Berlin, mesto na B. (M)

Idealni fleksi-kandidat

2011-10-12T21:53:00.000+02:00

Draga stranka/Predrago gibanje/Cenjena lista,

ponujam se za kandidata. Prepričan sem, da lahko s svojim potencialom prispevam k izpolnitvi vašega programa (če ga že imate) in v svojem volilnem okraju pridobim veliko število glasov, ki vam bodo pomagali premagati Janšo in Pahorja skupaj.

Sprejem nemškega veleposlaništva

2011-10-04T21:40:00.000+02:00

Danes se je blog zbudil, ko sem na krožnik basal tri uglajene kose lososa ter razmišljal o tem, da novo pečene Titove ceste v Ljubljani kmalu ne bo več. Spil sem samo en kozarec penečega vina, ker za kaj več mi volan ni dopuščal.
Ta blog je zrasel z Berlinom, preživel v Moskvi, sedaj pa ima krizo v Ljubljani. Kaj naj počne? S čem naj se zabava? Ali zajebava? Lahko se ukvarja z umirjenim življenjem malo pred tridesetimi, vsakodnevnimi opravili po vrnitvi iz službe ali s sporadičnimi enodnevnimi potovanji ob vikendih.

Ka pa vem.

Še naprej jo bom iskal, rdečo nit, do takrat pa tudi kaj napišem. Zadosti je bilo heca in molka - to tudi nikamor ne pelje, še najmanj naprej.

84 strani

2011-02-20T09:17:00.001+01:00

Skopiral sem vse moje prispevke na blog v Word dokument. Bolj zaupam trdim kopijam kot pa 0/1 številčnemu sistemu. 118 prispevkov od marca 2007, 84 strani, skupaj s slikami vred, 31.644 besed.
Glede na to, da je blog z imenom vezan na Berlin, dotaknil pa se je tudi mojega bivanja v Moskvi, imam sedaj konceptualni problem. Selim se v Ljubljano. Nazaj k študentskim koreninam. Nazaj v čajnico, na pir, v Dramo, NUK. Eh, blog bo že pretrpel, še mnogo bo!

Brrrr, tako resno 2011

2011-01-28T07:40:00.000+01:00

Tole prebereš na spletni strani:

Vsi trije osumljenci v sodnem pridržanju
FOTO: Izjemni Navarro zmajem porezal krila
FOTO: Zvezdnica razkazovala svoje spodnjice
'Dvig minimalne plače škodi konkurenčnosti'
J.Lo: Otroka sta rešila najin zakon
So Američani pri nas ogroženi?
FOTO in VIDEO: Rolka je zakon
Moratti ne odneha: Za Balea pripravil 40 milijonov funtov!
Kako ženske prikrivajo nezvestobo?

Zakaj zjutraj, ko vstanem, najprej prečekiram internet?

Javno mnenje = 87 strani drobnega tiska

2010-11-23T08:06:00.000+01:00

Kličejo me iz družbe, ki se ukvarja s proučevanjem javnega mnenja. Bil sem dobre volje in sem pritrdilno odgovoril, ko me je gospodična prosila sodelovati v 5-minutni anketi. Ker je res trajala samo 5 minut in ne 15, sem bil vzhičen. Še enkrat sem pritrdilno odgovoril in čez dva dneva me je v poštnem nabiralniku čakal vprašalnik.

Vprašalnik - mastodont. "Mednarodna raziskava" temu pravijo. 87 strani drobnega tiska. Koga mednarodno zanima, kolikokrat jem Kekec pašteto in koliko slojev ima moj WC-papir? Izpolnil sem 14 strani. Potem me je minilo. Kljub temu, da sem brezposelen, nisem na voljo, da za blagor javnega mnenja tratim čas in poročam o vsakem dreku, ki sem se ga zadnje čase dotaknil.

K sreči je bil dober papir za podkurit. Edino žal mi je študentov in študentk, ki za male pare kličejo po gospodinjstvih in jih ljudje nadirajo. Saj jaz bi jo tudi, če bi me še poklicala ...

Vrnitev v domovino

2010-11-04T20:45:00.000+01:00

Inzaghi je včeraj zablestel, kot zna le on. Stal je pred golovo črto, žoga pa se je od njega odbila v gol. Eh, pravi pocar.

V hribih je jesen.

Ko sedim doma, je težko kaj napisati, ker so domači vtisi harmonični in ne spodbujajo k pisanju. Ampak to se bo moralo spremeniti, saj bom v Sloveniji verjetno dalje kot dva tedna ...

Rusi odstavijo župana = mraz

2010-09-30T11:06:00.001+02:00

Danes sem prvič odstranjeval led s prednje šipe na avtu. Lani se je sezona šobanja začela 10. oktobra.

Medvedev je odstavil političnega mastodonta - moskovskega župana Jurija Mihajloviča. Cela akcija. Pred dvema tednoma je bila komanda od zgoraj in po državnih televizijah so čez njega začeli udrihati. Udrihali so po maslu na glavi, ki se mu ga je v osemnajstih letih seveda veliko nabralo. Težko breme županovega stolčka je uspešno delil z ženo, ki je v tem času kot šefica gradbenega podjetja s posli v Moskvi postala najbogatejša Rusinja. To vse, in še marsikaj drugega, so na oster način povedali po posebnih oddajah, ki so jih verjetno zmontirali v Kremlju. Drugi teden gonje je ljubljenec Jurij šel v Avstrijo na dopust (zlobneži: urejati ilegalne posle v Evropi). Ko se je vrnil, je bilo že vse odločeno.

Župan je odstavljen, shladilo se je. V Sloveniji so volitve Jankoviča še pred nami, v Rusiji pa jih ni - župana imenuje predsednik, tako da ni trte mrte.

Otšraufaj šrauf s šraufncigerjom

2010-09-23T08:01:00.000+02:00

Kako se to pravilno reče?

Bolj resne teme?

2010-09-22T09:54:00.000+02:00

Večkrat me ima, da bi na blogu obdeloval bolj resne teme. Do sedaj sem večinoma objavljal trikrat na teden - takrat ko sem imel idejo, ponavadi zajebantsko. Glede na to, da imam rad zgodovino, sem diplomirani politolog, skoraj magister mednarodnoodnosnik, vsak dan poleg rtvslo.si prebiram tudi spiegel.de, jutarnji.hr, dnevnik.si in 24ur.com, ljubim poročile ob 15.30, zelo rad razpravljam o vsem z atijem, tastom in kolegi, me skrbi stanje družbe in okolja, se mi zdi to logična poteza.

Zadnje dni razmišljam o revoluciji. V podzemni na poti v službo in iz nje berem dnevniške zapise ruskega pisatelja - aristokrata Ivana Bunina iz let 1918 in 1919. Rdečkarji so mu ukradli vse. V zapisih zliva ves žolč na rdečo bando, ki si vsak dan izmišlja nove načine izživljanja nad nasprotniki, ruši stari red in rine z nekdaj mogočno Rusijo v prepad. Ko se je prepričal, da jih Nemci ne bodo rešili (da, paradoks - Nemci bi bili odrešitelji ruskega naroda po mnenju belih), je pobegnil v Francijo.

Rojevale so se nove generacije. Dandanes mnogi ruski upokojenci tožijo nad tem, da ni več Sovjetske zveze. Pa tudi Putin je že kakšno solzo potočil, verjemite!

Francoska revolucija, oktobrska revolucija, kitajska, kubanska, partizanska - nikoli ne veš, kdaj pride, kje se pojavi, v kaj se spreobrne. Objasniti revolucije s tem, da so ljudje nezadovoljni, je kot reči, da je vse relativno ali da jurčki rastejo samo po dežju. Ali če uporabim terminologijo iz področja metodologije družbenih ved - je nujen, a ne zadosten pogoj.

Zato - treba se je bat tistim, ki ljubijo sedanji sistem, tisti, ki ga pa sovražijo, pa naj ne izgubijo upanja.

Obleka naredi blog / Berlin Moskva turizem življenje hotel hostel potovanje sex celebrity blog Obama USA China football Messi Lady Gaga

2010-09-13T13:22:00.001+02:00

Z mesecem majem je blogger.com uvedel statistiko obiskanosti blogov. Opažam, da so bolj brani zapisi z izzivalnimi naslovi, kot je tisti o psici. Torej: naslov je pol bloga. Prav tako je pomembno, da v naslov vrineš čim več besed, s katerimi ljudje najpogosteje težijo spletnim iskalnikom. Če gre pri tem za branost ali le za bežni klik, blogger.com ne specificira.

1. september v Rusiji

2010-09-01T19:31:00.000+02:00

Zakaj je povsod isto? Prvega septembra na prehodih za pesce stojijo policaji in hekticno zaustavljajo avtomobile, ko se na obzorju pojavi solarcek. Drugi september ali drugi teden solskega leta je stara pesem - avto drvi, otrok bezi.

Za solarje je 1. september v Rusiji bolj slavnosten kot v Sloveniji. Deklicam v nizjih razredih mame v lase spletejo masnjo in nadenejo nove oblekce. Decki pridejo v obleki in beli srajci. Vsi otroci pridejo v solo z rozami, ki jih dajo svojim uciteljicam in uciteljem. Z otroki v nizjih razredih v solo pridejo starsi. Studentke pridejo na faks ustimane kot na poroko (od parfumov je tezko dihati, od lepote onemis).

Vsi visoki predstavniki oblasti so obiskali sole. Medvedev je bil v novi vojaski soli v Orenburgu. Ruski zunanji minister Lavrov je imel govor pred fazani na mojem faksu. Minister za notranje zadeve Nurgaliev je bil spet nekje drugje. Za Putina niso povedali, kje je bil. Ga je tako ali tako prevec na televiziji.

Glede na to, da je prvi september, naj vam iz tega vidika demonstiram velikost Slovenije. V Rusiji je danes prvic v osnovno solo slo en milijon in pol solarckov. Samo v Moskvi je vseh ucenk in ucencev v osnovnih solah 900.000. Iz vasi v Jamalo-Nenecki avtonomni pokrajini so se otroci v solo odpravili s helikopterjem vec 100 kilometrov dalec. Starse bodo videli spet za novo leto.

Slovenci smo prekleto mali.

Eno leto Moskve

2010-08-31T20:13:00.000+02:00

Moskva te ne pusti hladnega. S tem stavkom bi lahko zaključil, ker so po letu življenja v Moskvi misli manj urejene kot ob prihodu sem. Ali je to zaradi Moskve ali drugih faktorjev, bo pokazal čas.

Takšno je življenje.

Kaj bi s pico, če lahko imam psico

2010-08-17T09:41:00.001+02:00

Obdobje kreativnega razmišljanja o moji prihodnosti se nadaljuje. Se še spomnite ideje o piceriji v Moskvi? Že tri dni je vroča ideja o tem, da bi imel psarno. Zadeva se zdi čisto preprosta.

Preveriš trg v Srednji Evropi in Rusiji. Kateri psi gredo za med? Narediš pesjake in spletno stran. Kupiš 20 rodovniških psic in nekaj plemenskih samcev. Če bodo to psice srednje ali velike pasme, bodo imele 5 do 10 mladičev. Psica lahko skoti največ na vsaki dve leti - več je za njo prenaporno. Če je povprečno na samico 6 mladičev, to pomeni 60 mladičev na leto. Vsakega mladiča prodaš za 1000 evrov (so pasme, ki se kao prodajajo za 1500, a bodimo skromni) in imaš 60.000 evrov letnega dohodka.

Stroški: tu še moram analizo nadaljevati. Hrana, veterinar, davki in živci še niso vračunani. Ampak če mi od 60.000 evrov ostane 10.000, se bo dalo spodobno živeti. Navsezadnje ob toliko psicah ne bom imel časa zapravljati denar.

Žena bo pa imela 20 mačk in nekaj mačkonov.

Kako postaneš prekajeno meso

2010-08-12T08:13:00.000+02:00

Tole je bilo napisano v ponedeljek, 9. 8. 2010:

"Nikoli ni bila razlika med Zgornjim Razborjem in Moskvo tako očitna. Do Krakova je zadostoval dan mirne vožnje. Drugi dan je pot vodila na sever čez neskončne poljske vasi (50 km/h). Tretji dan sva se z deset let starim Cliotom pripeljala na mejo Latvije z Rusijo in še malo čez.

Četrti dan - postopno privajanje na pekel. Pekel, kjer ne rastejo solzice, ampak neskončni bloki in zlovešča CO-megla. Začne se 400 km do Moskve. Sonce gledaš s prostim očesom. Nebogljena oranžna žogica, ki se počasi plazi po nebu.

V Moskvi sva si nadela mokre maske. Te vsaj malo zadržijo škodljive delce. Če jih še posipaš s prahom posebnega oglja, dihaš čist zrak. Obenem se pod masko pri 35 °C na brado, vrat in prsa zliva pot.

Smog in vročina nista najhujše. Zapihal bo veter, prišla bo jesen. A hribi bodo ostali tako daleč ..."

Veter je zapihal, vročina je ostala.

Kako je to lahko

2010-06-15T19:39:00.001+02:00

Danes je bilo vsega zadosti. Prebivam v Rusiji in se hranim (tocneje: me hranijo) z rusko hrano. Zupa, v katero dajo majonezo. Zupa, v katero dajo rdeco peso, korencek, krompir in smetano. Zupa, v katero dajo vrtno kislico in majonezo ali smetano. Ajdova kasa. Ajdova kasa. Ajdova kasa. Saslik. Caj iz samovarja. Keksi s celimi rozinami.

Iz hladilnika sem vzel svinjsko meso. Prvi kroznik: moka. Drugi kroznik: drobtine. Tretji kroznik, ki pride pred drugi kroznik: jajca. Vzporedno: restan krompir. Zeleno solato sem izpustil, ceprav sem s sabo iz Lenarta v Slovenskih Goricah prinesel bucno olje. Prav tako ni bilo goveje zupe. Saj je torek zvecer in ne gospodov praznik.

Dobro je bilo. Dunajski tako dalec od Dunaja niti ne more biti neokusen. A saslik iz svinjskega mesa (obvezno vratovina, ker vsebuje ravno pravsnjo kolicino speha) in caj iz samovarja (obvezno segreti s pomocjo borovih storzev) - to je ze na ravni dunajca. Samo je treba doma narediti, ker drugace ni to to, pa se orubijo te z moskovskimi cenami.

A je treba biti lep ali imeti pospravljeno v glavi?

2010-05-29T12:23:00.002+02:00

V Moskvi me pogosto popade čustva besa. Ko se zbudim, pogledam skozi okno našega pritličnega stanovanja in opazim, da so stanovalci višjih nadstropij zopet zmetali del odvečnega materiala čez balkon nam pred nos. Pivske flaše, steklenice vodke, moški pas za hlače, obešalnik, vrečka z biološko razgradljivimi odpadki (beri: gnila jajca) – vse je že ležalo poleg najinih tulipanov ali na španskem bezgu.

Zvečer se mi pogosto zahoče sprehoda v naravi. Sprehodim se po parku-gozdu, ki se začne takoj za blokom. Leži ob reki Moskva. Zaradi redkih vrst ptic je zaščiteno območje. Zaščitene in nedotaknjene pa niso samo ptičke, ampak tudi smeti, ki so jih Rusi enakomerno razmetali po celem gozdu. Bolje, da ne govorim o tem, kako izgleda pot na dačo ...

Ko se odločim, da je vsega tega zadosti in da se je iz geta treba premakniti v center ali na faks, se soočim z drugo platjo. Še pred izhodom iz bloka začnem kihati in se mi rosijo oči, ko pred mene stopi ženska urejena a la Katarina Kresal. Vonj svojega parfuma oddaja na 20 metrov, kot da je psica in hoče privabiti godne pse (upam, da je Kresalova pri špricanju zmernejša). Led, sneg, asfalt, kamen, les – nobena podlaga ruskih bab ne ovira. Peta mora biti čim bolj visoka in čim bolj ozka. Ko hodiš v gojzarjih po žlobudri in kleješ državo, da ti je dala štipendijo in si prišel sem študirati, ona pred tabo v petkah, oblečena, kot da gre na ohcet, lahkotno reže žlobudro s svojim parfumom in si utira pod do zmagoslavja.

Priznam, sem netoleranten Slovenec. Ljubim urejenost okolja in notranjo logiko, pohajkujem pa najraje v športnih oblačilih. Smeti mečem v koš, včasih celo ločujem odpadke. Parfuma ne posedujem. Kavbojke imam 4 – ene nosim, druge je mama zlikala in so za posebne priložnosti, tretje so mi premale, ker sta mi zrasla trebuh in rit, četrte pa so z luknjami in jih uporabljam za delo na vrtu. Adidaske nosim, dokler ne razpadejo, ker nerad menjam dobrega konja.

Dan zmage

2010-05-10T22:14:00.000+02:00

9. maj. Dan zmage. Eden največjih praznikov v Rusiji. 65 let od zmage nad fašizmom. Včeraj je bilo na mnogih avtomobilih nalimano: "Na Berlin". Vojaška parada je bila baje najbolj veličastna po veliki domovinski vojni. Jaz je nisem videl v neposrednem prenosu, ampak sem si jo po televiziji ogledal malo pred polnočjo, ko sem se vrnil iz dače. Najbolj smešni so bili Turkmenci, ker je pred njimi korakal dečko na belem konju. Zaradi konja so skoraj odpovedali sodelovanje na paradi. Ruski organizatorji so jim najprej dejali, da ni šans, da bi sodeloval konj (mogoče bi posral Rdeči trg??). Pa so se Turkmenci zbunili in rekli, da to pa ne gre, saj gre za pravnuka konja, na katerem je jahal maršal Žukov na paradi leta 1945. Dovolj prepričljiv argument.

Sledila je vojna tehnika. Vsako naslednje vozilo je bilo večje, rakete mogočnejše, moj spanec vedno bolj nepremagljiv. Ko je prišla na vrsto največja raketa, sem že spal. Slovenci nismo narod za parade, ampak za proslave. Neskončno dolgo lahko poslušam, kako nekdo recitira Prešerna ali pa žaga kakšno moderno slovensko klasiko. Težka oborožitev pa me utruja. Žena pa je skakala od zadovoljstva, ko se je šizcizza ovinka prikazala raketa, ki je lahko opremljena z jedrsko konico.

10. maj je dela prost dan. Zakaj? Zato ker je bil 9. maj nedelja. Praznik se praznuje devetega, a njegova ne-delovna komponenta se prenese na najbližji ponedeljek.

Žlahten papir

2010-04-30T21:51:00.000+02:00

Danes sem v trgovini videl toaletni papir. "Troslojni toaletni papir z vonjem po Evropi." Deset rol. 7 evrov 60 centov.
Kljub temu, da mi v Moskvi pogosto fali malo naše Evrope, ga nisem kupil. Saj imam zadosti Evrope v hladnilniku in zmrzovalniku - ričet, slivovi cmoki, štruklji. Domov sem se vrnil z dvoslojnim.

Terorizem ali kako si želim leteti s helikopterjem

2010-04-09T16:05:00.003+02:00

Danes sem se prvič po terorističnih napadih peljal s podzemno. Vstopim v vagon in pogledam okrog, ali je prisotna kakšna ženska kavkaške nacionalnosti. Pogledujem ženske boke. Ali ima mogoče oblečen debel pas? In v pasu eksplozivno telo, ki bi mi odtrgalo glavo, če bi sedela poleg mene, če pa bi sedela na drugem koncu vagona, bi se v moje meso zarili žeblji, ki so sestavni del njenega telesa. Žena se boji za mene, ker se peljem s podzemno. Ah, saj ni nič, ji pravim. Sedim v vagonu, kjer je samo 20 ljudi in ne 50. Na pol praznega vagona se jim ne splača raztreljevati, si pritrjujem. Pa tudi če bi se lotili takšne neumnosti, kakšna je verjetnost, da bom na tem vlaku, v tem vagonu ob tem času? Ob delovnikih se dnevno s podzemno v Moskvi pelje 9 milijonov ljudi. V Moskvi je devet linij. 180 postaj. Na dan se pelje več kot 9000 vlakov. V času končnice vsakih 90 sekund.

Peljal sem se že mimo štirih postaj. Vzamem knjigo in berem. Samo še tu in tam pogledujem ženske boke, lica in lasje. Če je blond, z visokimi petami, napudrana in gleda neumno v svoj touch screen mobilni, ni problema – ta je Rusinja.

Čas celi rane. Joj, kakšen kliše!

Pica bi šla v promet

2010-04-05T09:14:00.000+02:00

Zadnje dneve me navdušuje kuhanje. Preizkusil sem se s slivovimi cmoki in štruklji, potem pa sem po več mesecih kreativne pavze spekel pico. Normalna prijetna pica.

V našem naselju (ljubkovalno: geto) bi šla pica zelo dobro v promet. Tu je zelo malo prebivalcev, ki imajo pravilno predstavo o tem, kaj je to pica. Moja pica ni vrhunski dosežek, a je po odzivih bližnjih sodeč dovolj užitna, da bi šla v Moskvi odlično v promet.

V našem getu imava za prodajo pic idealne pogoje. Ni konkurence - ponudba hitre hrane za usput v Moskvi šepa. V celem naselju živi približno 15.000 ljudi, obstaja pa ena sama restavracija, ki je obenem tudi disko, savna in lepotni salon. Stanovanje imava v pritličju in bi lahko neposredno iz kuhnje strankam podajala pico.

Hitro sem začel računati in prišel do naslednjih ugotovitev:
- Stroški na eno pico cca. 2 evra (po cenah iz trgovine v getu: moka - 13 centov, sol - 2 centa, kvas - 1 cent, paradajz - 60 centov, sir - 70 centov, origano - 3 cente, timijan - 2 centa, posušeni paradajz - 30 centov, elektrika - 10 centov).
- Če vsak kos stane 1 evro in je pica narezana na 8 kosov, to prinese 8 evrov.
- Dobiček: 6 evrov.
- Če 17 dni v mesecu prodam 10 pic na dan, to prinese 1000 evrov.
- Če 23 dni v mesecu prodam 15 pic na dan, to prinese 2000 evrov.

Kdo se mi pridruži?

Moji prvi štruklji

2010-03-30T19:46:00.003+02:00

Zadnje dneve me je prijelo. Kuham slovensko hrano. Prvi so bili na vrsti slivovi cmoki. Danes pa sem naredil prve tri štruklje v svojem življenju. Testo sem sam naredil!

