih prestolnica je bilo mesto na B., gradili bolj široko; kot da bi vedeli, kaj prihaja – ulice so široke in zadovoljivo požirajo mestni promet, na večino ulic sta se uspele pririniti dve vrsti dreves, na vsaki strani. Kot da je drevored za vsakogar.

Berlin ni red. V mestu na B. je marsikaj postavljeno na glavo in ne soglaša z dejstvom, da je Nemčija ena najbolj razvitih držav na svetu. Veliko zgradb je propadlih ali vsaj zanemarjenih, veliko jih prenavljajo, veliko jih naprej propada. Posledica delitve mesta na Vzhod in Zahod je tudi visoka brezposelnost. V deželi Brandenburg, ki obdaja Berlin, in ostalih deželah bivše Nemške demokratične republike, je 25 % več moških kot žensk. Edinstveno pomanjkanje žensk, kaj takšnega ne najdemo drugje v Evropi, niti na severu Norveške v polarnem krogu ne. Razlog: punce se bolje učijo in gredo iskati šiht in lepe dečke na Zahod, neizobraženi moški neotesanci ostanejo brez šihta doma in se naslajajo z neonacističnimi idejami in si brijejo glave.

Delo v nemškem zveznem parlamentu mi vseeno omogoča, da dobim vsaj malo vpogleda v nemškost te države. Poslanci so izvoljeni v volilnih okrajih, od tam prihajajo mnogi njihovi sodelavci in sodelavke. Mojega sodelavca Jürgena, Švaba iz okolice Stuttgarta, zelo težko razumem. Govori, kot da bi nenehno jedel neokusne bele klobase iz juga Nemčije.

Hrana. Ah, to je kritična točka. V zadnjih mesecih se sicer izboljšujem v prehrani, jem veliko manj mesa in več zelenjave, vendar je vseeno včasih za mojo psiho priporočljivo, na krožniku videti lep velik pohan svinsjki šnicl. Ah, težko nam je. V menzi parlamenta je sploh obupno (kot tudi na večini drugih mest, kjer servirajo nemško hrano). Solata je ponavadi začinjena s neko neumestno sladko omako. Kisle kumarice niso kisle, ampak sladke. V marmeladah je ogromno cukra in ščepec sadja. V nebo vpijoči so šparglji. Te srečas povsod; prav nenavadno je, da jih še nisem sanjal. Ko je treba lupit krompir, so Nemci ekstremno leni.

Veliko raje imam turško in libanonsko hrano in če si že privoščim kaj za pojest, je to ponavadi pri Libanoncu za vogalom. Multikulturnost je sestavni del Berlina. Seveda, možno je najti tudi všečno nemško hrano – veliko mastno klobaso in kos kruha. Največji paradoks pa je nemška iznajdba – curry Wurst, klobasa s curryjem. Zveni zelo nemško, ha? Pa jo samo posipajo s curryem in je že njihovo. Še večji absurd pa je klobasa s kruhom. Navajeni slo hot-dogov, kjer se klobasa po dolgem in po čez lepo umesti v podolgovat kruh. Nemci imajo 'svojo' zadevo, ki zgleda neumno – majhen debel kruh, kot malo, z dveh strani stolčeno jabolko, na vsako stran izven kruha pa štrli dolga klobasa. Ne vem, če si je možno predstavljat, lahko pa povem, da je nepraktično in da je treba nositi črna oblačila.