Poljub pijanega Hrvata na roko

Vcerajsnja sobota je bil posrecen dan. Boris, hrvaski IPS-praktikant, se je z zdruzenjem Hrvatov Berlina dogovoril, da smo se IPS decki udelezili 5. tradicionalnega nogometnega turnirja v okviru Dnevov Hrvatov Berlina.

Pisana druscina: kapetan Hrvat, golman Slovenec, v obrambi Francoz in Albanec, levo krilo mali Gruzijec, sredina veliki Gruzijec, desno krilo Madzar in spica Albanec iz Kosova.

Zakaj sem v tej pisano druscini pristal v golu? Cisto preprosto – v golu naredim manj skode kot na igriscu.

V dosedanjem nogometnem udejstvovanju smo se decki veckrat pomerili s 12- do 15-letnimi Turki na bliznjem nogometnem igriscu. V eni uri igre smo naredili najmanj 10 golov razlike. Napumpani s samozavestjo ob nestetih zmagah smo se podali na nogometni turnir, katerega se je udelezilo sest ekip. Sistem igranja: vsi proti vsem.

Prva tekma. V golu, ki je bil vecji od tistega na igriscu poleg nasega doma, sem se dobro metal po tleh in marsikaj obranil. Izgubili smo 0:1.

Druga tekma. Roke so spale, ker sem tik pred tekmo pojedel porcijo cevapcicev. Izgubili smo 0:4.

Tretja tekma. Igrali smo proti najboljsi ekipi, ekipi HDZ Berlin. Hrvaska vladna stranka je zmagala: 0:8.

Cetrta tekma. Igrali smo proti mostvu, ki bi ga lahko opisali kot penzionisticnega. A penzionisticni vtis smo dajali mi. Decki niso imeli vec energije. Samo Veliki in Mali Gruzijec sta laufala gor in dol, ostali so stoicno cakali na zogo in jo ob prejemu takoj izgubili. Jaz sem lahko glasen – v golu sem samo cakal na porazno dobre strele dedkov. Izgubili smo 0:5

Zadnja tekma. Cista zajebancija. Izgubili smo.

Na podelitvi nagrad smo tiho cakali na zakljucek ceremonije, da smo lahko potem odsli. Prva, druga in tretja ekipa so dobile pokale, cetrta in peta nic, mi pa smo na nase veliko presenecenje dobili lepe zlate medalje v zahvalo, da smo se kot praktikanti Bundestaga udelezili turnirja. Posebej so omenili vsako drzavo, iz katere smo bili posamezniki, in posebej ob Kosovar in Slovenec sma prejela bucen aplavz hrvaske skupnosti Berlina.

Po podelitvi smo se malo posedeli. Zapletel sem se v pogovor z enim pijanim Hrvatom z velikim birbavhom. Ko sem mu povedal, da sem iz okolice Slovenj Gradca, je s solzami v oceh prijel mojo roko, jo poljubil in rekel – »To je grad, u kojem sam se zaljubio.« Nisem zelel vprasati, ali ljubav se traja, ker mi je bil slinast poljub cisto zadosti.

Enourno pot od igrisca do doma (s podzemno zeleznico) smo opravili bosi. Kolegica Svetlana iz Ukrajine, ki je za nas cel cas navijala (ker je zatreskana v Borisa), si je namrec unicila natikace in smo solidalizirali z njo; na pobudo Velikega Gruzijca. Tako se je dan zakljucil z nasmehom na ustih ob izogibanju luzic scanja na postajah berlinske podzemne zeleznice.