Ne maram polovičarskega vremena

Srečas znanega človeka. Veš, da ne moreš samo pozdraviti in iti mimo. Začneš globoko dihati, se ustaviš, pogledaš v nebo in po vljudnostnem “Zdravo.” ali “Dober dan.” pričneš pogovor o vremenu: “Poglej, danes pa je malo več Sonca, al?” “Ja.” Zopet si v stiski: „Bomo vsaj malo bolj dobre volje ... Nič, grem jaz naprej, se mi mudi! Bodi fajn.” „Ja, meni tudi, mej se.”

Berlin je k sreči velik in v podobne situacije ne zahajaš pogosto. Vsaj to jesen bi bil pogovor o vremenu vedno isti. Dva meseca sem tu, doživel pa sem le tri ali štiri dneve, ki so bili nepreklicno sončni. Ne, ni bilo veliko dežja! Tu v tem času nihče ni prišel na idejo, da bi karkoli poplavilo. Mogoče kakšen Grillplatz, to je pa vse. Deževalo je vsega skupaj toliko, da bi iz deževnice komaj skuhal zadosti župe za tri človeke (ali ljudeke, kot sem govoril, ko sem bil mali).

Vreme je nesramno, polovičarsko. Zjutraj je budilka nastavljena na 6.45, še malo poležim in okrog sedmih sem pokonci. V sobi tema, ker imam spuščene rolete, saj je soba v pritličju in zvečer ne želim nastavljati prebivalkam v majhnih stanovanjskih blokih nasproti, ki so bili verjetno zgrajeno v času nacizma. Ko se hreščeča roleta zvije v položaj za dnevni spanec, me ima, da bi se zgrudil nazaj na posteljo. Sivo, sivo, sivo. Oblačno, niti sledu o Soncu, a tudi o dežju ali snegu ne.

Mar ni ljubljanska močvirska megla hujša? Ne vidiš sosednje hiše, reže v kosti, rosi očala. Da, vedno sem tako mislil, saj sem doma iz hribov, kjer smo se vedno gosposko smejali, ko smo se zbujali v Sonce, dolino pa je mrtvičila megla. A po tej berlinski jeseni sem vzljubil močvirsko meglo. Megla se razkadi, prikaže se Sonce in nezaustavljivo te vleče na plano. Tu pa vseskozi isto, od sončnega vzhoda ob 8.00 do sončnega zahoda ob 16.00. Še vedno pa se najraje v Sonce zbudim doma ...