Kdor me pozna, pa ne rabi to bit neko globoko poznanstvo, ve, da sem doma v hribih. 900 metrov nad morjem, malo pod najbolj vzhodnim vrsacem Karavank, Ursljo Goro, v kraju po imenu Razbor. Raßwald pise v nemscini v enem vec kot 100 let starem atlasu iz casov Avstro-ogrske monarhije, ki lezi na polici v spalnici od atija in mame.
Zivljenje v mestu na B. je zivljenje v velikem mestu, ki prinasa svoje prednosti in slabosti. Nerad govorim o prednostih in slabostih, ker jaz sem fleksibilen covek in se lahko na 'vsega boga' navadim. Zato sklenem, da gre za razlicnosti, razlike. Teh je seveda veliko - zivljenje v mestu, ki ima vec prebivalcev kot Slovenija je zelo drugacno od moje ljube rovtarske idile, kjer en kilometer okrog ni nobenega soseda.
Kaj so razlike oziroma kako v Berlinu vidim, da sem iz hribov?
Nemski plocniki so raznovrstni. Vcasih zgneteni iz velikih kamnov, vcasih iz majhnih, ponekod kih prekrivajo velike betonske plosce, velikokrat so preliti s toplim asfaltom. Najveckrat pa so plocniki kombinacija - po sredini material za dame, da se jim ozke pete ne vgrezajo v medgranitne line, ob strani manj nezna podlaga za moske in pse, ker njim je vseeno. No, meni ni vseeno - jaz instiktivno izberem cimbolj hrapavo moznost opraviti zadano pot. Ponavadi se pozibavam po malokvadratometrnih granitnih ploscah, velikokrat zaidem v pesek ali travo. Pa ne zato, ker bi ob meni vedko hodile postavne zene s petami, ampak zato, ker me moj notranji obcutek zene na podlago, ki lici na razborske neasfaltirane ceste in planinske poti. To naredim podzavestno, ko pa se tega zanesenjastva zacnem zavedat, pa sem tako zadovoljen, da so moji rovtarski goni v niansah zivljenja razpoznavni, da da zakorakam v sumo.
V okolici Berlina je za hribovca sama ravnina. Tu in tam kaka vzpetinica, ki so jo nasipali ali pa se je slucajno spozabila in se upirala ledenikom, ko so pred tisocletji polzeli mimo. Ko pogledam v daljavo in vidim kopaste oblake, za trenutek podzavestno pomislim, da so to hribi. Tako smo vajeni pri nas doma - ko pogledas horizontalno, vidis sosedov hrib, da bi videl oblake, moras pogladati posevno navzgor.
V javnosti se preglasno pogovarjam. Mnogo bodo rekli - to je posledica debatiranja ali dejstva, da sem iz Koroske. Ce v obzir vzamemo se dejstvo, da ce se hocem nujno in zdaj v zivo pogovarjati s sosedom, se moram dreti iz enega hriba na drugega, je neizogibno, da se mi bo to dogajalo celo zivljenje. Zaradi tega sem si rekel, da ne bi bilo dobro, ce bi bil diplomat - tuje obvescevalne sluzbe ne bi potrebovale niti prisluskovalnih naprav.
Kar pa me zalosti, je popuscanje pri discipliniranem zgodnjem vstajanju. Kje so casi, ko sem vstajal ob 4.30 in imel ves dan pred sabo kot na dlani, ali cas dela na zunanjem ministrstvu, ko sem redko potegnil do 6.30 ... v Nemciji prihajam v sluzbo ob 9.00 in imam obcutek, da sem pol dneva ze zamudil. Mnogi se zgrazajo nad tem videnjem. Ne, zaspaneti, jaz sem jutranji clovek, ki rad uziva v jutranjem razborskem Soncu.
Zivljenje v mestu na B. je zivljenje v velikem mestu, ki prinasa svoje prednosti in slabosti. Nerad govorim o prednostih in slabostih, ker jaz sem fleksibilen covek in se lahko na 'vsega boga' navadim. Zato sklenem, da gre za razlicnosti, razlike. Teh je seveda veliko - zivljenje v mestu, ki ima vec prebivalcev kot Slovenija je zelo drugacno od moje ljube rovtarske idile, kjer en kilometer okrog ni nobenega soseda.
Kaj so razlike oziroma kako v Berlinu vidim, da sem iz hribov?
Nemski plocniki so raznovrstni. Vcasih zgneteni iz velikih kamnov, vcasih iz majhnih, ponekod kih prekrivajo velike betonske plosce, velikokrat so preliti s toplim asfaltom. Najveckrat pa so plocniki kombinacija - po sredini material za dame, da se jim ozke pete ne vgrezajo v medgranitne line, ob strani manj nezna podlaga za moske in pse, ker njim je vseeno. No, meni ni vseeno - jaz instiktivno izberem cimbolj hrapavo moznost opraviti zadano pot. Ponavadi se pozibavam po malokvadratometrnih granitnih ploscah, velikokrat zaidem v pesek ali travo. Pa ne zato, ker bi ob meni vedko hodile postavne zene s petami, ampak zato, ker me moj notranji obcutek zene na podlago, ki lici na razborske neasfaltirane ceste in planinske poti. To naredim podzavestno, ko pa se tega zanesenjastva zacnem zavedat, pa sem tako zadovoljen, da so moji rovtarski goni v niansah zivljenja razpoznavni, da da zakorakam v sumo.
V okolici Berlina je za hribovca sama ravnina. Tu in tam kaka vzpetinica, ki so jo nasipali ali pa se je slucajno spozabila in se upirala ledenikom, ko so pred tisocletji polzeli mimo. Ko pogledam v daljavo in vidim kopaste oblake, za trenutek podzavestno pomislim, da so to hribi. Tako smo vajeni pri nas doma - ko pogledas horizontalno, vidis sosedov hrib, da bi videl oblake, moras pogladati posevno navzgor.
V javnosti se preglasno pogovarjam. Mnogo bodo rekli - to je posledica debatiranja ali dejstva, da sem iz Koroske. Ce v obzir vzamemo se dejstvo, da ce se hocem nujno in zdaj v zivo pogovarjati s sosedom, se moram dreti iz enega hriba na drugega, je neizogibno, da se mi bo to dogajalo celo zivljenje. Zaradi tega sem si rekel, da ne bi bilo dobro, ce bi bil diplomat - tuje obvescevalne sluzbe ne bi potrebovale niti prisluskovalnih naprav.
Kar pa me zalosti, je popuscanje pri discipliniranem zgodnjem vstajanju. Kje so casi, ko sem vstajal ob 4.30 in imel ves dan pred sabo kot na dlani, ali cas dela na zunanjem ministrstvu, ko sem redko potegnil do 6.30 ... v Nemciji prihajam v sluzbo ob 9.00 in imam obcutek, da sem pol dneva ze zamudil. Mnogi se zgrazajo nad tem videnjem. Ne, zaspaneti, jaz sem jutranji clovek, ki rad uziva v jutranjem razborskem Soncu.
2 komentarja:
Nekje je nekdo rekel:
V planinah izvirajo drobni potočki, ki v dolini postanejo velike reke.
Lep pozdrav,m
Lepa misel, problem je le, da je ob reki in potoku navzgor strma pot ...
Objavite komentar