V načrtu imam še ogromno drugih slovenskih receptov. Naslednja bo tipična koroška hrana:
- Malica, da te na rit vrže: skuta s čebulo, začimbami in z bučnim oljem.
- Praznično kosilo za poroke in sedmine: kruhov hren, kuhana govedina, restan krompir.

Foto: Marija Nikolajevna Karnar-Lemeševa

Rusko življenje

2010-03-25T21:28:00.000+01:00

Pred enim tednom sem se vrnil v Moskvo. Po več kot enomesečnem počitku v Evropi ponovno čutim, kako skozi kožne pore pronika rusko življenje.

Rusi se čudijo, da hranim ženo s črno repo.

Včeraj sem prvič v življenju čistil ribe. Nikoli prej se nisem dotikal notranjih organov ribe in jih trgal od trupa.

Včeraj sem prvič v življenju naredil tržaško omako. Olivno olje, česen, peteršilj, limonin sok, sol. Preprosto, prekrasno.

Veselim se, da je pomlad. 5 °C plusa čez dan je marca lep dosežek. Kupi umazanega snega so se zmanjšali iz dveh na en meter. Odvodnjava - ni neurejena, preprosto ni je.

V trgovini prodajajo mlad krompir. Najmanjši primerek meri v dolžino 20 centimetrov.

Februar - mesec počitka

2010-03-05T20:32:00.000+01:00

Dobro jutro, čitalci!
Februar je bil mesec počitka.
Marec je mesec razmišljanja.

Spet sem v Berlinu. V primerjavi z Rusijo so tu neprimerno boljše študentske menze. Še vedno pa je sistem študentskih bonov nenadkriljiv ...

Berlin je samo vmesna postaja, potem se vračam v Moskvo.

Glavna nadloga mojih misli zadnje čase: kje iskati šiht?

Približujemo se ničli

2010-01-31T20:23:00.000+01:00

Neverjetno, ampak res - po skoraj dveh mesecih nenehnega mrzlišča se bližamo ničli. Sedaj je večer in samo minus šest. Jutri obljubljajo ničlo. To bo neverjeten dogodek.

Mraz, suh zrak in škripajoč sneg so fajn kombinacija. To je prava zima. Samo sedaj je že čas za spremembe. Želim si plundro, ker ta bo potrebna, da bi se prebili do aprilskega blata in dalje do majskega oživljenja.

Prav fajn je, da imamo (tako v Sloveniji kot v Rusiji) štiri letne čase. To pomeni, da imamo relativno redko razlog, da nam je dolg cajt zaradi vremena. Kakšen dolgčas je živeti na ekvatorju! Tam je skozi isto. Pozitivno je le to, da porabijo najmanj pol manj za obleke, saj lahko skozi nosijo iste kratke hlače.

Kaj delati?

2010-01-24T11:21:00.000+01:00

-27 °C. Primož se boji mraza, zato bo cel dan ostal v zaprtem prostoru. Kaj delati? Pred štirimi dnevi sem naredil zadnji izpit. Od 1. septembra je bil to moj cilj, ki je strukturiral vsakdan. Pred sabo imam list papirja, na katerem je napisano, kaj moram narediti v prihodnjih dneh, mesecih. Kaj je sedaj cilj? Kam moram usmeriti svojo energijo? Zato ker nimam definitivnega odgovora, predolgo posedam za računalnikom in razmišljam o tumarijah. Zakaj so Rusi za mnoge kolektivne športe prevzeli tuja imena?

Rokomet - gandbol (гандбол)
Nogomet -futbol (футбол)
Odbojka - volejbol (волейбол)
Košarka - basketbol (баскетбол)

Priprave na zadnji izpit

2010-01-19T12:06:00.006+01:00

Staro novo leto

2010-01-13T21:29:00.000+01:00

Danes je staro novo leto. Do revolucije leta 1918 je v Rusiji veljal julijanski koledar, ki zaostaja za nasim, gregorijanskim. Komunisti so sicer preklopili na gregorja, a se dandanes nekateri praznikov zeljni Rusi praznujejo staro novo leto iz 13. na 14. januar.

Ker sem (tudi) del ruske druzine, na mizi ze caka penece vino. Po kozarcku pa hitro spat, saj je januar cas izpitov.

Ruska zima, ruski sneg, 1.1.2010

2010-01-01T22:09:00.007+01:00

Video: Tako zveni ruski sneg v Moskvi. Temperatura: med -10 in -15 °C.

Slike: Tako zgleda ruska zima v Moskvi. Sami Rusi pravijo, da za novo leto že dolgo ni bila tako lepa.

Priprave praznične mize

2009-12-29T21:41:00.003+01:00

Tako izgledajo priprave praznične mize v Rusiji. Peljali smo se na tržnico in kupili meso ter zelenjavo in sadje.

Kar smo kupili je sledeče:

- celi puran,

- dve celi kuri (eno smo do zaključka redakcije že pojedli),

- 5 govejih jezikov,

- ena svinjska noga iz katere bomo naredili jed, ki je 81 % Slovencev ne bi jedla. Spominja na žolco. Noga se kuha 6 ur, potem meso razkosamo na male koščke. Te prelijemo z vodo, v kateri se je vse kuhalo. Nastane žele, zadevo je mogoče hraniti v hladilniku in jesti več dni.

- 2 različna kosa svinsjea mesa (to je za mene, ker sem absolutni ljubitelj),

- riba smuč,

- gnjat,

- 4 kakiji. Tega sadeža je sedaj v Rusiji polno (uvoz iz Kavkaza in Srednje Azije) in jem jih vsaki drugi dan,

- čebula.

To seveda še ni vse. Treba se bo dobro pripraviti, saj Rusi začnejo praznike 1.1., končajo pa jih 10.1.

Kje je božič?

2009-12-25T16:57:00.005+01:00

Moskva, 25. decembra 2009. Štiri stopinje plusa. Sneg ni več bel, ampak siv, mestoma črn. V domovini poplave. Takšen čuden božič.

Človek ta dan po tradiciji preživi z družino. Jaz sem moral iti na faks, da bi mi zapisali oceno v indeks. Pa so mi rekli, naj spet pridem v torek (beri: Vesel božič!).

Kljub vsemu je relativno prijeten in miren božič. Predavanja so se včeraj končala, sedaj me čakajo samo še trije izpiti januarja. To pomeni, da lahko preberem zadnjih 100 strani "Vojne in mira" v miru - to mi je še ostalo od septembra, ko sem ga prenehal brati.

V sredo, 23. decembra 2009, sem prvič v življenju kupil novoletno smreko. Obup. Vsako leto sem v roke vzel sekiro in žago in jo posekal lastnoročno. Zastonj - iz državnih ali sosedovih logov. Tokrat pa je bilo zanjo treba odšteti 18 evrov.

Minus 24

2009-12-14T23:22:00.003+01:00

Sneg skripa pod nogami.

Kljucavnice avta zamrznjene.

Moja zena ne hodi na ulico, ce je nizje minus 18.

(Tega ne bom nikoli razumel, saj je Rusinja!)

Na cesti vsesplosen led.

Ob vdihu se v nosu lepijo dlake.

(Govorijo, da se pri -30 lepijo tudi trepalnice).

Potepuski psi so se skrili ali pa ...

Cicoti pol ure prizigajo svoje Lade.

A Rusinje se vedno v visokih petah.

Veseli november

2009-12-05T19:55:00.005+01:00

September, oktober, november - vec kot pol semestra je za mano. Ze septembra smo orng zaceli, stopnjevali v oktobru in novembra prisli na najvisjo stopnjo zaposlenosti, ki je vodila v tipicno stanje:

- premalo spanja,

- premalo pocitka,

- jes/zres dvakrat na dan, ker cez dan nimas casa,

- neukvarjanje s sportom,

- zanemarjanje bloga,

- zanemarjanje komunikacije s prijatelji in druzino,

- sparanje z denarjem (ker ga nimas casa porabiti),

- redka zemenjava nogavic.

Cez teden sem dopoldne delal prakso, popoldne studiral, ob vikendih pa sem prenavljal stanovanje. Sedaj obvaldam sledeca gradbena dela:

- polaganje laminatov,

- ravnanje sten (sicer niso najbolj ravne, a se da preziveti),

- lepljenje tapet,

- pleskanje sten in stropa,

- vrtanje lukenj v stene raznih kvalitet,

- uravnavanje betonskih tal z ulivanjem betona,

- montaza plosc Knauf,

- asistiranje pri vodovodnih delih

- asistiranje pri montazi vrat.

Mogoce bi se lotil tudi polaganja ploscic, a za to rabi clovek veliko prakse, da jih postavi ravno. Edino, kar se ne bi lotil: elektrika. Pravi Slovenc - vec kot sam naredis, vec veljas!

V cetrtek se je koncalo - v dveh dneh sem imel tri prezentacije v ruscini, koncal sem s prakso, v stanovanju sem do konca polozil laminate in pobelil stene.

Kako smo igrali nogomet

2009-11-14T19:41:00.010+01:00

Danes je bila nogometna tekma. Avto sem pred tekmo parkiral stran od stanovanjskega bloka - kaj ves, mogoce se najde kak razjarjen Rus iz nasega bloka pa mi prereze gume. Kot kaze je to bilo odvec, saj smo izgubili.

Ampak kako smo izgubili! Ruska komanda je potrebovala nekaj casa, a ko se je sprostila, je zalaufala. Prvi gol. Polcas (cas za WC). Drugi gol. Da bi se umiril in pripravil na poraz, sem sel v drugo sobo, se vsedel za racunalnik in prebral novicko o podpisu sporazuma za gradnjo plinovoda Juzni tok po slovenskem ozemlju. Umiril sem se in se vrnil. Rusi so igrali, nasi poskusali. Zamenjava Slovenca st. 1, zamenjava Slovenca st. 2, zamenjava Slovenca st. 3. Udarec - obramba - Slovenec z dolgimi lasmi in koroskim priimkom zabije gol.

Po podpisu sporazuma sta se predsednika vlade odpravila na stadion. Po vsakem golu je kamerman pokazal oba predsednika vlade. Po ruskih golih je ruski predsednik vlade se se bolj udobno namestil na (verjetno oblazinjenem) stolu, cez lica se je razlil zadovoljen nasmesek. Ko so Slovenci dali gol, je slovenski predsednik vlade skocil v zrak, skoraj potancal ruskega predsednika vlade, objel najblizjega Slovenca in se zarezal, kot da je slovenska komanda zmagala finale svetovnega prvenstva. Ko je bila tekma koncana, je zopet pokazalo ruskega in slovenskega predsednika vlade. Ruski: nevtralna politikanska drza. Slovenski: preseren, kot da je spil dva pira in pogledal pod kiklo kelnarci na vaski veselici.

To je prisrcna mentaliteta malega naroda. Vedno se veselimo, ko v cem uspemo, ko imamo v lasti kaj nenavadnega, ko dosezemo kaksne rekord ali ko nas ne zamenjajo s Slovasko. Pa je vseeno, al gre za Pahorja, Janso, Danila, sosedovega Tonca ali Petrnikovo Pepo. Vsi bi skocili in pohodili Ruse.

Skoda, da so za mednarodni prenos, ki je bil pokazan v Sloveniji, snemali kamermani, ki jih je zanimal samo nogomet in predsednikov vlade v kljucnih trenutkih niso pokazali.

Himna nasa

2009-11-03T21:47:00.003+01:00

Dolgo nisem kaj napisal na blog. Razlog je jasen, nedvoumen - zato, ker sem se ukvarjal s svojim zivljenjskim delom - prevodom himne Nasega Instituta iz ruskega v slovenki jezik. Verjamem, da boste ob branju cutili Nas ponos, Naso ljubezen do MGIMO (Moskovski drzavni institut za mednarodne odnose).

Rodili smo se pod egido velikega MGIMO

- najbolj prekrasna vseh tuzemskih dinastij.

Za večno spleteni rodovi brezštevilni,

Bog daj mu srečo in nesmrtne dni.

K tujim bregovom pot nam je odkril,

naučil nas je ljubit domovino,

deliti z njo na pol ponos in stid,

deliti z njo vse kar določa našo bit.

Refren:

To naš je Inštitut, pečat naš neminljivi,

nam znamenja drugá odvečen so okras.

Na vekov veke, MGIMO neponovljivi,

bastion študentskega tovarištva si naš!

Tukaj smo prvič povzdignili naše glasove,

Tukaj smo prvič izrekli se o važnih stvareh.

Menjal MGIMO je nazive, menjal naslove,

a tradicij slavnih ni pozabil na burnih poteh:

Študirati z resno glavo, prijateljevati do koncá,

ne padati, a trmasto, stremeče dvigati se k cilju.

Razsuta so po svetu naša goreča in velika srcá,

polna upanja tako v delu kot v življenjski pozi.

Refren

Pomagal nam trpet' je trdo roko,

živeti slavo, bedo in bogastvo.

Naučil, kako ne padati v breznó širiko,

naučil, kako ohraniti študentov bratstvo.

Kamorkoli se po svetu odpravim,

v vseh deželah uverenost me napolnjuje,

da vodnica zvezda s sijom zlatim

nebesni svod nad rodnim Inštitutom razsvetljuje.

Refren

Muzikalni verziji Nase himne lahko prisluhnite na spletnih straneh Nasega Instituta: http://www.mgimo.ru/files/61/gimn_mgimo.mp3

Ko ni idej

2009-10-25T18:26:00.004+01:00

Ko nimam ideje za blog, sedim za mizo, gledam v ekran, in si zelim gristi nohte. To se ponavadi zgodi zvecer po napornem delovnem ali studijskem dnevu.

Danes mi ne gre od rok pisanje bloga. Zakaj potem pisem?

Al prav se piše Rousseau, Russeaus ali Rouseu?

2009-10-16T13:18:00.002+02:00

V Rusiji o tem ne razmišljajo. Vsa tuja imena pišejo po rusko. Tako kot v Srbiji. Nekaj primerov:

- Уалтц (Ualtc) - Waltz

- Юм (Jum) - Hume

- Макиавелли (Makjaveli) - Machiavelli

- Джими Картер (Džimi Karter) - Jimmy Carter

- Най, Кохэн (Naj, Kohen) - Nye, Keohane

- Брайар (Brajar) - Braillard

Na začetku sem se temu smejal, potem sem si včasih razbijal glavo, za katerega avtorja gre, sedaj pa z Rusi že sočustvujem. Preprosto - ko Slovenec sliši francosko ime, nikoli ne vemo, kako ga napisati - napišemo ga "od oka" in ponavadi sfalimo. Rus ga pa napiše tako, kot ga sliši, in ponavadi zadane.

Danes sem kupoval zvezek. Iskal se preprost zvezek s črtami. Takšni zvezki so zelo redki, Rusi so vajeni in številke in črke pisati v karo.

Kaksno je vreme?

2009-10-10T20:16:00.004+02:00

Danes zjutraj sem prvic v tej sezoni odstranjeval led iz vetrobranskega stekla.

Vsak dan z napetostjo spremljam vremensko napoved za Slovenijo. Zelim si, da bi se shladilo, da bi bil dez in da bi ljudje stresali poletni prah iz kap in rokavic. Vse do danes sem bil nevoscljiv, saj je pri nas vec kot pol listja ze odpadlo. Sedaj pa vidim, da se zna shladiti na 10 do 15 stopinj podnevi. Kaj mi to pomaga! Bolj kot se hladi v Sloveniji, bolj se mrazi v Rusiji.

Velikost (ni nujno tudi veličina) in norost

2009-10-04T20:54:00.005+02:00

Minil je en mesec in čas je, da vam predstavim, kako velika in nora je Moskva. Glede na to, da sem se v Moskvo vozil 2548 km in 100 m, da bi se lahko po mestu premikal na lastnih stirih kolesih, sem se odlocil za predstavitev skozi oči voznika.

Na slikah je nekaj izmed mnogih križišč, ki te pripeljejo do postavljanja filozofskega vprašanja: Kam?

Moskva ima tri prometne obroče (meni bolj paše beseda ring, kot jo uporabljajo v naši bivši cesarski prestolnici):

- »Vrtni ring«. Okrog ožjega centra. Dolžina: 15,6 km. Širina: 60–70 m. V času prometne končnice zabito.

- »Tretji transportni ring«. Obkroža širši center. Dolžina: 36 km. Širina: 4+4 prometni pasovi, le na nekaj mestih se skrči na 3+3. V času prometne končnice zabito.

- »Moskovska ringova avtomobilna cesta«. V bistvu obvoznica, a ne kot v LJ, kjer lahko srečaš medveda. Ne, levo – desno: beton – beton. Dolžina: 108,9 km. Širina: 5+5 prometnih pasov. V času prometne končnice zabito.

- Za primerjavo – ljubljanska obvoznica. Seka prometne poti divjih živali. Dolžina: 30 km. Širina: ponavadi zadostuje.

- V gradnji: »Četrti transportni ring«. Njegov cil je razbremeniti drugi in tretji ring. Dolžina: 74 km. Širina: 4+4. V času prometne končnice verjetno zabito.

Opravičujem se za tehnično in nezanimivo besedilo.

Dogodki

2009-09-30T23:51:00.003+02:00

Ura je 1.55, po moskovskem casu. Ravnokar sem v Berlin poslal eno seminarsko nalogo - zadnja obveznost za pretekli semester. Medtem se v Moskvi nabira vedno vec zadev. Pri skoraj vseh predmetih bomo kmalu pisali kontrolke (pocutim se desetletje mlajsi!), pripravljali prezentacije, se ucili za izpite. Enkrat student - vecno student.

Berem Vojno in mir, v ruscini. Prevod naslova romana zavaja. Beseda mir ima v ruscini dva pomena, ki se na slovenskem glasita mir in svet. Kdor je bral in se spomni, kako se v romanu menjavajo epizode dvorskega in vojaskega zivljenja, bo vedel, kaj mislim.

V Moskvi ni vse drago kot zafran! Javni potniski promet je poceni. Za studenta je cena mesecne karte za podzemno, avtobuse, tramvaje in trolejbuse priblizno 10 evrov. Za upokojence je prevoz brezplacen. Skoda, da je to vse, kar je ostalo od socialne drzave ...

Danes so zaceli ogrevati blok. To je vsako jesen velik in radosten dogodek, saj se v Moskvi nenadoma shladi in preden je pet dni zapored povprecna dnevna temperatura 8 stopinj Celzija ali manj, traja. Ah, meni, Slovencu iz rovt, je bilo vsec spati pri 15 stopinjah.

Kupiti si moram cevlje za zimo. Ura je 2.16.

Zakaj smo za Hrvate majhni

2009-09-21T07:26:00.005+02:00

Bivanje v tujini je cas za razmisljanje o balkanskih zdrahah iz razdalje. Ko sem se vceraj vozil po ulici s sedmimi pasovi v eno smer, sem se vprasal, zakaj imajo Hrvati kopico vicev o Slovencih, katerih bistvo je: "Slovenija je prekleto majhna."

Ko se vozim po mestu, v katerem zivi od 10 do 15 milijonov ljud, se vprasam, kaksna je smiselnost teh vicev. Ko pomislim, da trenutno prebivam v drzavi, ki se razteza cez 11 casovnih pasov, se nasmehnem, pritisnem na gas in upam, da ne bo vseh sedem pasov zabitih, kot se to cesto dogaja.

Slovenija: 2 mio.

Hrvatska: 4 in pol mio.

Srbija: nekaj cez 7 mio.

Rus je navajen na taksen gigantizem, da teh vicev ne bi mogel razumeti. Slovenija, Hrvaska, Avstrija, Srbija ... za njega je vse isto - majhno. V casu druge svetovne vojne je umrlo priblizno 27 mio prebivalcev Sovjetkse zveze; povprecno pol milijona na mesec (Ruse je Nemcija napadla 'sele' junija 1941). Iz stalisca Rusa je Slovenija majhna in Hrvaska od nje nic kaj vecja.

To je Balkan - kako smo pomembni v nasi majhnosti!

(Ne me drzati za besedo! Ne prevzemam odgovornosti za tocnost podatkov, saj sem se posluzil samo Wikipedije pri pridobivanju dragocenih podatkov za ta prispevek)

Jugoslovanski gastarbajter, po resnicnem dogodku

2009-09-14T06:59:00.004+02:00

Prenavljava stanovanje, v katerem bova zivela to leto. Potrebna je celotna prenova oz. kapitalen remont, zveni bolj kunstno. Iz stanovanja sva zmetala vse, razen WC skoljke, saj bo vse do zadnjega neobhodna. Pri nosenju odpadkov v avto, ki je strumno trpel razno sovjetsko kramarijo, so moje delovne sposobnosti obcudovale stare penzionistke in njihovi mozje pijancki, ki sedijo pred vhodom in od dolgcasa govorijo o vsaki muhi, ki leti mimo.

Pa me pred vhodom ustavi gospa z dvema vreckama v rokah. "Pa ze kaksna soseda," sem pomislil. Zacne se pogovor, na zacetku katerega je bil sum, ki se je razjasnil na vrhuncu pogovora.

"Ali prenavljate tudi kopalnico?" Kaksna familiarnost!

"Da, vse prenavljava," skromno odgovorim.

"Ste tujec, a ne?"

"Da."

"Jugoslovan?"

Trenutek, a res le trenutek tisine. "Da."

"Koliko racunate za polaganje ploscic v kopalnici?"

Nasmeh do uses in kratka obrazlozitev zivljenja mojih zadnjih dveh let: "Ne, ne, ne, smo se narobe razumeli. Moja zena je Rusinja in skupaj prenavljava stanovanje."

"Aaa, tako. Tako da prenavljate lastno stanovanje?"

Hm, ne vem, koliko imam jaz komande, koliko zena, a vseeno odgovorim strumno: "Da."

"Kako je vasi zeni fajn!" Izraz odobravanja dominantne moske vloge v druzini.

Nisem jugoslovanski gastarbajter; a ne bi bilo slabo! V sovjetskih casih je vse, kar je prihajalo iz Jugoslavije, bilo zelo cenjeno, od gastarbajterjev do stedilnikov.

Sedaj razmisljam o moji prihodnosti. Od sobote naprej je polaganje ploscic tudi ena izmed moznosti.

Mi se gremo elito

2009-09-11T07:40:00.002+02:00

Ob vhodu v institut me prevzamejo custva ponosa, prevzeten postanem. Stopam namrec v sovjetsko elitno okolje. Institut (Moskovski drzavni institut za mednarodne odnose pri Ministrstvu za zunanje zadeve Ruske federacije) je bil ustanovljen v nedrjih 2. svetovne vojne (oktobra 1944, ko so Sovjeti cez vzhodni del kontinenta gnali Nemce v center) in vse od takrat je v centru procesa formiranja sovjetske zunanjepoliticne elite. Velik del ruskih studentov se zaposli na njihovem ministrstvu za zunanje zadeve. Ze v casu studija se obnasajo, kot da so diplomati visokega ranga - vihajo nos in redno loscijo svoje cevlje.

V primerjavi z Berlinom je to narobe svet. Medtem ko v Moskvi polovica dedov na faks hodi v obleki, 90 % deklic pa v visokih petah, je v Berlinu ta odstotek priblizno nic. Temu primeren je tudi svetovni nazor - v Berlinu so vsepoprek kriticni, v Moskvi laskavo govorijo o Medvedjevu, Putinu in mnogi verjetno tudi o Stalinu. No, niso vsi taksni, seveda, a moj namen je pretiravati, da bi si lazje predstavljali okolje, v katerem zivim.

In kaj je z mano v taksnem svetu? Jaz sem tujec, meni je vse dovoljeno. Glavno, da so kavbojke ciste, srajca zlikana, lasje povezani v cop.

Kje si, Berlin? Halo, Moskva!

2009-09-04T07:12:00.003+02:00

Kje sem? Kaj? Ne pišem več? Hm, nekaj se je zgodilo. Nazadnje sem prispevek na blog napisal 29. junija. Danes pa je 4. september. Le mirno, za vse vedno obstajajo tehtni razlogi, tudi za moje molčanje.

Čas, ko sem napisal zadnji prispevek, je bilo kratko, a živčno, obdobje organizacije poroke. Ja, moje lastne, če še niste pogledali na Facebook, kjer sem spremenil status in šokiral svet. Sedaj sem poročen, moja žena je Marija Nikolajevna Karnar-Lemeševa (Мария Николаевна Карнар-Лемешева). Njeno polno ime v sloveščini obsega 32 znakov. Strašno.

Poročila sva se 27. 7. 2009 ob 13:30, po srednjeevropskem času, v Berlinu, v mestni hiši Köpenick. Mestna hiša je po Nemčiji znana po tem, da je pred njo spomenik človeku, ki jo je pred enim stoletjem oropal. Če vas zanima zakaj glorificirajo kršilca družbenih norm, si na Wikipediji preberite članek pod imenom »Hauptmann von Köpenick«.

Po poroki so si dejanja sledila hitro. No, poročno potovanje NI sledilo. Kot kaže nadaljujem tradicijo staršev, ki po več kot 35. letih zakona poročno potovanje še vedno načrtujejo ...

Po skoraj mesečnem bivanju v domačih planinah sva se z ženo (ta beseda gre še vedno težko iz jezika) z mojim malim avtom odpravila v Moskvo. Razbor – Slovenj Gradec – Sl. Konjice – Maribor – Dunaj – Bratislava – Žilina – Katowice (spanje) – Varšava – Augustov (spanje) – Kaunas – Daugavpils – Rezekne (spanje) – Velikiye Luki – Moskva (končna nastanitev). 2500 km, štirje dnevi. Ja, nora sva.

1.septembra sem začel 3. semester magistrskega študija mednarodnih odnosov na Moskovskem državnem inštitutu mednarodnih odnosov pri Ministrstvu za zunanje zadeve Ruske federacije. Sliši se veselo. Moje prvo opažanje: še nikoli nisem na enem mestu videl toliko visokih pet.

Dovolj za prvi ruski prispevek.

Kako se isce stanovanje

2009-06-29T11:25:00.005+02:00

Do 31, julija sem v Berlinu. Od oktobra sem v studentskem domu in te dni se dogaja velika nevsecnost - zapirajo ga. Zato se moram nekam preseliti za en mesec. Ena moznost je kombiniranje razlicnih prijateljev - pri vsakem prespati nekaj dni in tako sflikati mesec. Glede na to, da je najbolj napet mesec leta, sem se odlocil, da najamem stanovanje za mesec dni. To je bila prava dolgocasna dogodivscina:
21. 6.: mrzlicno iscem po internetu, kje so stanovanja. Aha, eno lepo stanovanje, poceni. Se vsedem v podzemno in odpeketam proti stanovanju. Na zacetku ogleda ugotovim mojo napako - narobe sem prebral, oddajajo samo eno sobo in ne celega stanovanja. Tako se pridobiva izkusnje in ostri oko ob branju angebotov. Prijazna nosecnica bi me takoj vzela, a bil sem obvezan odkimati.
22.6.: Ogled drugega stanovanja. Tokrat je ustrezalo - celo stanovanje, relativno dober plac v mestu (kot ce bi v Ljubljani zivel na polovici poti med klinicnim in trznico Moste). Samo WC je na hodniku, ampak v redu, se vsakokrat prezracis, ko gres na potrebo.
23.6. Javijo mi, da lahko imam stanovanje pod pogojem, da tam trenutno ziveci reziser odpotuje v Madrid. Dobri obeti.
24.6. Javijo mi, da ne odpotuje. Obetov ni.
25.6. Zopet iskanje. Aha, nekaj bi lahko bilo. Ogled. Prijazna gospa je navdusena, jaz pa malo manj - oddaja namrec dve sobi, eno bi pa obdrzala zase, za vsak slucaj, ce se ji bo zahotelo pricapljati iz njenega drugega stanovanja. Afra ali Tarbula?
26.6. Internet, targetiram se dve stanovanji.
27.6. Ogled stanovanja. Njegovi napaki: prijazen cesko-nemski par ga oddaja sele od 17. julija, ponoci so slisni tezki vlaki, ki se vlacijo mimo po bliznji zelezniski progi. Dobra stran: prijazen tolsti macek.
28.6. Tole je zadnje. Ce ne bo slo, vzamem macka in do 17. korakam od kolega do kolega. Stanovanje je super, cena malo manj, a vseeno, ko mi po dveh urah cakanja javijo, da je moje, je dan polepsan, misli pa koncno osredotocene na studij.

Kar me je presunilo pri vseh petih ogledih - povsod bi me sprejeli. Verjetno so si mislili: en mesec ga se lahko trpimo, potem pa ga tako ali tako nikoli ne bo vec ...

Črešne, ve moj bog

2009-06-22T12:18:00.003+02:00

Vceraj se je zacelo poletje. V Berlinu je bilo tudi cez dan hladno, okrog 15 stopinj, popoldne se je pomlad dolgo poslavljala s silnim nalivom. To je bil v zadnjem tednu prvi dan, ko nisem pojedel kilograma cesenj.

Ob studentskem domu rastejo tri cesnje. Naravne berlinske cesnje odlicno rodijo. Cel studentski dom bi se lahko nekaj dni samo s peckami prehranjeval. Vendar se prehranjujem bolj ali manj sam. Dom bodo namrec konec junija zaprli in notri nas je le se pescica studentov. Od teh, ki so ostali, je mnogo Kitajcev, in pravijo, da se Kitajci bojijo visine. Tako sam osvajam najvisje predele cesenj in se naslajam.

Kdor je zasadil cesnje, je bil zelo pameten. Tri cesnje - tri razlicne vrste z razlicnim obdobjem zorenja. Do 30. junija, ko se tudi jaz izselim iz studenta, mi bodo cesnje rasle preko glave in jih bom imel zadosti za eno leto. Vrnil se bom k jabolkam - teh lahko pojem neskoncno in jih se nimam zadosti.

Sreco imam, da sem vnet in zaprisezen sadjejed. Zato mi pecke v zelodcu ne naredijo hudega ...

Kje je internet?

2009-06-17T11:42:00.005+02:00

Brez interneta ni bloga, tako kot brez pira ni nemskega nogometnega navijaca. Ze od 4. maja se ubadam s problemom, da se je iz studenta odselil Kitajec, preko katerega sem imel brezzicni internet. Visok in suh , vsak dan je igral badminton in pink ponk, njegov internet je deloval bolj pocasi, a bilo je zadosti za prezivetje.

Bolje, da nimam interneta! Tako doma ne stolu kot kura na zlatih jajcih, ampak grem pod prisilo na sprehod. Na pir ne grem, ker dalec okoli ni nobene gostilne.

Sele po enem mesecu vsakodnevne vecerne internetne abstinence se spomnim, da lahko tudi zvecer v primeru nuje ali pretirane nervoze posezem po internetu. V pisanih karirastih kratkih hlacah, umazani majci, ki je na pol zatlacena v hlace, v copatih ter z racunalnikm v roki se vsedem v avto. Peljem se tri minute poleg hise, v kateri zivijo ljudje, ki mislijo, da sem iz Slovaske, ker je na avtu nalepka 'SLO'. Nagnem naslonjac sedeza, prizgem racunalnik in lovim brezzicno omrezje. Nikoli ni problema, saj je v blizini Fakulteta za geologijo, ki je tako za nekaj minut vir mojega navdiha. Ko je baterija racunalnika prazna ali pa je ura cez polnoc, racunalnik zaspi, jaz pa se odpeljem nazaj ter s svezimi novicami pomirjen sladko zaspim.

Konj, jahac in doping

2009-06-02T12:47:00.002+02:00

Vceraj sem zastrigel z usesi, ko sem po radiu slisal razpravo o dopingu v jahalnem sportu. Taksnem, kjer konji s svojimi jahaci skacejo cez ovire. Pravijo, da je to tudi olimpijski sport.

Moja glava je takoj proradila. Potreben je bil pristop thinking out of the box, ce prevedem: razmisljanje izven kiste. Tekac na 100 metrov se dopingira, ga dobijo, in, hops cefizelj, je ze na zatozni klopi. Kaznovan, ponizan, odstranjen s tekmovanj. Kaj pa konj? Kaj lahko konj naredi, da ga ne bi zlorabljali? Naj mar vedno poklice veterinarja, da pride kontrolirati, ko mu trener prinese oves in ponudi galono vode?

Kdo naj bo kaznovan, ce ima konj povisano vrednost hemoglobina (nisem preprican, da konji sploh imajo hemoglobin, samo uporabljam izrazoslovje iz peciklarstva)? Konj ni nic kriv, saj ni mogel sam kupiti opojnega zrnja. Njegov hrbtni prisesnik med tekmo je mogoce tudi nedolzen, saj verjetno ne spi s konjem, da bi vedel, kaj vse so mu dali za pozobat. Trener, morda je on krmil nebogljeno zivad s pilulami? Mogoce je bila Fata cistacica, ko je na kompost odnasala konjske fige?

Vec vprasanj kot odgovorov. Vseeno upam, da sem vam dal misliti, saj ni vseeno, kdo pije, kdo placa.

60 let Nemcije in 15 minut spanca

2009-05-26T18:35:00.002+02:00

23. maja so Nemci praznovali. Pred sestdesetimi leti je bila na ta dan ustanovljena Zvezna republika Nemcija s svojo ustavo imenovano Grundgesetz (temeljni zakon). Res je, nekam cudno ime ima. Zakaj ne ustava, kot je sirom po svetu? Pred sestdesetimi leti je bila Nemcija po vojni razkosana za stiri cone, ki so jih nadzirali zavezniki. Na vzhodu so vladali Rusi, na zahodu s skupnimi mocmi Americani, Francozi, Britanci, vsi pa so se bali, da bi se tretji Rajh ponovil. Gledajoc rusevine so se vsi bali novega Hitlerja kot hudic kriza. Nihce ni vedel, kaj bo s to prekleto Nemcijo. Zato ustava ni ustava, ampak temeljni zakon, ki naj bi vsaj za nekaj let omogocil normalno delovanje drzave oz. njenega zahodnega dela, potem pa naj bi ga nadomestila ustava, ko bo bolj jasno, kako in kaj. Temeljni zakon je postavil dober temelj, ki se zdaj stoji. Obenem pa je tudi postal izvozni hit (Exportschlager), ki smo se ga tudi v Sloveniji posluzili, ko smo pisali ustavo. V Nemciji redko izrazajo svoj ponos, ampak tokrat so se vsi hvalili, kako dobro 'ustavo' so spisali.

Nemcija praznuje 60 let, jaz pa jamram, ker sem navajen, da vsak dan popoldne zaspim za 15 minut in se potem zbudim kot nov. Vse lepo in prav, samo problem je, ce do svojega spanca ne pridem. Okrog treh popoldne se moje delovne sposobnosti zmanjsajo in ce v tem casu pojem se eno mastno lazanjo, potem se zmanjsajo na minimum. Ce si odtrgam samo 15 minut, se prebudim kot nov, ce pa ne, sem do vecera kot megla. Moj cilj v zivljenju je, da bom imel na sihtu svojo pisarno z udobnim naslonjacem ...

Kako je Berlin fajno mesto

2009-05-17T18:12:00.002+02:00

Moja dvotedenska abstinenca ima razloge. 6 dni sem bil v Sloveniji in imel toliko dela, da sem komaj utegnil spati. 3 dni sem imel v Berlinu na obisku stiri Slovenke, katerim je bilo treba pokazati mesto. Vse te dni sem se ukvarjal z mislijo, kako je Berlin fajno mesto.

Kako ves, ce ti je mesto vsec? Zivis v njem najmanj en mesec in ce ti je se vedno z vsakim dnem bolj vsec tudi potem, ko obredes vse turisticne znamenitosti, potem je mesto fajn. Ko posedas na ulici v kaficih ali polezavas na lezalnikih na mivki ob reki Spree. Ves, da ni slabo. Na zalost sem taksno tele, da si redko karkoli privoscim. Samo mojim mozganom privoscim intelektualni napor. Zakaj?

Zopet pisem brez kljukic nad c z in s. Od 5. maja ob 11.30 nimam vec interneta doma, ker se je izselil Kitajec, preko katerega sem lovil brezzicje. Dobro to! Tako bom v najbolj napetem delu studija 'prisiljen' brati, brati in brati. Do konca julija bo napeto, brez predaha. Upam pa, da si bom uspel kdaj vtrgati uro in pol za posedanje v kaficu, pogovor s prijatelji ali opazovanje mimoidocih.

Praznik dela - dela prost dan

2009-05-01T10:18:00.002+02:00

Vse najlepše ob prazniku dela! Naj zastave plapolajo! Naj se plače višajo! V Berlinu ne talajo rdečih nageljnov, imajo pa demostracije. Demonstrirajo levičarji, kontra-demonstrirajo desničarji. Sprehod po Kreuzbergu na predvečer praznika omogoča vpogled v barvitost levičarjev, ki demonstrirajo. Neizmerno pisani so. Sindikati demonstrirajo za lepše plače in humane delovne pogoje, anarhisti demonstrirajo proti vsemu. Proti čemu demonstrirajo punkerji in metalci? Ne vem.

Berlinske demonstracije so prostorko paradoksalne. Potekajo v Kreuzbergu, predelu mesta, kjer živijo alternativneži, Turki in študentje. Ne prepričuje prepričanih! To lahko razumemo na dva načina - ne prepričuj ljudi v tisto, kar sigurno ne bodo nikoli verjeli. Nasprotna interpretacija: ne prepričuj tiste, ki so v tvoj prav že prepričani. Iz te zapletene filozofije sledi, da nima smisla prirejati levičarskih demonstracij pred vlado in parlamentom - ti osebki so že okuženi. Prav tako ni smiselno paradirati po Kreuzbergu in strašiti mlade Turkinje z rutami.

Demonstracije naj potekajo na nevtralnem terenu! Na podeželju, med polji oljne repice. Oljna repica ni a priori ne za ne proti. Oljna repica je torej idealen objekt prepričevanja. Ne, ne bo šlo. Na prostem jih zasačijo neonacisti, z obritimi glavami se bolje znajdejo kot pa levičarska mestna srenja.

Neonacisti - to so volovi z odrezanimi možgani.

Alergija - to ni nič

2009-04-26T09:18:00.003+02:00

Recimo, da je april mesec za pisanje o bolezni. Prijetneje bi seveda bilo, če bi pisal o lepem berlinskem vremenu in nasmejanih ljudeh, ki grilajo v parkih nemške klobasice.

Proti moji alergiji sem dobil sprej za nos in tablete. Sprej pridno vsako jutro potresem in ga, točno po navodilih, uporabljam. Glava sklonjena za 45 stopinj, z levo roko v desno nosnico, z desno roko v levo nosnico. Dvakratni brizg v vsako nosnico. Za tablete je dohtar rekel, da jih vzamem v primeru, če sprej ne bo pomagal. Jaz pa tablete ... sem jih kar pustil v predalu, čeprav sprej ni doprinesel k popolni svobodi od kihanja.

Moja alergija je mačji kašelj v primerjavi s tem, kar bi lahko postal virus svinske gripe, ki je v Mehiki zahteval že več deset življenj. V Mehiki vlada obsedeno stanje, po svetu raste bojazen, da bi se gripa lahko prelevila v pandemijo. Zadnja pandemija, španska gripa, je ob in po koncu prve svetovne vojne pobila več ljudi, kot smo jih uspeli v vojni pobiti ljudje sami.

Ne bomo ugnali narave v kozji rok! Ljudje smo del nje in četudi jo poskušamo krojiti po naši volji, nam ne bo uspelo, saj smo njeni ujetniki. Ko ji bo prekipelo zaradi človeške nadutosti (vem, tudi jaz sem nadut, ko se z avtom peljem čez pol Evrope in si pri tem žvižgam), bo nas izvrgla in noben let na Luno nam ne bo pomagal.

Preklete prekle breze!

2009-04-21T08:28:00.003+02:00

Takole. Vedno se kaj dogaja in ne gre vedno za razveseljujoče dogodke. Dva meseca že kiham in frcam. Na začetku je vladalo prepričanje, da gre za manjši prehlad. Po dveh mesecih sem sklenil, da je najverjetneje alergija. Alergija na celulozo, to bi si želel, bi lahko kar zaključil s študijem.

Grem k zdravniku. Na levo laket mi nakaplja brezbarvne in svetljo rjave kapljice. Ugotovi, da sem alergičen na cvetni prah leske, jelše, bukve in breze. Breza! Ta me je najbolj prizadela! Tako jih ljubim, ko šumi njih zlato listje v neposredni okolici mojega hribovskega doma. Sedaj pa sem jih prisiljen tudi sovražiti, saj onemogočajo normalen potek mojega življenja. Tako blizu sta si sovraštvo in ljubezen! - stara modrost, sedaj tudi empirično dokazana.

Letos se ne bom več obremenjeval, saj bo čez dva tedna konec spomladanske sezone. Naslednje leto pa se bo lev v meni oziroma v mojem nosu zopet prebudil ...

Javni potniški promet in medved v prestolnici

2009-04-16T07:20:00.009+02:00

Ljubljano in Berlin povezujejo medvedi. V Berlinu so ga postavili v grb in jih postavljajo na ulice. Plastične seveda. V Ljubljani pa se medved sprehaja. Danes zjutraj je to bila ena najpomembnejših novic na slovenskih spletnih novičarskih portalih. Ne, ni pobegnil, so hitro sporočili iz živalskega vrta. Torej se je po Rožniku sprehodil pristni kočevski medved na poti na severo-zahod. Pazite! Mogoče se bo sprehodil do počasi prenavljajoče se opere. Ali pa bo na slovenskem zunanjem ministrstvu povprašal, če se lahko sprehodi na Hrvaško. Mogoče se celo ojunači in pokaže na Prešernovem trgu, saj v lahnem drncu iz Rožnika potrebuje samo deset minut!

Tako je to na vasi.

Začel se je drugi semester. Spet bom samo za knjigami. Tokrat imam en seminar tudi na Humboldt Universität, ki je najstarejša berlinska univerza, locirana v centru. To, da je v centru, ima svoj čar, a pa tudi svoje slabosti. Iz seminarske sobe skozi veliko okno od blizu spremljamo tri različne vrste javnega potniškega prometa. Tramvaj v višini ramen in skoraj na dosegu roke, vlak S-bahna v smeri Alexanderplatz in Zoologischer Garten, vsakih deset minut pa se gosposko počasi pripelje in odpelje tudi vlak Deutsche Bahn.

Tako je to v mestu.

Iz kakšnega testa smo ljudje ...

2009-03-31T21:23:00.003+02:00

Ljudje smo smešni! Na starogrške tragedije se sklicujemo kot na enega največjih dosežkov človeške kulture, Biblija je temelj verovanja milijonom po svetu. Nisem bogokletnež in ne sovražim literature, a vseeno so mi določene zadeve smešne. Tako, bridko smešne.

V starogrških tragedijah sinovi ubijajo svoje očete, se poročajo s svojimi materami in z njimi naredijo pamža, ki jim je polbrat in sin obenem. Mame ubijajo svoje otroke, ker so jim možje bili nezvesti. Nesrečni gospodje se namerno oslepijo. Zaradi neumestne trme kralju umre sin, nečakinja, za povrh še žena. Vsi so storili samomor. Junakinje se veselijo smrti, ker je tako ali tako že večina družine onkraj. Vojska celega naroda deset let oblega eno ubogo mesto zaradi ene babnce.

V Bibliji ni dosti drugače. Res, Nova zaveza je zmerna in poudarja ljubezen do boga in bližnjih, a v Stari zavezi, tam je prava kavbojščina. Že dolgo iščem čas, da jo preberem, ker so to sočne zgodbice o neusmiljenosti boga, bratomoru, genocidih.

Seveda, v vsem tem je mogoče odčitati globji smisel. Smisel obstoja človeka, ljubezni, smrti, jutranjega vstajanja, večernega zehanja in nočne posode. Vse to ima globji smisel.

Ko veš, da nimaš kaj za napisati

2009-03-25T21:23:00.008+01:00

Zgodi se, da pretečejo osem dni in ne vem, kaj bi napisal. Nimam želje napisati dva stavka, ki bi odsevala moje trenutno počutje. Treba je nekaj povedati, da se boste smejali ali pa da boste v napisanem prepoznali višji smisel.

Potem, ko sem napisal prejšnji odstavek, sem dve minuti razmišljal, o čem bi pisal. Ni bilo težko, pod časovnim pritiskom sem se hitro spomnil. Ja, ravno o časovnem pritisku bom nekaj napisal. Če moram napisati eno seminarsko ali prispevek za spletno stran Airbeletrine, nimam motivacije in idej, če je rok še daleč. Raje gledam zimske športe. Zato, ker je konec zimske športne sezone, sem si naprtil mnogo zadev. Pisati moram štiri različne stvari in vsaka mora biti napisan do včeraj. Kako švigajo ideje! Kako nisem zaspan!

To pisanje nima poante, ki bi bila vredna več od počenega evra. Boste pa mi vsi pritrjevali in sočustvovali z mano. Sila kola lomi.

Kako so Angleži kradli iz Partenona

2009-03-18T20:49:00.001+01:00

Recimo, da so kradli. Ko je angleški grof Elgin in diplomat razrezoval kipe iz atenskega Partenona, je, baje, postoril marsikaj dobrega in slabega. Že v času rzarezavanja belega kamna (leta 1816 so bili kipi prepeljani v London) je zadeva smrdela. Smrdi še danes.

Gospod Elgin naj bi hotel kipe zaščititi. Res, bili so v slabem stanju, politične razmere v državi so bile nestabilne, v času grškega boja za neodvisnost je bil Partenon dobrodošel simboličen vojaški cilj (za nekatere, verjetno Turke). Problem je bil, da je kipe moral razrezati, da jih je lahko transportiral iz hriba do pristanišča in iz pristanišča do Londona in tam iz pristanišča do muzeja. Kot kaže je najel slabe delavce ali pa jih je slabo plačal - svoje delo so slabo opravili. Kamenje v Londonu deluje tragikomično - prekrasen kip mladca, ki mu manjka glava, prelestna roka ženske boginje brez mezinca, mogočna glava leva brez gobca.

Kar je bilo prepeljano, je razstavljeno v Britanskem muzeju. Slehernik si lahko zastonj ogleda kipe. Ob vstopu v dvoranu je mogoče prebrati tablo, na kateri piše, zakaj je dobro, da je marmor v Londonu. Kot nekdanji debater sem ob nekaterih argumentih dobil kurjo kožo. Eden izmed njih je zvenel približno takole, vsaj med vrsticami: "Saj smo nakradli, ups, prepeljali samo polovico kipov, ostala polovica je v Atenah, to je pravičen deal." Ob drugem sem se nasmejal, čeprav ni neresničen: v muzeju so kipi veliko bližje ljudem kot pa na več metrov visokih stebrih v Atenah.

Še moj argument: do Londona je bolj poceni leteti, kot pa do Aten, zato je bolje da so kipi tam. Samo ko me samo kamenje ni zanimalo bogve kako, bolj tista tabla z argumentacijo ...

Logika dvojne pipe

2009-03-14T08:06:00.012+01:00

Pred desetimi dnevi sem se pripeljal v Slovenijo. Pred osmimi dnevi sem se za pet dni odpravil na otok. Pogledat sem šel, kaj delajo Angleži. Odkril sem, da ni samo bajka, da na otoku marsikaj drugače poteka kot pri nas, v kontinentalni Evropi.

Najprej sem obiskal Cambridge. Staro univerzitetno mesto. 800 let že stoji univerza. Seveda ni šlo brez primerjalne analize med slovenskim, nemškim in angleškim visokošolskim sistemom na podlagi tridnevnih opažanj. Opazil sem sledeče razlike:
- Stavbe so večinoma starejše, vsaj od real-socialističnega FDVja. Ustvarjajo svojevrstno angleško študentsko podeželsko klimo.
- Harry Potter! Samo čakaš, da bo iz kakšnega gotskega hodnika ali iz slike tega ali onega lorda izpred 500 let nekaj skočilo. Ali pa da se bo med poslušanjem molitve v latinščini zgodil hokus pokus. Seveda, Harrya Potterja lahko gledaš zastonj, za pristno doživetje moraš pa plačat letalske karte.
- Profesorji lahko hodijo po urejeni angleški travi, študentje pa ne.
- Dodiplomski študentje domujejo v stavbi kolegija, da jih 'majo bolj na kratko; že indoktrinirani doktorski študentje lahko stanujejo celo 10 minut peš stran od kolegija.
- Za vse obstaja tradicija, pravilo in lažna ali resnična legenda. Ni kamna, ki ne bi imel kaj za povedati.
- Sestavni del študija je mreženje. "Ti poznaš mene, jaz poznam tebe, skupaj sva močnejša!" Pri nas in v Nemčiji se to dogaja spontano, v gostilni ali na poti na avtobus. Angleži so izumili mnoge klube in razloge za srečevanje in spoznavanje. Razlika je v tem, da oni vedo, kaj delajo, in to uspešno počnejo že stoletja.

London. Seveda, če si že v Angliji, si je treba ogledati tudi glavno mesto. En dan in pol. Na zunaj sem videl večino glavnih znamenitosti. Obiskal sem tudi notranje prostore moderne galerije Tate in Britanskega muzeja, saj je vstop brezplačen. Čez nekaj dni več o največji angleški arhitekturni imperialistični kraji.

Anglija. Pet dni. Hecno je, ker ti je jezik blizu, nekaj navad in malenkosti pa tako daleč. Prehitevalni pas je na desni, v krožišče se zapeljejo na levo. Vožnja iz letališča v Cambridge je bila poučna vaja iz tolerantnosti. Dobro, da na prehodih za pešče piše, iz katere strani se lahko pripelje tvoj štirikolesni krvnik. Angleži uporabljajo dve pipi, ena za mrzlo, ena za vročo vodo. Razmak med pipama je različen, vsekakor pa najmanj 10 centimetrov. Zakaj? Angleži se sicer sklicujejo na zgodovinske razloge, jaz bi pa stavil na to, da gre za metodo zgodnjega odkrivanja shizofrenosti, saj bi se razdvojena otrokova osebnost hitro zmedla. Zmedel sem se tudi jaz.

To je logika dvojne pipe - na kontinentu imamo mlačno vodo, na otoku pa polovičarstva ni.

Pot domov

2009-03-05T17:40:00.004+01:00

Včeraj sem opravil mojo najljubšo romarsko pot, ki traja približno 12 ur. Sam z mojim nizko proračunskim avtom iz Berlina v moje ljube hribe. Nekajkrat sem že opravil to pot in se vsakokrat bolje pripravim.

Vstanem ob 3.45. Izpraznim hladilnik in vse stvari za jest razložim na posteljo. Vse previdno položim v majhno leseno kišto, v kateri sem pred dnevi kupil 3 kile japk po ceni manjši od evra za kilo (juhu!). Keksi z mnogo čokolade, mali leseni krožniček, švicarski nož, vilca, 5 jabolk, 3 banane, že narezan sir gauda, nemški kvazi-pršut, 4 trdo kuhana jajca (ker bi se sicer pokvarila v hladilniku do moje vrnitve), 2 dcl mleka (do vrnitve bi se skisalo), pol litra vode, litrska termovka s čajem iz poprove mete (s sokom cele limone in desetimi čajnimi žličkami cukra). Za nujne primere imam pod svojim sedežem še dodatne kekse z mnogo čokolade, če me zgrabi lakota med vožnjo in se samo rahlo sklonim, da dosežem hrano. Kalorij je za najmanj 15 ur - v primeru, da bi bili zastoji ali pa sneg v Avstriji. Iz Berlina krenem ob 4.45.

Vožnja po avtocesti je dolgcajt. Še posebej, če voziš s povprečno 105 km/h, da bi prišparal na bencinu. V Nemčiji celo pot poslušam radijsko postajo Deutschlandfunk. Vsenemška državna radijska postaja, ki se osredotoča na novice in kulturo, glasbe ni skoraj nič. Vsake pol ure so kratke poročile, ki me neizmerno zabavajo. Ker se novice nezadržno ponavljajo, se učim novih besed in besednih zvez, poleg tega pa z zanimanjem spremljam uredniško politiko. Novica se od petih zjutraj do 12.00 lahko precej spremeni. Nekatere besede so zamenjane, dodane nove podrobnosti. Zgleda, da so uredniki zjutraj še zaspani in šele po prvem kafeju prav zalaufajo. V Avstriji poslušam deželne radijske postaje (iz Zgornje Avstrije, Štajerske in Koroške) in se čudim, koliko ne razumem. Ko pridem na jug Koroške pa že vleče Koroški radio.

Ko pridem domov spim 12 ur in šele naslednje 'jutro' pakiram stvari iz avta; predvsem cote, da jih mama opere.

Leni dedi

2009-03-01T20:58:00.007+01:00

Veliko časa preživim v svoji študentski sobi. Nerad posedam v sterilnih knjižnicah, predavanj in seminarjev imam malo. Ko se učim, imam vključen radio ali TV. Celo zimo zvesto spremljam zimske športe. Smučanje, biatlon, skoki, smučarski teki, nordijska kombinacija.

Danes se je končalo svetovno prvenstvo v nordijskih disciplinah. Nismo dobili medalje, se zgodi. Danes me je bolj kot patriotski negativizem zaposloval odnos muško-žensko. Ženski tek na 30 km in moški na 50 km sta vrhunca prvenstva, zmagovalca sta okronana za kraljico in kralja teka. Za krono se tekmovalke in tekmovalci poženejo v skupinskem štartu, pričakuje se, da se bodo kot izlakani psi pognali za krono. Kot skoraj vedno na podobnih tekmah, so se veliko bolj kraljevsko borile ženske. Na polno so štartale in se vrtoglavo pognale na progo. Na koncu je zmagal zobati poljski hrust; res je bila najboljša. Moški pa pravi gospodje. Do kilometra 48 so kot troti medlo tekli, vmes nekajkrat zamenjali smučke, če so se jih naveličali, pa tudi spili so marsikaj, nezaslišano! Ko je zagledal cilj, se je Norvežan (verjetno slučajno) prvi prebudil in zašprintal za dobro jutro, kot da bi ravnokar opravil lažji trening, ostali pa so se zehaje zavalili v varno zavetje cilja.

Zakaj takšna razlika? V obeh kategorijah je konkurenca velika, tudi pri moških so mnogi, ki niso rojeni za šprint, in bi morali prej kaj postoriti. Ne bom škekuliral, kaj je razlog, obstaja mnogo spletnih strani, ki nas o razlikah med spoloma razsvetljujejo.

Če je kdo razočaran zaradi suhoparnosti te športne opazke, lahko tudi bolj trivialno. Moj predlog - spremljajte biatlon, to je vroč šport. Medtem ko gredo moški in ženske v alpskem smučanju po svoje in se v eno ponavadi zlijejo šele na finalu sezone, se v biatlonu lahko nenehno grejejo, saj tekmujejo na istih prizoriščih. Saj veste - gliha vkup štriha. Vsako sezono športni komentatorji začnejo z naštevanjem novih parov in tekmovalk, ki so spremenile priimek. Konec sezone se zaključi s sklepanjem, ali je bila boljša z dekliškim priimkom ali moževim.

Kriza

2009-02-18T18:30:00.003+01:00

Seveda, tudi na blogu ne morem mimo krize. Finančne, ekonomske, svetovne, globalne. Še bolj skrbno kot doslej sem zadnje dneve spremljal dogajanja, saj sem imel včeraj izpit iz 'Mednarodne politične ekonomije'. To je bil v tem semestru edini izpit, kar pa ne pomeni, da nimam nič za delati, je treba še kakšno seminarsko napisati. Sicer so se mi pred enim tednom končala predavanja v tem semestru, predavanja v naslednjem se pričnejo 14. aprila.

V Kölnu deluje pogovorni klub anonimnih insolventnežev (Gesprächskreis Anonyme Insolvenzer). Po domače: klub za podjetnike, katerih podjetja so šla po gobe. Zaradi takšnih skoraj absurdnih kriznih formacij sem še bolj zadovoljen - super je, da sem v času krize ubogi mali slovenski študent v milijonskem mestu z nemško štipendijo, ki je fiksna in višja od moje prve plače v slovenski javni upravi oktobra 2007.

Še bolj od minimalističniš nemških insolventnežev se mi smilijo ruski oligarhi, ki so, baje, vsi skupaj v enem letu izgubili 66 % svojega premoženja. Debele krokodilje solze mi tečejo, ko pomislim na oligarha XY, ki ima sedaj namesto 40 milijard $$$ samo še 4,9 milijarde $$$. Če nima za kruh in vodko, mu z veseljem nakažem dva ali tri skromne stabilne evrote ...

Slovaška himna

2009-02-11T22:26:00.003+01:00

Ja, zanima me, kako zveni slovaška himna. Slovenski nogometni reprezentanci so jo zaigrali pred nekaj urami. V Belgiji. Napako so popravili pred drugim polčasom, ko so zaigrali Zdravljico. Mogoče je bil to del tektike? Demoralizacija? Sedaj sem na youtube prisluhnil slovaški himni. V primerjavi z Zdravljico bi sodil, da je bolj melanholična, vsekakor temačnejša.

Športniki, politiki, pisatelji, pesniki, vojskovodje, znanstveniki, ekstremisti - nihče ne bo mogel nikoli izpolniti svete naloge: "Naredite mi to deželo razpoznavno!" Navaditi se moramo, da smo majhni in v tej majhnosti iskati prednosti.

Sicer pa ne smemo biti preveč vase zagledani in vedno samo godrnjati. Razglejmo se po Evropi - katera so glavna mesta Litve, Estonije, Latvije? Tallinn, Vilnius, Riga? Nemške ali avstrijske zvezne dežele? Ja, neznanje ni samo eno, neznanj je neskončno mnogo.

Nismo svetniki, tako kot niso naši nogometaši - nocoj so izgubili.

Kultura! Praznik!

2009-02-08T10:32:00.003+01:00

Danes je praznik, v Berlinu je prav kulturno vreme. Ura je 10.33 in od sončnega vzhoda do sedaj je dosijalo že pol ure Sonca. Za berlinsko zimo je to dosežek vreden nagrade Prešernovega sklada.

Zadnje dneve se ukvarjam predvsem s kulturo učenja. Preizkušam razne metode - sočasno poslušanje televizije, ugašanje računalnika, pitje črnega čaja, zgodnje vstajanje, prehranjevanje z majhnimi in pogostimi obroki, redno uživanje vode. Bomo videli sedemnajstega tega meseca, če sem se učil civilizirano.

Ne pozabljam se ukvarjati tudi s kulturnim pisanjem. Včeraj sem prelistaval stare zvezke in se čudil temu, koliko smiselnih in nesmiselnih idej je moj um že proizvedel pri borih šestindvajsetih letih.

Zajtrk sem pojedel pred dvema urama, želodec opozarja na rastoč pomen gastronomske kulture. Spet si bo treba skuhati špagete in omako iz česna, paradajza, rdeče paprike, melancana, soli, peteršilja in bazilike.

Prav je, da imamo kulturni praznik, ker lahko vsak najde svojo osebno kulturno srečo. S praznikom dela ni tako, saj vsak ne najde dela ...

Super Bowl in knjige

2009-02-02T21:51:00.002+01:00

24 ur nazaj je bila ura ena zjutraj. Bral in bral in bral sem. Ko sem nekaj knjig do-bral, sem prižgal TV, prešaltaval in slišal, da bo Super Bowl. Hm. Pa sem si rekel, da imam čas in pogledam največji ameriški športni dogodek. Ameriški finale, v katerem se pomerita dve najboljši ameriški ekipi v ameriškem nogometu. Najprej sem na Vikipediji pogledal, kakšna so pravila. Če bi ob enih zjutraj začel gledati športno tekmo, ki je ne bi razumel, bi takoj zaspal od dolgcajta. Šov me je pritegnil in ostal sem neizmerno buden do konca, nekje do štirih.

Za eno uro igralnega časa približno tri ure efektivnega časa. Ameriški nogomet je izjemno primerna igra za Američane, saj so prekinitve non-stop in je na koncu verjetno več reklam kot pa same igre. Samo igro sem spremljal z vsem zanimanjem in enkrat navijal za rumene, spet drugič za rdeče. Sklenil sem, da bom gledal vsako leto, saj ne more škoditi.

Knjige so študij. Na mizi imam 27 knjig, sposojenih v treh različnih knjižnicah Berlina. Komaj se najde plac za računalnik, luč, cedevito in nekaj prostega časa.

Dauerkleingartenkolonie

2009-01-30T19:16:00.005+01:00

Zakaj jem japke z levo roko? Jaz sem ja levičar! Ta misel me je kot srh preletela včeraj, ko sem pešačil od faksa do postaje podzemne. Na pol požrto jabolko je presedlalo v desno roko, a se nisem dobro počutil. Tako sem ugotovil, da mi leva roka več pomeni, kot sem si kadarkoli predstavljal.

Mnogim je naslov prispevka neznanka. Z njim sem hotel prikazati najbolj presunljivo sposobnost nemškega jezika - sestavljati neskončne besede. Še veliko daljše besede je najti v nemški zakonodaji in za razumevanje mnogih bi bilo potrebno sklicati komisijo strokovnjakov iz več področij. Tale beseda, ki obsega 23 znakov, se dotika teme, ki je bila prejšnji teden aktualna v ljubljanskem mestnem svetu - vrtičkanje. Če poskusim z amaterskim prevodom, bi besedo prevedel takole: 'trajna vrtičkarska kolonija'. Ja, sem kar zadovoljen s tem prevodom. Vidite? Tri besede nastanejo! Obsegajo pa vse skupaj samo 2 znaka več, kot ena nemška beseda. Če pogledam sklepe ljubljanskega mestnega sveta iz 26.1.2009, je terminologija še nerazvita: "zemljišča trajno namenjena za vrtičkarstvo", "trajna območja vrtičkov", "območja trajno namenjena za vrtičke". Razumem, zakaj na občini niso uporabili besede kolonija - da ne bi župana obdolžili, da je tudi vrtičke koloniziral ...

Kaj vse se v življenju zgodi!

2009-01-24T11:19:00.008+01:00

Pravkar se je začel smuk v Kicbilu. Krepki mladi možje se spuščajo po strmini, nekateri bodo zaslužili tisoče in slavo, druge bodo bolele stegenske mišice, nekateri pa bodo doživeli pretres možganov. Slednjega si ne želimo, zahtevamo le spektakel, ne pa krvi.

Ker je smučanje nevaren šport, jaz prostočasje raje preživljam v vsakdanjem življenju. Če na pravilen način odprete oči, skriva vsakdanjik svoje posebne trenutke. Danes zjutraj sem doživel dva; fotografija ponazarja objekta, ki sta povzročila poskok mojih misli.

Žarnica je žarnica. Preprosta - malo železa, stekla, notri pa žička, za katero vemo, da mora biti v enem kosu. Žička se je zjutraj ob 6.55 pretrgala. Previdno odšraufam in zašraufam novo. Ne gori. Še vedno se moram po sobi orientirati v luči, ki jo seva TV-ekran (Australian Open). Poskušam odšravfat žarnico. Zgodi se to, da železni del ostane zasidran v luči, stekleni del pa je pristal na fotografiji. Sedaj imam konceptualni problem, kako se lotiti izziva, s katerim se v življenju še nisem spopadel.

Jajca so jajca. Ker si študent, ne gledaš na humanost obravnave kur, ampak kupiš najcenejša, ki so jih znesle kure, ki hirajo v miniaturnih kletkah. Ker se ti mudi nazaj v sobo použiti zajtrk (mleko je že napojilo ovsene kosmiče, rozine in banane), pozabiš preveriti, če so vsa jajca cela. Tako pristane trojansko jajce s počeno lupino na fotografiji. Misli so spet zaposlene - ali me je kaznovala višja zelena sila ali pa na notorično pozabljanje, da so malenkosti tudi pomembne.

Ravnokar je en'ga smukača izvrglo v mreže. Grem gledat, ker postaja zanimivo ...

Novi šefe na vrhu sveta

2009-01-20T23:26:00.002+01:00

Pa ga imamo. Novega predsednika Združenih držav Amerike. In že prvi dan se mi smili. Inavguracija s svečano prisego, sprehod do Bele hiše, mahanje, smehljanje, rokovanje, branje osebnega pisma, ki mu ga je v predalu pustil prejšnji predsednik in še in še. To je naporno in zato se mu je malo zafecljalo že na začetku, ko je izgovarjal prisego. Ni lahko stati pred svetom in govoriti prihodnost, tudi jaz bi malo klecnil.

Karkoli napišem o enkratnosti dogodka, pomembnosti barve kože in vznesenosti množic, bo vse napisano tako, kot na neštetih drugih mestih v skurilnem medmrežju. Danes vsi pišejo o tem. Če napišem, da imam solze v očeh ali pa da godrnjam zaradi tega, ker je nekdo pač postal predsednik Amerike - "Vse, vse smo že prebrali, ljubi Primož!" boste dejali.

Ker ne morem nič več napisati, naj še enkrat izrazim sočutje do novega predsednika, ker bo v prihodnja štiri leta bolj malo spal ...

Črna žalost

2009-01-18T09:08:00.007+01:00

Včeraj sem prejel novico, ki me je spravila v globoko žalost. Umrla je naša pesa Taja. Velika prisrčna pasja dama, ki je živela brezskrbno in srečno življenje. Ko sem bil za božič doma, je bila še vsa živahna, potem pa je podlegla bolezni.

Za vedno mi bo ostala v spominu kot tista, ki me je prva pozdravila, ko sem ob petkih prišel domov iz Ljubljane. Vedno je tako mahala z repom, da sem mislil, da si ga bo zlomila. Neizmerno rad sem jo imel.

Boli, da nisem doma, da bi ji rekel adijo, ona pa bi še zadnjič pomahala z repom.

Moja žalost je tako črna, kot je bila črna Taja.

Zadnja dogajanja v mojem življenjskem okolju

2009-01-13T20:19:00.003+01:00

Dve pomembni zadevi sta se zgodili danes. Obe bom na kratko opisal, v nekaj črtah. Potem pa bom še nekaj napisal o študiju, ki je sicer osnovni namen mojega bivanja v mestu na B.

Prvič, odkar sem oktobra v Berlin iz Slovenije pripeljal hladilnik, sem ga spucal. Izključil, vanj postavil posodo s toplo vodo. Naredil sem tako, kot to doma dela ati. Vedno sem se spraševal, zakaj to pri nas dela ati? V času ogrevanja sem si skuhal kosilo. Ker sem zopet skuhal špagetov za dve porciji, sem po zaužitem zaspal in se po pol ure zbudil v luži. Ja, hladilnik je spustil dušo, predvsem pa njegov zgornji del, ki je v dolgih zimskih mesecih dobil debelo ledeno brado. Nič hujšega, hitro sem odpravil nastalo škodo, vse je po starem, samo tepih si še ni opomogel.

Druge pomembne zadeve pa me je sram. Kaže namreč na moj neozaveščen odnos do okolja. Danes sem ugotovil, kako na WCju v straniščno školjko samo na kratko spustiš vodo. Skoraj tri mesece sem vsak dan megalomansko zapravljal vodo, ker nisem razmišljal izven škatlice, kako bi to bilo možno postoriti. Vedno je pljusnilo vse, kar se je nabralo; šele danes sem osvojil vse tajne mehanizma. Zadeva je morebiti malenkostna, a jo jemljem skrajno resno. Kaže na to, da se nisem sposoben hitro odzivati na različne kulture. Ne znam razmišljati dovolj inovativno. Ne upam si preizkusiti novih drznih poti do uspeha. Ali pa si preprosto ne znam vzeti dovolj časa za reševanje problemov malih ljudi, kar je tudi skrajno slabo ...

Študij. Sedaj sem sredi najbolj napetega obdobja, ki bo trajalo do srede ali konca februarja. Na vrsti so tri predstavitve v 'razredu', ena v angleščini, že absolvirana ta ponedeljek, dve pa v nemščini. Dober adrenalinski test, predvsem v nemščini poglobljeno govoriti in razpravljati o metodologiji v družboslovnem raziskovanju. Obenem poskušam čim bolj aktivno spoznavati rusko zunanjo politiko ter odnose med EU in Rusijo, kar bo tudi okvirna tema moje magistrske naloge. Če že znam rusko, je to treba tudi izkoristiti.

Toliko o resnih in malo manj resnih dogajanjih.

Naivnost človeškega bitja

2009-01-10T08:23:00.006+01:00

Ko človek vstane ob 6.59 v soboto in prelistava internet, prebere marsikatero tumarijo. Ali so vse resnične ali ne ni važno, glavno je, da mi dajo misliti. Tako je bilo tudi pred nekaj minutami, ko sem prebral novico o naivnem roparju. Ta naj bi s pištolco vstopil v banko in tako, kot to vidimo v vzgojnih filmih, oropal banko in odšel. Vse lepo in prav, 33.000 evrov, pravijo. Čez nekaj minut se je vrnil v banko, tokrat brez maske, a z istimi kriče rdečimi adidaskami. Hotel je položiti denar na račun, da bi pokril svoj limit. Hop, cefizelj, v keho z njim!

Človeška bitja smo neizmerno zanimiva! Smo pametni, neumni, naivni, pogumni, nepredvidljivi, prilagodljivi, trmoglavi, ljubeznivi, prepirljivi, okroglolični, bedasti. Človeki smo vse in to nas bo spravilo na kant. Če bi počeli eno stvar, v naravi opravljalo eno funkcijo, bi prelestno živeli in ne ugonabljali deževnikov s kislim dežjem. Tako kot ostala živa bitja - zasedajo mesto v prehranjevalni verigi in se ne trudijo razmišljati, kako izstopiti iz logike 'pojem-bom pojeden, vmes pa naredim potomce'.

Ljudje mislimo, da zmoremo vse, pišemo romane, znanstvene razprave, recenzije, organiziramo sejme in se jezimo, če pločnik ni očiščen snega. Naivni smo v naših malih srečah in jezah.

Ob 6.59 vstanem zato, da lahko ob 7.00 preko interneta poslušam slovenska poročila. Hrepenim po naivnosti.

Novice iz Nemčije in kaj hočem v življenju

2009-01-07T09:35:00.006+01:00

Tokrat ne bo ene rdeče niti (kot da je kdaj že bila), ampak bom povzel dva dogodka, ki vznemirjata moj ne-um v letu 2009.

Malo mraza pa smo že tam, kjer ni muh. Včeraj zjutraj je bilo -16, danes -15. Berlinske kosti že dolgo niso občutile sibirskih temperatur. Mnogi Rusi bi se smejali, daleč za Uralom se pri -50 ne pritožujejo. Temperatura okoli -20 je znanilec poletja. Berlinci pa so mehkužci in nepripravljeni. Malo stisne mraz pa jim pol vlakov za javni promet zmrzne. "Zaradi vremenskih razmer pride naslednji vlak predvidoma šele čez 23 minut". Vremenskih? Sonce sije, snega je komaj za vzorec. Moja najljubša ulična teorija je, da so vlaki primrznili na svoj parkplac. Ah, nemška tehnologija ... Tudi s snegom Berlinci niso na ti. Včeraj zapade 10 cm snega, danes so vsi pločniki poledeneli. Z grozo sem na ulici pred domom opazoval žensko, ki je zaradi padca utrpela tako hude telesne poškodbe, da so morali priti rešilci z vključenim viju-viju. Sedaj si v strahu za moje telo prizadevam stopicljati nežno.

Tudi bogati niso vedno srečni. Vedno sem bil prepričan, da bogastvo in slava prineseta dobre prijatelje in zagarantirano srečo. Včeraj je pred vlak skočil nemški podjetnik, eden iz sto najbogatejših ljudi na svetu. Pod vlak se ni vrgel zaradi neizmerne sreče, ki mu jo je bogastvo prineslo, ampak zaradi načetih živceh in izgubljenih milijonih v času finančne krize. Ni dobro obrekovati umrle, a glede na to, da je lastnoušno prisluhnil zvoku vlaka v tračnicah, je zame tele. Slovenski ata Bavčar je zadosti kreposten bedanec, da se pod vlak ne bo vrgel. Mogoče bo samo kakšno prodano pumpo zažgal in potem špekuliral naprej. Jaz raje ostajam pri preprosti, dosegljivi in nešpekulativni računici: šiht, avto, žena, otroci, v soboto in nedeljo pa gledat šport po televiziji ali pa iti s kolegi na pir.

Novoletna jelka in rdeč dedek mraz

2009-01-04T15:13:00.006+01:00

Začelo se je leto 2009. Božič je za nami, novo leto prav tako. Danes je nedelja, jutri se nadaljujejo študijske obveznosti. Po dvetedenski pavzi nadaljujem z branjem romana 'Bratje Karamazovi', v ruščini, in prelistavnjem študijske literature. Še pred tem sem na prvi dan tega leta zgroženo ugotavljal, da mnogi Nemci novoletne jelke na ulico zmečejo še zmačkani od skoka v novo leto. Novoletne jelke kot spodrezane Sneguljčice na ulicah pred bloki in stanovanjskimi hišami čakajo na deportacijo. Imelo me je, da bi najlepšo posadil na ramo in z njo za nekaj dni delil mojo sobo. Ne! Nemških izvržkov ne bom imel, saj imam v sobi, na televiziji na hladilniku, pristno slovensko hribovko. Ko sem bil doma sem v roke vzel žago in se odpravil v gozd. Doma smo do letos vedno sekali smreke. Jelke so se nam smilile, kerjih je občutno manj. Letos pa smo posekali jelkin podmladek, eno jelko postavili v dnevni sobi, ena pa je prepotovala 1000 kilometrov na sever. Zdržala bo vsaj še kak teden, ne bom je metal na cesto tako hitro kot Nemci, ki hitro opravijo s prehodom letom in zadihajo na novo, brez jelkice.

Leto 2009 sem doživel na eni visoki strehi v centru Berlina. Pravijo, da je bilo v Berlinu najbolj pestro v Evropi. Na ulicah naj bi se zbral milijon naroda. Pokalo je po celem mestu, skoraj na vsakem križišču so se do 2. januarja zjutraj valjali ostanki raket in druhij pokalic. Večinoma so proizvedene na Kitajskem. Kolega Kitajec preko hodnika pravi, da tudi v podjetjih, kjer jih proizvajajo, rado poka zaradi nizkih varnostnih standardov. Vesel sem bil, da sem bil na strehi in se nisem potopil v množico. Razgled je bil čudovit, misli malo manj, saj ob pokanju in viju-viju prve pomoči in gasilcev glava porodi misli o norosti človeške vrste.

Saj je dedek mraz bel, a ne? Ruski original je ponavadi rdeč, bel je redko.

V 2009

2008-12-30T20:37:00.003+01:00

Vsi delajo spiske. Slovenski, avstrijski, nemški, srbski, ruski - vsi radiji govorijo o dogodkih, ki so zaznamovali leto 2008. Seveda, na vse spiske je prišla finančna kriza, čeprav je bilo do sedaj več rečeno kot storjeno. Ampak ni se za bati, če naši voditelji delajo takšno paniko, jo bodo znali tudi rešiti, saj izgleda, da so s svojimi milijardami do zob oboroženi. Nekaj slabše so oboroženi tropi kobilic v podsaharski Afriki.

Jaz bi tudi rad naredil listo, pa sem si na žalost pozabil zapisovati vse dogodke v letu 2008. Lahko bi pregledal moj planer za preteklo leto in po nekaj urah postregel z zelo zanimivo statistiko: s kom sem se največkrat dobil na čaju, s kom na piru, s kom sem med šihtom hodil na kosila in kolikokrat sem bil na upravni enoti pri Tromostovju in kolikokrat na upravni enoti v Tobačni. To ni to, to vas ne zanima.

Jaz sem človek, ki raje dela sezname za naprej. Moj seznam za prihodnje leto: zdravje, sreča, veselje. Torej želje, ki se tolikokrat pojavljajo, da bi jih lahko označili kar s kratico ZSV. Moral bi si želeti tudi mir na svetu, saj študiram mednarodne odnose. Ne, to pa ne! Prvič, mira ne bo in nočem si želeti nečesa, kar ob koncu leta ne bi mogel odkljukati in napumpati moj ego. Drugič, veliko bolj zanimivo je raziskovati konflikte kot pa mir. Da, strašno se to sliši, a mi bodo mnogi tovariši po stroki tiho pritrdili. Da, iskrenost zna biti tudi žalostna ...

V letu 2009 vsem želim ZSV!

Flirtanje s prodajalkami in zavijalkami daril

2008-12-21T00:53:00.002+01:00

Medosebne odnose je ob določenih priložnostih primerno izkoriščati. Včasih so odnosi užitek, včasih nam teži, če se moramo na ulici ustavljati, smehljati in pogovarjati o vremenu. V predprazničnem času je potrebno kupovati darila. Ponavadi kupim kaj praktično uporabnega, kaj za pojest ali pa kakšno knjigo.

Danes sem kupil tri knjige v največji berlinski knjigarni. Knjigarna v petih nadstropjih. Ali pa so štiri? Vedno se motim v štetju. Kupil sem tri knjige. Kupljene knjige ti prijazna mlada dekleta zastonj zavijejo. Rdeč ali nodrov-siv papir v kombinaciji s trakovi različnih barv. Mlade zgovorne punce, katerim se nič ne mudi, saj bo strank ob pol desetih v soboto zvečer kmalu zmanjkalo. Seveda, lepše je zapakirano, bolje je. Za to je bilo treba žrtvovati prirojeno anonimnost in brezbrižnost odnosa med zavijalko daril in stranko. Pakiranje treh knjig se je sicer enormno podaljšalo čez normo, se je pa splačalo. Knjige so lepe zavite, jaz pa vem, kakšen glasbeni okus imajo punce.

To ni edini akt tovrstnega flirtanja. S prodajalko v bližnji trgovini imava že celo zgodbo. Zelo všeč ji je moja slovenska kreditna kartica, ker je pisana in ji kot trgovki poživi blagajniški vsakdan. Enkrat me je videla, kako sem laufal v bližnji park mimo trgovine. Preko nje sem spoznal eno drugo prodajalko, prav tako blond.

Tako je, če človek samo bere in razmišlja. Treba se je zabavati z malenkostmi.

Kako se dela ekologija in kaj pravi moj mali avto

2008-12-14T10:59:00.006+01:00

Tokrat ne bom uspel napisati nič zabavnega in duhovitega. Gre za resno temo, gre za reševanje našega planeta, naše živalske vrste, naših potomcev. Naj nam bo torej jasno: ne gre sicer za nas, a vseeno ne moremo mirno gledati, da bi na nas čez stoletja grdo gledali novi dinozavri.

Okoljevarstvene teme so v Nemčiji zelo prisotne. Načeloma gre za državo, ki je med najbolj okolju prijaznimi, tako pravijo. Kot razmišljujoč primerek človeške vrste seveda poskušam vsak stereotip preveriti. Prva izkušnja je v Nemčiji ločevanje odpadkov. Ja, za mnoge slovenske meščane to ni nič novega, za vaškega dečka pa je to duhamorna novotarija. Na vasi vse mečemo v en koš in odpeljemo do kontejnera, ki je 1 km daleč vstran, za sosedovo štalo. Edino papir zberemo in podkurimo peč, da v radiatorjih lepo zapoka. Odvažati smeti do 16 km oddaljenega smetišča in jih tam ločeno oddati - ne, ne, ne bodo nam smrdele vse te svinjarije v avtu! Pa še bencin bi pokuril in bilo bi nesmiselno. V Nemčiji nimaš izbire, saj se ti smilijo smetne kante, ki vsaka s svojo barvo tekmujejo za ostanke človeških življenj. V moji sobi, kamor vstopajo samo izbrani, imam sicer en koš, v katerega zmečem peclje od jabolk in ostanke od korenčkov, ko se mi ne da zakorakati na hodnik in pozdravljati Kitajca, Turka ali Kanadčanko. Vas je v meni, jaz sem vas v mestu.

Vse lepo in prav. Odpadki se ločujejo, planet je lepši in prijaznejši.

Drugačno izkušnjo ima moj mali avto. Renault Clio II, letnik 2000, bencinc, mašina 1,2. Ko sva se zapeljala v Berlin, je zavohal, da je na ostalih avtih nekaj drugače. Vsi so bili zaznamovani z nalepkami. Rdečimi, rumenimi, zelenimi. "Jaz bi tudi, jaz bi tudi!" Mojemu malemu Francozu nisem mogel odreči vsesplošne blaginje in sem zato pogooglal, kaj to zdaj pomeni. Osrednji del Berlina je okoljska cona. Uf, človek se kar ustraši: "Zdaj bo pa treba poseči v denarnico!" Šel sem do avto-srevisa, bojazljivo vprašal, če to imajo. "Aber natürlich! Seveda! Letnik? Bencinc al dizl?" Pet evrov in že sva se odpeljala.
Kako to deluje? Nalepiš na prednjo šajbo, od znotraj, in se veselo voziš po celem Berlinu. Okolju prijazni avti imajo zeleno nalepko, moj Klijo ima zeleno nalepko. Vsak avto, ki kuri bencin in je bil proizveden po letu 1993, ima zeleno nalepko. Okolju prijazen kriterij - lahko se voziš s 15 let staro kišto, ki kuri 15 litrov bencina na 100 km in boš vseeno okolju prijazen.

Vse za velike nemške avte, vse za delovna mesta.

Ne maram polovičarskega vremena

2008-12-08T13:28:00.000+01:00

Srečas znanega človeka. Veš, da ne moreš samo pozdraviti in iti mimo. Začneš globoko dihati, se ustaviš, pogledaš v nebo in po vljudnostnem “Zdravo.” ali “Dober dan.” pričneš pogovor o vremenu: “Poglej, danes pa je malo več Sonca, al?” “Ja.” Zopet si v stiski: „Bomo vsaj malo bolj dobre volje ... Nič, grem jaz naprej, se mi mudi! Bodi fajn.” „Ja, meni tudi, mej se.”

Berlin je k sreči velik in v podobne situacije ne zahajaš pogosto. Vsaj to jesen bi bil pogovor o vremenu vedno isti. Dva meseca sem tu, doživel pa sem le tri ali štiri dneve, ki so bili nepreklicno sončni. Ne, ni bilo veliko dežja! Tu v tem času nihče ni prišel na idejo, da bi karkoli poplavilo. Mogoče kakšen Grillplatz, to je pa vse. Deževalo je vsega skupaj toliko, da bi iz deževnice komaj skuhal zadosti župe za tri človeke (ali ljudeke, kot sem govoril, ko sem bil mali).

Vreme je nesramno, polovičarsko. Zjutraj je budilka nastavljena na 6.45, še malo poležim in okrog sedmih sem pokonci. V sobi tema, ker imam spuščene rolete, saj je soba v pritličju in zvečer ne želim nastavljati prebivalkam v majhnih stanovanjskih blokih nasproti, ki so bili verjetno zgrajeno v času nacizma. Ko se hreščeča roleta zvije v položaj za dnevni spanec, me ima, da bi se zgrudil nazaj na posteljo. Sivo, sivo, sivo. Oblačno, niti sledu o Soncu, a tudi o dežju ali snegu ne.

Mar ni ljubljanska močvirska megla hujša? Ne vidiš sosednje hiše, reže v kosti, rosi očala. Da, vedno sem tako mislil, saj sem doma iz hribov, kjer smo se vedno gosposko smejali, ko smo se zbujali v Sonce, dolino pa je mrtvičila megla. A po tej berlinski jeseni sem vzljubil močvirsko meglo. Megla se razkadi, prikaže se Sonce in nezaustavljivo te vleče na plano. Tu pa vseskozi isto, od sončnega vzhoda ob 8.00 do sončnega zahoda ob 16.00. Še vedno pa se najraje v Sonce zbudim doma ...

Zakoreninjenost identitete športnega komentatorja

2008-12-03T18:30:00.002+01:00

Ne vem, ali se je smiselno zgovarjati na to, da se ne ukvarjam samo z neumnostmi. Ni to, da bi se želel ukvarjati z malenkostmi, saj si vedno prizadevam delati nekaj s smislom. Za kariero, za prihodnot, za zdravje, za dobro počutje, za prijatelje. Ampak neumne misli me iščejo same in kolovratijo po glavi.

Tokratna cvetka prihaja iz področja športa. Največ z atijem pa tudi s kolegi spregovorim besedo, dve o športu in marsikrat nanese na športne komentatorje. Poznam predvsem slovenske in hrvaške; vedno pridem do stereotipnega zaključka, da so hrvaški vedno bolj čustveni kot slovenski. To ni samo neosnovan občutek-predsodek, ampak bo kar držalo. Naši komentatorji so v primerjavi s hrvaškimi podobni večno kislemu obrazu Janeja Ahonena. Glede na vse čustvene nianse pa je med večino komentatorjev na svetu ena (glavna) podobnost - hrvaški je Hrvat, slovenski je Slovenec, nemški je Nemec, romunjski je Romun. Vsi so del nacije in zato tudi navijajo za svoje športnike. Če ne bi navijali, bi jih v cajtngah naslednji dan popoljuvali, urednik športnega programa pa zamenjal z bolj lojalnim komentatorjem.

Prenose zimskih športov v Berlinu gledam na eurosportu. Kometirajo Nemci, ponavadi dva, saj so, kot kaže, tu komentatorski tandemi novinar-bivši športnik/športnica priljubljeni. Nemca, ki seveda navijata za Nemce. A ne samo to! Eurosport je mednarodna televizija in nemška komentatorja pokrivata celotno nemško govorečo skupnost. To izpade prav smešno, saj smo vsi navajeni na izključno navijanje za športnike in športnice z 'našim' potnim listom. Tako je recimo v nordijski kombinaciji: "Nemci so se odrezali zelo dobro, nad prvim mestom Ronnya Ackermanna smo lahko navdušeni! V teku je zopet deklasiral vso konkurenci in zmagal. Še pet Nemcev se je uvrstilo med prvih 30. Avstrijci so bili malo slabši, ampak smo tudi z njimi lahko zelo zadovoljni, saj jih je bilo veliko v ospredju, kar trije med prvo deseterico. Švicarji seveda niso merili tako visoko, a lahko za enaindvajseto mesto rečemo, da je tudi to dober rezultat." Tako je komentar cel čas triplasten. To je super za komentatorja, saj skoraj ni zimskega športa, kjer ne bi bil na koncu zadovoljen, saj vse tri države že naberejo nekaj dobrih uvrstitev skupaj.

Za na konec še tipična situacija: Predvčerajšnjem je bila prva tekma sezone v biatlonu, moški. Nemec Michael Greis je bil tik pred zmago. Sokomentor X-alfaNemec reče: "Zmagal bo." Sokomentarorka Y-alfaNemka po dveh sekundah napete tišine odgovori: "Lepo."

Kako umreš kot trgovec

2008-11-29T12:13:00.003+01:00

Vedno se poskušam držati nazaj, ko v meni vre ob pogledu na občasno neznosnost kapitalističnih konceptov. Zadržujem zato, ker številni drugi nezadovoljneži ognjevito podajajo argumente, ki se kotalijo v moji glavi, in ker sam nisem načelen in v mnogočem iz vidika lastnega udobja soglašam s kapitalistično ureditvijo. Kljub tem zadržkom, s katerim hočem okolici prihraniti nabijanje vedno istih argumentov, se včeraj nisem mogel držati nazaj in sem se začel pogovarjati sam s sabo.

Zgodilo se je tako: Vsak dan veliko časa presedim za kompjuterom. Klikam internetne strani iz različnih držav, da dobivam informacije o dogajanjih po svetu: RTV SLO, 24ur in Dnevnik iz Slovenije, Spiegel iz Nemčije, Die Presse iz Avstrije, Jutarnji list iz Hrvaške, B92 iz Srbije, Kommersant iz Rusije in The Guardian iz anglosaksonskega sveta. Tako včeraj klikam. Za najbolj perverzno novico sem proglasil sledečo: V ZDA je bil v petek prvi dan pred-novoletnih razprodaj. Ker je kriza in imajo mnogi manj luftarskega kreditnega denarja, so bili produkti zbižani tudi do 70%. Samo da se prodaja! Iz solidarnosti je dobiček postranska zadeva. Ljudje so v vrstah čakali celo noč, da bi prišli med prvimi in kupili, nakupili, pograbili. V veleblagovnici Wal-Mart na Long Islandu je množica enega od zaposlenih poteptala do smrti.

Smo že tam, kjer ni muh? Kapitalistična blaznost na mikroravni. Ne bom se razpisal, brez skrbi, to so novice, ki najbolj delujejo, ko jih slišiš sredi mirnega nedeljskega popoldneva, ko si pojedel govejo župo in si zadovoljen s svojim življenjem. Nejevoljen se odtrgaš od televizije, greš na sprehod v gozd, da se najdeš v harmoniji z drevami.

Jaz se včeraj kljub razočaranosti nisem boril. Šel sem v eno izmed diskontnih trgovin (ki je, k sreči, v Sloveniji ni) in prvič v življenju kupil rumeno papriko. Hotel sem moje znanje, pridobiti nove izkušnje, doživeti nekaj novega. Ko sem jo z nožom razdevičil in razpolovil, sem ugotovil, da nisem sam – pomahal mi je majhen rjav črv, ki mu frišni luft ni ustrezal. Mogoče pa le ni bila 100% kemija?

Vse telefonske v ročni desetiški zapis

2008-11-19T23:53:00.002+01:00

Danes je sreda. Nimam predavanj. Sedim doma, se skrivam pred mrazom okrog nule, cel dan berem znanstveno literaturo ter 'Zločin in kazen' v ruščini, jem japke. Edina ekstrovertna dejavnost je bilo skupno kuhanje z dvema sostanovalcema po hodniku. Slovenec, Turek in ruski Nemec smo kuhali. Turek po imenu Alpin je zabaven dečko iz Ankare. Da je Turek, se ti zazdi že po prvem pogledu nanj, saj ima značilno zagorelo kožo, zapomniš pa si ga po gostih črnih obrvih in tem, da nerad pomiva posodo. Ruski Nemec Alex je dobrodošlo izhodišče za razpravo o evropski zgodovini. Po rodu je Nemec, njegovi predniki so se pred stoletji naselili ob Volgi, potem pa so te Nemce ruski carji, predvsem pa Stalin, selili po celem ruskem imperiju/Sovjetski zvezi. Do svojega dvajsetega leta je živel v Jeketarinburgu, kjer je bil umorjen zadnji ruski car Nikolaj II., sedaj pa živi v Berlinu, ima nemško državljanstvo, njegov materni jezik pa je ruski.
Moj del večerje je bila sladica - jabolka v pivskem testu, ki je bilo obogateno z medom. Med, pir in japke, ne sliši se dobra kombinacija, je pa, popečeno na vročem olju, okusno.

Sicer nerazburljivo dnevno dogajanje me je spodbudilo, da naredim nekaj konkretnega. Že dolgo ramišljam o tem, da bi stisnil rep med noge in naredil potezo, ki kaže na moje nezaupanje v tehniko. 147 imen in njim pripadajočih številk. Nekaj več kot deset številk sem prezrl, saj je šlo za imena, ki mi ne pomenijo nič. Pa ne zato, ker bi se s kom skregal in to osebo hotel izbrisati iz mojega mobilnega sveta, ampak preprosto nisem več vedel, kdo so obrazi izza teh imen. Žalostno, kako zbiramo številke, nekoč pa ugotovimo, da jih uporabljamo mogoče 10 %, vsaj pri meni je tako. Recimo oseba pod številko 101, zavožena simpatija, ki je ne bom več klical, pa tudi ona mene ne. Ali pa oseba pod številko 3, kolegica iz Moldavije, ki že dve leti študira v zanjo sanjski Ameriki. Zanimiv koncept je številka 75, za katero si želim, da bi jo uporabil le enkrat letno - moj avtoservis.

Moja najljubša številka je pod številko 112, imenovana, z velikimi črkami, 'PLANINE'. V zadnjih petih letih sem jo uporabil enkrat ali dvakrat - stacionarna števila mojega doma v planinah.

Kuhanje

2008-11-17T00:32:00.001+01:00

12 dni se nisem oglasil. Trije razlogi obstajajo za to: branje znanstvenih tekstov, nenhno prekinjanje povezave z medmrežnim spletom in kuhanje. To je vodilo v pomanjkanje razmišljanja o življenjskih nazorih in posledično v usihanje navdiha.

Zaradi tega sem moj tokratni prispevek zastavil izrazito praktično. Navedel bom nekaj napotkov v zvezi s kuhanjem. Vem, tole bo zanimalo le malo ljudi in še tisti boste zmajali z glavami. Pač, nisem noben Đejmi Oliver, ampak razposajen zabavljač, ki je rad sit od dobre hrane. Za to pa je treba kaj narediti ali pa hoditi v restavracije.

Feta sir je pogojno uporaben za pico, zna se zgoditi, da se ne bo stopil, ampak zapekel ali celo zasmodil. Rešitev: na feta sir dodati še eno plast uslužnega sira.

Testo za palačinke je potencialno bogastvo. Poleg osnovnih sestavin lahko dodajamo tudi sladila raznih okusov (vanilijev sladkor, med, benko), začimbe (cimet). Tudi moka ni dolžna biti vedno pšenična.

Moj jedilni list obsega predvsem pice - italijansko, bavarsko in turško. Nauk: nadev na pico skriva neslutene možnosti. Ali dam na pico vse, kar imam v hladilniku, ali pa pred kuho dobro premislim in grem v trgovino. Zelo všeč mi je zelena paprika, ki je pa ne sme biti preveč, sicer prevlada v okusu.

Testo za pico naj počiva nekaj ur; še bolje, prepustite ga čakati celo noč. Zadosti toplo mu bo v hladilniku, na sobni temperaturi se rado preveč pretegne.

Svinjsko meso je zelo svojeglavo. Pred toplotno obdelavo ga dodobra stanjšate in po možnosti še malo porežite počez. V nasprotnem primeru se bo zrezek skrčil in odebelil, kot da se boji, da bo razkosan in pojeden.

Sreča! Sreča!

2008-11-04T08:50:00.003+01:00

Moje življenje se vrti okrog jabolk. Jabolka so moja sonca, ki jih iz dneva v dan požiram. Odvisnost od jabolk mi je povzročala veliko skrbi ob odhodu iz Slovenije. Pri nas so jabolka relativno poceni. Tu na Zahodu pa je standart višji - za mene je merilo standarda cena jabolk.
V moj mali avto sem med drugim stlačil kišto jabolk. Pojedel sem jo v dvanajstih dneh. Mama bo rekla, da sem preveč jedel, tudi ati bo isto rekel, čeprav ima sam rad jabolka. Moj odgovor: če je to moja odvisnost in ne cigareti, alkohol ali droge, potem je kila jabolk na dan relativno majhen greh.

Včeraj sem kot vsak večer odšel v bližnjo trgovino, da si nakupim živil. Na listu je bilo napisano: "müsli, japke, jogurt, kus kus, Buchweizenmehl, čebula". Takoj, ko vstopim, me prevzame skeptična sreča - na eni izmed mnogih tablic s cenami je bila napisana cena 2.49 evrov za tri kile japk. "Ura! Kaj!?? Kako je to možno, tu, na Zahodu, takšna cena?!" Moj kritični duh, ki ga zadnje dneve gojijo teksti o teorijah, metodah in raziskavah v mednarodnih odnosih, hitro pride do sklepa: seveda, imajo večjo zalogo jabolk sorte 'gala'; te jabolke hitro postajo moknate in so kmalu le še za štrudl. Kakorkoli, ni važno, glavno, da je poceni!

Kdor pozna tako imenovani 'spillover effect' v evropskih integracijah (ko države EU sodelujejo tudi na drugih področjih, ker zelo dobro laufa sodelovanje na ekonomskem področju) - ravno ta 'učinek prelivanja' je včeraj vplival na mene: za 10 evrov in 24 centvo sem kupil 3 kile japk, 2 kili korenja, 2 kili čebule, 1 kilo mandarin, 1 kilo müslija in konzervo paradajza za na pico.

Kaj bi dal, da mi ne bi bilo treba gledati na jabolka skozi denarnico, ampak samo skozi želodec!

Dan reformacije in dan spomina ma mrtve

2008-10-31T09:53:00.006+01:00

Danes in jutri sta v Sloveniji dela prosta dneva. Hecno je to - v času bivanja v tujini bolj poglobljeno doživljam referenčne točke slovenske (kulturne) identitete. Danes sta ta dva dneva veliko bolj prisotna v moji misli kot kadarkoli prej. Razmišljam o njiju, medtem ko berem tekst o uspehih in neuspehih NATO - obveznega branja je iz tedna v teden več, še malo pa bom samo bralna mašina.

Dan reformacije. Slovenci smo verjetno edina katoliška država, ki uradno praznujemo dan, ko je Martin Luther na vrata pribil 95 tez; v latinskem jeziku. Če držijo podatki iz spletne strani nemške evangeličanske cerkve, potem je dan reformacije državni praznik v Švici, nekaterih deželah Nemčije, v Sloveniji in v Čilu. Kitajci ga NE praznujejo. Nam je pomembno in prav je tako, saj so Trubar in kompanija pred nekaj manj kot 500 leti gradili to, kar smo.

Dan spomina na mrtve. Prvič, kar pomnim, ne bom ob 14.30 stal ob grobu mojih starih staršev. Maja, saj je ob pol treh vedno, al'?!! Vedno je bila ena izmed sester tista, ki je vedela, kdaj je maša, ati pa mama pa sta vedno imela različne percepcije časa - kdaj je treba iti od doma, da pridemo pravi čas? Pokopališče je oddaljeno uro in pol vožnje. Vedno sem stoično prenašal čas, ko sem poskušal razumeti osebo, ki je govorila v mikrofon(včasih škof, zadnja leta župnik), in neučakano pogledoval na uro. Jutri pa me prvič v moji zgodovini tam ne bo in to obžalujem. Ne vem zakaj, tako je to.

V času pisanja tega prispevka sem na spletnem portalu Youtube poslušal nekaj verzij Zdravljice, da bi si pričaral pluralnost naše himne:
- 'Zdravljica - slovenska himna', 1.22 - verzija za proslave,
- 'Zdravljica by Polde Bibic', 2.11 - nekaj narobe z zvokom, Polde tako samo odpira usta kot recitirajoča žaba,
- 'zdravljica on helij', 0.50 - zajebancija s pomočjo plina, ne priporočam za resne priložnosti,
- 'France Prešeren - Zdravljica', 3.56 - osladen začetek, glasba do 1.35, šele potem recital celotne zdravljice, s slikami, ki naj bi v nas budile patriotske tone - v njih pa strah pred nami,
- 'Zdravljica - Lacni Franz in prijatelji 1987', 4.00 - klasična rokerska izvedba.

Bonn - nekdanje glavno mesto ZRN

2008-10-29T16:52:00.009+01:00

Nedeljo, ponedeljek in torek sem preživel v Bonnu. Udeležiti sem se moral seminarja štipendiatov DAAD (Deutscher Akademischer Austausch Dienst) iz Jugovzhodne Evrope. Vsekakor mi ni blo hudega, le malo sem negodoval, ker sem se že na začetku semestra moral pri profesorjih izgovarjati zaradi odsotnosti. V okviru našega programa je udeležba na vseh predavanjih ni vajah obvezna.
Jugovzhodna Evropa. To je najbolj razširjen način, kako se v družbeno-političnem diskurzu znebiti besede Balkan, ki jo, na žalost, veliko ljudi jemlje za negativno oznako. Za mene velja, da se štejem med Slovence, ki so ponosni, da je v njih tudi nekaj Balkanca. To ima tudi svoje prednosti. I neće mene nitko ubediti u suprotno!
Na seminarju je bila Jugovzhodna Evropa pisana druščina - Hrvati, Srbi, Bosanci, Madžari, Makedonci, Črnogorci, Albanci, Slovenci, Bolgari. Mogoče sem izpustil kakšnega manjšinskega predstavnika, na Balkanu nikoli ne veš. Družbi primerno sem shizofreno uporabljal različne jezike - slovenski, hrvaški/srbski, nemški, angleški, tudi ruski. V neformalnem druženju je to dobrodošla vaja, saj bo mogoče kdaj v bolj resnih forumih potrebno početi podobno in vsekakor ne bo dobro, če bom kosovskega Albanca nagovoril srbsko.

Bonn je bil od 1949 do 1990 glavno mesto Zvezne republike Nemčije. Ko je Nemčija izgubila drugo svetovno vojno in je bil Berlin razdeljen na sovjetski sektor na eni strani ter na francoski, britanski in ameriški sektor na drugi strani, so v zahodni Nemčiji sklenili, da bo Berlin kot donedavno glavno mesto Hitlerjevega Reicha zgubilo status prestolnice. Bonn ni bil očitna izbira, saj je to relativno malo mesto, ki ima komaj kaj več kot 300.000 prebivalcev. Ko so se velika mesta prepirala in severni Nemec ni hotel, da bi bilo glavno mesto v bavarskem Münchenu, Köln pa je bil zelo porušen, je bil izbran Bonn. Kljub temu, da nemškega zveznega parlamenta že nekaj let ni v Bonnu, so se table z napisom 'Bundestag' na fasadah še ohranile - deluje patetično nostalgično. Seveda sem kot politolog, ki ga zanima politična zgodovina, z veseljem škrcal s fotoaparatom. Več slik je na Facebook-u.

Kapitalizem laufa

2008-10-25T23:49:00.004+02:00

Sobota je. Ni predavanj. Danes sem za 90 evrov kupil naslednje stvari:
- električni grelec za vodo - da si bom lahko delal čaj v sobi,
- miška za računalnik - prejšnja se je zgubila v Moskvi,
- dva majhna zvočnika za računalnik - da ne bi imel več občutka, da računalnik govori skozi trebuh,
- tepih velikosti 90×130 cm - tla so mrzla; tepih je premajhen,
- koš za smeti in 40 20-litrskih belih vrečk,
- dve precej veliki sestavljivi kartonasti škatli, pobarvani črno, ena za umazano perilo; druga še čaka na svoj smisel,
- pribor - 4 noži, 4 vil'ce, 4 žlice, 4 žličke,
- ponev,
- pokrov za ponev - ni bil všteto v ceno za ponev,
- cedilo rdeče barve - njegove luknje so problematične; verjetno bo včasih skozi spustilo tudi kakšen špaget,
- kako se reče stvari za sir ribati? Včasih pozabljam elementarne besede.

Za orientacijo: ponev je stala 18 evrov, električni grelec za vodo 30. Vse ostalo je torej 42 evrov. Drago? Poceni? Ni važno - zadovoljen sem, ker moja soba postaja vedno bolj prijetno bivalno okolje, kosila in večerje pa vedno bolj izpopolnjene.

Gemeindepark Lankwitz

2008-10-24T08:26:00.004+02:00

To je prostor, po katerem se hitro pomikam. Gemeindepark Lankwitz. Moj namen: izgorevanje lenih telesnih celic skozi tek, skozi laufanje. Dobrodelno dejanje - moje telo se mi zahvaljuje tudi ob dnevih, ko le statično s prsti poskakujem po računalniški tipkovnici.
Vedno, ko tečem, se v meni kristalizira določena misel. V času izpitov sem si začel ponavljati snov, ko sem pisal diplomo, sem se spotikal ob metodološke probleme, ko pa sem delal, sem osamil in časovno ovrednotil vsako delovno nalogo. Tokrat ni nič drugače, misli so pa zaradi počasnega začetka študioznega procesa bolj visoko leteče.

Gemeindepark Lankwitz - prevod je zagonetna naloga. Beseda 'Gemeinde' je največkrat prevedena kot 'občina', blizu po pomenu je tudi 'skupnost'. Moja salomonska rešitev pa bo: 'Družbeni park Lankwitz'. Lepo se čuje, mar ne? Tako fajn socialistično in za nekatere/monoge celo sentimentalno-nostalgično. Tako kot je ŠOLT - Študenska organizacija ljudske tehnike,ali pa PIL = Pionirski list. Vsekakor pa tega prevoda ne bi izbral, če ne bi bil vsaj malo kontraverzen, v mojem svetu. Park je namreč trdo zasidran v nekdanjem ameriškem sektorju, ki se je po veliki vojni otepal vsakršnega komunističnega vpliva. Kakorkoli, malenkostna kontraverznost, ponižno priznam.

In kaj so misli, s katerimi se ukvarjam v času laufanja in ki bodo tudi vplivale na naslednje prispevke na blogu? Kdaj se bom zapeljal v IKEA-o, da si kupim par stvari za olepšanje sobe? Katero kuharsko knjigo si kupiti, da mi bo dobro služila? Še usodnejše je vprašanje, kje kupiti v Berlinu jabolka poceni, saj mi je slovenskih že skoraj zmanjkalo ...

Kje sem 'doma'

2008-10-19T20:16:00.006+02:00

Vselil sem se v študentski dom. V svoji študentski sobici, ki je, po nemških standardih, z nikomer ne delim in je srednje velika, sem si poskušal z malo improvizacije narediti udobno gnezdece. V soboto sem v Bauhausu kupil pet rož ter rastočo baziliko in peteršilj. To rastje sem razporedil ob oknu in po policah, da poživlja ambient.

Kupil sem tudi selotejp, da bi na steno pripopal veliki zemljevid Rusije, precej manjši zemljevid sveta, še manjši zemljevid Nemčije in, v primerjavi z ruskim, miniaturni zemljevid Ljubljane. 15 minut sem na zadnjo stran Rusije limal izpodvihane odrezke selotejpa. Ko sem dva metra širok zemljevid poveznil čez glavo in ga pripopal na steno, je takoj padel na mojo posteljo, na hrbet. Podvihki selotejpa so nebogljeno dihali nevšečen zrak kot noge vznak ležece stonoge. Stene so pofarbane z anti-poceni-selotejp barvo. Jutri kupim selotejp za zavijanje paketov, če pa ta ne bo zadostoval, bo interveniral vsemogočni izolirtrak.

Študentski dom je poraščen z rožami plezalkami. Plezalke! To mora biti lepa stara stavba! Ne gre za lepo staro stavbo. Moj študentski dom je v osnovi grda dvonadstropna betonska stavba, ki izraža praktične tendence nemške arhitekture. To osnovo prerašča roža, ki jo je verjetno pustil živeti hišnik, ki so se mu gole betonske stene zasmilile.

Štiri do šest minut hoje so oddaljene štiri trgovine z živili. Z marketi, supermarketi, diskontnimi prodajalnami, hipermarketi in podobnimi priveski sodobnega standarda je tukaj že dolgo tako, kot se zadnja leta napoveduje v Sloveniji - na nekaj sto metrih naletiš na toliko trgovin, da se vprašaš, kam to pelje in kdo tam nakupuje. Ura je 23.59, nedelja zvečer. Ravnokar sem pojedel pico, za katero sem vse sestavine kupil v eni izmed njih. Zadovoljen sem, ker sem sit in ker sem eni izmed trgovin pomagal preživeti.

Spet v tem mestu!

2008-10-16T00:06:00.008+02:00

Enkrat ni nobenkrat, pravijo. Lani sem v Berlinu preživel pet mesecev, to nedeljo sem v Berlin prišel za celo leto. Ko bom naslednjič prišel, bo šlo verjetno za štiri leta ... ampak takrat bo treba služit denar, ne pa tako, kot sedaj, ko neproduktivno porabljam nemški davkoplačevalski denar za to, da študiram magisterij iz mednarodnih odnosov na treh univerzah.

Tale blog je dolge mesece sameval. Po njegovem organičnem izumrtju sem nanj pozabil. Pred nekaj tedni sem se spomnil na njegovo senco, ki še dandanes pušča pečat na internetni strani, ki je sicer vse te mesece nihče ni prebiral. Prava internetna gluha loza. Ko sem mrzlično iskal link pod zaprašenimi 'Priljubljeno' (da, pri meni tudi to obstaja), me je prevzel naiven strah: "Kaj pa če so ga nevidne sile zaradi neaktivnosti ukinile, izklopile, izbrisale???" Zasmilil se mi je, moj ubogi blog. Ko se je na počasni internetni povezavi v mojih hribih stran nalagala, so se, tako počasi, kot je Noe gradil barko, prikazovali njegovi delci in prevzelo me je berlinotožje.

Sedaj sem tu, da s tem blogom ustvarim zgodovino. Lahko bi rekli 'Zgodovina II', kot da bi šlo za učbenik, saj sem 'Zgodovino I' ustvarjal lani. Pri tem ne gre za resen maturitetni učbenik z veliko letnicami, ampak delovni zvezek za pouk zgodovine v 8. razredu osnovne šole, katerega namen je, da vzpodbuja mlade možgane k razmišljanju. Kakorkoli - na blogu boste našli osnovne informacije, ki vam bodo pomagale pri orientaciji v mojem življenju. Kaj počnem, kaj bi rad počel, kaj bom počel.

Komentarji dobrodošli, lahko pa se tudi samo voajersko nasmihate.

Kratek naslov

2007-09-16T09:06:00.001+02:00

Cela večnost je že minila od bivanja v mestu na b. Vedel sem, ko sem odhajal, da mi bo kmalu delovalo kot pravljično mesto z rdečimi kapicami in demoni. Minljiv, a nepozaben čas, v katerem sem našel vse in nič.

Več kot en mesec si prizadevam, da bi našel energijo, zaključil blog, ga razglasil za mrtvega. Vsake toliko sem imel kakšno idejo, kako bi zaključil. Preveč perfekcionistično sem vzel ta projekt, zato še nisem uspel zaključiti. Vem, dalje kot čakam, manj ljudi bo prebralo zaključni prispevek. Kakorkoli – vem, da v njem obračunavam prevsem sam s sabo in je potreben, pa čeprav ga preberejo le trije ljudje.

Zaključujem z naprej usmerjenim pogledom. Ko sem prišel iz Nemčije, sem bil prepričan, da si hočem vzeti nekaj tednov fraj, preden se zaposlim in začnem mojo dolgo pot proti penziji (ki bo z vsako pojkoninsko reformo samo še daljša ...).

To se seveda ni zgodilo.

'Spomnil' sem se, da sem bil tekom zadnjega leta študija vzporedno vpisan v prvi letnik primerjalne književnosti in literarne teorije. Lotil sem se izpitov. V manj kot tednu dni sem imel v indeks vpisane skoraj vse pogoje – lažje sem opravil že pred odhodom v Nemčijo, najbolj zaj..... izpite pa sem v zadnjih nekaj dneh ekspresno opravil. Meni nič, tebi nič, za pogoje mi je ostal samo še en izpit, za katerega literatura je ščuvana name šele dva dneva in če mi ga uspe narediti, je to mali čudež.

Zakaj je naslov zadnjega prispevka 'Kratek naslov'? Ta naziv je posvečen prvemu izpitu, ki sem ga kdajkoli v življenju padel – Uvodu v primerjalno književnost. Jezen, kot je jezna mravlja, če ji poskušas odtrgati nogo, sem se pognal na literaturo in se en teden po sramotilnem padcu pobral kot Feniks iz žerjavice. Najbolj zahteven del učenja je bilo zapomnjanje desetin naslovov in avtorjev litararnih priročnikov, knjižnih del in revij. Kaj si je lažje zapomniti: 'Acta comparationis litterarum universarum' ali 'Primerjalna književnost'?

Mesto na b. je bilo polno malih čudežev, ki so me pregnetli in spremenili. Te čudeže ne raztrobljam naokrog, ampak jih pozornemu poslušalcu ali poslušalki počasi drobim na skledico za čaj; ni ga čez čutnega videnja na 4, 6 ali 8 oči. Če je več – je že gužva.

Zahvaljujem se vsem, ki ste prebirali blog in si celo upali kaj napisati. Zelo me veseli, da se vam lahko zahvalim s č-ji, š-ji in ž-ji, kar v Nemčiji nisem mogel storiti.

Blog o mestu na b. sem pustil hirati, zdaj je dokončno umrl.

In medias res - direkt v novi drek

2007-08-04T07:48:00.000+02:00

treba je presekat, ni druge. Ko s preselitvijo zamenjas zivljenje, je treba rect: "B'lo je fajn, a je minilo, sedaj ne smem gledat nazaj, ampak ciljati na se visje in se bolj ambiciozne cilje."

Tako sem se dva dneva po povratku iz Nemcije, ko je bilo moje telo v stanju prenesati nove vrhunske napore, odpravil iz hribov v mesto. Hribovski clovek se je najprej odpravil v 1. nadstropje stavbe, v kateri kraljuje Zavod za zaposlovanje (z istoimenskim naslovom ima Adi Smolar eno dobro pesem). Potem sem se po napotkih prijazne blond svetovalke odpravil na upravno enoto (UE v nadaljnjem besedilu), kjer sem ponosno prevzel delavsko knjizico. Nato sem s svetovalko na Zavodu naredil nacrt za zaposlovanje oziroma iskanje zaposlitve. Dogovorila sma se, da me v registru vodijo kot politologa in kot ekonomista mednarodne ekonomije. Svasta.

Pot je sledila krizem krazem cez mesto na institucije, ki dajejo novce. Obcina placuje obvezno zdravstveno zavarovanje. Hvala gospod zupan! Oziroma pravilneje: hvala poslanci in poslanske drzavnega zbora, ki ste sprejeli tako zakon, da mi to placuje obcina. Sicer pa tk vseeno, kdo mi to izplacuje, sej veste: "To gre vse iz nasih zepov ..."

Center za socialno delo intenzivno preverja moje socialno stanje. Brez lastnistva avtomobila, stavbnih ali kmetijskih zemljisc ali solastnistva podjetja mam sanse. Drzite pesti.

Kaj pa Berlin?

Od njega sem se poslovil v dezju. Z atijoem in mamo smo se v temi odpeljali v crno luknjo na jugu. Tema, dez, tovornjaki. Na moj hrib sem se pripeljal ob 9.00 in se kaj hitro podal v posteljo. Se prej me je skoraj kap, ker sta mi ati pa mama cisto prenovila sobo. Edino, kar je ostalo, je postelja (pa se ta zamaknjena za 20 cm) in rori od centralnege segrevanja.

Koncne vtisu o mestu na b. se zbiram. Tako da kdorkoli se to bere, lahko se pocaka na kaksen prispevek. Ugasnitev bloga bom pompozno naznanil z dvovrstnicnim prispevkom. Najprej moram zaziveti tu, da lahko malo pogledam nazaj (joj, odmik od pravila iz prvega odstavka, ampak kaj vse ne zrtvujemo za cast in slavo?). Vsaj to lahko sedaj povem, in srecen sem da je tako, pri skoraj dopolnjenih 25ih letih se vedno ostajam hribovc - tako kot sem se tu v dveh noceh spocil, se nisem prej mogel v petih mescih, ceprav sem veckrat spal po 12 ur. Kvaliteta, ne kvantiteta.

Bliza se konec

2007-07-17T11:35:00.000+02:00

Sedim v pisarni in razmisljam, kaj naj napisem. Tako razmisljam ze vec kot dva tedna. Kot da hocem napisati na silo - tega pa nisem hotel, zato nisem nic pisal. Pa sem se danes spomnil, da bi lahko pisal o nekaterih splosnih obcutij, ki so rezultat mesta ne B. in drugih zivljenjskih silnic.

Pet mesecev sploh ne bit doma je odlocno prevec. Saj, kot je bilo opaziti, mi tu nic ne manjka, je zanimivo in prav fajn, a saj poznate izrabljeno foro: "Cez domaco postlo je ni ..." Ja, pa tudi pa pride v postev - "Cez mamine goveje zupe je ni ..." Moja mama sicer nerada kuha, a vseeno, ko kuha mama, je to dalec najbolje. Po moje imamo to zavest iz otrostva v glavi in vecini v glavi ostane za vecno.

Ljubljana je v primerjavi z mestom na B. malo mesto, a nekako se ne morem izogniti sodbi, da je za zivljenje bolj primerna. Seveda, ko sem sel studirat v LJ, je bilo to za mene velemesto. Sedaj tujcem o Ljubljani govorim kot o majhnem, a prijetnem, kompaktnem mestu, kjer je zivljenjski standard primerljiv z 'evropskim'. Potem pa odkrito povem, da bi se bolj hvalil, pa nocem, da ne bo izpadlo naduto. Je treba bit iskren.

Enako velja za celotno Slovenijo - pravijo, da je lepa, js pa recem, Nemcija je tudi zanimiva; obenem se pa tudi ze veselim poti domov.

Berlin je poln turistov. Usoda velikih prestolnic. Iz leta v leto je po tem kriteriju tudi Ljubljana vedno bolj kozmopolitanska.

Na koncu se ena tekstilno pogojena mednarodna primerjava: Kako velika je Slovenija v primerjavi z Rusijo? Ogromna - v Sloveniji imamo stiri trgovine H&M, v Rusiji ni nobene. Ni vse zlato, kar se sveti - ni vse veliko, kar se nam zdi.

O cem ne bi pisal

2007-07-08T20:44:00.000+02:00

Nimam dobre ideje, o cem bi pisal. Imam pa mnogo slabih, o katerih pa ne bi pisal, zato samo omemba idej. Kruto nastevalno, brez olepsav:

Pisal bi lahko, a nocem, o tem, da so mi v prodajalnah z oblacili najbolj vsec okna, ker lahko gledam ven.

Pisal bi lahko, a bi bilo prevec dolgocasno, kako vsak dan prestopam iz U-bahan na S-bahn, da pridem do postaje Friedrichstrasse, odkoder grem pes do sihta.

Pisal bi lahko, a nima smisla, ker je samoumevno, da pogresam zelene hruske, ki jih vsako leto nabiramo pri dedeku in babici in ki te kaj hitro posljejo na WC.

Pisal bi lahko, a bi bilo zaljivo, da to, kar tu imenujejo 'hrib' zgleda kot majhen z zelenjem prekrit navozen kup smetja.

Pisal bi lahko, a ne bi zanimalo vse, da nisem preprican, ali sem danes v finalu Wibeldona navijal za Nadala ali Federera.

Pisal bi lahko, a je prevec osebno, kako vsak teden perem cote.

Pisal bi lahko, a vam rajsi povem v zivo, kaksne zanimive stvari se mi dogajajo v mestu na B.

Pisal bi lahko, a pustim za konec, o tem, zakaj se splaca obiskati mesto na B. - prej moram zbrati vse predloge dosedanjih obiskov in jih povzeti.

Pisal bi lahko, a se mi zdi, da bi sedaj pisal prevec pocukrano.

Rim

2007-06-26T18:37:00.000+02:00

Se eno potovanje.

Nisem katolik, a pripadam katoliskemu kulturnemu prostoru; to velja za skoraj vse Slovence, pa naj so levi al desni. Tako sem si seveda v vrocini 30+ v Rimu ogledal baziliko Svetega Petra. Vtisi:

cudovita arhitektura, ne gre drugace, kot pa da obcudujes. Velicastno;
takoj za prvo mislijo me je vsekala od zadaj v glavo (kot vodka, ce jih na horuk spijes ene par) misel: cemu taksna bogatija? Zakaj mora biti cerkev naciclana s toliko zlata in umetnijami? Po eni strani obcudovanje, po drugi strani odtujenost ideje, da se po zlatih stropovih v glave vernikov zliva vera v boga. Mogoce pa je to samo vpliv severo-vzhodno nemskega protestanskega duha? Ali pa bi, nasprotno, moral vernik biti ponosen, da je clan bogatega ekskluzivnega kluba?
smesni papezi lezijo pod ene par stranskimi oltarji. Stari vec deset ali vec sto let zgledajo kot mumije prelite z belo cokolado;
vzpon na kupolo je vreden nekaj sto stopnic, ki jih je treba prehoditi – razgled je odlicen;
vzpon je dvostopenjski – najprej se povzpnes na streho cerkve, potem pa na kupolo. Na strehi lahko kupis okrepcilo ob poti navzgor ali pa se na WC-ju poserjes na streho najpomembnejse rimo-katoliske cerkve.

Italijani so Italijani. V zadnjem letu sem skoraj ze odpravil moje predsodke o njih in celo navijal za Italijane v finalu lanskega nogometnega svetovnega prvenstva. Rim pa me je spet postavil na realna tla:

smetje po tleh. Mene bi blo sram – gres v idilicen park v srediscu mesta pa moras iz klopi odstranjevati smetje, da se lahko kam normalno vsedes. Nedelja zjutraj, 9.30, Piazza del Popolo, na stopnicah okrog spomenika na sredini trga polno steklenic, ki bi jih zdavnaj pred prihodom prvih turistov morali spucat;
Rimljani po cestah vozijo ko zmesani. Pravilo: rdeco luc lahko prevozis, ce zaupas svojim sposobnostim hitro stopiti na gas in zaviti pred nasproti vozecim vozilom, ki ima kao prednost. Pogosta uporaba tega pravila kaze na to, da so Italijani vase zaverovani. Peciklov ni, polno je vesp in podobnih dvokolesnih oslovskih vpreg;
Forum Romano, restavrirani ostanki starega Rima, eden najvecjih ponosov Rima. Staro 'kamenje' lezi vsepovprek po tleh, nikjer ni tabel, kjer bi blo napisano, kaj je kaj, bolj proti robu Foruma grmovje in trava prerasca neprecenljive starine. Kljub vsemu – splaca se videti pa se zastonj je.

Opisal sem samo delo potovanja. Opisati vse bi pomenilo prevajanja turisticnega vodica, ki sem si ga sposodil v knjiznici nemskega parlamenta.

Rim je zanimivo mesto z znamenitostmi, ki jih je treba videti, a meni je mesto, kot je København, ljubse. Manj vroce, manj hekticno, manj umazano – cloveku prijazneje.

Zakaj EU da, zakaj EU ne - prakticni pogled

2007-06-22T10:26:00.000+02:00

Politicna tema, da vam malo zagrenim zivljenje. V okviru prakse se intenzivno ukvarjam z EU in sem se naucil marsikaj novega. Ne na podlagi predavanj in razlaganja zgodovine, ampak na podlagi prakse. Ko moram za sefico pisat pregled nemskega predsedovanja EU, sem se moral prebijati skozi goro dokumentov in priti do konkretnih zakljuckov, ker je imela predavanje za Ljudi. Za taksne, ki bi radi vedeli, kaj EU za njih lahko pomeni dobrega in slabega pa ne morejo, ker jim nihce enostavno ne pove.

Predstavim vam nekaj konkretnih rezultatov, ki lahko vplivajo tudi na vasa zivljenja in so rezultat politicnega babilona, ki je vecnini nerazumljiv. Gre za dolocitve, ki so bile sprejete v preteklih mesecih ali pa v nekaterih primerih cakajo samo se na formalno potrditev vseh institucij EU. Poskusal bom biti objektiven in reci tudi kaksno kriticno.

1. Pozitivno: Od avgusta bo gostovanje v tujih mobilnih omrezjih znatno bolj poceni (roaming). Cene se bodo znizale za vec kot polovico. Seveda, Slovenci smo predlagali, da bi to uvedli tudi za Hrvasko. Nek se zna tko ima more i slovenske turiste! Podrobnejse informacije: http://24ur.com/bin/article.php?article_id=3099414

2. Pozitivno: Malta in Ciper bosta s 1. januarjem 2008 prevzela evro. Se nekaj let in lahko bomo z eno valuto placevali po 3/4 Evrope.

3. Pozitivno: Poenotenje standardov za cezmejno uporabo elektronskih storitev v zdravstvu. Ne me povprasat po podrobnostih, v tujini nisem bil se nikoli bolan.

4. Pozitivno: banke bodo po celi EU morale kredite oblikovati in obracunavati po enotnih predpisih, to bo omogocalo vecjo primerljivost bancnih storitev in posledicno vecjo konkurencost.Upajmo: tudi cenejse kredite. Seveda, predvsem uporabniki spletnega bancnistva in zelo mobilni ljudje bodo profitirali.

4. Pozitivno/negativno: izboljsano policijsko sodelovanje, izmenjava podatkov o DNK in o potencialnih teroristih. Ali to zagotavlja boljso varnost ali nam prinasa policijsko Unijo?

5. Bolj negativno kot pozitivno: po televiziji bo vec reklam. Argumentacija: to omogoca privatnim televizijam, da bodo imele kvalitetnejsi program, ker bodo imele vec prihodka. Mnenje si ustvarite sami.

5. Nisem toliko pameten: polno nekih zakljuckov na podrocju finance politike, katerih morebitne pozitivne oziroma negativne posledice pa ne razumem cisto dobro in jih zato ne bom razlagal. Poenotenje, to je kljucna beseda, vendar samo po sebi poenotenje ni nujno dobro, mora biti dobra politika izza tega.

6. Zunanja politika. Tezko je najti enostavne argumente, kako to lahko vpliva na nasa zivljenja. Naj poskusim na nekaj primerih:
- Nova strategija v odnosu s Srednjo Azijo. Tam je veliko nafte in plina. Dobro si je zagotoviti varno dolgorocno dobavo surovin - to vsaj malo zadrzi brzda rast cene energije. Imate plin doma? Vozite avto? Potem veste, da vsak evro prav pride;
- Pospeseno transatlantsko gospodarsko partnerstvo med ZDA in EU. Zakaj dobro? Primer poenotenja standardov: ce je avto za varnost testiran v Ameriki, rad pa bi se prodajal v EU, mora iti se enkrat skozi teste v Evropi in obratno. To prispeva vsaj nekaj evrov k ceni, ker one pupike, ko jih vidimo v 'reklamah' o nevarnosti hitre voznje, stanejo vec tisoc evrov in so samo za enkratno uporabo. Podobnih primerov je mnogo in vsak pomeni dodatno obremenitev cene;
- Sporazum o letaskem prometu med ZDA in EU omogoca boljsi dostop evropskih letalskih druzb na ameriski trg in obratno. Ce se bomo zaradi tega lahko bolj poceni vozarili po luftu, sem za to.

7. Pozitivno/negativno in manj otipljivo: na vseh podrocjih, na katerih se drzave clanice ne morejo dogovoriti o skupni politiki, sklenejo, da se bodo posvetovale in o problemih pogovarjale. To ima dve plati - na eni strani je to bla bla, na drugi strani pa potencialen zacetek vse ozjega sodelovanja, ki na koncu pripelje do skupne politike. Ampak to pustimo ob strani, ker za to pa je potrebno razlagati, zakaj ima samo pogovarjanje smisel - to pa ni lahko dokazati.

Na koncu navrzem se mojo kvazi-definicijo (oziroma idealisticno videnje) politike: POLITIKA JE PO DEFINICIJI ZA LJUDI oziroma BI MORALA BITI.

Amsterdam

2007-06-18T12:58:00.001+02:00

To se imenuje kriza. Ja, kriza. Ne se bat, gre samo za to, da imam cas in energijo, nimam pa ideje, kaj napisat in to ze kar nekaj dni. In to kljub temu, da sem bil na obisku v kontraverznem Amsterdamu. Zaradi tega obcutka pricakujte le puscoben opis nekaterih opazanj iz enega od mest, ki jih imenujejo severne Benetke. Mislim, da je v primerjavi s Kobenhavnom bolj upravicen do tega naziva iz preprostega razloga - ima vec kanalov in vodnih brezpotij.

V Amsterdam sem priletel z polnizkocenovno letalsko druzbo Transavia, let HV6876, 15. 6. 2007 ob 22.55. Prva stvar, ki sem jo po akomodiranju v malo studentsko sobico mojega kolega dozivel, je bila Rdeca cetrt. Takole bom napisal: zanimivo. Prostitutke v prostorih, ki najveckrat delujejo kot umazana mesarija opremljena z dodatnim kavcom iz ledra. Pijani angleski turisti si ogledujejo raznovrstno paleto razstavljanja josk in riti. Zal, moram biti surov v jeziku, ko to opisujem - taksna je tam realnost.

Rdeci del Amsterdama se najbolj jasno ponazarjajo scalniki. Tako sem poimenoval zagrajene prostore na ulici, kamor se skrije praviloma pijan moski osebek in spusti svoj curek, ki po nekaj ovinkih pristane v bliznjem kanalu. Dve vrste scalnikov obstajata - eni so stalni, diskretno zgrajeni ob robu kanala in z zagrajenim prostorom, kjer se musko olajsa. Drugi so vikend-scalniki, ki jih mestne oblasti postavijo v petek in v nedeljo odstranijo - plasticne piramide z jamicami, ob uporabi katerih sproscajoce se mosko telo nima zaslona.

Sobota in nedelja sta bili namenjeni spoznavanju drugacne slike mesta. Cisto faktografsko navrzem nekaj opazk.

Veliko his je posevnih. Fasade se nagibajo, kot da hocejo pozdraviti ladije oblozene s turisti, ki jih veselo slikajo. Seveda, narava je kriva za ugrezanje in posledicno posevnovanje his. Hm, izumljam nove besede.

Vecini his v mestnem centru ima na vrhuatrli izrastek s kavljem na koncu. Hm, potreben je bil inteletkualni napor, da sem si upal mojemu kolegu razkriti nebogljeno nevednost in vprasati, cemu sluzijo. Preprosto: stopnisca v hisah so zaradi pomanjkanja prostora ozka in je treba velike kose pohistva v hiso spraviti s pomocjo dvigovanja zunaj hise.

V Amsterdamu so turisticne ladije, na katerih ti kaj povejo o mimo bezecih objektih, bolj zmehanizirane kot v Kobenhavnu. Voznik samo vrze not kaseto in pritiska Stop in Play, ko se pelje mimo opevanega objekta. Kaseta na hitro v stirih jezikih zdrdra nekaj podatkov, ki te pustijo v dvomih - kaseta vedno pove tako malo, da v bistvu nic ne pove. Bolj vsec mi je bilo v Kobenhavnu, ko je ena simpaticna punca v zivo razlagala o objektih. No ja, dejstvo, da sem jo poslusal v danscini je bilo malo motece ...

Vsepovsod pecikli.

V centru cem videl eno samo hiso, ki je imela fasado prelimano z ekim grdim steklom in ni pasala med druge. Vse ostalo se zdi kot skrbo nacrtovano ohranjanje kutlurne dediscine. V nekaterih drugih mestih je to problem.

Veliko roz. Kupil sem posode za bonsaje, tri evre za posodo.

Videl sem slike Rembrandta in van Gogha. Sedaj sem kulturno bolj civiliziran.

Iz Amsterdama sem odletel z polnizkocenovno letalsko druzbo Transavia, 17. 6. 2007 ob 19.45.

Poljub pijanega Hrvata na roko

2007-06-10T19:35:00.000+02:00

Vcerajsnja sobota je bil posrecen dan. Boris, hrvaski IPS-praktikant, se je z zdruzenjem Hrvatov Berlina dogovoril, da smo se IPS decki udelezili 5. tradicionalnega nogometnega turnirja v okviru Dnevov Hrvatov Berlina.

Pisana druscina: kapetan Hrvat, golman Slovenec, v obrambi Francoz in Albanec, levo krilo mali Gruzijec, sredina veliki Gruzijec, desno krilo Madzar in spica Albanec iz Kosova.

Zakaj sem v tej pisano druscini pristal v golu? Cisto preprosto – v golu naredim manj skode kot na igriscu.

V dosedanjem nogometnem udejstvovanju smo se decki veckrat pomerili s 12- do 15-letnimi Turki na bliznjem nogometnem igriscu. V eni uri igre smo naredili najmanj 10 golov razlike. Napumpani s samozavestjo ob nestetih zmagah smo se podali na nogometni turnir, katerega se je udelezilo sest ekip. Sistem igranja: vsi proti vsem.

Prva tekma. V golu, ki je bil vecji od tistega na igriscu poleg nasega doma, sem se dobro metal po tleh in marsikaj obranil. Izgubili smo 0:1.

Druga tekma. Roke so spale, ker sem tik pred tekmo pojedel porcijo cevapcicev. Izgubili smo 0:4.

Tretja tekma. Igrali smo proti najboljsi ekipi, ekipi HDZ Berlin. Hrvaska vladna stranka je zmagala: 0:8.

Cetrta tekma. Igrali smo proti mostvu, ki bi ga lahko opisali kot penzionisticnega. A penzionisticni vtis smo dajali mi. Decki niso imeli vec energije. Samo Veliki in Mali Gruzijec sta laufala gor in dol, ostali so stoicno cakali na zogo in jo ob prejemu takoj izgubili. Jaz sem lahko glasen – v golu sem samo cakal na porazno dobre strele dedkov. Izgubili smo 0:5

Zadnja tekma. Cista zajebancija. Izgubili smo.

Na podelitvi nagrad smo tiho cakali na zakljucek ceremonije, da smo lahko potem odsli. Prva, druga in tretja ekipa so dobile pokale, cetrta in peta nic, mi pa smo na nase veliko presenecenje dobili lepe zlate medalje v zahvalo, da smo se kot praktikanti Bundestaga udelezili turnirja. Posebej so omenili vsako drzavo, iz katere smo bili posamezniki, in posebej ob Kosovar in Slovenec sma prejela bucen aplavz hrvaske skupnosti Berlina.

Po podelitvi smo se malo posedeli. Zapletel sem se v pogovor z enim pijanim Hrvatom z velikim birbavhom. Ko sem mu povedal, da sem iz okolice Slovenj Gradca, je s solzami v oceh prijel mojo roko, jo poljubil in rekel – »To je grad, u kojem sam se zaljubio.« Nisem zelel vprasati, ali ljubav se traja, ker mi je bil slinast poljub cisto zadosti.

Enourno pot od igrisca do doma (s podzemno zeleznico) smo opravili bosi. Kolegica Svetlana iz Ukrajine, ki je za nas cel cas navijala (ker je zatreskana v Borisa), si je namrec unicila natikace in smo solidalizirali z njo; na pobudo Velikega Gruzijca. Tako se je dan zakljucil z nasmehom na ustih ob izogibanju luzic scanja na postajah berlinske podzemne zeleznice.

Jaz sem iz hribov

2007-06-08T08:38:00.000+02:00

Kdor me pozna, pa ne rabi to bit neko globoko poznanstvo, ve, da sem doma v hribih. 900 metrov nad morjem, malo pod najbolj vzhodnim vrsacem Karavank, Ursljo Goro, v kraju po imenu Razbor. Raßwald pise v nemscini v enem vec kot 100 let starem atlasu iz casov Avstro-ogrske monarhije, ki lezi na polici v spalnici od atija in mame.

Zivljenje v mestu na B. je zivljenje v velikem mestu, ki prinasa svoje prednosti in slabosti. Nerad govorim o prednostih in slabostih, ker jaz sem fleksibilen covek in se lahko na 'vsega boga' navadim. Zato sklenem, da gre za razlicnosti, razlike. Teh je seveda veliko - zivljenje v mestu, ki ima vec prebivalcev kot Slovenija je zelo drugacno od moje ljube rovtarske idile, kjer en kilometer okrog ni nobenega soseda.

Kaj so razlike oziroma kako v Berlinu vidim, da sem iz hribov?

Nemski plocniki so raznovrstni. Vcasih zgneteni iz velikih kamnov, vcasih iz majhnih, ponekod kih prekrivajo velike betonske plosce, velikokrat so preliti s toplim asfaltom. Najveckrat pa so plocniki kombinacija - po sredini material za dame, da se jim ozke pete ne vgrezajo v medgranitne line, ob strani manj nezna podlaga za moske in pse, ker njim je vseeno. No, meni ni vseeno - jaz instiktivno izberem cimbolj hrapavo moznost opraviti zadano pot. Ponavadi se pozibavam po malokvadratometrnih granitnih ploscah, velikokrat zaidem v pesek ali travo. Pa ne zato, ker bi ob meni vedko hodile postavne zene s petami, ampak zato, ker me moj notranji obcutek zene na podlago, ki lici na razborske neasfaltirane ceste in planinske poti. To naredim podzavestno, ko pa se tega zanesenjastva zacnem zavedat, pa sem tako zadovoljen, da so moji rovtarski goni v niansah zivljenja razpoznavni, da da zakorakam v sumo.

V okolici Berlina je za hribovca sama ravnina. Tu in tam kaka vzpetinica, ki so jo nasipali ali pa se je slucajno spozabila in se upirala ledenikom, ko so pred tisocletji polzeli mimo. Ko pogledam v daljavo in vidim kopaste oblake, za trenutek podzavestno pomislim, da so to hribi. Tako smo vajeni pri nas doma - ko pogledas horizontalno, vidis sosedov hrib, da bi videl oblake, moras pogladati posevno navzgor.

V javnosti se preglasno pogovarjam. Mnogo bodo rekli - to je posledica debatiranja ali dejstva, da sem iz Koroske. Ce v obzir vzamemo se dejstvo, da ce se hocem nujno in zdaj v zivo pogovarjati s sosedom, se moram dreti iz enega hriba na drugega, je neizogibno, da se mi bo to dogajalo celo zivljenje. Zaradi tega sem si rekel, da ne bi bilo dobro, ce bi bil diplomat - tuje obvescevalne sluzbe ne bi potrebovale niti prisluskovalnih naprav.

Kar pa me zalosti, je popuscanje pri discipliniranem zgodnjem vstajanju. Kje so casi, ko sem vstajal ob 4.30 in imel ves dan pred sabo kot na dlani, ali cas dela na zunanjem ministrstvu, ko sem redko potegnil do 6.30 ... v Nemciji prihajam v sluzbo ob 9.00 in imam obcutek, da sem pol dneva ze zamudil. Mnogi se zgrazajo nad tem videnjem. Ne, zaspaneti, jaz sem jutranji clovek, ki rad uziva v jutranjem razborskem Soncu.

Kraljevina Danska

2007-06-05T17:19:00.000+02:00

Sestavni del prakse v nemskem zveznem parlamentu so sledece stvari:
- delo v pisarni, vkljucno s spoznavanjem delovanja vseh moznih pisarniskih aparatur v Nemciji;
- cela vrsta obveznih dogodkov, kot so dolgocasni pogovori z Nekom in predavanja;
- grmada neobveznih dogodkov, katerih prednost je ta, da je ponavadi mozno kaj zastonj pojest;
- ob vikendih potovanja v daljna in bliznja mesta. "Ce smo ze tu, dajmo to izkoristit!"

Tako sem danes prisel po tridnevnem pohajkovanju po Danski nazaj v sluzbo - po eni strani utrujen, po drugi strani pa poln energije zaradi sproscene narave izleta, kjer mi ni bilo treba razmisljati o stvareh, ki se dogajajo v svetu, na racunalniku in v moji karirasti glavi.

Naj izkoristim priloznost in se zahvalim letalski druzbi EasyJet, ki se pozvizga na okoljevarstvene moralne standarde in uporabnikom omogoca vozarjenje po Evropi po zelo ugodnih cenah. Hvala ti, EJ.

Kobenhavn je zelo lepo mesto. Ce bi ga primerjal kot turist, bi rekel, da je lepse kot Berlin. Medtem ko ima mesto na B. burno, temacno in zaradi tega zanimivo zgodovino, je Kopenhagen poln ponosne tradicije. Grozno ponosni so na svoje kralje kraljice, svojo zemljo in se kaj podobnega patriotskega poudarjanja.

No, saj imajo biti na kaj ponosni, ce sodim po glavnem mestu - je lepo urejeno mesto z zelo lepimi parki, ohranjenimi in renoviranimi starimi zgradbami, mnogimi prikupnimi kanali in moderno arhitekturo, ki ni samo steklo. Sej, mi je to naceloma vsec, samo ce je pa prevec sajbe, je pa prevec; se je treba malo po Ljubljani razgledati ali po Berlinu - skoraj vsaka novotarija je svetlikajoca.

Iz Kobenhavna je skok na Svedsko. Zanimivo, da je Dansko glavno mesto tako blizu velikega antibrata, s katerim je zgodovinski odnos pol mesanih obcutkov. Kar imelo me je, da bi sel na www.wikipedia.org in se onformiral o osnovah zgodovine tega prostora. Morm rect, da slabo poznam. Od oka, ja, lahko kaj recem, a bolj podrobno kdaj so se ljubili in kdaj s sabljami skakali cez mrzlo morje, ne vem. Seveda, moral sem se peljati na Svedsko, saj tam se nisem bil. V nic kaj zanimivem mestu xy sem prezivel 2 uri, kar mi bo ostalo v spominu, bodo lepe blontne punce, ki so vse po vrsti zarjavele. Nepozabno.

Poleg vseh od komolcev japonskih turistov obrabljenih vogalov klasicnih prostorov za gnetenje, sem imel priloznost za vpogled v stavbo financnega ministrstva. S pomocjo kolegice Lavre, ki je tam zaposlena, sem se splazil mimo neobstojece varnostne kontrole. Varnost je baje zelo slaba na Danskem, pravi. No ja, mogoce je ne potrebujejo toliko kot na Balkanu, sem sam sebi sepnil v uho. Stavba v znamenju tradicije - nekdaj so bili to kraljevi prostori. Ko smo prisli do pisarne od moje kolegice, smo srecali njeno kisloobrazlo sefico - reva je delala v soboto, ker te dni potekajo pogajanja med ministrstvom in regionalnimi oblastmi o porazdelitvi denarja za socialo. Hm, to ni tako kot v Bundestagu - ob treh v petek ni vec skoraj nobenega ...

Se ogromno veliko stvari sem videl v mali Kraljevini Danski z velikim srcem.

Ojoj, nemška hrana

2007-06-01T09:21:00.000+02:00

Na podlagi trimesečnega bivanja v mestu na B. lahko naredim črto in povzamem opažanja o tem, kar je kao tipično nemško. Vsaj v nekaterih aspektih, ki me prizadanejo vsak dan.

Berlin ni nemško mesto, kot bi si ga predstavljali. Če pa primerjamo s prestolnico Avstrije, je možno zaključiti, da so Prusi, katerih prestolnica je bilo mesto na B., gradili bolj široko; kot da bi vedeli, kaj prihaja – ulice so široke in zadovoljivo požirajo mestni promet, na večino ulic sta se uspele pririniti dve vrsti dreves, na vsaki strani. Kot da je drevored za vsakogar.

Berlin ni red. V mestu na B. je marsikaj postavljeno na glavo in ne soglaša z dejstvom, da je Nemčija ena najbolj razvitih držav na svetu. Veliko zgradb je propadlih ali vsaj zanemarjenih, veliko jih prenavljajo, veliko jih naprej propada. Posledica delitve mesta na Vzhod in Zahod je tudi visoka brezposelnost. V deželi Brandenburg, ki obdaja Berlin, in ostalih deželah bivše Nemške demokratične republike, je 25 % več moških kot žensk. Edinstveno pomanjkanje žensk, kaj takšnega ne najdemo drugje v Evropi, niti na severu Norveške v polarnem krogu ne. Razlog: punce se bolje učijo in gredo iskati šiht in lepe dečke na Zahod, neizobraženi moški neotesanci ostanejo brez šihta doma in se naslajajo z neonacističnimi idejami in si brijejo glave.

Delo v nemškem zveznem parlamentu mi vseeno omogoča, da dobim vsaj malo vpogleda v nemškost te države. Poslanci so izvoljeni v volilnih okrajih, od tam prihajajo mnogi njihovi sodelavci in sodelavke. Mojega sodelavca Jürgena, Švaba iz okolice Stuttgarta, zelo težko razumem. Govori, kot da bi nenehno jedel neokusne bele klobase iz juga Nemčije.

Hrana. Ah, to je kritična točka. V zadnjih mesecih se sicer izboljšujem v prehrani, jem veliko manj mesa in več zelenjave, vendar je vseeno včasih za mojo psiho priporočljivo, na krožniku videti lep velik pohan svinsjki šnicl. Ah, težko nam je. V menzi parlamenta je sploh obupno (kot tudi na večini drugih mest, kjer servirajo nemško hrano). Solata je ponavadi začinjena s neko neumestno sladko omako. Kisle kumarice niso kisle, ampak sladke. V marmeladah je ogromno cukra in ščepec sadja. V nebo vpijoči so šparglji. Te srečas povsod; prav nenavadno je, da jih še nisem sanjal. Ko je treba lupit krompir, so Nemci ekstremno leni.

Veliko raje imam turško in libanonsko hrano in če si že privoščim kaj za pojest, je to ponavadi pri Libanoncu za vogalom. Multikulturnost je sestavni del Berlina. Seveda, možno je najti tudi všečno nemško hrano – veliko mastno klobaso in kos kruha. Največji paradoks pa je nemška iznajdba – curry Wurst, klobasa s curryjem. Zveni zelo nemško, ha? Pa jo samo posipajo s curryem in je že njihovo. Še večji absurd pa je klobasa s kruhom. Navajeni slo hot-dogov, kjer se klobasa po dolgem in po čez lepo umesti v podolgovat kruh. Nemci imajo 'svojo' zadevo, ki zgleda neumno – majhen debel kruh, kot malo, z dveh strani stolčeno jabolko, na vsako stran izven kruha pa štrli dolga klobasa. Ne vem, če si je možno predstavljat, lahko pa povem, da je nepraktično in da je treba nositi črna oblačila.

Ko je tekla kri

2007-05-25T10:46:00.000+02:00

Vceraj je bil eden najbolj napetih vecerov v mojem zivljenju. Primerljiv z debatiranjem v nekdanji zvezni skupscini pred 300 ljudmi v Beogradu pred leti.

Vceraj je potekal tako imenovani Vecer dezel, v okviru katerega se je predstavilo 8 pa pol oziroma 9 pa pol drzav - Kazahstan, Ukrajina, ZDA in republike nekdanje Jugoslavije. Predstavili smo se nasim poslancem, osebju treh berlinskih univerz, osebju iz veleposlanistev in drugim zainteresiranim.

Kaj smo morali narediti? Predstaviti se v kratkem programu na odru pred priblizno 300 ljudi in z jedaco, pijaco in materiali obloziti mize.

Priprave na vecer so potekale dva meseca. Ja, ne boste verjeli, koliko casa in zivcev to vzame. Vse smo namrec morali narediti sami, samo prostor smo imeli na razpolago (Humboldt Universität Berlin). To pomeni, da smo morali iskati sponzorje in stopiti v kontakt s cimvec Slovenci tukaj v Berlinu. To je pomenilo veliko pisanja, mejlanja, klicarjenja, sestankovanja, obiskovanja slovenskih mas itd. Predvsem pa je stalo veliko zivcev, saj je bilo ob tem potrebno delati v pisarni 8 ur na dan, se udelezevati mnogih obveznih vecdnevnih seminarjev in dolgocasnih predavanj.

Kaj smo naredili Slovenci? Nas skoraj 20minutni program je bil skupek raznolikosti, ki jih ponuja Slovenija. Najprej so trije slovenski pari (clani Drustva Slovenija v Berlinu) zaplesali en valcek, eno polko. V nardonih nosah. Potem je France Preseren (jaz za dolgimi lasmi im porasceno brado) za mizo razmisljal, da mora malemu narodu napisati himno in obrazlozil tezave ob izmisljanju naslova. Kot tretji del je sledila Nives Kramberger, igralka iz Berlina, po rodu Slovenka, s petjem slovenskih narodnih. Nazadnje smo se se z Evo in Jozefom, ostalima dvema slovenskima praktikantoma, malo pohecali, zahvalili sponzorjem in odkorakali iz odra.

Program je bil baje vsecen, predvsem pa je bilo fajn, ker so bile predstavitve vseh drzav zelo razlicne in pri vseh se je videlo, da smo si zelo prizadevali, da bi cimbolje uspelo.

Po programu se je zacel kaoticni del vecera. Guzva v prostoru, kjer smo se vse drvave predstavljale, odgovarjanje na razna vprasanja o Sloveniji, rezanje potice, navijanje vina, snopsa in borovnick ter izvajanje kviza za vse, ki so bili pripravljeni odgovarjati na vprasanja, ki smo jih pripravili, - lahko so dobili lepe nagrade (knjige, butelke, majice in lepe pakete evrov Banke Slovenije in drugo).

Od vecera organizatorji nismo imeli nic, ker smo cel cas stresno okrog letali, a smo danes vseeno srecni, ker je vse mimo in je v redu potekalo. Ko sem ob enih zjutraj prisel domov, sem bil mrtvo utrujen, a spati se nisem mogel, ker sem bil srecen. No ja, tezko je tako na razdaljo razlagati, kakosno zadovoljstvo je to, a ce ti nekdo rece, da je dobil kurjo kozo, ko sem igral Preserna in recitiral himno v slovenscini in ko ti nekdo drugi rece, da se vidi, da sem v pronicljivi ironiji doma ... potem imas zeljo posedeti na kavcu in se naslajati. Pac, bodimo iskreni.

Bundestagslauf - nemski parlament laufa

2007-05-17T00:07:00.000+02:00

Takole, zopet pisem nekaj z enotedensko zamudo. Se je kar nekaj stvari zgodilo, ki jih moram pokriti za nazaj.

Se vedno sem neomajan v svoji odlocitvi, da ne pijem alkohola. No ja, na kilah se to bolj malo pozna, je pa zato pocutje zelo dobro in moznost obremenitve mozganov in telesa vecja. Ah, kot da sem bil pa prej ne vem pijanc. Tej odlocenosti sta se pridruzili se dve cistunski kaprici - da ne jem po deveti zvecer in da vsak dam (vsaj malo) sportam.

Glede hranjenja je treba priznat, da veckrat po deveti pojem kako jabolko. Ampak jebi ga (bi rekli Srbi in se ob uporabi teh besed ne bi nihce zgrazal), ce sem odvisen od japk in ne od cigaretov ali alkohola, pa se lahko tudi zvecer kdaj pregresim. Sicer pa - mocan zajtrk, po moznosti brezmesno kosilo in zgodnja vecerja. Vmes pa vase mecem sadje in kake müsli-tablice ali pa stiropor iz riza.

Glede sporta pa je treba rect, da sem dosleden. Ne gre za to, da sedaj sportam vsak dan dve uri. Ne, to ne, pa se mama bi ziher zacitla na tavznt kilometrov, da njen sin ne uposteva nasvetov, da pri nicemer ni dobro pretiravati. Je pa pestro - laufanje, fitnes ali pa nogomet spilamo redki moski zastopniki v okviru prakse. Ja, tako malo nas je, da gre ze 'predstavnistvo' in ne vec enakoporavno med moskimi in zneskami. Kakorkoli, meni to cisto pase.

Pred enim tednom sem prvic v zivljenju laufal na uradni prireditvi. Nemski parlament je ze osmo leto zapored organiziral teg da Dan Evrope oziroma Dan zmage, kakor pac pogledamo na zgodovino. Zaceli smo teci na 7.200 mietrov ob poku startne pistole. Zazenem se v tek, bolj v ozadju, se hitro prebijam naprej in pretecem v zivahnem tempu dva kilometra, nato pa zacutim, da tako ne gre naprej, da se Berlin okoli mene vrti prehitro in da moram upocasniti, da se ne spotikam cez kamenske in polze. Zadnja dva kilometra sta bila blizu temu, da bi jih nazival peklenska.

Prisel sem skozi cilj. Cas ni bil 'bas neki'. 32 min 55 s. No, ko sem nasljednji teden pogledal skupne rezultate, sem bil 35. med 138 sodelujocimi. Vendar me to ni navdusilo, ker pricakoval sem vec, preprican sem bil, da lahko tecem hitreje.

Tek me je streznil in mi rekel, da je potrebno za vsak uspeh trdno delati. Pri treniranju za tek se je potrebno nenehno spodbujati, pri treniranju uzivanju zivljenja se je treba drzati zmernosti in trajnostnega razvoja psihe. No, pa smo pri terminologiji nove dobe - trajnostni razvoj je zakon, ceprav je absurd sam po sebi. Prav je, da zakljucim visokoletece, da lahko nizko padem.

Nemcija in nogomet

2007-05-12T15:08:00.001+02:00

Dotikam se klasicne teme, ki sem se je lotil na nacin, kot se je najbolje lotiti preucevanja druzbenih fenomenov - s preskusanjem na lastni kozi. V nedeljo, pred enim tednom, sem preizkusil berlinski olimpijski stadion na tekmi Herthe iz Berlina in Werderja iz Bremna.

Kupil sem karte v veliki nogometni prodajalni kluba Hertha na glavni zelezniski postaji. Navijaskih razkvizitov, da se ti zmesa. 19 evrov sem odstel. S rahlo skepso sem se odpravil s nabitim S-bahnom no stadiona. Ker smo v Berlinu, je nujno potrebno povedati kaj o zgodovini stadiona. V Berlinu je vse stvar zgodovine in prizadevanja za drugacno prihodnost. Stadion je dal zgraditi Hitler za olimpijske igre leta 1936, kjer je proslavil arijsko raso. Kompleks monumetaknih zgradb in izklesanih skulptur deluje vsecno in s cmokom v grlu je treba napisat, da je H. znam izbrati dobro umetnost. Na zalost so ga desetletja pred tem na umetnisku akademiji na Dunaju na sprejemcih dvakrat zavrnili - mogoce bi kljukaste krize risal samo na platno.

V vrsti, ki je v bistvu gmota ljuti, se drenjam za vstop v prostor pred stadionom. Drenjam se po nesmko - tako, da ljudi okoli sebe ne cutis fizicno intenzivno, kot bi to verjetno na drenjanju na beograjski Marakani, ko igrata Partizan in Crvena zvezda. Pridem za ograjo. Klobase in pivo, tega je bilo na pretek, mene pa samo zanima, kako zgleda stran od znotraj in manicno tecem po stopnicah, da bi prisel do svojega sedeza.

Vstopam, pet minut pred zacetkom tekme. Cutim sum, po nekaj korakih pa me potegne in vstopim vanj. Posastno cudovit obcutek, ko stojis pred tisoci ljudi in imas obcutek, da se nekaj dogaja in da si del tega. Stadion je bil razprodan - 74.220 kart je bilo prodanih. Obcutek, kot da gledas miljone, ki v zeleno-oranznih ali belo-modrih barvah valujejo sem in tja.

Zacne se tekma. Dozivim streznitev - tekme nihce ne komentira, golov ne ponovijo v tisocih posnetkih iz razlicnih zornih kotov. Trd pristanek na realnih tleh za fotela navajenega zmernega nogometnega navdusenca. No ja, o podpovprecni zmernosti lahko govorimo, glede na to, da na zacetku tekme nisem poznal nobenega nogometasa, scasoma se mi je zacelo sanjati, da je med nogometasi Werderja tudi Moroslav Klose, in nogometni navdusenci se bodo sedaj zgrazali, da tega nisem vedel ze prej.

Rezultat? Tekma se je zgodila pred enim tednom in nisem vec siguren, a je bilo 4:2 ali 4:1 za Werder Bremen. Tako ali tako nisem sel zaradi nogometa, ampak zato, da obcutim stimungo in to, je treba poudarit, se splaca zacutiti. Kaj hitro lahko razumes, kako so lahko mojstri manipulacije v preteklosti usmerjali mnozice v smer uresnicevanja svojih politicno-ekspanzionisticnih perverzij.

Vse lepo in prav, tekma je potekala mirno, navijaci so se dobrovoljno, mirno razsli. Kljub temu sem se nekaj dni po tekmi vprasal, ali ni vse skupaj ze malo prevec - v neki cerkvi v Porurju je namrec zupnik v vitraz enemu svetniku pod noge dal narisati zogo ... se sreca, da bog ne ve, kaj dela.