19. nov. 2008

Vse telefonske v ročni desetiški zapis

Danes je sreda. Nimam predavanj. Sedim doma, se skrivam pred mrazom okrog nule, cel dan berem znanstveno literaturo ter 'Zločin in kazen' v ruščini, jem japke. Edina ekstrovertna dejavnost je bilo skupno kuhanje z dvema sostanovalcema po hodniku. Slovenec, Turek in ruski Nemec smo kuhali. Turek po imenu Alpin je zabaven dečko iz Ankare. Da je Turek, se ti zazdi že po prvem pogledu nanj, saj ima značilno zagorelo kožo, zapomniš pa si ga po gostih črnih obrvih in tem, da nerad pomiva posodo. Ruski Nemec Alex je dobrodošlo izhodišče za razpravo o evropski zgodovini. Po rodu je Nemec, njegovi predniki so se pred stoletji naselili ob Volgi, potem pa so te Nemce ruski carji, predvsem pa Stalin, selili po celem ruskem imperiju/Sovjetski zvezi. Do svojega dvajsetega leta je živel v Jeketarinburgu, kjer je bil umorjen zadnji ruski car Nikolaj II., sedaj pa živi v Berlinu, ima nemško državljanstvo, njegov materni jezik pa je ruski.
Moj del večerje je bila sladica - jabolka v pivskem testu, ki je bilo obogateno z medom. Med, pir in japke, ne sliši se dobra kombinacija, je pa, popečeno na vročem olju, okusno.

Sicer nerazburljivo dnevno dogajanje me je spodbudilo, da naredim nekaj konkretnega. Že dolgo ramišljam o tem, da bi stisnil rep med noge in naredil potezo, ki kaže na moje nezaupanje v tehniko. 147 imen in njim pripadajočih številk. Nekaj več kot deset številk sem prezrl, saj je šlo za imena, ki mi ne pomenijo nič. Pa ne zato, ker bi se s kom skregal in to osebo hotel izbrisati iz mojega mobilnega sveta, ampak preprosto nisem več vedel, kdo so obrazi izza teh imen. Žalostno, kako zbiramo številke, nekoč pa ugotovimo, da jih uporabljamo mogoče 10 %, vsaj pri meni je tako. Recimo oseba pod številko 101, zavožena simpatija, ki je ne bom več klical, pa tudi ona mene ne. Ali pa oseba pod številko 3, kolegica iz Moldavije, ki že dve leti študira v zanjo sanjski Ameriki. Zanimiv koncept je številka 75, za katero si želim, da bi jo uporabil le enkrat letno - moj avtoservis.

Moja najljubša številka je pod številko 112, imenovana, z velikimi črkami, 'PLANINE'. V zadnjih petih letih sem jo uporabil enkrat ali dvakrat - stacionarna števila mojega doma v planinah.

3 komentarji:

Barbara pravi ...

Sonce moje,

veš, me prime, da bi sama storila isto. Vsakič vsaj za par številk, ki tako ali drugače uidejo (ali pa so pregnane?) iz moje zgodbe... Nekaj bi jih lahko zradirala brez problema, druge bi se mi še v sanjah prikazovale... Je hudič, sploh pri tistih, za katere upaš, da bodo dobile svoje stalno mesto na polici zraven vseh pokalov življenskih izkušenj...

Privoščim ti veliko dejansko klicanih številk ljubih oseb in veeeeeliko japk. Pa upam, da moja cifra ostane tam kjer je...

Iz spominov/skomin v Berlin,
Barbara

Anonimni pravi ...

Morem se navadit, da tvojega bloga ne čitam v službi, ker pol me sodelavci čudno gledajo, zakaj umiram od smeha, ko "delam"...
Jaz sem vse številke pustil, čeprav so to ljudje v drugih državah, ki so bili "če se izgubim ali me vkradejo lahko pokličem"...
Ampak, hudič je 7 vinskih let.... Vse šparat!

Primož pravi ...

Barbara, mene je zelo presenetlo, koliko so mi mnoge številke povedale in kako nekatere nič :) Barbara, tvoja cifra, tvoj pečat je neizbrisen!

Peter, ni kaj, to pogledavanje sodelavcev pa je kompliment za to pisanje! Sej veš, najbolj 'zabavne' pa so številke, za katere naslednje jutro ne veš, čigave so :)