19. okt. 2008

Kje sem 'doma'


Vselil sem se v študentski dom. V svoji študentski sobici, ki je, po nemških standardih, z nikomer ne delim in je srednje velika, sem si poskušal z malo improvizacije narediti udobno gnezdece. V soboto sem v Bauhausu kupil pet rož ter rastočo baziliko in peteršilj. To rastje sem razporedil ob oknu in po policah, da poživlja ambient.

Kupil sem tudi selotejp, da bi na steno pripopal veliki zemljevid Rusije, precej manjši zemljevid sveta, še manjši zemljevid Nemčije in, v primerjavi z ruskim, miniaturni zemljevid Ljubljane. 15 minut sem na zadnjo stran Rusije limal izpodvihane odrezke selotejpa. Ko sem dva metra širok zemljevid poveznil čez glavo in ga pripopal na steno, je takoj padel na mojo posteljo, na hrbet. Podvihki selotejpa so nebogljeno dihali nevšečen zrak kot noge vznak ležece stonoge. Stene so pofarbane z anti-poceni-selotejp barvo. Jutri kupim selotejp za zavijanje paketov, če pa ta ne bo zadostoval, bo interveniral vsemogočni izolirtrak.

Študentski dom je poraščen z rožami plezalkami. Plezalke! To mora biti lepa stara stavba! Ne gre za lepo staro stavbo. Moj študentski dom je v osnovi grda dvonadstropna betonska stavba, ki izraža praktične tendence nemške arhitekture. To osnovo prerašča roža, ki jo je verjetno pustil živeti hišnik, ki so se mu gole betonske stene zasmilile.

Štiri do šest minut hoje so oddaljene štiri trgovine z živili. Z marketi, supermarketi, diskontnimi prodajalnami, hipermarketi in podobnimi priveski sodobnega standarda je tukaj že dolgo tako, kot se zadnja leta napoveduje v Sloveniji - na nekaj sto metrih naletiš na toliko trgovin, da se vprašaš, kam to pelje in kdo tam nakupuje. Ura je 23.59, nedelja zvečer. Ravnokar sem pojedel pico, za katero sem vse sestavine kupil v eni izmed njih. Zadovoljen sem, ker sem sit in ker sem eni izmed trgovin pomagal preživeti.

2 komentarja:

Unknown pravi ...

Pozdravljeno Sonce,

tako nekako se je začelo moje jutro, ko sem po metropolitanski in s tujci zasvinjani Pragi, odprla oci v "mojem" malem mestu na B. Navsezgodaj (ob 10h torej - študentsko življenje te prikrajša za marsikateri sončni vzhod :) me je, po treh dneh viharjev, tako srčnih kot meteoroloških, zbudilo sonce. Tisto, ki skrbi za dusni mir in fotosintezo, in Tisto ki sem ga zopet začutila ob prebiranju tvojega bloga - razigrano in iskrivo, brez obljub...

Hotela sem le poslati prisrčen pozdrav in ti zaupati, da je na Českem tvoj rojstni dan PRAZNIK - simboli so vedno prijetni za preganjanje misli :)

Bodi v cvetju, še naprej!

Primož pravi ...

Zdravo, Rada!
Jah, brezskrbnost je lepa čednost, čeprav redka ... in mogoče še kakšen trenutek tega ujamem v tem še zadnjem resnično študentskem življenju; seveda isto želim tudi tebi ;)
Čehi majo praznik na moj rojstni dan? Kako lepo, sploh nism vedel! Bom pomislil na svojega cimra Čeha, s katerim sma lani v Berlinu skupaj delala trebušnjake :)