Večkrat me ima, da bi na blogu obdeloval bolj resne teme. Do sedaj sem večinoma objavljal trikrat na teden - takrat ko sem imel idejo, ponavadi zajebantsko. Glede na to, da imam rad zgodovino, sem diplomirani politolog, skoraj magister mednarodnoodnosnik, vsak dan poleg rtvslo.si prebiram tudi spiegel.de, jutarnji.hr, dnevnik.si in 24ur.com, ljubim poročile ob 15.30, zelo rad razpravljam o vsem z atijem, tastom in kolegi, me skrbi stanje družbe in okolja, se mi zdi to logična poteza.
Zadnje dni razmišljam o revoluciji. V podzemni na poti v službo in iz nje berem dnevniške zapise ruskega pisatelja - aristokrata Ivana Bunina iz let 1918 in 1919. Rdečkarji so mu ukradli vse. V zapisih zliva ves žolč na rdečo bando, ki si vsak dan izmišlja nove načine izživljanja nad nasprotniki, ruši stari red in rine z nekdaj mogočno Rusijo v prepad. Ko se je prepričal, da jih Nemci ne bodo rešili (da, paradoks - Nemci bi bili odrešitelji ruskega naroda po mnenju belih), je pobegnil v Francijo.
Rojevale so se nove generacije. Dandanes mnogi ruski upokojenci tožijo nad tem, da ni več Sovjetske zveze. Pa tudi Putin je že kakšno solzo potočil, verjemite!
Francoska revolucija, oktobrska revolucija, kitajska, kubanska, partizanska - nikoli ne veš, kdaj pride, kje se pojavi, v kaj se spreobrne. Objasniti revolucije s tem, da so ljudje nezadovoljni, je kot reči, da je vse relativno ali da jurčki rastejo samo po dežju. Ali če uporabim terminologijo iz področja metodologije družbenih ved - je nujen, a ne zadosten pogoj.
Zato - treba se je bat tistim, ki ljubijo sedanji sistem, tisti, ki ga pa sovražijo, pa naj ne izgubijo upanja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar