Jugovzhodna Evropa. To je najbolj razširjen način, kako se v družbeno-političnem diskurzu znebiti besede Balkan, ki jo, na žalost, veliko ljudi jemlje za negativno oznako. Za mene velja, da se štejem med Slovence, ki so ponosni, da je v njih tudi nekaj Balkanca. To ima tudi svoje prednosti. I neće mene nitko ubediti u suprotno!
Na seminarju je bila Jugovzhodna Evropa pisana druščina - Hrvati, Srbi, Bosanci, Madžari, Makedonci, Črnogorci, Albanci, Slovenci, Bolgari. Mogoče sem izpustil kakšnega manjšinskega predstavnika, na Balkanu nikoli ne veš. Družbi primerno sem shizofreno uporabljal različne jezike - slovenski, hrvaški/srbski, nemški, angleški, tudi ruski. V neformalnem druženju je to dobrodošla vaja, saj bo mogoče kdaj v bolj resnih forumih potrebno početi podobno in vsekakor ne bo dobro, če bom kosovskega Albanca nagovoril srbsko.
Bonn je bil od 1949 do 1990 glavno mesto Zvezne republike Nemčije. Ko je Nemčija izgubila drugo svetovno vojno in je bil Berlin razdeljen na sovjetski sektor na eni strani ter na francoski, britanski in ameriški sektor na drugi strani, so v zahodni Nemčiji sklenili, da bo Berlin kot donedavno glavno mesto Hitlerjevega Reicha zgubilo status prestolnice. Bonn ni bil očitna izbira, saj je to relativno malo mesto, ki ima komaj kaj več kot 300.000 prebivalcev. 
Ko so se velika mesta prepirala in severni Nemec ni hotel, da bi bilo glavno mesto v bavarskem Münchenu, Köln pa je bil zelo porušen, je bil izbran Bonn. Kljub temu, da nemškega zveznega parlamenta že nekaj let ni v Bonnu, so se table z napisom 'Bundestag' na fasadah še ohranile - deluje patetično nostalgično. Seveda sem kot politolog, ki ga zanima politična zgodovina, z veseljem škrcal s fotoaparatom. Več slik je na Facebook-u.
Ni komentarjev:
Objavite komentar